Recepcija sodobne ukrajinske proze

Čas branja: 14 min.

Do prevoda Andruhovičevega romana Dvanajst krogov (2016) smo imeli v slovenščini zelo malo iz ukrajinščine prevedenih literarnih del. Aleš Debeljak je leta 2014 v Sobotni prilogi Dela zapisal, da jih pravzaprav lahko preštejemo na prste ene mizarjeve roke. Tako smo poleg Ševčenkove poezije (prevod J. Abram) lahko brali le še pesniško zbirko O. Irvanca Nepričakovi verzi (prevod iz ruščine je opravil B. Kraševec) ter roman A. Kurkova Piknik na ledu (iz ruščine ga je prevedla L. Dejak). Kasneje so sledili prevodi drugih romanov, pesmi, odlomkov, zato bom v krajšem predavanju predstavila v slovenščino prevedeno ukrajinsko književnost s posebnim ozirom na njihovo recepcijo med kritiki in širšim bralstvom.

Predavanje na strokovnem posvetu za knjižničarje Slovanski fokus: vzhodnoslovanske književnosti se je odvilo 12. septembra 2022 v Knjižnici Prežihov Voranc (Mestna knjižnica Ljubljana).

[VIDEO]

Projekcija

Andrej Kurkov (1961)

Piknik na ledu, prev. Lijana Dejak, Cankarjeva založba, 2007

Recenzija

Nenavaden roman o nenavadnem piscu

Ukrajinski avtor je spisal zanimiv roman o pisatelju Viktorju, ki mu romanopisje ne gre ravno najbolje od pisala, zato pa mu več veselja dela pingvin, ki ga ima v stanovanju. Nakar dobi zadolžitev pri nekem časopisu za pisanje nekrologov oseb, ki so že živi … Vse skupaj se zelo zaplete in Viktor je v nevarnosti, za nameček pa se še prehladi pingvin, ki mora v bolnišnico … Delo je prepleteno s posebnim (malo trpkim, a kljub temu prijetnim) humorjem, vsekakor pa je napeto, nenavadno in presenetljivo.

Roman Rozina, Mestna knjižnica Grusuplje

Jurij Andruhovič (1960)

Dvanajst krogov, Cankarjeva založba, 2016

Odlomki romana

O čem sta se lahko pogovarjala dva človeka po dvanajstih letih skupnega življenja, ko sta vstopila v gozd? Seveda sta molčala. Gozd ju je popolnoma obdal z mrakom. Ko sta prečkala njegovo mejo, sta postala počasnejša in pozornejša. Vsak od njiju je vsaj pomislil: počasneje, pozorneje. Polomljene veje, stranska steza v goščavi, vzdolž debla izrezljana puščica ter čez cesto prevrnjena in zapuščena prikolica – karkoli bi se lahko izkazalo za namig, ki bi pozornemu lahko razkril morebitno skrivališče izginulega Karla Josepha. Toda nič ni namigovalo in ničesar ni razkrivalo!

(Andruhovič 2016: 148–149)

Tedaj je Antonič na steno z ogljem napisal svojih zadnjih šest besed, ki po pomenu, morda, presegajo vseh šest kitic njegove mistike: »Nihče ni kriv, ne iščite zločinca!« Nato je odprl plinski ventil in legla sta na ležišče. ne, seveda, bila je še gramofonska plošča, Fani je na gramofon položila modrega angela, njuno priljubljeno džezovsko skladbo s solom Alfonsa Murina Kaifmana na klarinetu. Znala sta se ljubiti tako predano in istočasno tudi zbrano, da bi ju smrt ali, bolje rečeno, večna praznina morala pokriti takoj po zadnjem ihtenju klarineta in, prav tako zadnjem, zasanjanem izbruhu. Vse to je pesnik že zapisal v Baladi o sinji smrti, česar ona najverjetneje ni slutila.

(Andruhovič 2016: 97)

Karl Joseph je kot vedno odpil le dva, tri požirke. njegova nova znanca sta izpraznila kozarca do dna in hkrati segla po pošvedrani škatlici cigaret. »Vathra!« je prepoznal Karl Joseph. »Imam … v moj dom … škatlica vathra!« »Bi kadil?« ga Afganos ni razumel, ko mu je podal škatlico in pri tem na mizo razsipal umazane tobačne mrvice. »Ne,« je dejal Karl Joseph, toda vendarle pomislil »why not?« in se brž popravil »daj ena … kos«. Znova se je sprostil, svet je bil občutno toplejši in celo Švercar je bil sposoben medlega nasmeha, ko je poveljeval v smeri bara »zaka pa sedimo v taki tišini, ha? A je muzike že konec ali so crknili muzikanti?!«

(Andruhovič 2016: 172–173)

Iz recenzij

„Roman, ki skuša metaforično in konkretno odgovoriti tudi na to, kje je mesto Ukrajine v širšem evropskem prostoru.“

Samo Rugelj, Bukla (125)

“V karnevalsko bizarnih prizorih, ki iz zaprtih prostorov preidejo v preteče naravno okolje, se kljub skromnemu dogajanju razvijejo in prepletejo zgodbe, ki z veliko ironije in izbrušenega slogovnega variiranja razprostrejo nevabljivo in neoptimistično ukrajinsko stvarnost. V njej se kot rakava omama prepletata nepredelan in neodstranjen totalitarizem in kapitalizem v svoji najbolj grobi porabniški agresivnosti.“

Matej Bogataj, Mladina, 10. 3. 2017

„Jurij Andruhovič je brez dvoma mojster ne le postmodernistične književne manire, temveč tudi fabuliranja, plastenja, prepletanja, asociiranja in cele vrste slogovnih pristopov in govorov.“

„Roman bo ostal dokaz, da ga je napisal mojster, ki je sposoben še tako zahtevnega bralca spraviti v smeh ter ga hkrati nagovoriti, da se resno zamisli. Zelo dobro slovansko blago!“

Mare Cestnik, Radio Slovenija, Program ARS, 5. 12. 2016

Dvanajst krogov je „roman, ki je po svoje tudi svojevrstna kritika uničujočega pohoda kapitalizma in potrošništva v Ukrajini, in kajpak kritika Bruslja, ki je Galicijo, to pozabljeno središče Evrope, kot pravi pisatelj, že zdavnaj odrinil nekam na rob pozabe.“

Branko Soban: Krog večnosti, začetek in konec, vsi mi in vsak od nas, Delo, 8. 11. 2016

„Pribeležim naj torej še, da ne pomnim knjige, v kateri bi bili kompleksno grajeni protagonisti, ki niti niso posebej inteligentni, tako domiselno zavoženi in označeni s tako nepričakovano kombinacijo prvovrstne poetičnosti in seksizma obenem, čeprav se avtor radostno loteva tudi moških.“

„Parodičnost, s katero nam je ponudil tranzicijsko reprizo devetdesetih v Ukrajini, ko je velik del državljanov živel v takem pomanjkanju, da niso imeli ne vodke ne vžigalic, je nemara edini način, da smo nad idejo zmagovalne Evropske unije razočarani Evropejci danes še pripravljeni poslušati tudi zgodbe, ki so bolj grozeče od naše sedanjosti (ne pa nujno tudi prihodnosti).“

Maja Šučur, Buteljka čistega vina, LUD Literatura, 7. 9. 2017

„/…/, roman je do vrhunca prignana farsa neoliberalizma na socialističnem pogorišču.“

Maja Šučur, Dnevnik, 2018

Dvanajst krogov, eden od vrhov Andruhovičevega literarnega opusa, je izjemno kompleksen, mnogoplasten roman, ki deli bralstvo na tiste, ki omagajo pred bruhajočo bogatijo idej in obratov, in absolutne navdušence. Smrti glavnega junaka romana sledi imaginarni opis njegovega imaginarnega leta nad srednjo Evropo. In prav  pojmu srednje, srednjevzhodne, zahodnosrednje, obsrčno centralne Evrope daje Andruhovič s svojimi deli nov zagon in nov premislek. Seveda ne gre za apoteozo starih geopolitičnih konceptov, marveč za nazorno detektiranje nedefiniranih polj, kjer se številne, pogosto kontradiktorne predstave o kulturah mešajo in v končni fazi kažejo na arbitrarnost pri geopolitičnem etiketiranju,  posledica katere je pogosto ignoranca, nepoznavanje in nepripravljenost soočati se z drugim in drugačnim. V tem smislu je treba razumeti Andruhovičevo pisanje kot izrazit angažma, katerega cilj je najti ustrezno mesto ukrajinske književnosti v svetu, polno priznanje ukrajinske literature kot konstitutivnega dela evropskega kulturnega izročila.

A. Šteger v utemeljitvi nagrade

Moskoviada, Cankarjeva založba, 2018

Odlomka romana

Kajti nič na tem svetu ni tako odvečno, nesmiselno in hecno kakor dobra poezija, hkrati pa nič na tem svetu ni od nje bolj nujno, pomembno in nepogrešljivo, vaše Vseukrajinstvo. Pretehtajte zgodovino vseh velikih narodov in prepričali se boste, da gre za zgodovino njihove poezije. pretehtajte tudi zgodovino majhnih narodov. Takih, ki jih jutri že ne bo več. pretehtajte in mi povejte: kdo je komu bolj potreben, kralji pesnikom ali pesniki kraljem? So kralji brez pesnikov kaj vredni? Ali ne obstajajo kralji po božji volji samo zato, da bi po božji volji vzdrževali pesnike?

(Andruhovič 2018: 14)

Vsakomur na tej zemlji sem pripravljen podati roko. Vsi ljudje so namreč ustvarjeni, pizda materna, za srečo, pa čeprav jo razume vsak po svoje. In v tem ni ničesar strašnega ali zavržnega in sprešal bom jajca tistemu, ki je mnenja, da je v tem nekaj slabega. Tako malo nas je namreč in tako majhni smo v primerjavi z mrzlo kozmično puščo, da si nikakor ne moremo dovoliti razkošnega obojestranskega sovraštva ali teritorialnih pretenzij. Še najmanj zaradi partijskih, nacionalnih ali rasističnih razlogov.

(Andruhovič 2018: 59)

Iz recenzij

„Osrednja oseba pripovedi je tako pravzaprav Moskva, središče razpadajočega imperija, opisana ne le v jeziku kolonije – ukrajinščini –, ampak tudi v izredno mračnih, fantazmagoričnih tonih, kjer se dejstva o pomanjkanju – težko je dobiti celo vodko – mešajo s fantastičnimi podobami, kakršna je, recimo, trop ogromnih podgan, ki na podzemni železnici sejejo strah in preplah.“

Za avtorjev opus, v katerega se trdno umešča tudi Moskoviada, so značilne vrednote, kot so „pluralizem življenj, kultur in jezikov, ki ga je v preteklosti poosebljala avtorjeva ožja domovina, Galicija.“

Aljoša Harlamov, Ogromne podgane v središču imperija, Primorske novice, 30. 5. 2018

V romanu je zaznati elemente „groteske in satire, dogajanje pa postane polno absurdnih preobratov, ki ponekod prehajajo že v magični realizem. Ritem pripovedi se bistveno pospeši, Andruhovičev živi in drzni slog pa v groteski, pretkani s črnim humorjem, pride do svojega polnega izraza.“ Skozi celoten roman je prisotna „Andruhovičeva politična postmodernistična, skorajda karnevalska satira.“

Zarja Vršič, Radio Slovenija, Program ARS, 3. 9. 2018

„Prava literarna zabava – in te v nobenem njegovem delu ne manjka – pa se napaja v pisateljevi metafikcijski igri, ko se s citati navezuje na druge avtorje ali neobvezujoče kramlja z bralcem o svojih nadaljnjih bolj ali manj uspelih potezah, pa ko prepleta različne pripovedne in časovne perspektive, ki jih nato ruši. Predvsem pa si prvovrstno parodičnost in političnost vselej omogoči s kombiniranjem posvečene literarne govorice s tipom vulgarnosti, ki bi uglajenega slehernika pregnal na drugo stran ulice. “

Maja Šučur, Dnevnik, 20. 11. 2018

„Andruhovič je spisal močan protiimperialen pamflet,v katerem duhovito, blasfemično in strastno, saj je razpad blizu, uporabi celoten zasmehovalni literarni pogon. To je nabrito čtivo, ki nas vodi skozi zadnje dneve multinacionalnega konglomerata.“

Matej Bogataj, Mladina, 30. 11. 2018

Matej Krajnc, 2. 9. 2018, Kulturno-medijski center

Serhij Žadan (1974)

Gost festivala Fabula.

Vorošilovgrad, Beletrina, 2018

Odlomka romana

Vsi potniki avtobusa duhov so prav tako spali. In nihče ni niti pomislil, da bi pazil na blago. Ponovno sem se sprehodil med sedeži in se ozrl skozi okno. Veter je nežno vzvalovil mlado koruzo, tišina je zaplavala naokoli in sonce se je kot zamaščen madež v platno zažiralo v dolino. Nepričakovano me je nekdo potrepljal po roki. Pogledal sem. V zadnjem delu avtobusa so bile neke temno rjave in že davno neoprane zavese. Zdelo se mi je, da tam za zavesami ni ničesar, da je tam stena ali okno ali nekaj takega. A nenadoma se je od tam sprožila roka, me lahno zgrabila, povlekla za sabo.

(Žadan 2018: 29)

Toda tistega avgustovskega večera je bilo vse  drugače – voda je bila še posebno temna in globoka in mi smo bili še posebno brezskrbni in sonce se je še posebno hitro kobalilo nad nami. Hiteli smo k mostu, da se prej ne bi povsem stemnilo. Most je bil razmajan in lesen, stopali smo na njegovo ograjo in skakali v od peska motno rumeno vodo. In to smo počeli v nedogled. In ko je tema pod mostom postala že lila in gosta kot črnilo, smo se začeli odpravljati in na mokra telesa vleči oblačila. In ko smo se vsi uredili, se stresali in med hojo obuvali superge, je Gija, ki je bil naš sošolec šele eno leto, rekel, počakajte, še enkrat in gremo.

(Žadan 2018: 425–426)

Iz recenzij

„Roman Vorošilovgrad zaznamuje čudovito lirična proza, ki se na trenutke približuje magičnemu realizmu.“

Andrej Stopar, Pogovor z ukrajinskim pisateljem Serhijem Žadanom: „Vojna je kot divja rastlina, ki se je ne da zatreti; prerašča vse ter prodira v špranje.“ Radio Slovenija, Program ARS, 16. 3. 2018.

Andrij Ljubka (1987)

Prejemnik pisateljske štipendije Srednjeevropske pobude za leto 2017.

Februarja 2018 gost v rezidenci Društva slovenskih pisateljev.

Karbid, Društvo slovenskih pisateljev, 2019

Odlomka romana

Prvo poglavje, v katerem se Tis pojavi, nakar izgine pod zemljo

Nekoč tukaj ne bo več nikogar. A trenutno še živi nekaj deset tisoč ljudi v tem mestecu pod goro in nad reko. Še živi, čeprav si ga že na moč želi zapustiti. Čudno pravzaprav, saj je Medvedov ustvarjen za življenje. V davnini se je mesto imenovalo preprosto in povedno Medov, vendar so sčasoma iz imperija Medvedov pridrle horde in naselje preimenovale. Njihov imperij je sicer razpadel, toda imena niso več spreminjali – tako ležerni in brezbrižni so bili Medvedovci. Okoliški prebivalci so pravili, da je najljubša žival Medvedovcev kača, zakaj slednja se pomika leže. Vendar včasih tudi slepa kura zrno najde in tako se je celo med lenobnimi Medvedovci našel mož velikih dejanj, vibrator duha, vodja. Samega sebe je poimenoval Tis.

(Ljubka 2018: 6)

Uljani ni bilo treba dolgo pojasnjevati. Kup medicinskih korporaij in univerz v Zahodni Evropi in Združenih državah Amerike je pripravljenih bogato plačati za človeška okostja, namenjena uporabi v študijske namene. Sodobna zakonodaja jim prepoveduje razkopavati po grobovih in oskrunjati telesa rajnih brez uradnega privoljenja pokojnega, zato v večini medicinskih fakultet po svetu danes stojijo plastične imitacije. Toda te za normalno izobraževanje niso povsem primerne, saj se nobena tehnologija ne more kosati z naravo, ko gre za tako idealno stvaritev, kot je človeško telo. Posledično se transplantologi in plastični kirurgi, ki morajo kosti poznati na milimeter natančno, ne morejo ustrezno usposobiti. Večino okostij so takrat na svetovni trg dobavljali Indija, Pakistan in afriške države, toda povpraševanje je kljub temu presegalo ponudbo.

(Ljubka 2018: 128)

Iz recenzij

„Roman Karbid ali pesimizem je potovanje v srce pokvarjenega sistema, kjer je korupcija način življenja, kraja poklic, tihotapstvo pa poslanstvo.“

Matej Bogataj, Radio Slovenija, Program ARS, 12. 11. 2019

„V svojem opusu – pesniškem, esejističnem in proznem – izkazuje veliko občutljivost do obrobnih pokrajin evropske kulture. „Tudi ni naključje, da Karbid aludira na Kandida, katerega avtorju Ljubka pripisuje kar nekaj ‘zaslug’ za še danes podcenjevalni odnos Zahodne Evrope do vzhodnoevropskih držav. Po drugi strani ne prizanese niti lastni državi, stisnjeni v primež korupcije in koristoljubnih posameznikov. Odlično delo, ki ga lahko prebiramo kot duhovito pustolovsko zgodbo ali v njem razbiramo še satirično in ironično podobo sodobne vzhodne Evrope.“

Kristina Sluga, Bukla (151)

„Vendar Ljubka pri grotesknem in osmešenem pisanju ni naiven, Karbid je predelava in spogledovanje s kar nekaj predhodnimi besedili, z ukrajinsko različico Eneide iz osemnajstega stoletja, predvsem pa z Voltairjevim Kandidom in morda tudi z rabelaisovskim pretiravanjem pri požrtijah in smešenju, kakršnega poznamo iz Gargantue in Pantagruela, malo pa ves roman preveva cervantesovski oziroma donkihotski duh, predvsem pri idealizmu in naivnosti glavnega, torej Tisa.“

„Roman Karbid ali pesimizem je potovanje v srce pokvarjenega sistema, kjer je korupcija način življenja, kraja poklic, tihotapstvo pa poslanstvo. Pri tem Ljubka ni samo satiričen, ko razkriva črno in sivo ekonomijo, zaradi sklicevanja na tradicijo satire in groteske je Karbid prežet tudi s črnim humorjem, družbeno kritičnostjo, njegov humor se napaja iz značajskih prekoračenj in globljega uvida v človekovo naravo, natančneje v izdajalstvo, pohlep in zvijačnost, ki vladata enako med oblastniki kot med kriminalci. Saj gre za isti kadrovski bazen, ne nazadnje. Ob tem je roman izpisan v različnih jezikovnih legah, kjer izpod domoljubne patetike ves čas sekajo znižani pogovorni deli, ki se jih na hitro preoblečeni oblastniki in prejšnji kriminalci s socialnega obrobja še niso znebili; očitno tam, v Zakarpatju, še nimajo komunikacijskih treningov, kot jih imajo evropski politiki.“

Matej Bogataj, MMC RTVSLO, 12. 11, 2019

„Satirični roman, ki duhovito pa tudi tragično prikaže stanje duha v tem delu Evrope, ki bi bila rada njen center. Roman je spodbudilo tudi odkritje ogromnega podzemnega skladišča in rova, ki je omogočal tihotapljenje velikih količin cigaret in oseb iz Ukrajine na ozemlje Madžarske in s tem v EU.“

Matjaž Eržen, Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka

Oleg Sencov (1976)

filmski režiser, pisatelj, prejemnik nagrade Saharov

Odlomek kratke zgodbe Pes

Pokopal sem ga sam, v pušči, ki je polagoma postajala smetišče, ob poti v gozd, kjer sva se prej sprehajala. Izkopal sem jamo, vanjo položil psa in ga pričel pokopavati. Z ničimer nisem mogel pokriti Dika in po prvi lopati zemlje, vrženi na pasji gobec, sem obstal. Bilo je težko. Roke me niso ubogale. Po drugi lopati so v oči privrele solze. Ko je zemlja zagrnila psa, je zagrebanje postalo lažje. Pes pa bo imel rad samo tebe, zvest bo samo tebi. In v zameno ne bo zahteval ničesar. Razen tvoje ljubezni.

Celotna zgodba: Airbeletrina, 16. 8. 2019

Andrij Bečinski: 140 decibelov tišine

Prev. Andreja Kalc, Malinc 2020

Iz recenzije

140 decibelov je zvok ognjemeta. Od 140 dB dalje bolijo ušesa. Torej je v naslovu mladinskega romana Andrija Bačinskega zvok tišine res močan. Ampak glasbi je vseeno uspelo, da je to tišino preglasila. Predvsem pa tišino preglasijo brezpogojna ljubezen, razumevanje, podpora, zaupanje, sodelovanje, iskrenost, občutek za sočloveka.

Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice

Oksana Zabužko: Terenske raziskave ukrajinskega seksa

Prev. Andreja Kalc, Beletrina 2023

Fabula 2023

Iz recenzij

„Delo ima precej avtobiografskih elementov, vendar pa mu avtorica odreka oznako avtobiografski roman.“

„Slog in način pripovedovanja odstirata pripovedovalkino notranjost, ki je nemirna in polna tragičnih spominov: njenih, njenih staršev in kolektivnega spomina Ukrajincev. Iz nezavednega v zavedno prehaja občutek zatiranja, nesvobode in zavedanja ukrajinske izbire, ki je vedno »izbira med neobstojem in obstojem, ki ubija«. Do izkoriščanja države v času Sovjetske zveze je zelo kritična, večkrat opozarja na gladomor v tridesetih letih prejšnjega stoletja, gulage, nasilje in represijo, neposredni žrtvi tega nasilja pa sta bila njena starša.“

„Avtorica nam skozi na videz razdrobljeno in nepovezano pripoved prikaže pripovedovalkino zavest v nekem kritičnem, neoptimalnem času njenega življenja. Kljub mnogoštevilnim motivom avtorica ohranja avtentičnost pripovedovalkine osebnosti s sarkastičnimi in ciničnimi sprotnimi komentarji, pa tudi s subtilnimi in kontemplativnimi deli njene psihe, ki jih spoznavamo skozi pesmi in eksistencialna razmišljanja. Pri pisanju nikoli ne odstopa od svoje zavesti, roman deluje skoraj kot odtis njenega duha, čeprav se zaradi zgoščenosti in hitrega menjavanja misli ta zdi neulovljiv in neupovedljiv.“

Ajda Klepej, Koridor, 30. 3. 2023

„Njen leta 1996 objavljeni roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa – v slovenščino ga je prevedla Andreja Kalc – so pred časom razglasili za “najvplivnejšo ukrajinsko knjigo v petnajstih letih neodvisnosti”.“

Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško

„Kljub zelo jasnim političnim izpeljavam pa so Terenske raziskave ukrajinskega seksa zelo subtilno leposlovno delo, ki tako rekoč brez zdrsov obstaja v mojstrski poetičnosti zelo kompleksnega miselnega toka, ki ne potuje le po celotnem spektru bližine do same sebe – od prvoosebne do tretjeosebne pripovedi – temveč tudi nenehno, z osupljivo hitrimi in tekočimi premenami v vsebinah, motivih in temah zelo celostno in kompleksno odslikava neko individualno živo zavest, ki se nikoli ne ustali pri eni sami tematiki, enem samem toku, temveč se nenehno preliva in s tem na izrazito poetičen način ustvari odslikavo nekega notranjega življenja, ki je prav s to svojo živostjo in plastičnostjo nenehno tudi trdno vpet v zunanji, širši družbeni prostor.“

Anja Radaljac, Radio Slovenija, program ARS, 6. 3. 2023

Radijska oddaja

„Razmišljanja so podana monološko, v skrajno zgoščenem in visoko poetičnem jeziku, razvejujejo se zdaj sem zdaj tja, pripoved se giblje med prvo-, drugo- in tretje osebno, območje intimnosti pa na več mestih prehaja v družbeno politično. Žrtvi namreč nista samo onadva, ukrajinska umetnika, izhodiščno pogojena z nesliš(a)nostjo in ne(pre)poznanostjo zaradi nacionalne politične nemočnih na svetovnem zemljevidu močnih in glasnih (dogaja se tudi nam), žrtev je ves njun preplašen ukrajinski narod, ki se že stoletja vlači po dnu zgodovine, večno ustrahovan in utrujeno brezmočen, brez pravih osnov za samoudejanjenje (do kdaj – do zdaj?). V tem oziru je ta roman danes, ko se na ukrajinskih tleh bije zgodovinska bitka naroda, tudi aktualen. Nekateri so roman označili kot avtobiografskega, kar avtorica vseskozi zavrača, zanika tudi, da gre za feministični roman, čeprav ga lahko beremo tudi na ta način. V ospredju so predvsem telo kot metafora države, vprašanje identitete in jezika, domovina ter ženska in ukrajinska zaznamovanost z ukoreninjenimi vzorci (tako osebne kot tudi nacionalne) dediščine preteklosti, temelječe na občutjih izkoriščanja, zunanjim silam podrejajočega se samozanikanja in strahu. Odličen intelektualni roman s prečudovitimi vmesnimi postajami avtoričine bivanjske poezije.“

Sobotno branje, Radio Slovenija, Prvi program, 19. 8. 2023

Nagrade in gostovanja ukrajinskih pisateljev v Sloveniji

Jurij Andruhovič, nagrajenec Vilenice 2017

„Andruhovič dobro ve, da je pisatelj lahko vizionar le, če je hkrati tudi kronist svojega časa in prostora. Sleherni videc mora biti prej oči-videc.“

A. Debeljak, povzeto po K. Sluga

„Nagrada Vilenice gre zasluženo v roke Juriju Andruhoviču za polnokrvno, pogumno in svobodomiselno literaturo, ki vrača glas na videz in po krivici pozabljenim delom Evrope in nam, Srednjeevropejcem, na drzen, humoren, inteligenten in večplasten način s tem vrača lastno in skupno preteklost in prihodnost.“

A. Šteger v utemeljitvi nagrade

Gostovanja

Kristal Vilenice 2001 – Natalka Biocerkivec

Okrogla miza SEP, 2007 – Andrej Kurkov

Literarno branje 2009 – Oksana Zabužko

Kristal Vilenice 2013 – Tanja Maljarčuk

Prejemnik štipendije SEP 2013 – Artem Čepaj

Literarno branje 2016 – Katerina Kalitko

Prejemnik štipendije SEP 2017 – Andrij Ljubka

Literarno branje 2022 – Natalka Snjadanko

Katerina Kalitko

Silhuete v osvetljenih oknih

Službeno stanovanje imata, okna
gledajo na dvorišče zapora,
imata tudi bolnega otroka in vse, kar imajo tudi drugi.
Pozno zvečer, ko deček že spi in je zadnja posoda pomita,
ko mesto zamre v tihi sladkorni lepoti,
ko se v skledi glasno premetavata še živi ribi
in nekje pri vhodu joče neumen slep mačji mladič,
ona sedi in premišljuje: od tod se njen mož
vsako jutro spusti iz nebes v pekel.
Tam so tisti umazani zaporniki, on pa ima sij,
ki je tako velik, da ga je včasih strašljivo božati po glavi,
poleti bo treba na deželo, mali
je letos tako slaboten,
čevlje v popravilo. Skuhati boršč …
On pa
nekomu izbija zobe, ko ona že skoraj spi,
po koncu izmene s sodelavcem utrujen požira gorilko
in pravi: nočem domov. K tisti neumni babi
in mali je spet bolan. Pekel je, skratka, doma.

Prev. Andreja Kalc

Natalka Snjadanko

Lične vadnice nadvojvode Wilhelma

Prvi vtis iz otroških let, to je morje. Mnogo vode, je zapisal ded Wilhelm v avtobiografiji v jeziku, ki ga je Halina razumela le deloma, toliko je bilo v njem popačenih poljskih in nemških besed. Ni na primer takoj dojela, da je ded z marinarko označeval vojno mornarico, in ne suknjiča, reparacija je pomenila operacijo, belfer učitelja, ura je bila po dedovo dzigar. Dedov dzigar je zmerom kazal eno uro manj kot Halinina ura. Wilhelm in babica Sofija namreč nikoli nista prešla na čas, ki ga je določila sovjetska vlada. In ko sta se dogovarjala s kom za določeno uro, sta vedno ugotavljala, ali misli dejansko moskovski čas. Ded se je odločil napisati spomine prav tako nenadoma in nepričakovano, kot je sprejemal odločitve za skoraj vse v svojem življenju. Neko zimo je Halina zbolela za noricami in nekaj tednov ni šla v šolo. Wilhelm je sedel ob njeni postelji, vneto mazal rdeče izpuščaje z zelenko in ji pripovedoval svoje prigode, da bi vnukinjo odvrnil od misli na srbečico. »Dedek, ti me imaš za norca, vse to ne more biti res,« je negodovala Halina. »Prebral si neko pustolovsko knjigo, ki jo zdaj pripoveduješ meni.«

(odlomek romana)

Prevodi v pripravi

Sofija Andruhovič (1982)

Roman Feliks Avstrija

Tanja Maljarčuk (1983)

Roman Pozaba

Namesto zaključka

»Veš«, mi je rekel, ko sva že kadila zadnji cigareti pri njegovih vhodnih vratih številka 50, »včasih imam vtis, da mi te pesmi nekdo prišepetava v uho. Dobesedno prišepetava.«

(Andruhovič-Antonič)

Mariupoljsko pristanišče je bilo v tem letnem času vedno zatrpano s turškimi in maroškimi ladjami in je s prazničnim večglasjem na sestri napravilo prijeten vtis. Ulične tržnice in tesne trgovinice so bile napolnjene s kvalitetnim poceni blagom iz Male Azije in Zahodne Evrope, pristaniške stavbe so v sebi skrivale zaklade, pripeljane z vsega sveta.

(Žadan – sestri Abrams)

Drugače jesen postaja vse izrazitejša, sonce ne zmore več ogreti drevja in vodovja, ob večerih postaja prav hladno. Skoraj ne zapuščam doma, sedim v kuhinji in opazujem, kako hitro in neopazno se vsak večer stemni. Preostane mi čakanje, ko bo spet vse na svojem mestu, ko se bo ozračje ogrelo in se bo voda v reki spet napolnila s svetlobo, obrežni griči pa bodo odbijali jutranje žarke in slepili oči.

(S. Žadan, Internat)

Pokopal sem ga sam, v pušči, ki je polagoma postajala smetišče, ob poti v gozd, kjer sva se prej sprehajala. Izkopal sem jamo, vanjo položil psa in ga pričel pokopavati. Z ničimer nisem mogel pokriti Dika in po prvi lopati zemlje, vrženi na pasji gobec, sem obstal. Bilo je težko. Roke me niso ubogale. Po drugi lopati so v oči privrele solze. Ko je zemlja zagrnila psa, je zagrebanje postalo lažje.

Pes pa bo imel rad samo tebe, zvest bo samo tebi. In v zameno ne bo zahteval ničesar. Razen tvoje ljubezni.

(O. Sencov, Pes)