Odlomek romana britanskega pisatelja nigerijskega rodu Bena Okrija Cesta sestradanih v prevodu Urbana Beline in s spremno besedo Iztoka Osojnika.
Roman Cesta sestradanih, za katerega je Ben Okri leta 1991 dobil Bookerjevo nagrado, je izrazit primer izvirne afriške postkolonialne literature, v marsičem pa ga je mogoče primerjati tudi z znamenitimi romani južnoameriškega ali indijskega magičnega realizma. Ni naključje, da ga kritiki postavljajo ob bok Salmanu Rushdieju ali Gabrielu Garcíi Márquezu.
PRVA KNJIGA
1
V začetku je bila reka. Reka je postala cesta in ta cesta se je razvejila po celem svetu. Ker pa je bila cesta nekoč reka, je bila nenehno lačna.
V tej deželi začetkov so se duhovi mešali z nerojenimi. Spreminjali smo se lahko v mnogotere oblike. Veliko nas je prevzelo obliko ptičev. Nismo poznali mej. Veliko smo praznovali, se igrali in žalovali. Zaradi prečudovitih grozot večnosti smo dosti praznovali. Kar naprej smo se igrali, saj smo bili svobodni. Pogosto smo žalovali, saj so bili med nami vedno tudi tisti, ki so se ravno vrnili iz sveta živih. Po prihodu so bili popolnoma neutolažljivi zaradi vse ljubezni, ki so jo morali pustiti za sabo, zavoljo vsega trpljenja, ki jim ga ni uspelo odrešiti, zavoljo vsega, česar niso nikoli doumeli, in zaradi vseh stvari, ki so se jih komaj dobro začeli učiti, preden jih je povleklo nazaj v deželo izvora.
Nihče od nas se ni niti malo veselil, ker bo rojen. Vse tegobe obstoja nas niso navduševale, ni nam bilo mar za neizpolnjena hrepenenja, poveličevane krivice sveta, labirinte ljubezni, ignoranco staršev, dejstvo, da bomo umrli, niti za neverjetno nonšalanco živih sredi preprostih lepot vesolja. Bali smo se brezsrčnih ljudi, saj se vsi rodijo slepi, le redki od njih pa se kadar koli naučijo gledati.
Naš kralj je bil čudovit osebek, ki se je včasih prikazal v obliki velike mačke. Imel je rdečo brado in smaragdno zelene oči. Rodil se je neštetokrat in legende o njem so krožile po vseh svetovih, poznan je bil pod stotimi različnimi imeni. Ni bilo pomembno, v kakšnih razmerah se je rodil. Vsakič je imel zelo nenavadno življenje. Človek lahko prelista velike nevidne knjige življenj in bo hitro prepoznal njegovo genialnost v zapisanih in nezapisanih dobah. Včasih je bil moški, drugič ženska, v vsakem življenju je dosegel neverjetne stvari. Če bi želeli najti skupni imenovalec za vsa njegova življenja, srž njegove genialnosti, bi to lahko bila ljubezen do preobrazbe in preobražanje ljubezni v višje sfere.
Skupaj z duhovnimi tovariši, z njimi smo si bili še posebej blizu, smo bili večino časa srečni, saj smo lebdeli v turkiznem zraku ljubezni. Igrali smo se s favni, vilami in čudovitimi bitji. Nežne sibile, blagohotni duhovi in vedra prisotnost naših prednikov so nas venomer spremljali, nas obsipali s sijajem svojih raznolikih mavric. Dojenčki ob rojstvu jočejo iz več razlogov, eden od njih pa je nenadna ločitev od sveta čistih sanj, kjer vse stvari tvori začaranost in kjer ne poznajo trpljenja.
Bolj ko smo bili srečni, bliže je bilo naše rojstvo. Ko smo se približali naslednji inkarnaciji, smo sklenili zavezo, da se bomo ob prvi priložnosti vrnili v svet duhov. To prisego smo si dali sredi poljan bohotnih rož in v mesečini tistega sveta s sladkastim okusom. Tisti med nami, ki so dali takšno zavezo, so bili med živimi znani kot abikuji, otroci duhovi. Vsi ljudje nas niso prepoznali. Spadali smo med tiste, ki so nenehno prihajali in odhajali, nezmožni sprijazniti se z življenjem. Z močjo volje smo lahko priklicali lastno smrt. Naše obljube so nas zavezovale.
Če je kdo od nas prelomil to zavezo, so ga napadli prividi in tovariši so ga začeli preganjati. Uteho je lahko našel šele v svetu nerojenih, na mestu izvirov, kjer so ga tiho pričakali ljubljeni.
Tisti od nas, ki smo oklevaje ostali na svetu, zapeljala nas je namreč blagovest o čudovitih dogodkih, smo prestali življenje s prelepimi in usodnimi očmi, s seboj smo nosili glasbo ljubke in tragične mitologije. Naša usta izrekajo nejasne prerokbe. V naše misli vdirajo podobe iz prihodnosti. Nadvse čudni smo, polovica naše biti je venomer v svetu duhov.
Pogosto so nas prepoznali in nam potem z britvijo v kožo vrezali znamenja. Če smo se znova rodili istim staršem, so nas ta znamenja, ki so ostala vidna tudi na našem novem telesu, že vnaprej zaznamovala. Potem je svet spredel čipko usode okoli naših življenj. Tisti med nami, ki so umrli še v otroštvu, so se trudili izbrisati svoja znamenja, iz njih so poskušali narediti rojstna znamenja ali zanimive razbarvane oblike. Če nam ni uspelo in so nas prepoznali, nas je pozdravilo zgroženo tuljenje in ihtenje naših mater.
Ker nismo hoteli ostati, smo materam prizadejali hude bolečine. Njihova bolečina je z vsakim našim prihodom nazaj postajala vse hujša. Njihova tesnoba se je spremenila v dodatno duhovno težo, ki je pospešila cikel našega ponovnega rojevanja. Vsako novo rojstvo je tudi za nas pomenilo strašno trpljenje, vsakič smo doživeli šok ob prihodu na ta surovi svet. Drugi duhovi in predniki so nam zamerili naš ciklični upor. V svetu duhov nas niso marali, v svetu živih smo bili zaznamovani. Ker nismo bili pripravljeni ostati, smo porušili marsikatero ravnovesje.
Naši starši so nam z žgočimi obrednimi daritvami skušali vliti voljo do življenja. Poleg tega so se nas trudili prepričati, naj jim razkrijemo, kam smo skrili duhovna znamenja, ki so nas vezala na drugi svet. Njihove daritve smo sprejemali z zaničevanjem in še naprej divje branili skrivnosti svojih znamenj. Tudi dolgo rojevanje mater brez veselja nas ni premaknilo.
Hrepeneli smo po hitri vrnitvi domov, hoteli smo se igrati ob reki, na pašnikih in v čarobnih špiljah. Želeli smo meditirati o sončavi in dragih kamnih, hrepeneli smo po radosti v večni rosi duha. Roditi se pomeni priti na svet, obtežen s čudnimi darovi duše, z ugankami in neutešljivim občutkom izgona. Tako je bilo vsaj meni.
Le kolikokrat sem prišel in odšel skozi grozoviti prehod? Kolikokrat sem se rodil in umrl v mladih letih? In kolikokrat sem se rodil istim staršem? Tega nisem vedel. V meni je bilo toliko prahu življenja. A tokrat sem se nekje v medprostoru med svetom duhov in svetom živih odločil ostati. To je pomenilo prelomiti dano obljubo in prelisičiti tovariše. Tako se nisem odločil zaradi obredov, žgalnih daritev olja, jama in palmovih oreščkov, niti zaradi dobrikanja, kratkotrajnih obljub o posebnih privilegijih, niti zaradi gorja, ki sem ga povzročil. Prav tako se tako nisem odločil zaradi svoje zgroženosti nad dejstvom, da so me prepoznali. Če ne štejem znamenja na svoji dlani, se mi je uspelo izogniti temu, da bi me odkrili. Mogoče sem se preprosto naveličal kar naprej prihajati in odhajati. Strašno težko je, če si za venomer ujet nekje vmes. Morda sem si želel, da bi okusil ta svet, ga občutil, pretrpel, spoznal, vzljubil, da bi vanj tudi kaj vrednega prispeval in med prihajajočim življenjem dosegel sublimno notranje občutenje večnosti. Včasih pa se mi zdi, da sem ostal zaradi obraza. Želel sem osrečiti premikasteni obraz ženske, ki je postala moja mama.
Ko je napočil čas za začetek obredov ob rojstvu, so bila polja ob razpotjih razžarjena od ljubkih prisotnosti in mavričnih bitij. Naš kralj nas je odvedel do prvega vrha sedmerih gora. Dolgo nam je govoril v tišini. Njegove skrivnostne besede so v nas vžgale ogenj. Govore je oboževal. Z izredno strogostjo mi je s smaragdno žarečimi očmi zabičal:
»Ti spadaš med objestne. S tabo bodo kar naprej težave. Po številnih cestah boš potoval, preden boš naposled odkril reko svoje usode. Tvoje življenje bo polno ugank. Varovali te bodo in nikoli ne boš sam.«
Skupaj smo se spustili v prostrano dolino. Bil je pradaven praznik. Okoli nas so ob glasbi bogov plesali bajni duhovi, popevali so zlate zakletve in lazuritne uroke, da bi zavarovali naše duše v vseh medprostorih in nas pripravili na prvi stik s krvjo in zemljo. Vsak od nas je prehod opravil sam. Sami smo morali prestati prehajanje – preživeti plamene in morje, vznik v iluzije. Izgon se je začel.
To so miti o začetku. To so zgodbe in občutja globoko v srčiki tistih, zasejanih v bogatih deželah, ki še zmeraj verjamejo v skrivnosti.
Nisem se rodil samo, ker sem sklenil ostati, ampak tudi, ker so se mi med prihajanjem in odhajanjem dolgi cikli časa končno zategnili okoli vratu. Molil sem za smeh, za življenje brez lakote. Dobil sem protislovne odgovore. Kako je možno, da sem se rodil z nasmehom, bo za vedno ostalo uganka.
2
Eden od razlogov, zaradi katerih se nisem hotel roditi, se mi je razjasnil po prihodu na ta svet. Bil sem še zelo mlad, ko sem začudeno opazoval, kako je luknja v cesti požrla očeta. Zatem sem videl mamo bingljati z vej modrega drevesa. Sedem let sem imel, ko se mi je sanjalo, da so moje roke prekrite z rumeno krvjo tujca. Nisem vedel, ali ti prizori sodijo v to življenje ali morda v prejšnje, lahko celo, da v tisto, ki bo še prišlo, navsezadnje bi to lahko bili tudi gostitelji podob, ki vdirajo v misli vseh otrok.
Ko sem bil še zelo mlad, sem se jasno spominjal, da se moje življenje razteza v druga življenja. Ni bilo ločnic. Včasih se mi je zdelo, da živim več življenj hkrati. Eno življenje se je prelilo v druga in vsa skupaj so stekla v moje otroštvo.
Kot otroku se mi je zdelo, da sem mami v breme. Mene pa je obremenjevala nedoumljivost življenja. Rojstvo je predstavljalo šok, od katerega si nisem nikoli povsem opomogel. Pogosto so se z mano pogovarjali glasovi, ponoči ali podnevi. Počasi sem spoznal, da gre za glasove mojih duhovnih tovarišev.
»Kaj pa počneš tu?« je vprašal eden od njih.
»Živim,« sem mu odvrnil.
»Za kaj živiš?«
»Ne vem.«
»Zakaj pa ne veš? A nisi videl, kaj te čaka?«
»Ne.«
Potem so mi pokazali podobe, ki jih nisem znal razvozlati. Pokazali so mi zapor, žensko, prekrito z zlatimi turi, dolgo cesto, neusmiljeni sij sonca, poplavo, potres, smrt.
»Vrni se nazaj k nam,« so dejali. »Pogrešamo te tam pri reki. Zapustil si nas. Če se ne vrneš, ti bomo nadvse otežili življenje.«
Začel sem vpiti, izzival sem jih, naj kar poskusijo z vso močjo. Ob eni od teh priložnosti je v sobo prišla mama, obstala je tam in me gledala. Ko sem jo opazil, sem obmolknil. Oči so se ji iskrile. Prišla je k meni, me mahnila po glavi in vprašala:
»S kom se pogovarjaš?«
»Z nikomer,« sem odvrnil.
Dolgo je zrla vame. Ne spominjam se več, koliko sem bil takrat star. Pozneje so se moji duhovni tovariši nadvse zabavali, če jim me je uspelo spraviti v težave. Pogosto sem nihal med obema svetovoma. Nekega dne sem se igral na pesku, ko so me poklicali z druge strani ceste z glasom moje mame. Ko sem šel za tem glasom, bi me kmalu zbil avto. Ob drugi priložnosti so me s sladkimi pesmimi zmamili proti jarku. Padel sem vanj, česar ni nihče opazil, samo sreči se lahko zahvalim, da me je mimoidoči kolesar videl divje čofotati v umazani vodi in me je rešil, preden sem se utopil.
Zatem sem zbolel in večino časa sem preživel na drugem svetu, kjer sem poskušal razčistiti stvari s svojimi duhovnimi tovariši, trudil sem se jih prepričati, da naj me pustijo pri miru. A se nisem zavedal, da je moja smrt vse bolj gotova, čim več časa prebijem tam. Šele precej pozneje, ko sem skušal priti nazaj v svoje telo, pa nikakor nisem mogel, sem spoznal, da jim je uspelo ločiti me od mojega življenja. Dolgo sem vekal v srebrno praznino, nakar je naš kralj le posredoval zame in znova odprl vrata mojega telesa.
Ko sem se prebudil, sem se znašel v krsti. Starši so me prepustili smrti. Začeli so že s pogrebom, ko so na vsem lepem zaslišali moje silovito ihtenje. Zaradi moje čudežne ozdravitve so mi še drugič dali ime in priredili veliko zabavo, ki si je v resnici niso mogli privoščiti. Poimenovali so me Lazaro. Ker pa so se mi ljudje začeli posmehovati, mnogim je bilo namreč neprijetno zaradi povezave med imenom Lazaro in Lazarjem, ga je moja mama na koncu skrajšala v Azaro.
Pozneje sem izvedel, da sem med življenjem in smrtjo nihal kar dva tedna. Odkril sem, da sem izčrpal energijo in prihranke svojih staršev. Povedali so mi tudi, da so k meni poklicali zeliščarja. Priznal je, da ne zna narediti ničesar, kar bi mi pomagalo, nakar je vrgel školjke, razvozlal njihov pomen in povedal:
»To je otrok, ki se ni želel roditi, a se bo vseeno boril do smrti.«
Povedal je še, da morajo moji starši v primeru, da si opomorem, nemudoma izvesti obred, s katerim bodo prekinili moje povezave s svetom duhov. On me je kot prvi poklical z imenom, ki je pri materah vzbujalo grozo. Razložil jim je, da sem nekje na Zemlji skril posebna znamenja svoje duhovne identitete in da bom še naprej zboleval, dokler jih ne bodo odkrili, skoraj povsem gotov je bil, da bom umrl še pred enaindvajsetim letom.
Ko sem navsezadnje okreval, sta moja starša zaradi mene zapravila že daleč preveč denarja. Bila sta v hudih dolgovih. Moj oče se je že naveličal prenašati težave, ki sem jih prinesel, zato je bil precej skeptičen glede napovedi in zagotovil zeliščarjev. Če bi se ravnala po vseh njihovih priporočilih, je rekel mami, bi morala izvajati absurdna žrtvovanja vsakič, ko bi stopila čez domači prag. Prav tako je bil sumničav glede njihove nagnjenosti k dragim obredom, ti padarji so kar naprej odkrivali nove zdravstvene težave, da bi človek čim več zapravil za njihova zdravila.
Mama in oče si nista mogla privoščiti še enega obreda. Poleg tega pa nista zares verjela, da sem otrok duh. Tako je čas tekel in obreda niso nikoli izvedli. To me je osrečilo. Nisem si želel, da bi ga izvedli. Nisem hotel do konca izgubiti stika s tistim svetom svetlobe, mavric in priložnosti. Svoje skrivnosti sem hitro skril. Zakopal sem jih v soju mesečine, po zraku so vrvele bele vešče. Zagrebel sem svoje čarobne kamne, ogledalo, posebne obljube, zlate niti, predmete, ki so mojo identiteto povezovali s svetom duhov. Zakopal sem jih na skritem kraju in ga isti hip pozabil.
V zgodnjih letih je bila mama precej ponosna name.
»Ti si čudežen otrok,« je pravila, »številne moči imaš na svoji strani.«
Dokler bo moja vez z drugimi svetovi nedotaknjena, dokler ne bodo odkrili mojih predmetov, bo to še naprej držalo.
Ko sem bil otrok, sem znal ljudem brati misli. Lahko sem napovedal njihovo usodo. Na krajih, ki sem jih malo prej zapustil, so se dogajale nesreče. Neko noč sem stal na ulici z mamo, ko mi je glas prišepnil:
»Pojdi na drugo stran.«
Mamo sem povlekel na drugo stran ceste in čez nekaj trenutkov je v hišo, pred katero sva predtem stala, treščil vlačilec s priklopnikom in pobil celo družino.
Drugo noč sem že sladko spal, ko se je vame zastrmel veliki kralj. Zbudil sem se, planil iz sobe in stekel po cesti. Starši so prišli za mano. Vlekli so me nazaj domov, ko smo vsi skupaj ugotovili, da poslopje gori. Tisto noč so se naša življenja precej spremenila.
Cesta se je prebudila. Moški in ženske so se gnetli zunaj v jutranjih haljah, obraze so imeli zmečkane od spanja, v rokah počrnele petrolejke. V našem predelu ni bilo elektrike. Svetilke, ki so jih držali dvignjene visoko nad glavami, so razkrivale vešče s čudnimi očmi, raztelešene obraze so razsvetljevale s tako čudnim spektrom svetlobe, da se mi je zdelo, kot bi bil spet med duhovi. En svet vsebuje slutnje drugih.
To je bila noč požarov. Sova je v nizkem letu hušknila mimo gorečega poslopja. V zraku je viselo polno krikov. Najemniki so hiteli sem in tja s polnimi vedri vode iz bližnjega vodnjaka. Plameni so postopno pojenjali. Cele družine so bile vso noč zunaj, z razcapanimi oblačili in žimnicami so se stiskale v klobčiču. Vsi so stokali zaradi izgubljenega premoženja. Nihče ni umrl.
Ko je bilo že tako temno, da se ni več videlo oddaljenih kosov neba in se ni dalo razločiti gozda, se je prikazal lastnik in začel bentiti. Vrgel se je na tla. Kotalil se je, brcal naokoli in nas ves čas na vse pretege psoval. Kričal je, da smo nalašč zažgali njegovo poslopje, da nam ne bi bilo več treba plačevati najemnine, ki jo je nedavno povišal.
»Kako pa naj pridem do denarja za obnovo hiše?« je stokal, postajal je vse bolj zaslepljen od besa.
»Vsi skupaj boste morali pokriti škodo!« je zakrakal.
Nihče se ni zmenil zanj. Naša glavna naloga je bilo iskanje nove namestitve. Zbrali smo svojo lastnino in se pripravili na selitev.
»Vsi skupaj morate ostati tu!« je v temi kričal lastnik.
Odhitel je proč in se čez kako uro vrnil s tremi policaji. Napadli so nas, naklestili so nas z biči in nam razbili glave z gumijevkami. Nismo jim ostali dolžni. Mlatili smo jih s palicami in vrvmi. Raztrgali smo njihove kolonialne uniforme in jih nagnali stran. Vrnili so se z okrepitvami. Oče je dva zvabil v stransko ulico in ju močno premikastil. Še več se jih je vsulo nanj. Bil je kot kak srditi derviš, da ga je na koncu moralo obvladati kar šest policajev, zvezali so ga in ga odvlekli na policijsko postajo.
Okrepitve so medtem mlatile po vseh zbranih, v pijanski vročici so naredile cel kraval. Ko so končali, so petnajst moških, trije otroci, štiri ženske, dve kozi in pes ranjeni obležali na bojišču našega predela. Tako se je začel upor.
Pozno ponoči je začelo deževati in dež je med besnenjem prebivalcev geta ves čas enakomerno padal. Sicer ni deževalo preveč dolgo, a kolesnice so se vseeno spremenile v blato. Zalivalo je naš bes. Peli smo starodavne bojne pesmi, vihteli bajonete in mačete, v temi so se zbirale tolpe. Korakali so po blatu. Na glavni cesti so planili po avtomobilih in avtobusih. Napadli so policijska vozila. Izropali so trgovine. Vsi skupaj so začeli pleniti, zažigati in prevračati stvari. Mamo, ki me je nosila, je gnala naprej pobesnela množica ljudi. Ob glavni cesti me je odložila, da bi si popravila ogrinjalo, pripravljala se je na najhujše, ko je bevskajoča drhal planila v najino smer. Šli so naravnost med nama. Ločili so me od mame.
Taval sem po besnečem okolju, poslušal krohotanje zlohotnih duhov. Na nebu je bil lunin krajec, nad hišami je kraljevala tema, cesta je bila polna razbitih steklenic in razčesnjenega lesa. Bil sem bos. Kupi smeti so se vžigali v plamenih, moške so vlačili iz avtomobilov, iz hiš se je sukljal gost dim. Spotikal sem se naokoli, iskal sem mamo in se znašel sredi temne ulice. Pri zapuščeni hiši je zunaj na stojalu gorela samotna sveča. Slišal sem vzneseno petje, od katerega je drhtela cela ulica. Sence so švigale mimo, zaudarjale so po potu in besnilu. Bobni so vibrirali v zraku. Mačka je zajavkala, kot bi jo vrgli v ogenj. Nato je iz ceste planila velikanska maškara, iz glave so se ji sukljali ognjeni zublji. Od strahu sem zakričal in se skril za hlev. Maškara je bila strašanska in razvneta, njeno pogrebno rjovenje je ulice napolnilo s pradavno tišino. Zrl sem vanjo v sveti grozi. Gledal sem v njeno senco ob velikem drevesu v plamenih, plesala je po prazni ulici.
Potem se je tema napolnila z njenimi spremljevalci. To so bili obilni možje z lesketajočimi obrazi. Držali so za razsvetljene vrvi, pritrjene na velikansko figuro. Divje je plesala in jih vlekla proti besneči množici. Ko je šla mimo, švistnila skozi zrak, sem se počasi splazil iz svojega skrivališča. Vrtelo se mi je od prividov, namenjen sem bil nazaj na glavno ulico. Iznenada se je iz teme prikazalo več žensk, dišale so po grenkih zeleh. Sklonile so se k meni in me urno odnesle v sršečo noč.
Prevedel Urban Belina
Ben Okri: Cesta sestradanih. Prevedel Urban Belina. Spremno besedo napisal Iztok Osojnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2016 (Eho, 11). 554 strani.