Igiaba Scego: Adua

Čas branja: 8 min.
Igiaba Scego: Adua, prev. Alenka Jovanovski
Igiaba Scego: Adua, prev. Alenka Jovanovski

Odlomek romana italijanske pisateljice somalskih korenin Igiabe Scego Adua v prevodu Alenke Jovanovski.

V romanu Adua spregovori somalska priseljenka v Italiji, ki nam ponudi vpogled v širše zgodovinsko ozadje kolonialističnega in postkolonialističnega podrejanja Afrike.

Igiaba Scego gradi prizore filmično, kar narekuje eden glavnih motivov v knjigi – izkoriščanost (temnopoltih) žensk v filmski industriji. Ta motiv avtorica poglobi in razširi, tako da roman sestavi kot kolaž treh pripovednih glasov in v tri zgodovinske čase postavljenih zgodb o afriških migrantih v Italiji. Raznolike pripovedi preplete z narativnimi paralelizmi.

Več o knjigi

*

23
Leviti

Kje si dobila to fotografijo? A zdaj mi pa že po predalih brskaš, Adua? In kaj se to pravi, da bi rada razlago?

Ne nameravam ti dajat nobenih razlag, tako kot ti tudi ne nameravam pravit, kdo so ti belci na fotki. Mi je jasno ko beli dan, kam pes taco moli.

Mi je jasno, da dvomiš, ali sem bil res domoljub pa nacionalist. Ti misliš, da se samo delam. Tudi tvoja mat je isto mislila. Zmeraj je dvomila vame, nikoli mi ni hotela zaupat. Ko da jo še zdaj poslušam, uno gos od tvoje mat. »Dragi, zakaj mi ne poveš resnice? Pa saj so takrat vsi sodelovali z belci.« Verjela je, da sem izdajalec, ničvrednež. Ni me ljubila, tvoja mat. Vse najslabše si je mislila o meni. Pa se potem cmerila pa prosjačila za resnico in mi hodila po živcih, ko je pravila, da je to zanjo isto. Kako je lahko isto? Je pa že bistvena razlika med tem, ali domovino izdaš ali pa se boriš zanjo. Ampak tvoja mat je govorila »Jaz te ljubim« in ta beseda je po njenem vse zglihala. Kaka gos ti je to bila, kaka naivka, kaka trapa. Pa tudi trmarila je. S temi svojimi nenehnimi vprašanji o moji preteklosti, o belcih, o vojnah, ki sem jih dal skoz. V vse je vtikala nos. In ti mi zdaj delaš isto? Ve ženske ste pa res nemogoče. Pravi peklenski stvori. Ne prenesem vas.

24
Šepavi

Moški je imel krotke oči, dolgo brado pa slonje velika ušesa.

Moški se je ves dan sklanjal nad velike liste papirja. Po cele ure je čečkal svet. Risal je drevesa, metulje, mušice, dekleta. Njegovo kraljestvo je bilo dvorišče hotela Douce France, ni ga zanimalo potepanje tako kot preostale goste. Nobene tesnobe ni bilo v njegovih gibih. Šepavi mu je zavidal. Tudi njemu bi ugajalo posedati tam in ne delati nič. Pa je moral z grofom Anselmijem tekati z enega konca Adis Abebe na drugega. V tistih dneh je njuna dejavnost postajala prav mrzlična. In od divjega prevajanja se je Šepavemu kar jezik v grlu sušil. Prevajal je, a izgubljal smisel besed. Bilo je, kot da mu misli bežijo proč v nevihtnem oblaku. Toda onega dne je grof zbolel. »Vrti se mi,« mu je rekel zjutraj, »nočem dobiti vročine, grem se malo uleč.« Šepavi se je tega razveselil. Ni bil več kos tekanju po blatni Adis Abebi s tistimi svojimi starimi čevlji in srčno je upal, da bo vročina trajala čim dlje. Tako se je onega čudnega jutra znašel na dvorišču ob slonjeuhem možakarju.

Pogledal ga je, kot da je prvič.

Nekaj tako znanega je bilo v postavi, ki se je sklanjala nad risalni blok. Kot da bi se bila že poznala. Njegova koža je bila bledorumena. Koža, posipana s čudnimi rjavimi kapljami in s tenko plastjo rožnatega prahu, ki si ga Šepavi ni znal povsem razložiti. Ni mu uspelo ugotoviti niti tega, od kod se je ta čudni moški vzel. Zdelo se je, kot da je vzniknil iz nedrij kakšnega kraterja. V njem je bilo nekaj pradavnega in obenem poznanega.

Moški ga je pogledal in mu potem v dobro znanem jeziku dejal: »Z veseljem bi napravil tvoj portret.«

Kaj naj stori?

V svojem srcu je Šepavi vedel, da se mora tej prošnji izmakniti. Moral bi reči: »Ne, hvala.« »Ne, mi ni do tega.« »Ne, bojim se te.« »Ne, nočem.«

Toda privolil je.

Ni se znal zoperstaviti dobroti teh tako znanih oči.

*

Po treh urah je bil portret končan.

»Ga lahko vidim?« je vprašal Šepavi.

»Raje ne.«

»Ampak … ampak kako? Tri ure sem nepremično sedel, tebi na ljubo.«

»Risba te bo prizadela.«

»Presneto, naj presodim sam,« je dejal Šepavi z oholim tonom, ki ga ni uporabil še nikoli v življenju.

Moški mu je pomignil, naj stopi bliže.

Šepavi je pogledal. Potem se je onesvestil.

*

Ponoči je sanjal o risbi. Na eni strani je bil moški z modrim turbanom in obrazom, ki ga je maličila brazgotina v obliki jajca, zaradi katere je deloval nenavadno okrutno. Metal je kopje. Njegove roke so bile mišičaste. Njegovi gibi usklajeni. Bil je skorajda lep v tem atletskem gibanju. Na drugi strani je bil slon. Z velikimi ušesi, velikim trobcem. Tudi slon mu je bil nekako podoben. Vedel je, da bo kopje vsak hip zadelo prav njega. Šepavi je nekaj opazil v očeh živali. Nekaj, kar je dobro poznal, imenovalo se je groza.

*

Pod baobabom pri Douce France ni našel nikogar, ki bi sedel. Bledorumeni moški je izginil. Povprašal je še pri drugih služabnikih, ali so ga videli. Nihče ni vedel ničesar. Fant po imenu Hamid, po rodu iz Hararja, mu je dejal: »Pod tem baobabom ni sedel noben moški. Včeraj si bil tam spodaj samo ti, nihče drug. O tistem moškem se ti je verjetno samo sanjalo, prijatelj moj.«

*

Tistega večera se je Šepavi spomnil besed svoje tetke Bibi, vedeževalke. »Naša vest,« je govorila, »ima nek obraz.«

*

Naneslo je, da se je Šepavi po turško namestil na posteljo in čakal, da se bo kaj zgodilo.

Ni trajalo dolgo, pa se je bledorumeni moški pojavil.

Še vedno je imel slonja ušesa. Koža pa je postala temnejša, voljnejša.

»Ne razumem,« je brž dejal Šepavi, ves zbegan, »kdo hudiča pa si?«

»Sem ti. Je možno, da me ne prepoznaš? Je možno, da si do te mere zmeden?«

Šele tisti trenutek se je Šepavi spomnil, da ima slonja ušesa in z madeži posejano kožo. Spomnil se je tudi, da riše, kadar ga kaj muči. Nanašanje črt in vijug na papir mu je vselej pomagalo, da se pomiri. Tisto, česar Šepavi ni razumel, je narisal. Bledorumeni moški je bil njegova vest, ki je zadobila telo. Tetka Bibi mu je zmeraj govorila: »Naša vest ima nek obraz.«

25
Adua

Gola sem …

Sredi peska, ki me pokriva kakor zlato …

Na drevo zavihtena čakam, da me požrejo …

Mesnate ustnice, ki jih bleščilo napravi še poželjivejše …

Zategnjene obrvi, mačje, krepko začrtane …

Črn svinčnik poudari oči in, kdove, morda poželenje …

Frufru, kot ga zalika mesojedi ravnalnik las …

Raznobarvni pasovi za prizore na plaži …

Še malo laka za lase, pa že se čutim bolj lahcena …

In končno perlice, vsepovsod po telesu …

Zleknjena na kravji koži se opolzko razkazujem nepoučenemu folku. On medtem zavpije: »Stisni noge bolj skup, bejbi, ne kazat puhka, ne še, čuvaj si ga.« In hipec zatem: »Zdaj jih pa razpri nastežaj, ko okna navsezgodaj zjutraj.« Njegov glas je raskav, globok. Njega me je strah. Ampak on režira moj film. Moj gospodar je, za nekaj drobiža me je kupil tam dol v vzhodni Afriki. Ne morem mu ugovarjati. Torej poslušna, pasivna kimam, kot se spodobi za dekleta brez zaščite, med katere spadam.

Moji nohti so nabrušeni kot kremplji grozovite levinje.

Manikerka mi je rekla: »S takimile te ne zlomi nihče.«

Je izkušnja ni izučila, da se igralkicam hitro polomijo nohti? Ona bi morala to vedeti bolje kot kdorkoli drug.

Nohti se mi lomijo, milady. Pa tudi srce se mi včasih zlomi.

Praskam, grizem, topotam.

Vse to pa le za trenutek. Za čas ene filmske klape. Enega razmisleka.

»In zdaj bolj koprneče, bejbi,« mi ukaže režiser.

»Premakni malo te boke, ajde, če si tako prijazna.«

In jaz sem prijazna. Ker je to naloga igralk. Prava profesionalka, pomislim. Blaženo se predajam tej laži.

»Zdaj pa zakroži z zapestji … tako ja, kot odaliska v paševem haremu. Naj te ples prevzame, bejbi, in potem se počasi približuj njemu, ker ti, bejbi, si ena panterka, zapomni si to. Zdaj ga pa kušni, ja, strastno ga kušni.«

Armando smrdi po česnu, ampak jaz se moram pretvarjati, da ga ljubim, pretvarjam se, da je on edini razlog mojega žitja in bitja.

Približam se in zavoham vodko. Ampak vem, da se ga moram zaradi scenarija okleniti kot kaka mačkica. Kar izvršim kot kak desetar. Nimam izbire. V scenariju piše. On mi glavo potisne navzdol, samovoljno.

»Si videl, kako sem prijazna? Še zajamrala nisem, boss,« rečem režiserju.

A mi ne odgovarja nihče več.

So morda že pospravili set?

Kje sploh sem?

In moj film, kje je?

Kdo si, moški, ki smrdiš po vodki? In kaj je to za eno mahagonijevo pohištvo okoli naju?

Kje je tropska plaža, ki smo jo tu, na Capocotti, poustvarili z umetnimi palmami? Kje je filmska ekipa? Pa moja maskerka? Una bajsa, ki me vsaki dve sekundi briše pa mi pivna znoj z čela? Pa une obsedene kostumografinje, ki kontrolirajo vsako gubo na moji zdelani oblekici?

Kam za vraga so šli vsi?

Še vedno nosim svojo obleko iz filma. Še vedno sem našminkana kot ena lajdra.

Ampak potem se spomnim, v bolečem preblisku se mi vse povrne v zavest.

Nisem več na svojem setu. Šihta je bilo ob petih konec. So me pa odpeljali na dom enih bogatašev v centru Rima, blizu enega slavnega trga.

Sissi, že spet ona, že spet ta katastrofa od ženske, mi je rekla s tistim svojim tonom lažne nunice: »Ena večerja je, pri filmskem distributerju doma, saj veš, tisti magnat, ki nam je dal že dosti keša, da film posnamemo do konca … no, skratka, povabil nas je. Hoče te videt.« Jaz pa prezirljivo: »A mene?« Spominjam se, da sem za Sissi zmeraj imela jedek ton glasu, do konca ji nisem mogla odpustiti tega, kar mi je napravila. »Torej, gre za to, da moraš it tja pa bit pridna.« »Pridna?« sem nekoliko zaprepadena vprašala. »Hočeš postat zvezdnica ali ne? Torej moraš bit pridna, lubika, če ne, kar lepo pozabi na une svoje zvezdice.« »Pozabim da naj nanje?« »Ja, lubika, pa daj si gor kako lepo cunjico, elegantna večerja bo.« »Fejst elegantna?« »Ravno prav elegantna, boš že videla.«

Na zabavi smo skoraj same ženske, vse z neobstoječimi cunjicami, s katerimi bolj slabo prikrivamo svoje vzdihe. Vse imamo tudi plastični nasmešek, ki nam kazi lice.

Smo črne, blond, rdeče, ena ima celo vijolične lase. »Unale je pa ekstravagantna,« mi pošepne nekdo. Rekrutirali so tudi neko Azijko, morda Japonko ali Korejko, in potem sem tu seveda še jaz, kaplja čokolade čez dve plasti stepene smetane.

Približal se mi je in mi rekel: »Ti si torej Arturova zamorkljica. Ni slabo. Huda stegna imaš. Všeč so mi take s hudimi stegni.«

Pogledala sem Sissi. Bila sem preplašena.

Počutila sem se tako umazano. Tako izpraznjeno.

Sissi me je porinila proti njemu in mi rekla: »Dajal ti bo ukaze ko Arturo na setu, ti samo izvršuj, ne bo težko.«

Prebijava se po dolgem hodniku, jaz pa oni moški, ki mi še do lopatic ne seže. Tip mi drži roko na zadnjici, nekako tako, kot je prve snemalne dni počel Arturo.

»Koliko si stara?« me vpraša magnat.

»Dvajset,« se zlažem.

»Okrogla cifra, ko vse ostale, torej polnoletna … tudi ostale so zmerom polnoletne.« In med pritajenim režanjem doda: »Med nama rečeno, še dobro, da ne rečeš sedemnajst, sedemnajstica prinaša nesrečo,« in mi pajdaško pomežikne.1

Ne vem, kaj naj rečem. Pokimam, pač nekaj dam od sebe.

»Tole si daj gor, tja pojdi,« ukaže.

Kostum medicinske sestre je. Ne razumem, čemu služi. A ga oblečem, še pisnem ne. Ne da se mi oporekati onemu plešcu s slabim zadahom.

»Pa nič ne oblačit tam spod, všeč mi je, če je meso na svobodi.«

Izvršim.

In potem me, ne da bi kaj ovinkaril, spravi na kolena.

»Pozneje te bom gostom predstavil kot sestrično kakšnega šejka.«

In ko mi tako govori, me povleče za lase, me pogleda, boli me, potem me pahne proti svojemu spodnjemu domu.

Ni star. Koliko jih ima. Šestdeset? Petinpetdeset?

Se pa obnaša ko en starec. Brez fantazije. En prepotentnež je. Ne zna delati z ženskami. Mogoče jim niti nikoli ni znal dvoriti.

Strese se. Težko sapo ima. Sope.

Njegov znoj mi kapa na glavo.

Tudi jaz se stresem.

Od gnusa nad samo sabo.

A je vse tole sranje vredno tega, Adua, ene zvezde, ene garderobe, enih filmov, ki ti nič ne pomenijo?

Hotela bi to vprašati Marilyn, ampak ona je mrtva, na grd način je crknila, kot toliko drugih, kot premnoge igralkice, ki imajo joške večje od talenta.

Hotela bi to vprašati Muno Skravžano, ki je ostala v Somaliji. Vem, kaj bi mi rekla: »Ne se delat, da si svetnica, Adua,« in bi potem dodala, »sama pri sebi moraš razčistit, ali hočeš plačat to ceno ali ne.«

Sem jo hotela plačati ali ne? Tega nisem vedela. Cena se mi je zdela previsoka in trgovsko blago totalno nekvalitetno.

Bila sem zmedena.

Vem samo, da je Marilyn crknila na grd način. Ampak Marilyn je imela vsaj troho talenta.

Pa jaz? Jo imam?

Malomorgen, da je Marilyn rešil talent. Umrla je sama. Umrla je na grd način.

Pa jaz? Bom umrla na grd način?

Kdo bo rešil mene, se sprašujem. Rada bi izkričala to vprašanje. Pa mi zmanjka poguma.

Magnat je že v pozi tekača na startnih blokih.

»Pridi,« mi ukaže.

Že drugič v enem dnevu klečim pred moškim.

Prvikrat je bilo zjutraj, pred Nickom. Ampak tisto je bil prizor iz filma, fikcija.

Prevedla Alenka Jovanovski

Opomba:

1V Italiji obstaja vraža, da število 17 prinaša nesrečo. To je povezano z latinskim zapisom VIXI, ki v latinščini pomeni ’živel sem’, prav to pa številko 17 neposredno povezuje s smrtjo.

Igiaba Scego: Adua. Prev. Alenka Jovanovski. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2020 (Eho, 22). 192 strani.

Foto: Petar Milošević (Wikipedija)

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek po vašem mnenju izboljšali?