Radoslav Parušev: Od znotraj

Čas branja: 10 min.
Radoslav Parušev: Od znotraj, prev. Eva Šprager
Radoslav Parušev: Od znotraj, prev. Eva Šprager

Odlomek romana bolgarskega pisatelja Radoslava Paruševa Od znotraj

Roman v »treh dejanjih« se odvija na meji med skrajno naturalističnim opisom sodobne Bolgarije in posttranzicijsko politično distopijo, groteskno sliko, ki je bolj ali manj skupna vsem evropskim postsocialističnim državam. Napisan je kot filmski spektakel, v sekvencah, ki so deloma izmišljene, deloma pa kažejo brezobzirno realnost okolja, ki ga obvladuje mafijsko omrežje na samem vrhu.

Roman je poročilo iz prve roke, »od znotraj«, ki šokira in nesentimentalno, a emfatično razgrinja usodo žrtev načrtovanega posttranzicijskega »ogromnega koncentracijskega taborišča«. Postsocialistični roman, ki bobu reče bob.

Več o knjigi

PRVI DEL

Iz srca oblaka se skupaj z milijardami drugih odkrhne ena majcena snežinka in v spirali poleti navzdol skozi kilometre in kilometre večernega poznonovembrskega neba.
Kamera prosto pada za njo.

Megla nad megapolisom se raztrga, da gre skoznjo najprej snežinka, nato kamera, na koncu pa še pogled opazovalca. Vidimo ogromen pravokoten trg z mokrimi rumenimi tlakovci, ki ga v večernem somraku osvetljuje nekaj močnih reflektorjev. Milijarde sester naše snežinke padajo na tlakovce in se z ostalimi zlivajo v plundro, mi pa še zmeraj spremljamo to, ki so ji bogovi namenili drugačno usodo – naša snežinka prileti dva metra nad zemljo, se koketno zablešči v finalnem lupingu in pristane na rumeni Davidovi zvezdi, grobo prišiti na reverju površnika mračnega mladega moškega s sivim polcilindrom in nekaj dni neobrito svetlo brado.

Moški je zadnji desno v prvi vrsti kvadrata dvestodvajsetih ljudi, vsi pravilno razvrščeni in z rumenimi zvezdami na reverjih. Vse zebe in vsi čakajo – vsaj zdi se tako –, da jih natovorijo na esesovske tovornjake, ki stojijo na trgu, grozeče renčanje v prostem teku delujočih motorjev iz štiridesetih let 20. stoletja pa ozvočuje temo nad Sofijo.

Brrrm! Brrrm, brrrrmmm!

Dvesto dvajset Židov, ki jih kamera ujame v trenutku deportacije, je na poti iz Sofije v koncentracijsko taborišče v vasi Somovit, Plovdivska regija, od tam pa proti taborišču v Treblinki, Poljska, Tretji rajh, točno tako.

Vsi Židje v kvadratu pričakujejo svojo grenko usodo v mračnem molčanju, ki ga le tu in tam pretrga neznosno tuljenje, jok-tuljenje-zavijanje, premešano z vreščanjem osemnajstmesečne punčke, ki zveni, kot da bi jo z razbeljenim železom žigosali po čelu in stopalcih hkrati.

»Stop!«

»A ga imamo, šef?«

»Ne, bedak! Nimamo ga! Ne moremo ga imeti ob tem dretju! Prosim, da nekdo utiša tega pamža, če ne, mu bom osebno prišel zavit prekleti vrat!«

»Če jo pa zebe!«

»Kdo se je tam oglasil? A vi? Je otrok vaš? Če ga zebe, ga pa pogrejte, mater mu!«

»Kar ti ga pridi pogret, če si tak frajer! Že dve uri zmrzujemo tukaj! Jebem ti organizacijo, model, v dvajsetih minutah naj bi končali! Pa saj je petek zvečer!«

»Okej … okej! V redu zdaj … Pomirimo se vsi skupaj! Gremo se pogret, se malo odpočit. Pojdimo v kontejnerje, da se okrepčamo, kolegi, dvajset minut pavze!«

Človeški kvadrat se hitro razpusti, večina Židov pohiti v tople kontejnerje na skodelico čaja in požirek poceni viskija. Nekateri ostanejo zunaj na cigareti, izvlečejo mobilne telefone, da bi obvestili družine o ponovni zamudi. Sneži še močneje, zapiha severovzhodni veter, ki pa ne more pregnati občutka, da so večino Židov izbrali na kastingu, ker so bili dovolj svetli, dovolj evropeizirani, kar izdaja pretirano vnemo kasting direktorja, saj so bili bolgarski Židje v glavnem izmed sefardskih, se pravi malo bolj črni, ampak nič hudega, saj nihče ni obljubil, da bo točno tako, kot je bilo v resnici. Televizija bo na koncu za svoj denar hotela videti ogromno produkcijo, blond ljudje v kadru pa vedno pripomorejo, da stvari zgledajo še bolj ogromne in visokoproračunske.

Tudi mladi moški iz prve vrste prižge cigareto in se gre neuspešno pogajat z izvršnim producentom nadaljevanke za nekaj malega dodatnega plačila za statiste zaradi dodatnih ur, ki jih zabijajo tu – in to v petek zvečer.

»Daj vsaj še po pet levov na človeka. Če ti srce da – po deset. Ljudem se bo sicer zelo trapasto zdelo, saj se strinjaš?«

Izvršni producent, lepo, toda ne ravno priljudno, približno šestindvajsetletno dekle, kljub mrazu obuto v platnene olstarke in oblečeno v precej strgane kavbojke, skozi luknje na njih se mu mestoma po golih stegnih ježijo svetle dlačice, s svetlimi, že par tednov neumitimi lasmi in s prav toliko starimi podočnjaki, se energično prestopa z noge na nogo, pije ledeno mrzlo pivo iz steklenice, vleče džojnt, govori po dveh telefonih hkrati in se obenem še jezi na našega mladeniča:

»Od kod naj vzamem teh pet levov na človeka, a misliš, da jih serjem? Povej, a misliš, da denar serjem? Ni denarja! Ko smo te vprašali, če boš za dvajset levov našel Žide, ki bodo pol večera viseli na mrazu, si rekel, ja, za dvajset levov bodo viseli tukaj celo življenje. Kar sam se zmeni z njimi. In lepo prosim, če nimaš kaj nujnega – trenutno govorim po telefonu.«

Mladenič se zadenjsko umakne med sence in brez zlobe gleda izvršno producentko. Očitno nikoli ne moremo zares sovražiti žensk, ki si jih želimo, pomisli.

Istočasno štiristo metrov severno v neki restavraciji, ki so jo odprli v bivšem carjevem dvorcu, kjer je bil pred tem sedež turške uprave, za mizo sedita moška, ki sta v življenju pogoltnila že veliko dreka – metaforično, seveda, sicer sta se prehranjevala z boljšo ali slabšo, normalno človeško hrano, odvisno od obdobja, v katerem sta trenutno bila; zdaj, na primer, je bilo obdobje kar precej dobro, eden izmed njiju, imenujmo ga Véliki producent, nosi v usta dišeči karpačo na posteljici iz sezonske rukole, slanine in bukovega ostrigarja, prelit z dresingom iz češnjevega paradižnika, majarona in karameliziranega baby korenja. Njegov sosed za mizo, Delegirani producent s TV 8, nabada na vilice domači maskarpone s ponve sezonske paelje z baby avokadi in zlatastim svežim olivnim oljem, v katerem je bil namočen koriander. Se pravi, v realnem, nemetaforičnem življenju ne jesta ravno dreka.

»Saj se zavedaš, da mi jebeš mater s temi petsto jurji, ki jih zahtevaš, a ne,« mršči obrvi in si z elegantnim prtičkom briše usta Véliki producent.

»Take it or leave it, človek,« se na vse grlo zasmeje Delegirani producent s TV 8, »ti hočeš snemati film o Levskem, ne jaz. Jaz nočem ničesar posneti. TV 8 ti bo zagotovila denar, če ti bom jaz v imenu televizije odobril projekt. Meni je shema jasna – česa točno pa ti ne razumeš?«

Véliki producent je eden glavnih junakov v tej knjigi, moški, ki jih na videz šteje nekaj čez petdeset (v resnici jih ima šele petinštirideset, toda redno snifa kokain in se brutalno napija več kot trikrat tedensko, pa še mastno rdeče meso rad jé, razen tega se je z duhovnega vidika vse življenje prehranjeval z drekom, zaradi česar se njegova senzibilnost za fine vibracije, iz katerih je bog ustvaril to sicer čudovito vsemirje, nagiba k ničli), dolgonog, visok, nekoliko sključen, s sivimi, naželirano skuštranimi in rahlo tupiranimi lasmi kot pri maksimalno osemnajstletnem severnoameriškem najstniškem pop zvezdniku, ponavadi oblečen v elegantno črno moško obleko z nevpadljivo belo ali temnomodro srajco (zdaj nosi črno srajco pod črnim suknjičem, toda ne zgleda slabo, nasprotno; v Bolgariji se več kot osemdeset odstotkov moških rodi in odraste v hišah brez stranišč, potem pa se naučijo lepo oblačiti – in Véliki producent je eden izmed njih), ki z nepopisno samozadovoljnim pogledom v kombinaciji z narkomanskim bleskom v očeh in demonstriranjem intelekta (majceno pod povprečjem), splošne kulture (precej pod povprečjem) in vzgoje (pod vsakršno kritiko) ter z vijolično-rjavimi drogeraškimi polkrogi pod očmi pušča izredno neprijeten vtis. Nekaterim bi bil tak človek mogoče všeč, toda večina ljudi, ki jih poznam, ga ne mara. Kar pa večine ljudi, ki jih poznam, ne ustavlja, da mu ne bi lezli v rit povsod, kjer ga srečajo, saj ima Véliki producent veliko denarja in ga, kadar je dobre volje, nekaj blagovoli razdeliti tudi med druge, navadne smrtnike.

Sicer pa je Levski, o katerem je tekla beseda v zgornjih vrsticah, lep, modrook narodni junak države, v kateri poteka dogajanje, ideolog neuspešnega narodnoosvobodilnega gibanja proti Turkom, ustanovitelj tajne mreže komitejev, neke vrste tajnih združb, ki je nameraval zrušiti turško oblast, pri čemer je bila mreža komitejev zaradi par hitrih izdaj v celoti likvidirana le nekaj tednov zatem, ko so Turki izvedeli zanjo. O Levskem se ne sme ne govoriti ne misliti slabo, še zlasti zato, ker so ga leta 1873 rojaki izdali, Turki pa ujeli, mu sodili in ga obesili v mestu Sofiji. Samo iz enega razloga je v državi, ki jo je tako goreče želel osvoboditi suženjstva, o Levskem dovoljeno pisati nespodobne stvari po zidovih – in tisoče njegovih rojakov to počne nekaznovano vsak dan, toda o tem kasneje.

Levski je bil res pravi patriot, junak in nacionalni genij Bolgarije, toda kasnejša uporaba njegovega lika s strani njegovih povprečnih potomcev ga je komaj sto let po njegovem žalostnem koncu zreducirala na necenzuriran napis na zidovih večine grših zgradb po Bolgariji. In ravno kot tak – od povprečnosti opljuvana ikona – bo Levski v tej knjigi še nekajkrat omenjen. Medtem ko berete te vrstice, je v centru Sofije, na mestu, kjer so Levskega obesili, nek bolgarski državljan romskega porekla s spomenika Levskemu ukradel še enega (predzadnjega) bronastega grifona, drug bolgarski državljan bolgarskega porekla, policaj, pa je to opazoval in ni ukrepal, ker je bil verjetno zaseden s čim pomembnejšim.

Nekaj let po smrti Vasila Levskega se je Ruski imperij uspešno spopadel s Turki in prebivalstvu omenjene države podaril svobodo, kar je široko odprlo okno v zahodno civilizacijo, toda to prebivalstvo se je nazadnje spremenilo v trop ljudi, ki kot pobesneli iščejo, kje naj parkirajo, si kot pobesneli odvažajo nepravilno parkirane avtomobile, v preostalem času pa se kot pobesneli bodisi snemajo v televizijskih nadaljevankah bodisi jih gledajo.

»Ampak a ti ne razumeš, da meni ostane samo en milijon, a ne znaš računati?! Ves moj proračun je milijon in pol in če dam pol milijona tebi, bom moral posneti cel film samo za milijon. In to o Levskem, ki je nacionalna ikona, jebemti. Si ti sploh Bolgar? Daj povej mi, resno te vprašam, kakšen Bolgar sploh si?«

»Normalen Bolgar, realist. In ne poskušaj me nategovati ti tukaj spodaj, ker jih jaz vozim scat na precej višjem nivoju! Človek, saj sem videl tvoj proračun! Sto petdeset tisoč za kostume? Come on! Give me a break!« Delegiranega producenta s TV 8 bomo čisto nakratko opisali takole: v vsakem pogledu je veliko bolj podoben Vélikemu producentu (samo kakšnih deset let mlajši) kot Vasilu Levskemu.

»Na kaj namiguješ?«

»Namigujem, da ti ga bom zatlačil v usta – a misliš, da sem po župi priplaval in da mi ni jasno, da si boš te cunje izposodil direktno pri uvoznikih in proizvajalcih, kot to zmeraj počneš?!«

»A si ti normalen, ali kaj?! To je historična nadaljevanka, pizda! Kakšna izposoja pri proizvajalcih, če pa se dogaja v 19. stoletju? Katera firma pa po tvojem mnenju danes šiva in prodaja take obleke?«

»Ajde, v redu! Ne peni se tako, naj ti bo! Kostume ti bomo potrdili. Delno. Tudi s petinsedemdesetimi tisočaki ti jih bo uspelo zrihtati. Hočem štiristo tisoč provizije zase in to je moja zadnja ponudba. In nikar tako grdo ne glej! Štiristo tisoč – ali pa kušni Levskega v rit za slovo.«

»Glej, problem je … moj problem je, da …«

»Tvoj problem je, da več ko boš dal meni, manj bo ostalo za tvoj žep, ne misli si, da ne razumem, kakšen je tvoj problem! No, kar poglejva tukaj – oho, koliko si napisal za scenariste, stotaka na dan? Si pa upaš! Če mi prav ti, ki si v tem biznisu že petnajst let, sveto prisežeš, da ne moreš najti scenaristov za po trideset levov na dan, bom naredil dve stvari hkrati: najprej bom zavrtel eno telefonsko številko in jutri zjutraj boš imel na razpolago četo ambicioznih, lačnih scenaristov, ki bojo pripravljeni delati ne za trideset, ampak za dvajset levov, drugo, kar bom naredil, pa je, da bom samo potrdil svoje prepričanje, da si v resnici še bolj pokvarjen lažnivec in tat, kot se o tebi govori povsod naokoli.«

»Načeloma imaš prav, ampak gre za princip: lačnih scenaristov je kot listja in trave, toda biti morajo tudi pismeni in sploh – zares dobri. Konec koncev je to Levski!«

»Levski, CSKA,[1] totalno mi dol visi, da veš! Človek vedno lahko naredi nekaj še bolj poceni, pa bo to stvar še zmeraj prodal. Ljudje so neverjetno zabiti, nikoli ne pozabi tega!«

Istočasno štiri metre pod tlemi restavracije in sto petintrideset let pred opisanim kosilom Levski poskuša narediti samomor, in sicer tako, da se zaleti v zid zaporniške celice na južni strani in si razbije glavo. Hoče se ubiti, ker točno ve, kaj je znotraj v človeku, ve, kaj je notri v njem samem, in si ne zaupa, da Turkom med zaslišanjem, ki ga čaka naslednji dan, ne bi izdal ostanka svoje tajne organizacije. Udarec v glavo je močan, toda ne dovolj, da bi ga ubil – nezavesten in s krvavo glavo pade na tla celice.

Zdaj pa nazaj k tebi, Ivan-Aleksander.

Ivan-Aleksander je ime mlademu neobritemu moškemu iz prve vrste, ki smo ga omenili na začetku knjige, kasting agentu, ki odgovarja za množične prizore s svetlookimi lažnimi Židi. Zaradi pomanjkanja statistov z evropskimi potezami se je, da bi jih nabral potrebno število, prijavil tudi sam. Njemu za sodelovanje seveda ne bodo plačali. Njemu plačajo po dvajset levov na glavo, se pravi dvajset krat dvesto dvajset – skupaj štiri tisoč štiristo levov, od česar bo sam pospravil dva tisočaka. Zato ker, da, točno tako, bodo lažni Židje dobili samo deset od dvajsetih levov, ki jih plača produkcija, torej bo on imel po deset levov pribitka na človeka. Produkcija zaradi tega ne dela problemov. Nikogar ne moti – vsem je jasno, da v industriji, imenovani Nove bolgarske nadaljevanke, tisti, ki ne živi od napitnine, živi od pribitka. Obstaja tudi tretja varianta, poleg napitnine ali pribitka – čakati, da ti plačajo za delo in talent, ki si ju vložil. V tem primeru umreš mlad in lačen. Statisti seveda ne bi težili za dodatnih pet levov, če se snemanje prizora, kako jih esesovci v ledeni noči natovarjajo na kamione za koncentracijsko taborišče, ne bi zavleklo na cel večer – kljub vsemu tudi v industriji z nadaljevankami vsaj navidezno obstajajo etični standardi jebanja ljudi v glavo. Ja … vse bi bilo v redu, si je mislil Ivan-Aleksander, petek je, in lahko bi se končal idealno, če ne bi bilo tega zoprnega zavlačevanja večernega snemanja, ki se je prevesilo v nočno. Zdaj bo moral dati vsakemu statistu po pet levov od svojega pribitka – ne gre drugače, takšna tveganja prinaša ta poklic … Ja, vse bi bilo prekrasno, če nocoj režiser ne bi občutil izjemnega pomanjkanja navdiha, ki je snemanje upočasnilo do skoraj popolne blokade. In eto, zdaj bom dobil jurja manj, si je mislil. Jurja, ne pet ali deset levov, ampak tisoč! S tem da ne moreš iti do režiserja in mu reči, da je nesposobnež, zaradi katerega si izgubil tisočaka, ker potem naslednjič za kasting ne bodo najeli tebe, ampak nekoga, ki je pripravljen za manj denarja pripeljati Marsovce, ne le Žide.

Pravzaprav v trenutku, v katerem srečamo našega junaka Ivana-Aleksandra, le-ta – podobno kot skoraj vsi ostali prebivalci tega planeta – boleha za zablodo, da je v življenju najhujše to, kar se nam dogaja v tem trenutku. To pa, se razume, ne drži. Najhujše je to, kar ta trenutek spi in nas potuhnjeno čaka v prihodnosti, veliko bolj neprijetno in hudobno je od tega, kar se nam dogaja zdaj, najbolj grozno pa je, da ne vemo, kaj je in kdaj ga lahko pričakujemo …

Kot na primer zdaj, poglejte policijski avto, ne tovornjake iz štiridesetih, ampak čisto novi, moderni policijski avto, ki brezšumno parkira na zasneženih tlakovcih med dvema esesovskima voziloma, iz njega izstopijo trije uniformiranci, vprašajo, kdo je tukaj odgovoren za produkcijo, pokažejo jim, izmenjajo par besed s plavolaso izvršno producentko, ki ji je, mimogrede, ime Evdokija in med pogovorom s policaji živčno mečka ogorek marihuane pod podplatom olstarke, potem pa pokaže nanj, dva uniformiranca stopita do njega, ste vi Ivan-Aleksander Nedelev, ja, jaz sem, zakaj, ej, zdaj boš videl, zakaj, takoj lezi na tla, lezi na trebuh, toda preden najde čas, da ugotovi, ali se nahaja v realnem svetu ali v nekem novem filmu, in preden mu uspe izpolniti ukaz in leči na tla, mu policaj, ki se mu je približal od zadaj in očitno ne deluje sinhronizirano z drugima dvema, z močnim udarcem s pendrekom spodnese noge, nakar Ivan-Aleksander pade na tla, sledijo brce in celo cev pištole v zobe, glasno vpitje »Bodi pri miru, če ne, te prefukam, pankrt umazani!«, vklenejo mu roke na hrbtu, mu potegnejo črno vrečo čez glavo in ga vržejo na zadnji sedež avtomobila, pri čemer pazijo, da s temenom ne bi udaril ob vrata, zato pa mu dobro udarijo čelo ob streho, in s polnim plinom oddrvijo s prizorišča.

»Konec pavze, kolegi, prosim, nazaj v kvadrat, hvala! Če bomo pohiteli, bomo končali v petnajstih minutah.«

Nekaj lažnih Židov, otopelih za vse, gleda za policijskim avtomobilom, ki se oddaljuje po rumenih tlakovcih. Ostali, prav tako otopeli za vse, ne gledajo – molče se postavijo v kvadrat.

Prevedla Eva Šprager

Opomba

[1] Sofijska športna kluba, znana predvsem po nogometu. (Op. prev.)

Radoslav Parušev: Od znotraj. Prev. Eva Šprager. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2018. 200 strani.

Foto: Asha Past, IGNOR

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?