Goran Ignjatije Janković: Dogodek na hribu nad cesto

Čas branja: 11 min.
Goran Ignjatije Janković: Dogodek na hribu nad cesto, prev. Iztok Osojnik
Goran Ignjatije Janković: Dogodek na hribu nad cesto, prev. Iztok Osojnik

Odlomek romana bosansko-hercegovsko-slovenskega pisatelja Gorana Ignjatija Jankovića Dogodek na hribu nad cesto v prevodu Iztoka Osojnika.

Roman Dogodek na hribu nad cesto je na prvi pogled preprosto tekoča pripoved, ki pa se med branjem kmalu začne širiti in odvijati na mnogih ravneh. Protagonist svojo pripoved šiva (po vokaciji je namreč krojač) na dveh ravneh: po eni strani govori kot vključeni protagonist, po drugi pa se vidi in opisuje od zunaj. Ta dvojna vizura roman vodi od samega začetka in je nedvomno osrednja pripovedna posebnost romana, učinek, ki ga lahko označimo kot Jankovićev izvirni magični realizem, saj do samega konca ni jasno, kaj je res in kaj se odvija v pripovedovalčevi domišljiji. Ko že pozabimo na to dvojno razsežnost, ker nas vase posrka napeto dogajanje, nas na koncu preseneti silovit, nepričakovan, dokončen obrat.

Več o knjigi

Vse to je kot strel v čelo, le da krogla še leti.
Zlatan Ibrahimpašić

Ko misli, ki se morajo tu zliti v besede,
poblisnejo v možganih na smrt obsojenega …
Ambrose Bierce

I

Prvi hodi, drugi pa, ki stopa za njim, ga vodi.

Stopata po ozki, cikcakasti stezi, ki se  vzpenja v breg.

Vrh hriba je v megli, skrit v nasedlem oblaku.

Prvi je oblečen v meščanska oblačila, roke ima na hrbtu, zapestja zvezana z vrvjo.

Drugi je malce višji, za dve številki krepkejši kot prvi. Nosi kamuflažno uniformo in je oborožen. Na rami ima tompsonovko, v toku za pasom pištolo.

Zaradi sivega, mrakobnega, vlažnega jesenskega dne je steza slabo vidna in spolzka.

Prvi koraka oprezno, negotovo in neenakomerno. Njegov suknjič je do polovice hrbta raztrgan. Srajco ima spredaj razparano. Na obrazu so se mu strdile srage krvi, oči mu stekleno, brezizrazno gledajo na stezo, kot da je ne bi videle.

Drugi bi rad hodil hitreje. Obraz se mu mršči, ko vidi, kako se prvi opoteka.

– Naj se jebe. Naj se jebe, kako se ti vleče, tiho zakolne, z roko zategne jermen od puške ter ostro in glasno doda: Dejmo, dejmo, sej nis na sprehodu.

Prvega njegov ton zbode. Glavo malce zasuka proti smeri, od koder je prišel glas, oči pa povsem obrne proti njemu.

Še vedno so steklene, toda kot da je v njih poblisnila želja, da bi videl. In kot da se je tudi njegov korak za odtenek izboljšal.

Steza pripelje na manjšo planoto, od koder se odpre razgled na bližnjo goro. V njenem podnožju se vleče tanek, svetel trak.

Na njem prvi zagleda majhno piko. Temno piko na svetlem traku. Pika mu pritegne pogled in spotakne se.

Drugi se odzove z jeznim puhanjem skozi nos.

Prvi koraka naprej s pogledom, uprtim na stezo. Toda glava mu sama od sebe, oči mu same od sebe bežijo vstran, iščoč tisto piko.

Izkaže se, da se pika premika.

In prav v trenutku, ko prvi razloči, da je plazeča se pika avtobus, mu spodrsne, pade in z glavo udari ob korenino bližnjega drevesa.

II

Avtobus, popolnoma zastarel, popravljen in sklepan samo toliko, da služi namenu, se po na novo izriti vojni cesti skozi mrakoben, vlažen jesenski dan počasi cijazi proti jugu, proti Jadranu. Poln ljudi in z vrha natovorjen s prtljago: z najrazličnejšimi torbami, vrečami, cekarji in culami, potniki so večinoma ženske in otroci. Starejše ženske, vmes kakšna mlajša in trop otrok različnih starosti. Med njimi tudi kak starec, zapovrh pa še štirje moški, sposobni za vojsko.

Eden izmed njih se zbudi in odpre oči, prihaja k sebi, ker ga je utrujenost zvabila v kratek sen. Sedi na začetku druge polovice vrste za šoferjem. V naročju mu spi triletna deklica. Poleg njega, zazrta skozi okno, sedi ženska in tiho vzdihuje. On s pogledom preleti avtobus in se pri tem malce skrči, glavo povleče med ramena, ko se zave, kaj vidi in sliši.

»In pol je šu. Vedu je, kam gre, pa je vseen šu.«

»Črna jama … Ojoj … Črna jama, črna jaz.«

»Tam, med brati rečeno, je bilo sto mrtvih.«

»Sanela, umiri se, prosim.«

»Čuvaj to kot punčico svojega očesa.«

Potem pa se poskuša osredotočiti na to, kar govorita dva na sedežih za njimi.

– Mislim, da nas čakajo še dve naši pa tri njihove kontrole, zasliši enega.

– Bogme, zadnjič naših ni bilo več, njihova pa … samo še ena in potem še ena obmejna. Zadnjič bi tukaj skoraj nastradal, doda drugi.

Mimo okna drsi siva pokrajina. Otrok v njegovem naročju se začenja premikati. Ženska se iz enega položaja prestavi v drugega in ga mimogrede oplazi s prestrašenim pogledom. S pogledom, ki bolje od vseh besed sprašuje »kaj bo z nami«.

– Ne skrbi, maca. Vse bo v redu, ji še v istem hipu odgovori in se poskuša čim bolj iskreno nasmehniti.

Tudi ona poskuša, toda njen pogled je še naprej preplašen.

– Kaj sem ti reku. Poglej gor, izstreli eden od tistih dveh zadaj. A vidiš unole bajtico na vrhu pa španske jezdece pred njo. Tam je.

– Samo da nam ne bi preveč pobrali, odvrne drugi, kot da bi dokončeval kako izštevanko.

Tudi onadva pogledata skozi okno.

– Ne skrbi, ji reče in jo poboža po roki.

Tako močno ga stisne za roko, da ji rožnata barva na nohtih kar pobledi.

On ji, ker ne ve, kako naj se odzove, pokima in se vzravna. Skozi sprednjo šipo zagleda jeklene cestne zapore, od katerih jih deli še kakih petdeset metrov. Začuti, kako se mu potijo dlani.

Avtobus zmanjšuje hitrost. Potniki se pripravljajo: vlačijo ven dokumente, si ravnajo obleko, poskušajo izgledati uradno. Pogled jim bega zdaj po stvareh, zdaj po umirjenih otrocih, zdaj v daljavo.

Nasproti njih, na drugi strani prehoda, sedi babica, ob njej pa kinka deček, star približno pet let. Babica skrivoma, s kotičkom očesa pogleduje k njim: on skuša neopazno obrisati potno dlan, ona pa spet tiho vzdihuje.

Avtobus se ustavi. Vstopita dva moška, oblečena na tri četrt vojaško. Eden obstane, drugi molče stopi naprej in začne pregledovati dokumente.

– Kako gre, mojster? vpraša prvi in gleda šoferja.

– Za zdaj, hvala bogu, brez problemov, odgovori slednji.

– Zadnjih pet dni pa vaših avtobusov ni bilo?

– Malo močneje so granatirali, pa nismo mogli …

– Jebem jim mater! Pravijo, da je umrlo petdeset ljudi.

– Osemindvajset, ga popravi šofer. Samo v eni hiši dvanajst.

– Uhhh … Uhhh, jezno puhne prvi vojak.

– To ni mogoče!? Koliko si pa star, Kosanović Ibro? ga preglasi glas drugega vojaka.

– Oseminšestdeset, mu odgovori vprašani.

– Oseminšestdeset, pa niti enega sivega laska, se čudi drugi vojak.

– Naša družina je znana po tem. Zato se tudi tako pišemo.

– Eh, ne bi ti jih dal več kot štirideset, petdeset, pa če me zakolješ. Sploh ne zgledaš tako star.

– Videz vara. No, poglejte, Kosanović Ibro pokaže roke in pravi: Toliko starostnih peg nima noben petdesetletnik.

– Ja, pa res.

– Ej, a so kakšni problemi? pripomni prvi vojak.

– Ne, nobenih, odvrne drugi in seže po dokumentih Kosanovićevega soseda. Lej no, še en Kosan. A sta v žlahti?

– Njegov sin sem.

– Letnik dvainšestdeset. V redu. Stopi malo ven, drugi vojak njegove papirje vtakne v žep in se pomakne naprej.

– Zakaj pa? Vsi dokumenti štimajo, pa je bilo do sem že vsaj deset kontrol. Če bi bilo kaj narobe, ne bi … se pritoži Kosanović starejši.

– Jaz nič ne vem. Sposoben je za vojsko in to je treba malo preveriti, ga prekine drugi vojak, medtem ko v roke vzame dokumente ženske, ki sedi za njim.

– Kako je pa pri vas? Je res, kar pravijo o onih dveh vaseh? zdaj šofer vpraša prvega vojaka.

– Zravnali so ju z zemljo. Pobili so vse po vrsti. In otroke in starce. In krave in ovce. Še celo mačke. Samo en fantek je preživel. Jebem jim kri! Uhh, če samo pomislim … Razumi, šest let star otrok, pa čisto osivel.

– Uhh.

– Ampak včeraj smo jim vrnili prvi obrok. Tam za … pokaže prvi vojak v daljavo in nekako slovesno gleda šoferja in bližnje.

– Kaj je pa tam njihovega? Vem samo za pol vasi Mrakojlovcev. Ampak za njih pravijo, da so dobri … zamišljeno reče šofer.

– Kako naj bojo dobri!? Čim so ONI, ne morejo bit dobri, ga jezno prekine prvi vojak.

V tem času je drugi vojak že prispel do babice, ki sedi nasproti onih treh. Bežno pregleda njene dokumente, s pogledom oplazi zaspanega dečka, pokima z glavo in se obrne k njim in njihovim pripravljenim dokumentom. Površno si jih ogleda, potem pa mu reče:

– Izstopi.

– Pojdi k mami, reče moški in dvigne deklico pod pazduhami.

Punčka odpre in spet zapre oči. Ženska se malce bolj udobno namesti in iztegne roke, on pa deklico objame in nekako otrpne.

– Tudi vidva ven, reče vojak obema za njimi.

– Daj mi jo, odločno reče ženska.

– Pojdi k mami, ponovi moški, vendar punčke ne izpusti iz objema.

Poklicana moška se prerineta med njim in babico. Krepka sta, debela, zato jima ne uspeva najbolje. Deček se prebudi, pomane si oči, in ko ju zagleda, zdrsne s sedeža.

Moški končno spusti deklico iz objema, jo prestavi v ženskino naročje ter vstane in odide k izhodu. Tudi fantek, še ves krmežljav, mu sledi, a obtiči ob babici.

– Kam pa ti greš? ga presenečena vpraša ona.

– Pa saj smo prišli, babica, odločno odgovori deček.

– Prišli!? Nikamor nismo prišli. Takoj nazaj, mora mala.

– Kaj pa stric? Je on prišel? vpraša deček, ko se vrača na sedež.

Prvi vojak štiri moške odpelje za jeklene zapore in jim ukaže, naj se ob njih ustavijo. Pomenljivo pogleda proti tretjemu vojaku (zaradi česar ta energično uperi strojnico vanje) in odide k bližnji vzpetini, s katere vse to s topim očesom opazuje star mitraljez.

– Kam greste? Odprite torbe! pristopi k njim drugi vojak in gleda njih pa torbe pa dokumente.

– Jaz k sestri. Reva je hudo zbolela, reče eden od tistih dveh moških, še preden drugi vojak sploh konča stavek.

– Pa ti? se zareži in gleda Kosanovića pa papirje. Kdo si ti?

– Kosanović, gospod.

– Kaj imaš tukaj? vojak potegne ven njegove papirje in z nogo pokaže na potovalko.

– Osebne stvari.

– Osebne, poudari vojak.

– Ja. Pa nekaj daril.

– Osebnih daril?

– Eh, dve kili kave pa tri kolute dimljenega sira, razorožujoče mirno poroča Kosanović.

– A imaš še kakšne dokumente, ga že bolj spravljivo vpraša drugi vojak.

– Imam, odgovori Kosanović in mu uslužno izroči modro kuverto.

Drugi vojak iz nje izvleče dva papirja, s pogledom bežno preleti njuno vsebino, potem pa vse njegove papirje spravi na zadnjo plat in se pomakne k naslednjemu, naklonjeno kimajoč Kosanoviću z glavo.

– Kako je pa tebi ime, šele zdaj pogleda tistega, ki se je prvi oglasil.

– Meho.

– Meho, kam greš?

– K sestri. Zelo je bolna.

– Kaj boš pa s tako ogromno potovalko? Meni se zdi, da bežiš.

– Ah, to je za sestro. Reva je sama pa penzije ni dobila že šest mesecev.

– Imaš še kakšne dokumente? ga namrgodeno vpraša drugi vojak.

– Ja, tale telegram.

– Pa ti? vzame telegram in se obrne k njegovemu sopotniku.

– Nagib, gospod. Grem pogledat, kaj je z mojim vikendom. Slišal sem, da jih vse po vrsti uničujejo in da …

– Vikendaš, a imaš še kaj papirologije? ga porogljivo prekine drugi vojak.

– Imam potrdilo o invalidnosti.

Drugi vojak vzame potrdilo in se pomakne proti zadnjemu. Vpraša ga isto kot druge pred njim, toda brez besed, s komaj opaznim dvigom glave in obrvi.

– Mirza Sokoljak. Na Nizozemsko grem, v Rotterdam, postavit razstavo, odgovori.

– Razstavo!? Kakšno razstavo, se iskreno začudi vojak.

– Slikar sem.

– Umetnik, posmehljivo vzklikne vojak. Ej, moj umetnik, VOJNA JE! Zdaj ni čas za umetnost, pogleda prvega vojaka, pri čemer se zareži in poboža brzostrelko. Edini umetniki smo zdaj mi! MI, ki slikamo s temle!

Prvi vojak se zakrohota.

V hišici je samo en prostor. Skromno opremljen daje vtis začasnosti. V njej sedita dva moška: prvi za preprosto leseno mizo v kotu, drugi pa diagonalno od njega, ob peči. Oblečena sta v pravo, novo novcato kamuflažno uniformo. Prvi v desnici drži telefonsko slušalko in v levici cigareto, tisti ob peči zavzeto čisti pištolo.

Vstopi drugi vojak in se približa mizi. Nanjo položi papirje. Ta, ki sedi pri njej, ga vprašujoče pogleda.

– Avtobus, šef.

Šef s prsti, med katerimi je cigareta, pokaže drugemu vojaku, naj razvrsti dokumente, kar ta tudi stori. Lahno se nagne naprej in se z očmi sprehodi po njih. Pogled mu obstane na diplomi Likovne akademije v Sarajevu z imenom Sokoljak Mirza.

– Lej lej, navdušeno vzklikne, in tišje, a nič manj židane volje nadaljuje: Ne, ne. Ne govorim tebi. Slišiš, počakaj malo, slušalko spusti na prsi in vpraša: Kaj imamo?

– Tale je naš, odgovori vojak in z roko pokaže na papirje. Tale ima bolno sestro. Ima izvide in telegram. Tale gre pogledat, kaj je z njegovim vikendom. Tale je pa umetnik, slikar. Eno razstavo …

– Pripelji turista in Mirzo, reče šef in spet dvigne slušalko k ušesu. Halo. Slišiš, nekaj se je pojavilo. Zelo zanimivo. Te pokličem nazaj.

Sprehodi se po sobi in stopi pred ogledalo. Pogleda vanj, dvakrat trikrat pokima z glavo, nekaj pritrjujoč samemu sebi, ter si pogladi frizuro in obrvi.

Drugi vojak privede poklicane. Šef pogleda prvega, pa drugega, pa tretjega.

– Kje je Mirza?

– Evo ga, pokaže nanj vojak.

– Kako ti je ime? jezno vpraša šef.

– Mirza Sokoljak.

Šef ga nekaj časa molče gleda, potem pa se naglo obrne k drugemu:

– Kako je pa ime turistu? Ha?

– Nagib Torlukić, gospod.

– No, Nagib, nečesa nikakor ne razumem. Glej, postal si plešast, se postaral, ampak k pameti pa nisi prišel. Kakšen vikend, za vraga, če nas pa zajebavajo, kjer morejo?

– Mislil sem …

– Japajade. Če bi kaj mislil, bi vzel puško v roke in pobil golazen.

– Puške nisem vzel v roke, ker sem osemdesetodstotni invalid. Sem pa drugače dejaven, hitro zdeklamira Nagib.

– A si jezen, ali kaj? Kaj se usajaš?

– Saj se ne usajam. Samo dajem vam vedeti, da …

– O, pa še nesramni smo, žolčno poudari šef. Tip mi daje vedeti!

– Nisem tako mislil …

– Joj, ob takih se mi najbolj dvigne pritisk … Ob vas mi gre na kozlanje. Bomo prec videli, kakšen invalid si, dvigne slušalko, zavrti številko. Daj mi doktorja … Kdaj pa pride nazaj … V redu. Reci mu, naj me takoj pokliče.

– Jaz samo …

– Drži gobec, bevskne šef, vstane in stopi k njemu. Imaš še kakšne druge papirje?

– Imam, brž reče Nagib in notranjega žepa izvleče dvakrat prepognjen papir. Evo, izvolite.

Šef odpre list. Ko vidi, da v njem ležita dva bankovca po sto dolarjev, ga zloži in potisne v žep.

– No, v redu, Nagib-beg. Za zdaj si prost. Potem pa obrnjen k drugemu vojaku: Pošlji ga nazaj in reci šoferju, naj odšiba.

– Pa ta?

– Tukaj so neke nejasnosti, reče šef in gleda Mirzo. S kom potuješ?

– Sam sem.

– Preveri! reče šef.

– Čigav je pa potlej otrok? se ustavi drugi vojak.

– Od tiste ženske. Ne poznam ju. Samo igral sem se s punčko, pa mi je zaspala v naročju.

– Preveri! ponovi šef.

Nagib in drugi vojak se povzpneta na avtobus. Nagib se odmaje do svojega sedeža, vojak pa se skloni k šoferju in ga vpraša:

– S kom je potoval tisti četrti?

– Res ne vem. Sedi, sedel je s tisto žensko in otrokom, ampak na vozovnicah sem videl, da imajo različne priimke. Pa tudi niso prišli skupaj.

– Kako je šlo, sosed? Meho vpraša Nagiba.

– Raje ne sprašuj, mu ta žalostno odgovori.

– Kako, je veliko stalo?

– Mah, odrl me je kot Muso kozla.

– Si pa tudi našel izgovor … slišiš, vikend.

– Kaj? se obregne Nagib. Gor to vžge.

– Gor že, ampak zdaj smo vmes … Koliko ti je pa vzel?

– A oni potuje z vama? vpraša drugi vojak, ko pride do ženske z otrokom.

– Ne, odgovori ženska, in čeprav obrne glavo proti njemu, gleda deklico.

– Se pravi, da nista … začne drugi vojak, a obmolkne, ko opazi njeno bedro, ki poblisne, ko se deklica v njenem naročju malo presede.

– Ne, reče ženska in si popravi krilo, deklico pa privije na prsi.

– Kdo pa je?

– Ne vem.

– Ga ne poznaš!?

– Samo na videz.

– In ne veš, kako mu je ime?

– Ne, odseka ženska in se posveti otroku, ki se je začel prebujati.

– Hm, uide drugemu vojaku.

Tačas babica, Meho in Nagib, vsi trije bolj ali manj z odprtimi usti, gledajo zdaj njo, zdaj drugega vojaka. Ta se zdrzne in pogleda naokoli. Toda že se pretvarjajo, da se ukvarjajo z nečim drugim. Vojak še enkrat pogleda žensko, še najbolj tja, kjer je pred kratkim poblisnilo bedro, ter se obrne in odide. Šofer zažene motor.

– Kaj pa je z njim? vpraša Meho, namenoma glasneje, da sliši tudi ženska.

– Neke nejasnosti.

Ženska se živčno presede in deklica se zbudi. Ko vidi, da je sedež poleg nje prazen, vpraša:

– Kje je pa F…

– Spi. Saj bo prišel, jo hitro prekine ženska.

– Kdaj bo prišel? Zakaj je pa odšel?

– Ne bodi naporna. Delo ima. Brž ko konča, naju bo dohitel.

– Se bom jaz usedel sem, da mu ne bo kdo zasedel.

– Daj umiri se, Amer, za božjo voljo. Poglej punčko, kako je pametna. Sonce babičino, se oglasi babica in razumevajoče pogleda žensko. Pa kako je lepa, mašala.[1]

– Če ima denar, ne bi smelo biti problemov, reče Nagib.

Avtobus težko zahrope in spelje. Ženska gleda skozi okno. Po oknu drsijo dežne kaplje, podobne solzam.

Saj tudi so solze na odsevu njenega obraza.

Prevedel Iztok Osojnik

Opomba:

[1] Vzklik začudenja, občudovanja ali veselja (iz arab. Mā šāʾ Allāh ’božja volja’). – Ta in vse druge opombe so prevajalčeve.

Goran Ignjatije Janković: Dogodek na hribu nad cesto. Prevod in spremna beseda: Iztok Osojnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2022. 192 strani.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek po vašem mnenju izboljšali?