V svojem prispevku bom na kratko predstavila tri knjige, ki sem jih nazadnje prevedla in so tik pred izidom: Cartagena Lene Eltang, Petrovi v gripi in okoli nje Alekseja Salnikova ter Sam v oceanu Slave Kurilova. Prvi dve knjigi sta romana, tretja pa je žanrsko težko opredeljiva, a zelo zanimiva knjiga o izjemnem človeku. Iz ene od knjig bom tudi prebrala kratek odlomek.
Predavanje na strokovnem posvetu za knjižničarje Slovanski fokus: vzhodnoslovanske književnosti se je odvilo 12. septembra 2022 v Knjižnici Prežihov Voranc (Mestna knjižnica Ljubljana).
[VIDEO]Roman s strukturo ruske matrjoške
Prva je roman Cartagena Lene Eltang, sodobne ruske pisateljice, ki živi v Litvi.
Cartagena je postmodernistični roman z elementi kriminalnega in pustolovskega žanra. Lahko bi rekli, da ima strukturo ruske matrjoške – pod kriminalno zgodbo se skrivajo druge, tudi klasična grška tragedija, v kateri pa vlogo bogov igra usoda.
Avtorica zaprede bralca v nekakšen kokon svojih štorij, kjer vlada posebno razpoloženje in nič ni tako, kot se zdi. Bralec se mora sam dokopati do resnice, tako da primerja med sabo zgodbe štirih nezanesljivih pripovedovalcev, ki vsi nekaj prikrivajo. To je še toliko teže, ker ga vleče za nos tudi sama avtorica.
Južna Italija z njenimi vonjavami in zamotana zgodba sta me tako potegnili vase, da sem se med prevajanjem čisto vživela v roman – bolj sem bila doma v starinskem dvorcu na pečini nad Tirenskim morjem in med bujnim rastlinjem njegovega parka kot v zimski Ljubljani.
Zgodba se zdi realistična, vendar se bralcu kmalu začnejo spodmikati tla pod nogami. Metafore in podobe dajejo vsemu pridih nečesa neresničnega, magičnega. Rastlinska in živalska simbolika, od katere roman kar prekipeva, je ključ do razumevanja bistvenih sporočil.
Na kratko o zapletu:
Na ribji tržnici najdejo truplo mladega vaškega huligana Brieja. Sledi vodijo v hotel Briatico in Briejeva sestra Petra, študentka prava, se razočarana nad lokalno policijo zaposli v hotelu kot sobarica, da bi sama poiskala bratovega morilca in se mu maščevala. Od Petre tudi izvemo največ o dogajanju, toda njen pogled je omejen in pristranski. Briatico sicer ni navaden hotel – po tistem, ko je policija prišla na sled skrivni igralnici in bordelu v njem, so v palači na pečini odprli dom za bogate starčke. Poleg same avtorice piše roman o dogajanju v Briaticu tudi Marcus, hotelski pianist in pisatelj, ki poskuša ugotoviti, kaj se je zgodilo z njegovim dekletom – to je namreč skrivnostno izginilo nekaj let prej prav tu, na posestvu Briatico. Včasih se bralec sprašuje, kaj je iz avtoričinega romana in kaj iz Marcusovega. Nekaj o dogajanju izvemo iz pisem, ki jih policijski komisar vsako nedeljo piše vaškemu župniku – namesto spovedi. Še en pripovedovalec je skrivnostni vnuk pokojne lastnice posestva, ki so ga oropali dediščine. Počasi se izkaže, da je bilo umorov več, in pripovedovalci znova in znova preigravajo usodne dogodke. Iz množice verzij bralec poskuša izluščiti zrna resnice.
Dva kratka odlomka, malo za občutek, kakšen tekst je to:
Na zemljevidu je bila obala, obrisana z ultramarinom, vsa v zlatih potezah, ki so označevale plaže, videti prijazna in zdelo se je, da obljublja dolge brezvetrne dneve. Toda Marcus se je spominjal, da je vse drugače: poleti so mivka in kamni razbeljeni od vročine, pozimi pa sunki vetra stresajo oknice in s streh trgajo strešnike. Poznal je značaj tega maestrala, videl je stoletne kostanje, razklane do korenin, in razmršeno smrečje na skalah, ki je poleglo po tleh kakor rženo klasje. Ko se je veter prebil do vasi v nižini, je že opešal; pokorno je prevetroval uličice in dvorišča ter izganjal iz njih vonjave ribje gnilobe in trpki dim ožgane bukovine.
***
»A je to sploh kakšna procesija,« se je namrdnil klošar, ko so se od vasi zaslišali veseli klici in orgelska glasba, ki je prasketala v zvočnikih. »Poglej Sardince, ti obvladajo stvar, pred tristo leti jim je na obalo naplavilo Kristusov kip in oni ga še zmeraj vlačijo po ulicah. Ali pa nosijo Presveto Devico in za njo se vlečejo tetke in pojejo psalme, dokler ne obidejo vseh cerkva v mestu.«
»Ampak vi imate samo eno cerkev,« je pripomnil Marcus. Ležal je na palubi, ki je bila rahlo nagnjena proti morju, od česar se je vino v pletenki, ki je stala ob njem, prav tako nagnilo in na severni strani pokazalo zeleno dno.
Roman puzzle
Druga knjiga je roman Petrovi v gripi in okoli nje Alekseja Salnikova, pisatelja z ruskega Urala.
Struktura romana je kot nekakšen puzzle, ki se docela sestavi šele na koncu, ko vsi koščki sedejo na svoja mesta in se nam za nazaj razkrije mreža povezav, ki prej niso bile očitne. Osrednje teme romana so ljubezen, življenje in smrt ter iskanje lastne identitete, vendar se pisatelj loteva večnih tem na zelo nenavaden način. Gibalo zgodbe je ljubezen med antičnim bogom in študentko, a tudi to ugotovimo šele prav na koncu.
Junaki romana so Petrov, Petrova in Petrov mlajši. Spočetka se zdijo dokaj običajna družina, potem pa se bralec vse globlje pogreza v njihove mračne skrivnosti in ni čisto jasno, kje se končajo njihova čudaštva in začnejo gripozne blodnje – kot nam pove že naslov, Petrovi zbolijo za gripo.
Roman je kljub resnim temam zelo zabaven, saj ga vsega prežema avtorjev nenavadni, na trenutke obešenjaški humor.
Petrov je kot otrok nehote naredil veliko uslugo bogu podzemlja. Ta se nato pojavlja v njegovem življenju kot Igor, skrivnostni poslovnež in trikster. Čeprav Petrovi stopajo po robu in jih spremlja senca smrti, jih varuje mogočna roka hvaležnega boga podzemlja, ne da bi oni to slutili.
Pisatelj se z bralcem igra, tako da ta nikoli ni prepričan, kaj je resnično, kaj pa plod blodenj junakov. Naj res verjamemo vzporedni mitološki zgodbi? Ta se včasih zdi resničnejša od sodobnega Jekaterinburga. Smo res priča dvema vstajenjema od mrtvih ali se nam samo zdi? Zaradi teh dvoumnosti so tudi kritiške interpretacije romana zelo različne. Nekateri kritiki celo trdijo, da je resničen samo Petrov, vsi drugi liki pa so le v njegovi glavi.
Kratek odlomek iz romana:
… ni strpel in je vprašal sprevodnico, zakaj tako nesramno daje vozovnice. V odgovor je zalučala vanj drobiž. To je izumirajoča vrsta sprevodnikov, treba je sočustvovati z njimi, Petrov jih že dolgo ni srečal. Če si med potniki na trolejbusu naletel na norce, pa so bili sprevodniki brez izjeme prijazni, med njimi je bila celo neka sprevodnica s fotografskim spominom, ki je vprašala Petrova, zakaj se ne vozi več z njimi. »Kako da se ne vozim, saj sem tukaj,« jo je zavrnil Petrov. No, torej, grobih sprevodnikov skoraj ni več ostalo, treba jih je ujčkati, jih kazati turistom, toda potnik, v katerega je priletel drobiž, ni bil tega mnenja. Z nabuhlimi stavki, izrečenimi z glasom, drhtečim od zadrževanega besa, je sprevodnici dal vedeti, da sumi, da že dolgo ni imela nobenih intimnih odnosov ne z nasprotnim, ne s svojim spolom, poleg tega je menda namignil, da sploh nikoli ni imela intimnih odnosov, če pa jih je že imela, je bil njen partner čisto brez predsodkov.
»Kaaaaaj?« je z nepričakovano tankim glasom zategnila sprevodnica, bila je še možnost, da se bo razjokala od užaljenosti, moški pa se bo začel opravičevati, nekaj takega bi se moralo zgoditi v idealnem primeru, toda po tem svojem dolgem kaj je sprevodnica izrekla tak stavek, po katerem je Petrov nehote začel iskati zasilno zavoro ali ročaj katapulta, da bi se čim hitreje znašel zunaj avtobusa.
Življenje, ki je pot
Tretja knjiga je precej drugačna od prejšnjih dveh. To so avtobiografski zapiski Slave Kurilova, enega najbolj fascinantnih ljudi od vseh, o katerih sem kdaj slišala. Naslov knjige je Sam v oceanu, izšla pa bo v zbirki S poti Cankarjeve založbe.
To ni čisto zares potopisna knjiga, je pa zgodba o človeku, čigar celo življenje je bilo pot – najprej pot k morju, potem pot k svobodi, in vzporedno s tem duhovna pot.
Slava je leta 1974 pobegnil iz Sovjetske zveze, tako da je skočil z velike potniške ladje, plaval v oceanu dva dni in tri noči in naposled pristal na filipinskem otoku Siargao.
Vse njegovo življenje je bilo sestavljeno iz neverjetnih pustolovščin, ki si jih je zapisoval – poleg vseh drugih talentov je imel tudi literarnega. Po njegovi smrti je žena uredila te zapiske in jih izdala v knjigi.
Prebrala bom tri kratke odlomke iz te knjige:
Ladja se je hitro oddaljevala.
Čutil sem veliko olajšanje – pravkar sem živ in nepoškodovan ušel strašnemu vrtečemu se vijaku. Človek ne more hkrati dojemati več nevarnosti, v trenutku strahu so nerazločljive in šele pozneje po vrsti navalijo nanj.
Takrat me je preplavila tišina. Občutek je bil nenaden in me je osupnil. Bilo je, kakor da bi se znašel na drugi strani resničnosti. Še vedno nisem do konca razumel, kaj se je zgodilo. Temni oceanski valovi, bodeči brizgi, svetleči se grebeni okoli mene so se mi zdeli kakor nekakšna halucinacija ali sanje – če bom odprl oči, bo vse izginilo in spet se bom znašel na ladji, s prijatelji, sredi hrupa, močne svetlobe in veselja. Z močjo volje sem se trudil vrniti v prejšnji svet, toda nič se ni spremenilo, okoli mene je bil še vedno razburkani ocean. Te nove resničnosti nikakor nisem mogel doumeti. Toda čas je tekel, grebeni valov so pljuskali čezme in moral sem paziti, da mi to ne zmoti dihanja.
***
Sonce je še zadnjič pokukalo izza oblakov, kakor da se poslavlja od mene, in se skrilo. Nebo je vzplamenelo v vseh barvah mavrice, pred mojimi očmi so barve prehajale druga v drugo. V nekaj minutah so oblaki iz ognjenordečih postali oranžni, potem barve španskega bezga in temnovijoličasti. Hitro se je začelo temniti. Končno sta se na ocean spustili tema in tišina.
Začela se je moja druga noč v oceanu.
Neopazno so se prižgale zvezde. Na zahodu, tam, kjer bi moral biti moj želeni otok, sem zagledal množico luči. Migljale so na obzorju in precej nad njim – to so bile najbrž vasice na pobočjih gora.
***
Po noči in dnevu plavanja nisem čutil ne utrujenosti ne bolečin. Moje dihanje je bilo globoko in ritmično, plaval sem zlahka, nista me mučili ne žeja ne lakota. Vidni svet je bil omejen na vrhove najbližjih valov. Nekako raztopil sem se v njih in vse gibe sem nezavedno delal tako, da sem se zlil z njihovim šumenjem in nisem po nepotrebnem vznemirjal oceana.
Ocean je dihal kot živo, ljubo, dobro bitje, njegovo enakomerno, toplo dihanje je bilo gosto nasičeno z aromatičnimi vonjavami. Včasih so se na pobočjih črnih vodnih hribov kakor dež vsuli nekakšni ogenjčki in takoj vzleteli v nebo. Voda se je dotikala kože neopazno, nežno – bilo je prav prijetno.
V pričakovanju izida …
Te tri knjige so me navdušile, ko sem jih brala, in uspelo mi je zanje navdušiti tudi založbe. Vse bodo izšle na začetku prihodnjega leta, Cartagena in Sam v oceanu pri Cankarjevi založbi, Petrovi pa pri Mladinski knjigi. Vse tri toplo priporočam v branje.
Foto: Diddsph (Unsplash)
Diplomirala je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, po poklicu je profesorica ruskega in angleškega jezika s književnostjo. Po končanem študiju se je začela ukvarjati s prevajanjem in tolmačenjem kot samostojno dejavnostjo. Zadnja leta prevaja literarna in literarnoteoretična dela, predvsem sodobnih ruskih avtorjev. Od leta 2000 je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev. Leta 2016 je prejela Sovretovo nagrado za prevod romana Jevgenija Vodolazkina Laurus.