Materinska ljubezen je skozi čedalje večjo »razvitost« oz. tehnološki napredek civilizacije čedalje bolj odsekana od vira (življenjske sile, višje inteligence) in oblikovana v skladu z družbenimi normami, egom.
V 20. stoletju se je materinska ljubezen kazala kot podoba ljubezni, kamor je mati projicirala najboljše slike. Otroci so ljubezen vse bolj spoznavali kot sliko ali podobo (s tem pa nujno kot nekaj konceptualnega namesto brezpodobsko energetskega). Na to podobo so odgovarjali s slikami čustev, ki naj bi bile (družbeno) ustrezni odgovor na ljubezen matere. Razvili so ego kot množico slik in posledično mask, funkcija katerih je posameznikovo integriranje v družbeni sistem – matrico, ne pa opolnomočenje posameznika, da zaživi polno v skladu s svojimi darovi in v skladu s tem tudi daje oz. daruje (namesto »žrtvuje«). Govorimo o t. i. normalnih družinah. Seveda skozi te »slike« prodira tudi energija ljubezni kot takšne, a ker je med dvojim zaradi vsesplošne posameznikove zmede in nezavedanja težko ločevati, se je težko zavedeti mehanizma ali vzorca ’materinjenja prek slik’.
Ta situacija je na civilizacijski ravni vzpostavila – ob kapitalistični izrabi »želje«, »interesa« in »potrebe« – pandemijo narcizma. To je oblika ega.
Psihologija se moti v svoji skrbi klasificiranja oblik ega, namesto da bi raje delovala na gradnikih ega, to je mislih in čustvih ter predmiselnih podobah (na eni strani) in dostopom do življenjske energije in brezpodobske ljubezni kot take (na drugi strani). Če psihologijo, psihoterapijo ipd. zanima zgolj esencialistično branje posameznika kot ega oz. oblikovanosti ega, služi kapitalističnemu sistemu.
Kapitalizem je v globalnem potrošništvu lahko izrabil »željo« zaradi večnega manka stika z energetsko ravnjo ljubezni kot take (brezslikovne), ker jo je usmeril v kupovanje ljubezni ali v kupovanje (nakupe artiklov) kot nadomestek ljubezni. V to sodi tudi zasvojenost s »komodnostjo« in komodifikacijo nakupa. V to shemo pa sodi tudi mehanizem dolga ali zadolženosti, ki sega od pogojene ljubezni v družini in med partnerjema (»dal/a sem, dolguješ mi in pričakujem«) do mehanizma dolga in zadolževanja kot sredstva podrejanja in izvajanja oblasti nad posamezniki (potrošniški krediti, krediti za stanovanje, lepotne operacije) in kot sredstva izvajanja globalne oblasti multinacionalk nad državami. Zlasti nad tistimi državami, ki imajo ponuditi osnovne gradnike življenja (vodo, surovine), kot tudi nad državami, ki morajo pristati na status polkolonij ali pa preprosto želijo biti del določenih nadnacionalnih povezav držav.
Iz zmanipulirane želje izrašča naslednja stopnja tehnološkega napredka: potreba po življenju v »slikah«, kjer posameznik s svojo življenjsko silo napaja ustvarjeno potrebo po digitalnih podobah. Digitalna zastrupljenost vodi v takšno otopitev senzibilnosti in inteligence telesa, da posameznik ne zmore prepoznati in zaznati razlike med čisto in nečisto (onesnaženo) vodo in hrano pa tudi besedilom, podobo, dejavnostjo. Takšen posameznik, zlasti če se ga manipulira na celični ravni, je nevarno podredljiv: rešita ga lahko edinole zavedanje kot proces vrnitve k sebi in stik s svojo dušo.
Materinjenje je z vzbujanjem »mask« ali mentalnih podob čustev (ki niso celovita) prešlo v fazo kazanja digitalnih podob in hranjenja oz. vsakdanjega dojenja (ne glede na starost) z digitalnimi podobami. Vse to moti stik z dušo in krepi oddaljenost od nje.
Rešitev je edinole zavedanje opisanih struktur, neizmeren pogum za vztrajanje pri življenjski sili, ki ni ukleščena v podobo. Rešitev je presekati hlastajočo željo po podobi in konceptu, misli, evforiji, drami: sredstvih oddaljevanja od lastne duše. To je prehod k duhovnemu. Obnovljeni stik z dušo, ki se zgodi skozi prakso notranjega miru in tišine (tega dvojega pa ni mogoče ne izsiliti ne se naučiti), je revolucionarni obrat. Zbuditi ljubezen v sebi in presekati z materinjenjem kot strukturo oblasti je sprva in na trenutke boleč, toda čudovit proces. Vrača nam lastna življenja.
Foto: Laura Chouette (Unsplash)
Pesnica, esejistka, literarna kritičarka, urednica in književna prevajalka iz italijanščine in angleščine. Dobitnica Stritarjeve nagrade za mlado kritičarko, nagrade vitez(inja) poezije 2004 in Veronikine nagrade 2019. Avtorica pesniških zbirk Hlače za Džija (2012), Tisoč osemdeset stopinj (2018) in monografije Temni gen: estetsko skozi prizmo mističnega izkustva (2001).