Zaradi pospešene digitalizacije tiskana knjiga polagoma izginja iz našega življenja. Tolažimo se z dejstvom, da človeštvo še nikoli v zgodovini ni bralo toliko, kot zdaj bere z elektronskih naprav. S pametnim telefonom v žepu imamo vedno dostop do spletnih vsebin, na e-čitalnikih pa tudi do tisočev elektronskih knjig. Toda ali prebiranje spletnih vsebin in e-knjig res lahko nadomesti branje tiskanih knjig? In kakšne posledice ima branje z digitalnih zaslonov za človekove možgane?
Mesto tiskane knjige v javnem in zasebnem prostoru
V svetu, v katerem živimo, tiskana knjiga čedalje bolj izgublja svoje mesto v javnem in zasebnem prostoru. Sodobni arhitekti interierjev pozabljajo načrtovati prostor za knjižne police. V čakalnico ali na vlak si ne prinesemo več knjige, temveč frcamo po pametnem telefonu. Ob večerih namesto knjige vzamemo v roke daljinca in prižgemo televizijo. Kdor ne gleda televizije, vklopi računalnik in brska po internetu.
Šolarji si domačega branja ne gredo več izposodit v knjižnico, ampak si na spletu poiščejo e-knjigo. Pogosto berejo samo še tisto, kar od njih zahteva šola. Tisti, ki radi prebirajo knjige, svoje bralne navade skrivajo, da se jim sošolci ne bi posmehovali. Branje danes ni več moderno – razširilo se je prepričanje, da so knjige potrata časa in denarja.
Po koncu šolanja si večina ljudi oddahne, ker jim ni več treba brati »zateženih knjig«. Pri tem spregledujejo dejstvo, da »zatežene« niso knjige, temveč šolska obravnava, predvsem pa predpisana šolska interpretacija in enoumje učnih ciljev, ki sistematično ubijajo človekovo prirojeno radovednost in potrebo po ustvarjalnosti.
Morda mi bo kdo ugovarjal, da človeštvo še nikoli v zgodovini ni bralo toliko kot zdaj z elektronskih naprav. To je sicer res, vendar bi si morali zastaviti vprašanje, kako branje z digitalnih zaslonov vpliva na naše možgane. Kaj beremo in kako beremo? Ali branje spletnih besedil in e-knjig res lahko nadomesti branje resne literature iz tiskanih knjig?
Kaj beremo in kako beremo
V digitaliziranem svetu se človekove dejavnosti iz fizičnega sveta selijo v virtualno vesolje. Mobitele, ki so bili nekoč namenjeni telefoniranju, nadomeščajo pametni telefoni, ki danes po zmogljivosti prav nič ne zaostajajo za namiznimi in prenosnimi računalniki. Ker telefone ves čas nosimo s sabo, nam je svetovni splet dostopen praktično od koderkoli.
Toda kako so napisana spletna besedila? Kdor se ukvarja z objavljanjem besedil na spletu, je gotovo naletel na pravila SEO (kratica za angl. search engine optimization), ki naj bi nam pomagala optimizirati objavo za spletne iskalnike oz. pajke. Obstajajo vtičniki za WordPress, ki uporabnika opozorijo na to, kaj je pri spletni objavi treba izboljšati.
Eden od algoritmov opozarja tudi na dolžino odstavkov in povedi v prispevku. Na rangiranje naših spletnih strani v iskalniku, kot je Google, to resda nima nobenega vpliva, se pa tiče uporabniške oz. bralske izkušnje. Pravilo, da morajo biti stavki v spletni objavi kratki in nezapleteni, izhaja iz prepričanja, da je treba bralcu čim bolj olajšati branje. Toda ali dolgi stavki z mnogimi podredji in priredji branje dejansko otežujejo? Po mojih izkušnjah načitan bralec s prebiranjem dolgih stavkov nima prav nobenih težav – pa ne le na papirju, temveč tudi ko jih bere z zaslona.
Podobno velja tudi za priporočila, o katerih temah naj bi pisali za spletne medije. Ljudi naj bi bolj privlačile popularne in črno-bele zgodbe, bodisi šokantne senzacije bodisi zgodbe s srečnim koncem. Če sledimo temu pravilu, se kmalu ujamemo v začarani krog. Človek se kot bralec ne rodi, človek bralec postaja, s tem ko bere. Bralski okus se mu izoblikuje ob čtivu, ki ga prebira. Če prebira samo lahkotne vsebine s kratkimi povedmi, bo svoje možgane težko prepričal v branje česarkoli bolj kompleksnega. Vse, kar presega horizont znanega izkustva in pričakovanj, se mu bo zdelo preveč zahtevno in odbijajoče. (To prepričanje spregleduje dejstvo, da (zaenkrat še) obstajajo zahtevni bralci, ki iščejo predvsem kompleksna besedila, ker jih plitke vsebine na smrt dolgočasijo.)
E-knjige so največkrat pretvorjene iz besedil tiskanih knjig, zato povečini vsebujejo enako zahtevno vsebino in dolge povedi kot tiskani izvirnik. Bralci, ki posegajo po e-knjigah, imajo ponavadi precejšnjo bralsko kilometrino in kondicijo. Toda tudi nanje preži past. Čeprav imajo kvalitetni e-čitalniki zaslone, ki ne sevajo utripajoče svetlobe kot druge pametne naprave, je branje z njih precej drugačno od zatapljanja v tiskano knjigo. Težava ni le v tem, da čitalnik za razliko od tiskane knjige ne omogoča taktilnega užitka in prostorske orientacije. Glavni problem tiči v tem, da z zaslona elektronske naprave, tudi čitalnika, beremo povsem drugače kot iz tiskane knjige. Raziskave kažejo, da z digitalnih zaslonov beremo precej bolj površno kot s papirja.
Kvaliteta branja
Površno branje kratkih besedil z zaslona ne more nadomestiti poglobljenega branja kompleksnih besedil iz tiskane knjige, saj ima povsem drugačne učinke. Namesto da bi ob branju razmišljali in prebrano povezovali s svojimi izkušnjami in znanjem, pri digitalnih objavah brzimo s pogledom, da bi čim prej prišli do konca teksta. Precej bolj nas privlačijo gibljive slike in dogajanje, ob katerih utripajoči ekran naše možgane zaliva z dopaminom. Dopamin prinaša občutek zadovoljitve, vendar za njim nič ne ostane, zato potrebujemo nove in nove odmerke, kot da bi bili zasvojeni z drogo.
Pri tiskanih knjigah se lažje osredotočimo in zatopimo v branje – če seveda ne obupamo takoj, kajti privajanje možganov na drug modus delovanja traja približno četrt ure (kar je, zanimivo, podobno dolgo kot privajanje telesa na tek pri trimčkanju). Ko se pogreznemo v »bralni trans«, se naši možgani aktivirajo in tako z lastnim kognitivnim vložkom (imaginacijo) postanemo soustvarjalci sporočila, ki mu sledimo v knjigi. Branje tiskanih knjig tako razvija naše umske in mišljenjske zmožnosti, hkrati pa tudi bistri naše misli, zaradi česar se naučimo bolj artikulirano izražati.
Pri branju z zaslona je nemogoče pasti v »bralni trans«. Gledanje v ekran misel otopi in uspava, spreminja nas v pasivne sledilce vsebin. Če beremo spletne vsebine, se zberemo še težje, saj nam pozornost odvračajo številne motnje, kot so reklame, gibljive slike, zvočna obvestila aplikacij ipd. Povrhu vsega so spletni algoritmi narejeni tako, da nagrajujejo senzacionalizem, šokantnost in banalno razvedrilo, zato v popularnih iskalnikih, kot je Google, nikakor ni lahko najti dragocenih, vsebinsko bogatih besedil.
Klasične knjige, kakršne smo cenili nekoč, so težile k temu, da bi bralcu ponudile neko globlje sporočilo. Danes, ko imamo kapitalistični tržni sistem, v katerem se izpostavlja komercialna, čim bolje prodajljiva literatura, se zdi, kot da takih knjig nihče več ne piše. A to je napačen vtis, kajti pisatelji še vedno pišejo knjige, ki nas spodbujajo k razmisleku in nam skozi meandre jezika odpirajo nova obzorja in dimenzije, ki se tičejo našega najglobljega bistva – naše eksistence. (Ena od takih literarnih zakladov je knjiga 2021 Iztoka Osojnika.)
Pravijo tudi, da takih knjig nihče več ne bere. Tudi to ne drži. Mnogi še beremo knjige, ki nudijo več kot razvedrilo, in med nami so tudi mladi bralci. Resna literatura nas ne le popelje v druge svetove, temveč nam daje vpogled vase (in zato vselej deluje terapevtsko), v druge (razvija empatijo) in v svet, v katerem živimo (krepi zmožnost analize, kritičnega mišljenja in olajšuje orientacijo v svetu).
Človek je družabno bitje
Na podlagi pogovorov z drugimi se mi zdi, da bralci lažje vidijo, da je s svetom, v katerem živimo, nekaj hudo narobe. Človeška družba postaja čedalje bolj atomizirana, razpršena na množico posameznikov, prepričanih, da je do soljudi treba imeti distanco. Vezi med ljudmi se krhajo zaradi ideologije individualizma in tekmovalnosti.
Vezi med nami so natrgane, ker smo nahujskani drug proti drugemu. Spretna manipulacija propagandne mašinerije ustvarja umetne delitve. Dobro bi bilo premisliti, komu sploh koristi polariziranje družbe na moške in ženske, belce in črnce, levičarje in desničarje, Slovence in Neslovence, heteroseksualce in LGBTQ+ ter številne druge identitete, ki si jih lahko poljubno izbiramo …
Moje življenjske izkušnje kažejo, da človek ni nagnjen k nezaupljivosti, sovražnosti in egoizmu – nasprotno, vesel je, če lahko komu s čim pomaga ali s kom prijetno poklepeta, pa četudi samo o vremenu.
Človek je družabno bitje, zato potrebuje druge. Človekovo naravno nagnjenje je, da išče harmonijo z drugimi ljudmi pa tudi z živalmi in naravo. To, da smo drug do drugega prijazni in da drug na drugega pazimo, je brez dvoma naš naravni, prvinski odziv, saj sta prijaznost in uvidevnost do drugih od pradavnine naprej najlažji način pridobivanja zaveznikov, s katerimi lažje preživimo. Zato nam še danes vedno znova polepšata dan.
Dokaze za to dobivamo na vsakem koraku, npr. v svoji interakciji z neznanci v mestu: kako dobro se počutimo, če prodajalki v trgovini podarimo nasmešek, in kako prijetno je med čakanjem v vrsti malce poklepetati s sotrpini, pa čeprav samo o vremenu. Kako veseli smo, če lahko pomagamo sopotnici na vlaku dvigniti prtljago na polico ali če neznanca na ulici opozorimo na to, da mu je nekaj padlo iz žepa. In kako smo šele ponosni nase, če komu vrnemo izgubljeno denarnico! Spomnimo se tudi na iskrene pogovore med dolgimi potovanji na vlaku, kjer smo si s tujci drug pred drugim izlili srce in se celo spoprijateljili, čeprav smo vedeli, da se verjetno ne bomo nikoli več srečali.
Izvori atomizacije družbe
Če dobro premislimo, nam zamere in zdrahe nikoli ne denejo dobro. Nasprotno, zadovoljni smo, kadar lahko v miru sobivamo z drugimi.
Človek v svoji osnovi sploh nima predsodkov. Te pridobi od zunaj, od prišepetovalcev in hujskačev, ki nas ideološko indoktrinirajo skozi osrednje medije in družabna omrežja. Pa še ti ponavadi to počnejo poklicno, za zaslužek. Plačujejo jim ultrabogati zagrenjeni ljudomrzneži, ki so to postali zaradi skrajno nesrečnega, nasilja polnega otroštva, zato poznajo samo perpetuiranje zla. Manipulacija, ki je plod fantazem peščice najbogatejših Zemljanov, ima destruktivne učinke za ves svet. Potreba po njej pa izvira iz vzgiba po samodestrukciji. Svet sovražijo ljudje, ki so globoko nesrečni. Kot kaki vodje sekte bi radi s sabo potegnili v prepad vse človeštvo.
Pogovor o knjigah pospešuje osebnostno rast
Branje je samotno početje samo na prvi pogled, kajti med poglobljenim branjem smo v dialogu z avtorjem in njegovimi junaki. Knjiga pa dialoško deluje tudi v družbenem prostoru. Če se ozremo v zgodovino, ko še ni bilo televizije, so ljudje večere preživljali tako, da so se pogovarjali in si pripovedovali zgodbe. Brž ko so se v meščanske in kmečke hiše razširile tiskane knjige, so se ljudje začeli pogovarjati tudi o njih. S pojavom tiskane knjige pride do izraza družbena dimenzija knjige.
Pogovor o prebranem ni le neločljivi del kulture branja, temveč njena krona. Pogovor o knjigi je več kot živahna izmenjava mnenj in vaja v empatiji (razumevanju drugih) in strpnosti (sprejemanju drugosti). Vsak pogovor, tudi o prebranem, je predvsem tkanje osebnih vezi, kar je temelj zdrave družbe. Družba, ki z indoktrinacijo v smeri skrajne sebičnosti načrtno krha osebne medčloveške vezi, drvi v prepad.
V sodobnem svetu je družbena razsežnost branja knjig čedalje bolj potisnjena vstran. Verjetno je prav to razlog za upad bralnih navad med prebivalstvom. To lahko spremenimo samo tako, da si uzavestimo družbeno vlogo knjige, ki se udejanja skozi pogovor o prebranem, kar ima vrsto pozitivnih učinkov na posameznike in na skupnost. Branje knjig omogoča osebnostno rast, pogovor o knjigah pa našo rast pospeši do neslutenih razsežnosti. Zato ni dovolj, da beremo – o prebranih knjigah se pogovarjajmo z drugimi!
Družbena razsežnost knjige
O knjigah se lahko pogovarjamo mimogrede, tako da jih vpletamo v vsakdanjik, ki ga preživljamo z drugimi. Še lažje pa obudimo svojo ljubezen do branja in bralne navade, če se odločimo za redno bralsko druženje. Za to početje obstajajo različna imena: bralna skupina, bralni klub, bralni krožek, knjižni klub itn., v 19. stoletju pa so podobnemu udejstvovanju rekli bralno društvo ali čitalnica. (Več o tem si lahko preberete v članku Kratka zgodovina bralnih klubov na Slovenskem.)
Bralni klub je varen prostor, namenjen sproščeni izmenjavi bralskih doživetij. Kot so nam povedali člani naših bralnih klubov, jih redna srečanja spodbudijo, da sploh vzamejo izbrano knjigo v roke in si organizirajo čas, da jo lahko preberejo. V bralnem klubu moderator pogovora ni »šef« ali »komandant«, temveč tisti, ki »ureja promet«, se pravi skrbi za to, da pogovor steče in da vsak dobi besedo. Bralni klub je skupina enakovrednih posameznikov, ki se družijo, ker jih zanima mnenje drugih.
Zanimanje za druge je človekova prirojena lastnost. Že dojenček s pogledom vedno išče obraz človeka v bližini, in ko ga najde, se razveseli. Tudi kot odrasli nezavedno iščemo poglede drugih in navezujemo očesni stik, ki omogoča pogovor. To našo prirojeno radovednost sodobna civilizacija zatira. Ko sem se v velemestni Pragi učila voziti z metrojem, so mi prijatelji pojasnili, da ni vljudno gledati v druge. Sodobni starši in vzgojitelji pod vplivom sodobne ideologije pretiranega egoizma otroke učijo, da so drugi nasprotniki, ki ogrožajo naše koristi, in da moramo z njimi tekmovati in se pred njimi braniti. Ko sem odraščala jaz, so nas učili, da si moramo med sabo pomagati in skrbeti drug za drugega.
Namesto da bi družba spodbujala k sodelovanju in radostnemu druženju, nas trga od drugih in peha v osamo, zaradi česar smo zagrenjeni in nesrečni. Ideologija, ki smo ji podvrženi v sodobni družbi, nas uči, da sta egoizem in brezobzirnost recept za uspeh – če pogledamo rezultate, pa vidimo, da velja ravno obratno: sebičnost in ozkosrčnost sta recept za strahotno osamljenost in globoko depresijo.
Blagodejni učinki pogovora o knjigah
Osamljenost najtežje prenašajo otroci in mladostniki, saj se jim osebnost šele oblikuje, in to skozi interakcijo z drugimi, zlasti s sovrstniki. Kako jim lahko pomagamo?
Gotovo ne tako, da jih spodbujamo k samoljubju in sebičnosti, češ, v sodobnem svetu lahko preživiš ali si uspešen le, če poskrbiš samo zase, pa četudi na račun drugih. Kakšna laž! Preživiš in uspešen si lahko le, če sodeluješ z drugimi. Verjemite ali ne, ampak to vedo tudi kriminalci. Ultrabogataši, ki nam s socialnim inženiringom (s premišljeno medijsko propagando) vcepljajo ideologijo egoizma, so tako zelo uspešni samo zato, ker so se povezali med sabo!
Otrokom in mladostnikom najbolj pomagamo, če jim nudimo lastni zgled. Z otroki lahko preberemo isto knjigo in se pogovarjamo o prebranem. A ne na šolski način, ki dopušča le eno interpretacijo, temveč na sproščen, vsakdanji način.
Tega, kako se o prebranem lahko pogovarjamo sproščeno, se lahko ponovno naučimo v bralnem klubu. Moderator bo poskrbel za to, da se prav vsak član skupine sprosti in pove svojo bralsko izkušnjo. Poiščimo si bralno skupino v svojem okolju in se ji pridružimo. Če v okolici ne najdemo nobenega bralnega kluba, pa lahko naredimo nekaj dobrega za skupnost tako, da ustanovimo nov bralni krožek!
Webinar za moderatorje bralnih klubov
Kako ustanovimo bralni klub in ga uspešno moderiramo, lahko izveste na Webinarju za moderatorje bralnih klubov, ki ga organizira KUD Police Dubove.
Spomladanski ciklus spletnih seminarjev na štirih zahtevnostnih stopnjah (začetni, nadaljevalni, izpopolnjevalni in višji izpopolnjevalni) bo potekal med 7. marcem in 16. majem 2023.
Spletni seminar izvajajo štirje mentorji: literarni komparativist in ustvarjalec dr. Iztok Osojnik, književna prevajalka in urednica Tatjana Jamnik, dolgoletna vodja Knjižnice Ivančna Gorica Ksenija Medved ter literarna komparativistka in dramaturginja Nuša Komplet Peperko.
Izobraževanje je zasnovano časovno varčno, saj ima posamezna stopnja le dve spletni srečanji po dve šolski uri (90 minut), poleg tega pa prejmete učno gradivo, ki ga preberete, kadar pač utegnete. Za utrjevanje znanja ob koncu vsake stopnje pripravite praktično nalogo, ki vam jo mentorsko pregledamo in vam podamo povratno informacijo. Z oddajo naloge pridobite potrdilo o opravljenem izobraževanju. Za šolnike in knjižničarje smo pripravili tudi gradivo, potrebno pri vlogi za službeno napredovanje.
Pri spletnem seminarju udeleženci sodelujejo na daljavo s pomočjo uporabniku prijazne Googlove aplikacije Meet, ki jo odprete v brskalniku (na računalniku) ali si namestite aplikacijo (na pametnem telefonu).
Veselimo se strokovnega druženja z vami!
Foto: Anita Janković (Unsplash)
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »