Zakaj bi moral vsakdo, ki sebi in svojim otrokom želi življenjskih uspehov, redno brati literaturo? Na to vprašanje odgovarja nevroznanost. Sodobne raziskave delovanja možganov potrjujejo, da branje književnosti spodbuja razvoj zmožnosti divergentnega mišljenja, brez katerega ne bi bilo inovacij in izumov, in nasploh zdravo razgibava možgane.
Kaj pomeni brati?
Zmožnost branja ni nikomur položena v zibko, vsak od nas jo mora usvojiti. Ponavadi se branja učimo skupaj s pisanjem. Najprej se naučimo prepoznavati črke in jih zlagati v besede, nato besede povezovati v stavke in povedi …
Poznati 25 črk abecede kajpada ne zadostuje, v branju se moramo uriti. Ko osnovno tehniko branja dovolj obvladamo, smo si zmožni sestaviti sliko, torej razbrati in dojeti smisel besedila. Pozneje, ko si z vadbo poglobljenega branja naberemo še več bralne kondicije, pa čedalje lažje prepoznamo tudi avtorjevo intenco oz. namen (in morebitno manipulacijo), skratka, naučimo se brati med vrsticami.
Branje je veščina, ki jo razvijamo vse življenje – in to lahko naredimo samo tako, da beremo. Čim boljšo bralno kondicijo imamo, tem hitreje razberemo smisel, avtorjevo intenco, manipulacijo …
Bralci se skozi čas naučimo različnih bralnih strategij: kadar nas nekaj zelo zanima, beremo poglobljeno; kadar se učimo za kontrolno nalogo, beremo selektivno, torej samo dele, ki pridejo v poštev za preverjanje znanja; kadar ne vemo, ali se besedilo splača pozorno prebrati, ga samo na hitro preletimo oz. preberemo diagonalno …
Toda tudi tu se zgodba še ne konča. Skozi pogovore o leposlovnih besedilih, pri katerih primerjamo svojo interpretacijo z razumevanjem drugih, spoznavamo, da vsakdo izmed nas besedilo bere malce drugače. Naše dojemanje besedila se nikoli ne ujema v vseh točkah. Besedilo ima toliko interpretacij, kolikor je bralcev. Hkrati pa ugotovimo, da se v nekaterih točkah vendarle prekriva – in tako spoznamo, da je jezik stvar družbenega konsenza.
Zakaj je dobro brati literaturo?
V branju se najlažje urimo, če beremo literaturo. Znanstveniki so odkrili, da možgani pri branju književnosti (in ob stiku s katerokoli drugo umetnostjo, ki vzbuja estetski učinek) »preklopijo« na poseben način delovanja.
Pri branju umetnostnega besedila aktiviramo svojo domišljijo in imaginacijo, zmožnost zamišljanja drugih svetov. Saj poznate občutek, ko tako »padete v knjigo«, da kar pozabite, da sploh berete?
Za poglobljeno branje je značilno, da se tako zatopimo v besedilo, da smo samo še v znotrajčasnosti knjige – realni svet okoli nas zbledi oz. se umakne realnosti, ki jo doživljamo ob interakciji s knjigo. Ker so možgani v nekakšnem stanju transa, so zelo dojemljivi in si marsikaj zapomnijo.
Z branjem literature si najlažje urimo pozornost in spomin. Stanje osredotočenosti, v katerega pade bralec, ko se zatopi v branje književnosti, je izjemno intenzivno. Poglobljeno branje je dejansko neke vrste meditacija. Naša notranja struna se umiri in svet okoli nas se utiša, čeprav ga še vedno zaznavamo.
Z branjem literature pridobivamo distanco do sveta, v katerem živimo, pa tudi do sebe, saj se ob vživljanju v pripoved ugledamo v drugi luči, iz druge perspektive. Zato ima branje resne literature vselej tudi terapevtski učinek.
Skrb za delovanje »možganskega procesorja«
Branje resne literature nasploh razvija našo kognitivno zmožnost: zmožnost pomnjenja, povezovanja, kritičnega mišljenja, analize in sinteze, torej iskanja in izumljanja rešitev, inovacij, izumov itn. Če si kaj zapomnimo, to pomeni, da se je v naših možganih vzpostavila sinapsa.
Kaj so sinapse in kakšna je njihova vloga? Možgani delujejo kot nekakšen izjemno zmogljiv računalniški procesor, v katerem sinapse opravljajo funkcijo nekakšnega vezja med nevroni, ki nam omogoča dostop do shranjenih informacij. Če sinaps ne uporabljamo, se prekinejo in izgubimo dostop do shranjenih podatkov (tj. pozabimo). Sinapso je sicer mogoče znova vzpostaviti, vendar moramo v to vložiti precej truda. Zato je bolj pametno, da možgane redno »treniramo« z razmišljanjem in jih hranimo z branjem kvalitetne duševne hrane.
Znanstvene raziskave kažejo, da redni bralci tudi v starosti ohranjajo čile možgane in da nasploh živijo bolj kvalitetno in dlje kot nebralci.
Ideje iz rokava – rešitev na dlani
Ob branju književnosti razvijamo ustvarjalnost in zmožnost imaginacije, brez katerih ne bi bilo izumov in inovacij. Ustvarjalen človek zna rešiti vsakršen, še tako zapleten problem, zahvaljujoč imaginaciji pa si zna zamišljati tudi stvari in svetove, ki jih (še) ni, in oblikovati jasno vizijo za prihodnost.
Največji izumitelji sveta (npr. Nikola Tesla) in revolucionarni znanstveniki (npr. Albert Einstein) so imeli vsi izjemno razvito zmožnost imaginacije. V branje vam priporočam biografijo Tesla, portret med maskami, ki jo je napisal Vladimir Pištalo (prev. Đurđa Strsoglavec).
Branje resne literature, podobno kot poslušanje resne glasbe ali ogled umetniških slik, torej spodbuja divergentno mišljenje. Pri ljudeh, ki imajo razvito divergentno mišljenje, se nam zdi, da ideje in rešitve problemov kar stresajo iz rokava. Divergentno mišljenje nam torej še kako pride prav v življenju, ki je pravzaprav neprestano iskanje rešitev, tako na zasebnem kot na poklicnem področju.
Avtonomno delovanje v družbi
Branje književnosti je ključno za razvoj bralne in jezikovne zmožnosti ter posledično funkcionalne pismenosti. Kdor od malih nog bere literaturo, zna uporabljati različne bralne strategije, razbrati relevantne podatke in prepoznati intenco tvorca besedila, npr. manipulacijo, hkrati pa si z branjem nenehno bogati besedni zaklad. Vse to nam pomaga krepiti sporazumevalne veščine.
Z branjem kvalitetnega čtiva razvijamo tudi zmožnost empatije in kritičnega mišljenja, ki sta nepogrešljiva za delovanje družbe, saj spodbujata medsebojno razumevanje in analitično reševanje problemov.
Hkrati pa književnost pred nas postavlja zrcalo – skozi vživljanje v zgodbe junakov lažje in jasneje vidimo sami sebe in svet okoli nas. Ob branju resne literature lahko razrešimo marsikateri psihični vozel. Ker ima literatura sama po sebi tudi terapevtsko funkcijo, psihoterapevti neredko predpisujejo prav branje leposlovnih knjig.
Z branjem pa seveda prihajamo tudi do novih spoznanj in izkušenj, ki jih sami še nismo doživeli na lastni koži. S knjigo v roki spoznavamo tuje dežele in njihove kulture kar iz domače sobe.
Prednosti neobveznega branja in sproščenega pogovora
Najlažje počnemo stvari, ki nam jih ni treba početi. V trenutku, ko nekaj postane obveznost, nas vse mine. Včasih pa celo začutimo odpor.
Branje literature po lastni odločitvi in po lastni izbiri nas navdaja z zadovoljstvom in radostjo.
Zato otrok ne bi smeli siliti k branju, ampak jim kvečjemu pojasniti, kakšne so prednosti in radosti branja. Predvsem pa jim moramo omogočiti čim lažji dostop do knjig (npr. v domači knjižnici) in jim odnos do knjige približati z lastnim zgledom. In seveda ne skopariti s pohvalo.
Pri otrocih, še zlasti pri najstnikih in mladini je najboljša motivacija za branje obet sproščenega skupinskega pogovora o knjigi v krogu vrstnikov. Med skupinskim pogovorom spoznajo, da ni ene same, zveličavne interpretacije, razvijajo svojo zmožnost opazovanja, analiziranja in kritičnega mišljenja, hkrati pa se učijo spoštljive in strpne komunikacije. Med člani bralne skupine se tkejo vezi in občutek pripadnosti, kar otroci in mladostniki najbolj potrebujejo.
Pilotni projekti, ki jih je izvedla Ksenija Medved iz Knjižnice Ivančna Gorica, so pokazali, da si osnovnošolci in srednješolci zelo radi izmenjujejo mnenja v sproščenem pogovoru. Celo tisti, ki ne berejo redno, se vendarle potrudijo prebrati knjigo, da bi lahko aktivno sodelovali pri pogovoru s svojimi sošolci.
Država bralcev prinaša koristi za vse
Pametna država stremi k takšni organizaciji družbe, da imajo vsi državljani dovolj prostega časa, da ga lahko namenjajo tudi branju. Od tega, da lahko vsak posameznik realizira vse svoje potenciale, ima korist celotna družba.
V šolah bi lahko po švicarskem zgledu uvedli vsakodnevno uro branja, pri čemer otroci lahko berejo poljubno knjigo. Ta model bi lahko nadgradili s sproščenimi pogovori o prebranem, npr. tako, da otroci enkrat na mesec ali na dva meseca preberejo isto knjigo in se o njej sproščeno pogovarjajo med sabo.
Tudi v marsikaterem podjetju že sistematično skrbijo za to, da zaposleni redno berejo in se pogovarjajo o knjigah. Dober menedžer se namreč zaveda, da je uspeh podjetja odvisen od zaposlenih, zato jim nudi takšne pogoje dela, pri katerih se lahko polno samorealizirajo tako v poklicnem kot zasebnem življenju.
V nekaterih slovenskih podjetjih so za svoje zaposlene že ustanovili bralni klub. Napredno podjetje svoje zaposlene spodbuja k branju leposlovja in pogovorih o knjigah, saj se zaveda, da s tem investira v inovacije in izume.
Inovacije in izumi se porajajo iz človekove zmožnosti imaginacije, pogosto pa nanje vpliva tudi zmožnost konstruktivne komunikacije, kajti več glav več ve kot ena sama. Oba potenciala se najlažje razvijeta z branjem resne literature. Zapovrh se člani bralne skupine skozi pogovore o knjigah zbližajo, kar krepi njihovo zmožnost sodelovanja oz. kolektivni duh v delovnih skupinah.
Svet drvi v prepad, ukrepajmo zdaj!
Živimo v družbenem sistemu, ki s poveličevanjem egoizma, tekmovalnosti in gonje za dobičkom atomizira oz. razbija družbo na posameznike brez sleherne moči. Dobiček ne služi več človeku, ampak je čedalje bolj namenjen samemu sebi. Dobiček zaradi dobička.
Iz antropocena smo prešli v obdobje tehnosfere, v kateri človek postaja ne le nepomemben, ampak celo odvečen. Človek je namreč razvil sistem, ki ne žre le malih ljudi, temveč celo menedžerje, lastnike kapitala in druge bogataše. Predvsem pa uničuje edino življenjsko okolje, ki ga imamo na voljo – planet Zemljo.
Če hočemo preživeti, bomo morali začeti sistematično graditi vzporedne, alternativne prostore, v katerih se bomo med sabo tkali družbene vezi, brez katerih ne moremo živeti. Prispevajmo svoj kamenček h gradnji boljšega sveta in ustanovimo bralni klub.
Priporočena literatura
Paul B. Armstrong: Kako se literatura igra z možgani: Nevroznanost umetnosti in branja. Prev. Igor Žunkovič. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015.
Paul B. Armstrong: Stories and the Brain: Neuroscience of Narrative. Baltimore: John Hopkins University Press, 2020.
Meta Grosman: Razsežnosti branja: za boljšo bralno pismenost. Ljubljana: Karantanija, 2006.
Meta Grosman: Zagovor branja: bralec in književnost v 21. stoletju. Ljubljana: Sophia, 2004.
Igor Žunkovič: Zgodbe, ki nas pišejo: izmišljene zgodbe, kako jih beremo in kako nas spreminjajo. Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani, 2022.
Vladimir Pištalo: Tesla, portret med maskami. Prev. Đurđa Strsoglavec. Ljubljana: Modrijan, 2012.
Priporočeni film
Ne glej gor (Don’t Look Up, 2021, scenarij in režija: Adam McKay)
Foto: Nong V. (Unsplash)
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »