Ko leposlovna knjiga izide, med njo in bralci nastane t. i. komunikacijski krog z osveščenimi oz. literarnimi posredniki, ki lahko (ali pa ne) ojačujejo odmev knjige v javnosti. V tem krogu so tako literarni kritiki, zgodovinarji, tržniki, drugi bralci, profesorji, bralni klubi, literarna društva, seveda tudi knjižnice, knjižničarji, vplivniki, prijatelji, starši idr.
Prijazen poziv k branju
Kajpada ima pri priporočanju vsak neke »interese«. Tržnik zagotovo hoče knjigo prodati, vsi ostali v kritiški hierarhiji pa prej priporočati (ali dobiti) literaturo na podlagi kakovosti, zanimanj. Pravzaprav jo vedno hoče nekdo »prodati« ali drugi »kupiti«. Knjižnica (in ostali v hierarhiji, to velja za vse) zato lahko ustvarja in »prodaja« trende prav tako kakor založba, knjigarna, trgovina, s tem da se največkrat svojega vpliva niti ne zavedajo. Vzemimo za primer samo (nekatere!) starše, ki učenja za branje ne jemljejo kot zavestno dejanje. Otrok bi moral to pridobiti nekje drugje, denimo v šoli. Ali »kar tako«, sam? Bralec bo vedno hotel prebrati »nekaj dobrega«, navadno pa sam še ne ve, kaj to je. Prav tako bo moral biti izzvan tudi nebralec. Knjižničarji vemo, da do želja bralca pridemo z referenčnim pogovorom, ko ta že stoji za izposojevalnim pultom. Če bralec ne ve, kakšne želje ima ali jih sploh nima, pa že stopimo na območje vzgoje (okusa) in priporočanja, kar je seveda skrajno spolzek teren in ga je treba izvajati tudi zunaj knjižničnih zidov – povsod, kjer je le mogoče: doma, v šolah, bralnih klubih itd. Zato bi v času (predvsem po koroni), ko se možganom, branju in družbi dogaja razkroj na različnih področjih, morali biti prizadevanja družbe in dogodki, povezani s knjigami in branjem, namenjeni predvsem priporočanju. Ko priporočamo, že takojci pričnemo tudi z izmenjavo mnenj o literaturi in navduševanjem, izzivanjem bralcev.
Večglasje v družbi naproti vertikalni kritiki
Iz strokovne literature in prakse je znano, da je vertikalna kritiška hierarhija prepustila mesto večglasju. Literarni kritik ni (ali ne bi smel biti) več avtoriteta, ampak eden od glasov v večglasju. Na hitro se spomnimo, zakaj je temu tako. Mnoge teorije in preučevanje delovanja možganov o spoznavanju sveta so namreč privedli do ugotovitve, da imamo (tudi) med branjem različne predstave in da prebrano različno tudi doživljamo. Knjiga zaživi in se bere z vsakim bralcem drugače in vsako razmišljanje je dovoljeno. Šele pogovor vsaj dveh oseb o knjigi začne razgrinjati, kako je »literatura napisala koga«. Branje zato ni osamljena dejavnost, ampak lahko krepko pretresa socialno/družabno življenje, skupnost, vrednote itd., ko se o prebranem začnemo pogovarjati. Krasne razmere za to lahko ustvarimo v bralnih klubih.
Pred kratkim je sobralka iz bralnega kluba postavila izziv svojima najstnikoma, da skupaj preberejo isto knjigo, o kateri se bodo doma družinsko pogovorili, češ »kako mladi razmišljate o tem in tem in ali imate kondicijo za branje te knjige«.
Delujemo drug na drugega in na možgane drug drugega
Možgani so sicer biološki, človeški, a tudi družbeni organ. Ob zunanjih vplivih so se zmožni spreminjati in razvijati, lahko pa tudi pešajo (pri slednjem izjemno uničujočo vlogo igrajo digitalni zasloni). Življenjske razmere oblikujejo naš zaznavni aparat, kognitivne procese. To je seveda vseživljenjski proces.
Naše mentalne predstave so torej produkt naših bioloških kognitivnih procesov, pa tudi socialnih interakcij z drugimi, zato smo knjižnice, knjigarne in vsi, ki smo se s tem kdaj ukvarjali poklicno, že ugotovili, da moramo oglaševati oz. odpirati prostore s knjigami kot socialne prostore, kjer ob drugih lahko rastemo, se razvijamo. Zato smo tudi organizirali »dogodke« in dejavnosti, povezane izrecno z vsebinami knjig, zadnja leta, vsaj v naši knjižnici, pa skrbeli tudi za izobraževanje novih bralnih mentorjev ali na »trg« poslali 500 lutk Palček Bralček, ki jim otroci na glas berejo. Na področju literarne komunikacije, kjer vstopimo v interakcijo preko vsebine knjige, denimo v bralnih klubih, seveda vplivamo na spoznavanje in ravnanje drug drugega. Še več, drug drugega oplajamo, drug z drugim se razvijamo. Preko knjig se pogovarjamo o sebi, o družbi in na neki točki to začne družbo tudi spreminjati na bolje. Ožjo in širšo.
Literarni kritik v literarnem sistemu
Kolikor je ljudi, toliko je interpretacij teksta. Glede na to ugotovitev v literarnem sistemu ni razlike med literarnim kritikom in knjižničarjem, niti med njima ali bralcem itd. Literarna kritika je še vedno zelo pomembna, ne moremo pa je dojemati kot zapoved, ločeno od skupnosti in njenega sooplajanja ob priporočilih.
Pozor! Tudi tržniki, marketing idr. lovijo kapital s priporočili in poznavanjem želja ter ustvarjanjem psihoze, češ, »to morate prebrati, ker to berejo vsi«, kar pa še ne pomeni, da boste dobili v roke kakovost.
Vzvišeno priporočilo ali lastna izkušnja ob prebranem
Zakaj so priporočila kljub unikatnosti naših zaznav vseeno pomembna? Raziskave ugotavljajo, da je mogoče s širjenjem bralne kulture pozitivno vplivati na bralno pismenost. Med metode, s katerimi je mogoče dvigovati raven bralne kulture, sodijo tako promocija oz. metapogovori o branju samem kot tudi priporočanje knjižnih vsebin in še posebej pogovori o njih.
Pustimo sedaj problematiko, kako se lahko tudi priporočanje izrodi v prodajo nekakovostnih knjižnih izdelkov, in se oprimo na pozitivno možnost, da z bralnimi priporočili lahko vplivamo na stanje bralne kulture v Sloveniji. Tudi če svetujemo samo eni osebi in jo potem povabimo na pogovor, klepet ali dva stavka o prebrani knjigi, ima to lahko velik učinek. (Ne smemo pa imeti že v štartu teh »odrešenjskih« tendenc, kajti rezonanca ima svoje zakonitosti. Učinkovito je samo avtentično priporočilo, ki izhaja iz našega iskrenega navdušenja.) Iz izkušenj vemo, da ob istem besedilu lahko v vsaki skupini pogovor o prebranem zazveni drugače, sproži drugačno dinamiko, učinke.
Pomembno je le, da pri pogovoru o knjigi ne vrednotimo različnih argumentov ali jih celo zasmehujemo. Šolski sistem mlade oddaljuje od samostojnega razmišljanja, še bolj od izražanja svojih dejanskih občutkov, zato ponavljajo ali se celo na pamet učijo kritiške besede iz učbenikov. To jih od branja odbija.
Pri priporočanju in vrednotenju seveda še vedno lahko gradimo na pogledih kritikov, najprej pa obvezno na osebni izkušnji in občutkih ob branju, obenem pa tudi na presoji in izkušnjah drugih, ki so knjigo prav tako prebrali. (Pogovor v knjižnici mnogokrat poteka na tale način: »Da, knjigo bralci zelo pohvalijo, čeprav je malce zahtevnejša za branje.«) Tudi kadar potencialno ciljno skupino nagovarjamo pisno, izpostavimo ključne točke zanimanja, ki povezujejo nas in potencialne bralce. Približajmo se jim, jih povabimo, izzovimo k branju, dodajajmo lastne izkušnje. (Moj nagovor v živo: »Slovanska literatura je navadno dosti boljša od zahodne, toda nima veliko promocije. Poskusite tole, mi boste naslednjič povedali, kako se vam je zdelo.«)
Priporočamo iz svoje izkušnje in iz izkušenj drugih
Ko spremenimo oz. ukinemo hierarhijo odnosov med vlogo kritika in drugimi posredniki, enakomerneje razporedimo komunikacijsko moč med različne literarne posrednike, kot so denimo knjižničarji, učitelji, starši. Vsak od teh postane »prijaznejši«, verodostojnejši, bolj vreden zaupanja. Učitelj, mentor bralnega kluba ali starš, ki bo priznal, da je tudi sam Dostojevskega bral počasi in težko vzdrževal zbranost, bo takoj pridobil zaupanje drugih. Tudi to je del priporočanja.
Med pisanjem ali deljenjem priporočil je prav izražati tudi svoje dvome. Sama rada opisujem, kako sem brala, kje so bile težave, kako je besedilo name delovalo … Proces branja vsekakor ni nekaj, kar bi lahko popolnoma razumeli, veliko se dogaja (prebuja, izpira, umiva, naplavlja itd.) na nezavedni ravni. Deljenje takih informacij potencialne bralce nagovarja na človeški ravni. Potem se potrudite dodati navduševalni element: »Dostojevski me je res presenetil. Zanimivo mi je bilo brati, kako je v duševnosti zločinca deloval občutek krivde, da se je začel sam kaznovati.«
Ali pa: »Mogoče ne boste takoj vsega razumeli, toda vztrajajte z branjem, saj knjiga deluje tudi na nezavedni ravni.«
Če knjige sami niste prebrali, lahko sobralca pozovete: »Žal knjige še nisem imel/a časa prebrati, toda jo zelo pohvalijo malo zahtevnejši bralci. Poskusite še vi, pa jaz jo tudi preberem in se naslednjič lahko pogovoriva, kakšna se vam je zdela. Izmenjava mnenja in argumente. Ste za?«
Promocija spregledanih knjig lahko spremeni bralno pokrajino in družbo nasploh
Zakaj še promocija branja? Veliko smo že govorili o tem, kako drugačna v pozitivnem smislu bi bila Država bralcev, raziskave pa kažejo, da bralna kultura stagnira že od leta 2019 in da po pandemiji koronavirusa celo upada. V Zavezništvu za dvig ravni bralne kulture in kulture pogovora smo se zato odločili, da izobrazimo čim več mentorjev branja. Moderatorji bralnih klubov so hkrati tisti, ki tudi že priporočajo literaturo in o njej govorijo drugim. Zato še enkrat opozorimo, kako pomembno je opozarjanje na »skrita dela«, tista, ki mogoče niso podprta s kapitalom, lobiji, dragimi tržnimi prijemi in niso »na prvo žogo«. Prepričajte se, berite jih, iščite in raziskujte, obstajajo krasni prevajalci, enkratne založbe, pretresljivi avtorji, ki nimajo podpore. Zato: govorite o tem, postavite si izziv, izzovite ostale. V naši knjižnici smo namesto izpostavljanja že tako reklamirane literature izpostavljali tiste knjige, ki niso bile deležne reklame v mainstream medijih, vse to na polici z opozorilom »Tudi te so dobre«. Pakirali smo jih tudi v vrečke za bralni srečelov, na katerih je bil napis: »Izzovite svoj bralni okus.« Izziv, izziv … Ne podcenjujte bralcev, ne projicirajte nanje svojih predstav o njihovi nesposobnosti!
Moj samoizziv denimo je, da navdušim čim več bralcev za branje slovanskih literatur (npr. češke, poljske, ruske itd.), ki se mi zdijo mnogo kvalitetnejše od književnosti, ki jo pogosto nekritično sprejemamo z Zahoda. Poleg tega med priporočanjem kdaj spregovorim o procesu branja in branju kakovostne literature na metaravni, saj je javnost mnogokrat mnenja, da nas mora literatura zabavati, zibati, odklopiti od vsakdana, žal pa nas trivialna literatura povečini pušča prazne. (Toda pozor! Obstaja tudi kakovostna trivialna literatura.) Zato med priporočanjem velja tudi vabilo k branju literature, ki zahteva več truda: priklop, pozornost in razmišljanje. To so same pozitivne stvari, ki jih potrebujemo kot ljudje in tudi kot družba.
V članku so uporabljeni strokovni termini in teorija iz članka Urške Perenič z naslovom Literarni kritik in knjižničar kot posrednika pri razvijanju bralne kulture, ki so prepleteni z znanjem in izkušnjami iz moje skoraj štiridesetletne prakse v knjižničarstvu.
Foto: Andrew Petrischev (Unsplash)
Dipl. bibliotekarka specialistka in učiteljica slovenskega jezika. Že 35 let dela v knjižničarstvu, poleg tega ima 10 let novinarskih in uredniških izkušenj. Zadnjih 25 let je bila vodja knjižnice v Ivančni Gorici, v okviru katere je v krajevnem in vseslovenskem merilu organizirala številne knjižničarske, knjižnične, literarne in kulturne dogodke (mdr. idejna pobudnica Jurčičevega leta, vodja projekta za mlade Srečava se v knjižnici). Za svoje delo je prejela dve občinski nagradi. Je članica Zavezništva za dvig ravni bralne kulture in kulture pogovora. Vodi več bralnih klubov, po vsej Sloveniji predava o modelih knjižne in knjižnične vzgoje in o pasteh digitalnih zaslonov ter izvaja delavnice za ustanavljanje bralnih klubov. Knjižna priporočila objavlja na portalu Dobreknjige.si. Piše tudi didaktično-literarne slikanice za otroke. Več »