Začenja se 38. slovenski knjižni sejem, ki bo, vsaj merjeno po tistem v Frankfurtu, kamor smo letos nekoliko bolj zvedavo pogledovali, žepen.
Žep je tu prispodoba najmanj vsega tistega, kar beseda lahko implicira: majhnosti, malenkostnosti in potrošništva. Ustrezno perspektivo si lahko izbere vsakdo sam. Meni bi bila še kar ljuba tista, ko bi lahko rekel, da bo knjižni sejem spet dogodek, ki mi je tako blizu, ljub in drag, ki ga poznam kot lasten žep, zato sem ga vse predolgo in komaj čakal. Vendar žal ne bom. V nasprotju z mnogimi kolegi, ki v imenu svojih delodajalcev morda tudi ne morejo ali ne želijo reči bobu bob, jaz take napote nimam, zato mi v tem zapisu tudi ni treba ravno hliniti vzhičenosti.
»Nekaj zelo posebnega«
Organizatorji (knjigotržci) obljubljajo, da bo letošnji knjižni sejem nekaj zelo posebnega. Kot propagandna podlaga najprej zbode v oko malone razodetno veselje, da tokrat knjižni sejem po dveletni suši sploh bo v živo, kar naj bi bilo po intenzivno vcepljeni strahoposlušnosti v tem času že samo po sebi nekaj tako odrešilnega, da mora odtehtati vse nadaljnje udarce. Tisti najhujši kajpak sledi že kar v naslednjem stavku, kajti sejma tokrat ne bo več v Cankarjevem domu, ampak so ga poslali v gulag na Gospodarsko razstavišče.
Organizatorji vedo, da bo to za potencialne obiskovalce – milo rečeno – katastrofalno slaba novica, zato ne štedijo s poskusi vnaprejšnjega tešenja. Prvi tak je zagotavljanje, kot rečeno, da bo zavoljo ›nove‹ lokacije zdaj knjižni sejem nekaj posebnega; ni se mogoče ne strinjati, vprašanje pa je, ali bi bila poanta strinjanja organizatorjem všeč. Sledi očitno dokaj kronski poskus, češ da se s tem »sejem vrača tja, kjer je 10. novembra 1972 začel svojo pot«.
Takole bomo rekli: novembra 1972 sem bil še mnogo preveč zelen, da bi mi bilo mar za knjižni sejem, in tudi do tistih začetkov sejma pred pol stoletja nimam danes nobenega odnosa. Kolikor meni nese nazaj aktivni spomin, to pa je zadnja tri desetletja, je bil knjižni sejem neločljivo zraščen s Cankarjevim domom kot edino in daleč najbolj logično lokacijo za tak dogodek.
Lokacija, lokacija, lokacija!
Ne glede na to, kar utegne kdo ugovarjati, Cankarjev dom je hiša kulture (in s tem knjige), medtem ko Gospodarsko razstavišče to ni. Organizatorji sejma tokrat pozabljajo najbolj razvpito krilatico, ki nam jo v zvezi z investicijami, zagotovo največjimi v naših malih življenjih, borzniki kričeč vtepajo v glavo: lokacija, lokacija, lokacija! In Gospodarsko razstavišče je za knjigo in literaturo – povejmo naravnost: slaba lokacija, kajti v tem primeru ne pomeni izključno te oglaševane ›lažje dostopnosti‹, ampak odročnost, iztrganost iz (geografskega in še bolj mentalnega) zemljevida kulturnega oziroma knjižnega dogajanja; predvsem pa globoko, radikalno diskontinuiteto. Ob tovrstni lokaciji se tudi superlativi precej laže podirajo, saj na trhlih tleh ne morejo rasti.
V tesni zvezi z vsakokratno lokacijo takih dogodkov je tudi vprašanje, komu so prednostno namenjeni. Z dokajšnjo gotovostjo lahko na pamet in neoboroženi z umnimi analizami ugibamo, da je knjižni sejem bržkone izrazito namenjen ljudem, ki so naravni obiskovalci Cankarjevega doma, ne pa ravno karakterističnim klientom Gospodarskega razstavišča.
Najbrž prav tako ni naključje, da je recimo Mednarodni kmetijsko-živilski sejem trdno doma v Gornji Radgoni, in ne na primer v Kočevju; tudi suhorobarski sejem je z razlogom v Ribnici, ne bo se zaradi lažje dostopnosti kar naenkrat selil recimo v … Maribor. In da se vseeno ne odmaknem predaleč od teme – tudi knjig navsezadnje prednostno ne kupujemo v trgovinah s čevlji, gradbenim materialom, konfekcijo in delikateso, ampak praviloma vendarle in še zmerom v knjigarnah.
Smiselnost »vračanja na začetek«
V tesni zvezi z izgovarjanjem na vračanje tja, kjer se je vse skupaj začelo (češ da naj bi bilo to nekakšno jamstvo za prebojnost), je vprašanje smisla. Zdi se, da vračanje na začetek ni drugega kot samemu sebi namenjen izgovor – ali pa, kar je verjetno še bolj zlovešč vidik, neprikrita slutnja lastnega, že zapečatenega in potemtakem ne več izogibnega zatona.
Vsaka stvar, tudi tak sejem, ima svojo zgodovino in zgodbo. Knjižni sejem je v Cankarjevem domu rasel, se krepil in zorel. Izrutje iz tega miljeja lahko pomeni kvečjemu potrganje korenin, uničenje micelija, po katerem se je napajal iz vitalnega humusa knjižne in literarne javnosti.
Predstavljajmo si, kako visoko bi se dvigale obrvi, ko bi nekateri drugi organizatorji sklenili, da Dneve poezije in vina iztrgajo Ptuju in jih raje odnesejo na drug konec kure, v Brda, »kjer se je vse skupaj začelo«; ali da bo za Kresnik veliko bolje, če se izžene z Rožnika in preseli nazaj na Dolenjsko ali pa kar v Prlekijo, ker – saj razumete – »vračanje k začetkom« …
Knjižni sejem v Cankarjevem domu – tradicija
Knjižni sejem v Cankarjevem domu je bil leta in leta seveda marsikomu v zobeh, vsakdo je našel kakšno napoto, ampak kljub vsemu je to lokacija, ki je za tak dogodek kot ustvarjena.
Res, bila je gneča, bil je hrup, bil je prepih, bila je nebodijetreba šolska mularija, ki je pridrvela na sejem kot v lunapark, šolarji so zaskvotali stopnišče med veliko sprejemno dvorano in prvim preddverjem ter ga zavili v oblak slastne arome pariške salame iz doma pripravljenih sendvičev, nato pa bili prepričani, da so tisti leseni napol ležalniki v Debatni kavarni pa malce bolj pošlihtani stoli pred Forumom za obiskovalce pripravljeni edino za to, da si imajo oni kje odpočiti …
Res je okoli Pisateljskega odra od vsepovsod vleklo, govorce je motil direndaj in kar naprej tista ding-dong obvestila obiskovalcem iksipsilontega slovenskega knjižnega sejma, ki so vabljeni v to-in-to dvorano na ogled take-in-drugačne predstave ali koncerta …
Eh ja, res ni bilo vse idealno.
Toda hiša kulture vendarle še kako je pravi kraj za vse številne knjižne in ob-knjižne (predstavitve knjig, pogovore ob knjigah, pogovore z vsemi mogočimi ljudmi, ki ustvarjajo na področjih knjige …) ter tudi drugih vrst kulturne dejavnosti (film, radio, gledališče, performanse, delavnice, ustvarjalnice); hiša kulture je tisto zanesljivo srečevališče, kjer smo se (z marsikom res, dobesedno samo enkrat na leto: na sejmu) družili in pogovarjali ljudje, ki nas tako ali drugače povezujejo knjige in literatura; in konec koncev smo tudi ogromno knjig prodali in nakupili.
Knjižni sejem na Gospodarskem razstavišču – zdrs v kramarstvo?
No, zdaj vsega tega ne bo več, knjige bodo odpeljali proč, kjer bodo na voljo (samo še ali pretežno?) za nakupovanje. Zadnja tri desetletja je bil pri knjižnem sejmu odločen poudarek na prvi besedi: tja se je hodilo zaradi knjig in književnikov; po novem je poudarek na drugi besedi: vabi se na sejem, tako kot se pač vabi na sejem zabavne elektronike ali avtomobilov ali dopustniških aranžmajev ali pa izbor vinskih kraljic. Je pretiran strah, da tudi knjižnemu poslu s tem grozi nevarnost zdrsa v golo kramarstvo?
V medijih preberemo, da je »med najpomembnejšimi razlogi za selitev po navedbah organizatorjev želja zagotoviti vsem razstavljavcem enake razstavne pogoje«, »več razstavnih površin in boljša dostopnost […] pa bodo omogočili boljšo sejemsko izkušnjo in več vsebin«. Saj razumemo, da gre za leporečje, ki se mora v medijskih člankih lepo prebrati, ampak: kadar meni kdo obljublja ›boljšo uporabniško izkušnjo‹, se brž primem za žep; o večji množini ›vsebin‹ pa kričeče priča že omenjeni prehod od knjižnosti k sejemskosti.
Bojim se tudi, da je s to ›boljšo dostopnostjo‹ in kooooončno čudovitimi možnostmi parkiranja mišljeno, da zaželeni klienti sejma ne bodo več pretežno ljudje knjige in literature, ampak po možnosti ljudje denarja in luksuza: končno se bodo namreč na sejem lahko udobno pripeljali s svojimi velikimi terenci in opravili biznis, kot se šika.
(Medklic: namig me spominja na nedavno, gotovo prav tako hlinjeno vzhičenost nekih drugih organizatorjev ob napovedi premika bolšjega sejma na neko obrobno parkirišče daaaaleč ven iz mesta, kamor se bodo po novem torej prav tako mušterije lahko pripeljali komod, s svojimi največjimi SUV-i, in si tam brez sleherne prostorske stiske, vsem na očeh, nakupili cenene krame …)
Dejanski razlogi za selitev?
Da, od nekdaj so bile pritožbe, češ da Cankarjev dom odira založnike, češ da so stroški razstavljanja nevzdržni ipd. Deloma so ta draginjska jadikovanja, posebej dandanes, postala že folklorna mantra, deloma je bilo to kajpak tudi dejansko tako in kratko malo brutalno res.
A o stroških ne bi, ker se nanje ne spoznam. Veliko bolje so to temo do danes že osvetlili drugi, priporočam okrepitev s podatki tam (o stroških na Gospodarcu oziroma verjetnosti, ali bodo založniki tokrat telebnili z dežja pod konkretni kap, je že pred časom pisal Žiga Valetič; odlično analizo je pred dnevi prispevala Bronislava Aubelj; verjetno pa še kdo, ne utegnem intenzivno preučevati brezpotij interneta, vem pa, da ljudem, ki jim knjiga niti pod razno ne pomeni le nekakšen komercialen artikel, tale zadeva kratko malo ne diši).
Prav tako ne poznam poslovnih ozadij oziroma posvečenega zakulisja, da bi lahko sodil, ali je trmoglavil Cankarjev dom ali kdo drug. Nimam pojma in nikogar vnaprej ne obtožujem. Razmišljam kot zunanji opazovalec, ki pa sluti, da tole, kar opazuje, ne napoveduje ničesar dobrega.
Narobe svet
Še nekaj mi je te dni dalo misliti – kar je tudi bilo kaplja čez rob, da je nastal tale zapis. Sredi oktobra sem nekega dne po naključju prišel mimo in opazil vrvenje pred Cankarjevim domom. Firbec me je zanesel noter, kjer sem na svojo neizmerno osuplost ugotovil, da poteka Karierni sejem, ki ga je organiziral portal MojeDelo.
Ob obhodu razstavnih prostorov nabito polnega pritličja in preddverij se mi je fržmagalo, da torej Plastika Skaza, Novartis, Hella Saturnus, Policija, Slovenska vojska, McDonald’s, Petrol, Trenkwalder, Hofer, Pipistrel, Coca-Cola, Hisense, Telekom in še nešteti drugi (skupno 92 ponudnikov) po novem spadajo v kulturno okolje Cankarjevega doma, medtem ko Beletrina, Cankarjeva založba, *cf., Didakta, Družina, DSP, Goga, Karantanija, Krtina, KUD Apokalipsa, KUD Logos, Litera, LUD Literatura, Malinc, Miš, Mladinska knjiga, Mohorjeva, Morfem, Ocean, Pivec, Primus, Sanje, Sidarta, Slovenska matica, Sodobnost, Sophia, Studia humanitatis, Šerpa, Totaliteta, TZS, UMco, V.B.Z., Zala, Znanstvena založba FF, ZRC SAZU in še številna druga ljuba imena slovenskega založništva pa žalibog več ne.
Ravno Karierni sejem namreč je tip dogodka, ki kot nalašč spada v okolje Gospodarskega razstavišča. Posebej me globoko žalosti, da sem moral doživeti dan, ko je Cankarjev dom postal primerno prizorišče za reklamiranje najnovejših supermodelov nadpametnih pištol in ročnih minometov, ni pa več gostoljubno zavetišče knjige in literature.
Narobe svet torej, v katerem se nam kot kulturna dodana vrednost vsiljujeta industrija in marketing, medtem ko je knjiga iz območja kulture pregnana v sejmarstvo; upam, da naslednja lokacija knjižnega sejma ne bo v kakšni hali BTC-ja, ki omogoča nemara še za malenkost lažji dostop po vseh štirih; ali pa recimo v Cukrarni, kaj bi samevala, kajne, pa še tako visoke stropove ima, gotovo je zračno, ker, saj razumete, virus …
In ali lahko v prihodnosti – obratno – v Cankarjevem domu pričakujemo tudi Mednarodni sejem DOM ali Sejem Alpe-Adria? Res bi se mu to verjetno bolje izplačalo kakor gostiti knjige, od kake Toyote ali Ikee se bržkone da iztržiti bistveno več kakor od poljubne založbe, ampak, kot rečeno: lokacija, lokacija, lokacija.
Čemu torej?
Kar zadeva sam knjižni sejem, se je sicer letos očitno zgolj za drobno prasko izognil apokaliptični nesreči, kajti če drži, da je knjigotrški generalštab imel v rokavu celo Dvorano Stožice (hmm, prikrita predvolilna pomoč na županskih volitvah??) kot njegovo možno lokacijo, to pove vse o njegovem mentalnem horizontu. Knjiga je čevelj in grabte dnarje vkup gotove.
Naj pa ne bo nikakršnega nesporazuma: knjižnemu sejmu želim čim boljši uspeh, kolegom založnikom – katoržnikom –, ki bodo v mondenih, udobnih in dobro prepišnih halah sejmarili, pa čim večji izkupiček. Tole pišem kot izključno človek knjige, in izrazito ne trgovinarstva: kot (potencialen) obiskovalec, ki nima s knjižnim sejmom sicer nobene osebne škode ne koristi.
Zato tudi ne vem, ali je bil v zadnji konsekvenci Cankarjev dom tisti, ki je dal SKS na čevelj, ali je bil knjižni sejem tisti, ki je dvignil nos in Cankarjevemu domu pribil, da je njegovo grozdje zanj pač prekislo. Organizatorji drug drugega prepričujejo in si hitijo prikimavati, češ da »je Cankarjev dom postal premajhen za vse razstavljavce«; da se le ne bi zdaj (na hladnem, zračnem, razkošnem in prebogato zakupljenem prostoru) na novo prešteli in si bili prisiljeni priznati, da za dejanske udeležence knjižnega sejma gneča sama po sebi nikoli ni bila resničen problem! No, bil je razglašen za takega in treba je bilo dvigniti sidro.
Čemu? Odkrivanje tople vode in izumljanje tokrat pa res izvirnih poti do profita? Beg zaradi negostoljubnosti? Zaradi nečimrnosti? Domišljava generalka za Frankfurt? Muhe? Zvezde? Ne bi vedel. Razberem pa iz medijskih zapisov in izjav, da je organizatorjem veliko do preprečitve vtisa, da bi premik knjižnega sejma izven njegovega naravnega habitata založništvu in knjigotrštvu kakorkoli škodoval.
Kot rečeno: ker mi ni treba kimati in molčati nobenemu specifičnemu delodajalcu, lahko izrečem tisto, česar drugi morda ne morejo: bojazen namreč, da je selitev sejma »tja, kjer se je pred 50 leti začel«, žal tudi strel v (lastno) koleno. Če se je želelo po dveletnem niču napraviti preboj, je za kaj takega edino pravo mesto tam, kjer smo sejem prejšnja desetletja vsi dihali in bi ga z veseljem spet, ne pa eksperimentalno dislociranje nekam povsem izven ekosistema kulture, pa naj se bralci in kupci potem čudijo, ali je to mišljeno zares ali je le neslana šala …
Kakorkoli, kolegom želim veliko kupčij in čim manj bušk, knjigam čimprejšnjo vrnitev tja, kjer so res doma, medtem pa upam, da se knjižnemu sejmu uspe izogniti mercatorizaciji, hoferizaciji, petrolizaciji … konec koncev čevljizaciji. Knjige potrebujejo sebi primerno okolje, ne pa monolitnega ›razmišljanja‹ in »enosmernega gibanja« (kar naj bi bila še ena od genialnih in nepobitnih prednosti Gospodarskega razstavišča: uščipnite me in povejte, da sem le narobe prebral, omb!).
V pričakovanju obiskovalcev
Organizatorji tokratnega sejma pričakujejo »do 30.000 obiskovalcev«, kar je nekako številka, ki smo jo v zvezi z obiskom v Cankarjevem domu pogosto srečevali prejšnje desetletje. Ambiciozno, ampak okej. Zase vem, da sem na vsakokratnem sejmu od torka (založniška akademija) ali že celo ponedeljka (postavljanje razstavnih prostorov) do nedelje zvečer (pospravljanje knjig in potem še brž skok v Klub CD) ven in noter hodil gotovo kakih 20- do 30-krat. Če bi kdo stal med vrati in me vsakokrat preštel, bi imel kaj sešteti.
Letos bodo mrki (oboroženi?) varnostniki z mano imeli bistveno manj dela. Ko se bo sejem vrnil v hišo knjige in kulture, pa kajpak z veseljem spet.
Knjiga pač ni čevelj …
Tokratna eskapada naj se, skratka, udeležencem čim bolje poplača, že vnaprej pa upam, da bo šola/izkušnja učinkovita (ter prebujenje ne prekruto) in bo v prihodnje knjižni sejem svojih 30 tisoč zadovoljnih obiskovalcev spet iskal tam, kjer mu je mesto. Želim mu vse dobro, a naj se zaveda, da lokacija presneto je pomembna in da pri krojenju usode slovenske knjige (še vedno) ni vseeno, če gledamo nanjo kot pač zgolj na artikel, ki naj se proda, kakor ve in zna; kot da bi bil čisto običajen čevelj, recimo.
Foto: Fikri Rasyid (Unsplash)
Diplomiral iz primerjalne književnosti in nemščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani; dolgoletni knjižni urednik, prevajalec tako leposlovja kot stvarne in strokovne literature, največ iz nemščine in angleščine. Član DSKP, vsestranski sodelavec številnih slovenskih založniških hiš in raznih projektov, med drugim literarnega festivala Vilenica. Piše tudi poezijo in (kratko) prozo.