K (ne)razumevanju poezije

Čas branja: 8 min.

Nerazumevanje je tisto, kar nas deli in razdeljuje, speljuje v različne tokove – iste reke. Ta deljenost je boleča, vendar vsi tokovi še vedno spadajo v isto reko. In tega se je treba zavedati, od tod vznika razumevanje, tako ljudi kot poezije.

»Ne razumem poezije«

Razumevanje poezije je problem, ki mi ga moj znanec, matematik in lingvist, pogosto opredeli takole: »Ne razumem poezije.« Ima vsaj pogum to povedati. V resnici hoče reči tole, a si ne upa: »Tebe ne razumem.« Ne upa in ne da se mu niti, da bi namenil čas temu razumevanju. Vse zahteva svoj čas. Nerazumevanje, podobno kot razumevanje, ki izhaja iz zgolj prepričanj, zahteva najmanj časa, zato je tako zelo hitro in učinkovito. V nerazumevanju, enako kot v razumevanju, ki izhaja iz prepričanj, izgubim edino vrednost, ki jo imam – izgubim to, kar sem, ker sem spremenjena v objekt. To vrednost preglasijo cene in primerjave, komodnosti in strahovi, instantni užitki in slaščice iz mikrovalovke, dobesedne in metaforične, ukazovanje in gluhota – in plavanje na površini, kjer se dogaja večina odnosov, kar obvladuje prepričanje, da je to edino, kar obstaja. Preglasijo pa jo seveda tudi druge, povsem praktične in pragmatične življenjske izbire, kjer darilo razumevanja namenimo neki dejavnosti ali stvari ali človeku, ne pa neki drugi dejavnosti ali stvari ali človeku.

Popolnost škoduje resnici

Nerazumevanje je tisto, kar nas deli in razdeljuje, speljuje v različne tokove – iste reke. Ta deljenost je boleča, vendar vsi tokovi še vedno spadajo v isto reko. In tega se je treba zavedati, od tod vznika razumevanje, tako ljudi kot poezije. Nerazumevanje je stvar pragmatične izbire in učinkovitosti, po drugi strani pa je nerazumevanje lahko tudi stvar visokega ali nizkega zavedanja in razgledov, ki se odpirajo od tam.

Zmeraj bolj si želim, da bi se tej bolečini nerazumevanja in nerazumljenosti samo nasmehnila. Ne morem se še temu nasmehniti, takole iz srca in z vsemi celicami telesa, ki bi se smehljale in se vrtele vsaka po svoje. Podobno kot se nasmehnem ob dejstvu, da resnično obstajajo celo univerzitetni predavatelji in predavateljice književnosti, pisci in piske razprav o poeziji, obstajajo celo avtorji in avtorice, za katere velja isto – namreč da za učeno fasado besed in strahospoštovanje vzbujajočim družbenim statusom – ni in ni razumevanja poezije. In še toliko manj človeka ali biti.

Seveda je ta trditev ambiciozna, sliši se, kot da je to razumevanje jasno in dano le meni. No, to bo treba vzeti nazaj. Popolnost škoduje resnici. Poglej si ta kamen, Alenka, tako nepravilno odlomljen tisočletje nazaj, in potem potrpežljivo glajen z vetrovi, mahovi, lišaji, rekami, deževnico, vročino. Ničesar mu ni mogoče dodati, ničesar ni mogoče dodati tej resnici, ker je v njej – vse.

Nemoč in prelomi v ideologiji nemoči

Priznam, da določenih tipov poezije ne razumem. Ali pa mi niso več zanimivi, ker so – nekako zamejeni v stanje stvari, kakršne »naj bi bile« ali kakršne »edino so lahko«, ker se to stanje daje površinskemu pogledu, izhajajočem iz privzetih sodb in prepričanj ali celo izkušenj, ki so jih oblikovale kletke. Zato ne razumem poezije, ki upoveduje trpljenje in melanholijo, neogibnost in dejstvenost nasilja, iz katerega kakor da ni nobene rešitve. Globoko človeško jo razumem, vendar pa je nanjo mogoče reagirati le izven medija poezije, s pogovorom in zdravljenjem, če naj se zadeve razrešijo. Ko pa gre za poezijo samo, v kar me zamejujejo prepričanja, kar poezija sme biti (zgolj branje, zgolj branje, teoretično razpredanje), vidim, da ne gre dovolj globoko. Še več, vidim, da ima takšna, k trpljenjski melanholiji ali slavljenju nasilja kot nečesa samoumevnega obrnjena poezija nek zelo nevaren ideološki domet, ki človeka zacementira v nemoč. Nemoč pa je zelo tuja živosti življenja. Nemoč in prelomi v ideologiji nemoči: s tem se da opredeliti kulturno zgodovino prebivalcev tegale koščka sveta. (Nalašč ne rečem Slovenije in Slovencev. Treba je govoriti planetarno, misliti in delovati planetarno, četudi ubiram poti po celjskih mestnih ulicah.)

Izkušnja svetov pod globino

Razumem pa tudi, da poezija, ki gre globlje od tega, ne more biti razumljena. Ker je lahko samo diskvalificirana kot dušebrižniška, neprizemljena, idealistična ali kaj podobnega. Takšni očitki se lahko pojavijo edino če človek ne zna razlikovati izkušnje svetov pod površino od površnega priganjanja in sojenja svetov na površini, kjer poezija, enako kot drugi tipi izjav, deluje kot besedni poziv – in nič drugega. Nobenega haska od tega. Izkušnja svetov pod globino in raziskovanje rešitev pod globino je vse. Tam so korenine človeka in njegove postavljenosti v planet, tam ni delitev na moje in tvoje.

Poezija, kot vsako človeško delovanje, je pač do neke mere ujetnica globine ali plitvosti zavedanja posameznika ali kolektivov posameznikov, ki svoj pogled nase in na svet oblikujejo glede na to, kar zajame izkušnja površine. Oblikovani pogled na svet je že nekaj delno uporabnega, vendar je to spet samo »mnenje«, ne pa globinsko razumevanje, saj takšno »mnenje« lahko deluje edinole kot zamejitev z mejo tega, koliko smo sposobni videti in opazovati, ter zamazano z množico sodb, ki jih proizvaja nezavedni um, kadar ne more zdržati stika z resničnostjo, a mora (!) nekako omogočiti preživetje v stanju potresa in negotovosti.

Izkustvo v hiši, zgrajeni iz besed

Vendar pa pri poeziji sploh ne gre za razumevanje, temveč za bivanje – torej za izkustvo – v hiši, ki je navzven zgrajena iz besed. Problem je torej oprijemanje teh besed, ki so samo tipke, ki naj dajo ton. Ton ali glas je hkrati nekaj materialnega in nematerialnega. Problem je oprijemanje slovarskega pomena ali funkcije besed, čeprav je vsakemu šolarju­­ ali šolarki jasno, da je to treba poznati. Poznati in obenem spustiti. Ludwig Hartinger je govoril, da je prevajati poezijo kakor plezanje po skali: tako da se je ne oprijemaš. Hoditi po tej hiši iz besed, tako da se ne naslanjaš na tla. Kot petletna deklica sem imela to izkušnjo. Če sem zelo hitro izmenjevala korak, sem lahko prišla v stanje, ko sta obe nogi dlje časa lebdeli v zraku. Samo na zrak se je bilo treba nasloniti. Ne vem, ali je to izmišljeno ali ne, ampak to izkušnjo imam zelo natančno v spominu. Celo roza črtasti kombinezon, ki sem ga takrat kot petletnica nosila. Bil je radosti poln trenutek svobode in zaupanja.

Polna tišina

Bistvo poezije je nenavezanost na jezik, čeprav so jezik njeni gradniki. Človek se oprijema, v vsaki eksistencialni situaciji, nečesa, kar širjave biti popredalčka v oprijemljivo in zajemljivo maso. Oprime se denimo razgovora, ki poteka kot kontrakt, čeprav v tem razgovoru švigajo neizgovorjene misli, se oglašata dve telesi ali posamezni organi, telo je kakor inštrument, ki se brez jezika odziva na besede, nenehno se samo odziva, če ga le želimo in moremo (u)slišati, potem je tu vsa polna tišina okoli kontraktualnega govora, ki mu gre za obveze in pravila in plačila, za preživetvene podrobnosti in potrebe. Kaj je vsa ta polna tišina? Neustavljivo pretakanje vode v hladilniku in električno brnenje napeljave po stenah, gnezda mravelj s kraljicami in delavkami, kraljestva pršic v preprogi, preleti in krakanje vranov, pa mimovožnja avtomobilov na poti v službo, kalkulacija poti in ovinkov, rastočih cen bencina in vzdržljivosti avtomobila in šoferke, hkratnost različnih časov, časa ob štirih zjutraj, ko to zapisujem, in časa pogovora, ki se nikoli ni zgodil, pa bi rada, da bi se, kar po svoje stopa v odnos s hkratnostjo bolečine matere vrabice letos maja, ki ji je mladič padel iz gnezda in s hkratnostjo veselja oprezajočega mačka, s hkratnostjo komaj izoblikovanega puha in drobcenega ptičjega krempeljčka, posušeni koreninici mete podobnega in skoraj nevidnega … In ne, ne gre za melanholijo minevanja, ampak za živo stalnost spremembe – za te oblake, za te bele oblake, ki potujejo vztrajno in morda nosijo vodo na Kras, kjer so požari, in trga jih veter, ti oblaki so prošnja za dež, enako kakor državotvorne koračnice in polke v zavodu za psihofizično ugnetanje državljanov, imenovanem »otroški vrtec«, otroci raztrgani na krike radosti in krike bolečine, kakšna primarna izkušnja, sredi česar sta vročina, 37 stopinj, in želja – ta želja ali ta spomin na preteklo poletje dotikov in ljubezni, ki se zdi kot sol na konici jezika, na konici prepovedanega ali zablokiranega govora, ki ga naslovnik noče slišati, tega govora ljubezni, ki mu je sredi vse širjave biti, podobno kot govoru o rokih in plačilih, morda neutemeljeno namenjeno osrednje mesto nekega življenja. Kdo je bil/a in kako je živel/a? Ljubil/a je in varal/a je, predvsem sam/o sebe. No, to je dovolj. A za poezijo nikakor ne dovolj. Poezija je nekaj mnogo širšega in ima povezavo z zavedanjem. Zavedanje je kabel, po katerem teče poezija. Brez tega kabla je poezija nerazumljiva. Zgolj virtuoznost besed, ideološka hrana ali pa besedna driska.

Osvoboditev od sinekdohe bivanja

Kaj je poezija? Izpovedati in ustvariti ali povrniti se k širjavi spreminjajoče se biti, biti v stiku s tem, kar je univerzalna resnica. Poezija je zato osvoboditev od sinekdohe bivanja. Kaj je sinekdoha? To je organizacijski način preživetja, ki nas reducira na kontrakt in igro moči, na podrejanje in podrejenost, na izsiljevanje in izsiljenost, na strah in jezo in željo, na razlikovanje in sojenje. Nekako v tem smislu slika svet režiser filma Memoria, s katerim se popolnoma strinjam: pogovor o najboljših nizozemskih hladilnikih, ki so omogočili trikratni poskok dobička dobavitelja južnoameriških orhidej, je samo sinekdoha, skrčitev vsega, kar se OBENEM, v sliki in zvoku dogaja v kadru.

Torej je napaka ravno tista poezija, ki je melanholija, četudi gre zgolj za odziv na lažnost kontrakta in navidezne ljubezni, odziv na navezanost na jezik, odsotno opazovanje posledic te oddelitve ali razcepitve širjave veletoka biti. Takšna poezija je še vedno ujeta v »sinekdoho« kot preživetveni organizacijski način preživetja. Ki pa negira samo življenje. Dokler se poezija giblje znotraj sinekdohe, kar se seveda lahko dogaja tudi na povsem tehnični ravni pesniških sredstev, je poezija samo stihoklepje: Petrarkova ženska telesa, skrčena na zlate lase ali modre oči; lovor in ostali prikazi narave, skrčeni na metaforo delov ženskih teles, romantični prikazi narave, skrčeni na sredstvo prikaza človeškega čustvovanja in organizacije sveta. Takšna poezija ni v stiku z resnico tega, kar je, s širjavo, mogočnostjo in obenem neznosno lahnostjo tega, kar je.

Laž o posodi in njeni vsebini

In vsega tega, kar je, seveda ni mogoče razumeti, prijeti s pinceto ali predelati v »opis vsebine«, kajti sama vsebina, sam koncept vsebine je laž, temelječa na predpostavki o posodi in tistem, kar posoda vsebuje. Ta laž je seveda nezadovoljiva, ne zapolni votlosti, ki jo kontraktualne besede ali besede melanholičnega zrenja ustvarjajo sproti, zato zahteva zmeraj nove vsebine, nove objekte, nove sinekdohe, nove ženske ali moške, nove tekste, nove predmete ugodja – je sam poganjalec sistema, ki mu trenutno pričujemo in smo ujeti vanj, tega kraljestva kraljice Šeše, kraljice vijoličnih oči, v črnem leder korzetu z ošiljenimi dojkami, ki zadajajo rane, namesto da bi dajale mleko, večno mlade od liftingov, botoksa in obraznih ter telesnih predelav, kraljice Šeše, ki zapeljiva in z groteskno velikimi križi ovešena pleše ob drogu, na dvodimenzionalnem ekranu iz tekočih kristalov. Kraljici Šeše nikoli ni dovolj in ta »ne dovolj« projicira na nas kot večno željo po »šeše«, večno votlost, ki jo je treba z nečim objektnim, z neko »vsebino« kar naprej zapolnjevati. In mi, kot da nimamo dovolj poguma in resničnosti, da bi se ji uprli in se osvobodili njenega uroka, tako da se spopademo z votlostjo, pred katero z bodicami na svoji ovratnici beži celo sama kraljica Šeše.

Toda v resnici imam, imamo dovolj poguma in resničnosti za upor in osvoboditev: tu se začne poezija. Vsebina je zapor, poezija je prostost od prostora.

Vrtalni stroj zavedanja

Drugič: poezija je premosorazmerna z globino zavedanja, tega vrtalnega stroja. Tega ne morem poudariti dovolj. Kajti besede pesmi so samo stranski pojav, takorekoč kolateralna škoda delovanja zavedanja. Besede se zgodijo, in ko se zgodijo, se zgodijo z neverjetno natančnostjo, ki jo bolj na o(b)liko usmerjeni posamezniki ne bodo prenesli in bodo na ključnih mestih hoteli imeti bolj »prefinjene besede«. Če zavedanje deluje zares polno, povezuje in osvobaja telo in dušo, celice in čustva, se smeje in lomi sleherno psihofizično ugnetanje, delovanje družbe in družbenega (samo)pozicioniranja v poljih in razmerjih moči, nevidne okove, ki so vidni, če na jezik gledamo skozi nenavezanost na jezik, in – nenazadnje – planetarna, vesoljska, duhovna perspektiva. Pesem kliče vse to skupaj v širjavo, vse to zliva skupaj v enost, ki ni homogena, ampak neverjetno heterogena, toda brez razlikovanja. Heterogenost, ki ji je lastna modrost nerazlikovanja: tudi to je ena od odlik poezije, ker je to ena od lastnosti ljubezni. Takšno poezijo odkrivam v pesmih Iztoka Osojnika.

Pesem, ki kliče samo eno ali dvoje od vsega prej naštetega skupaj, je razumljiva pesem. Je pesem, ki se jo da postaviti okvir, recimo: okvir »aktivistične poezije«. (Ne)razumljivost pesmi pa je odvisna od globine, ki jo je dosegel vrtalni stroj zavedanja.

Govoriti skozi betonažo besed

Hudo je govoriti skozi nenehno delujočo betonažo besed, kjer se živi beton sproti strjuje v nerazumljivost in nerazumljenost. In vendar in vendar: prav to počnem. Govorim skozi nenehno delujočo betonažo besed. Torej imam neko zaupanje. Zaupanje imam na točki, kjer je nemogoče karkoli izsiliti. To je nemogoče zaupanje: nekaj, in celo tisto najpomembnejše, se zgodi, tudi če (in ravno če) ne izsiljujem. To je poezija. (In z njo, v oklepaju, zmeraj – ljubezen.)

Priporočena literatura

Iztok Osojnik: 2021: dosje nekega ustvarjalnega procesa (nelektorirana študijska izdaja). Ljubljana, Vnanje Gorice: eBesede, KUD Police Dubove, 2022. 912 strani.

Iztok Osojnik: Kosovel in sedem palčkov. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2015. 114 strani.

Iztok Osojnik: Maraton puhlosti in nesmislov. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2020. 64 strani.

Iztok Osojnik: Symposia: štiri razprave o slovenski poeziji in ena o Dušanu Pirjevcu. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2015. 212 strani.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?