ČLANEK & VIDEO.
Članek želi osvetliti naš odnos do slovanske in še posebej južnoslovanske literature, kamor spadamo tudi Slovenci, in sicer tako, da predstavlja nekaj statističnih podatkov o vnosih knjig slovanskih avtorjev na portal Dobreknjige.si ter priporoči nekaj strategij za izboljšanje izposoje teh knjig v knjižnicah.
Predavanje na strokovnem posvetu za knjižničarje Slovanski fokus: južnoslovanske književnosti se je odvilo 13. septembra 2022 v Slovanski knjižnici (Mestna knjižnica Ljubljana).
Kako Slovane vidi Zahod in kako to vpliva na naš pogled
Sem zaprisežena ljubiteljica literature slovanskih dežel. Spremljam jih in vnašam knjižna priporočila na portal Dobreknjige.si.
V skoraj 37-ih letih knjižničarskega dela sem lahko opazovala, kako so se spreminjali knjižni trg, literarna ponudba, kako smo nasedali kampanjam, projektom, lobijem, računalniški tehnologiji, politiki, pa tudi kako so se na to s svojimi zbirkami in dejavnostmi prilagajale knjižnice. Simptomatična pri vsem tem je mdr. nižja izposoja slovanskih, tudi slovenskih knjig. Oboje se namreč izposoja bistveno manj kot ameriška oz. nasploh zahodna literatura.
Zaskrbljujoče stanje najbolje komentirajo štirje odlomki iz pred kratkim prebrane knjige potopisov Andrzeja Stasiuka Fado (v prevodu Jane Unuk), ki jo toplo priporočam v branje.
Za začetek si preberimo tole pasažo:
Moj prijatelj, odlični ukrajinski pisatelj in pesnik Jurij Andruhovič, je nekoč dejal, da pisatelj iz Srednje ali tudi Vzhodne Evrope, ko pride na Zahod, tam najde literarno idealno situacijo: o svoji deželi, o svojem delu kontinenta, lahko pripoveduje nezaslišane štorije, razpreda lahko najbolj fantastične zgodbe in jih prodaja za najresničnejšo resnico, potem pa se lahko mirno odpravi počivat, saj ne bodo njegove zgodbe nikdar preverjene. Deloma zato, ker bralstvo sumi, da se v teh krajih resnično lahko zgodi vse, deloma pa zato, ker je obstoj teh krajev za bralstvo neizrekljivo problematičen in spominja na literarno fikcijo.
Najbližja prihodnost Evrope pa bo prav srečanje s »fikcijo«, s fikcijo, ki jo naseljuje dvesto milijonov kar najbolj resničnih eksistenc. V tej situaciji razprave o bodoči obliki Evrope, ki jih vodijo s pozicij Pariza, Berlina ali Londona, delujejo nekoliko anahrono. V kratkem se bo kontinent spremenil do nerazpoznavnosti in nikoli več ne bo takšen kot včasih. Sem karseda daleč od tega, da bi Moldavijcem, Poljakom ali srednjeevropskim Ciganom pripisoval kakšne posebne zmožnosti. Preprosto trudim se o tem delu sveta misliti kot o neki celoti, ki bo vsaj z močjo lastne inercije spremenila obličje kontinenta. Ta čudna, neznana in eksotična plemena se bodo znašla v evropskem prostoru, vendar bi bilo naivno meniti, da bodo zavrgla svoje običaje, svoje napake, svoje silovite želje, svoje zamere, fantastične blodnje, svoje neponovljive temperamente, z eno besedo, da se bodo odrekla svojim individualnim potezam na račun kakšnih liberalnih in demokratičnih evropskih univerzalij.
Andrzej Stasiuk: Fado, prev. Jana Unuk (str. 67)
Pri tem lahko s prostim očesom opazujemo nekaj pojavov, ki jih lepo ubeseduje tudi slovanska literatura. Ta veliko pripoveduje o tem, kako Zahod slovanski svet potiska ob stran, nas podcenjuje, obravnava klišejsko, kot barbare, Tatare, kot tuj svet, kot fikcijo ali kot svet, kjer je vse »noro« možno, kot blodnjav svet. Enako slabo o sebi pogosto mislimo tudi sami – a zavedati bi se morali, da so ta prepričanja daleč od resnice.
Čeprav marsikateri pomislek o slovanskem karakterju in medsebojnem sovraštvu morda res velja, je pozornemu bralcu literature jasno, da slovanski avtorji zelo dobro detektirajo vzroke, vzorce in rešitve za sodobnega človeka. Mogoče zato, ker se obračajo nazaj. To se jim sicer na veliko očita, toda če smo pozorni, lahko vidimo, da iz slovanskega sveta »prihaja ogromno zelo pomembnih pobud, tendenc, umetniških praks, literarnih izdelkov itn., ki so še kako zaznamovali zahodni svet«, kot v svoji izjavi opozarja Iztok Osojnik.
Kako slovanske književnosti obravnavamo knjižničarji
Za izhodišče, koliko in kako v javnosti knjižničarji govorimo o kakovostni slovanski literaturi, sem vzela število vnosov po narodnostih oz. jezikih na portalu Dobreknjige.si, kamor knjižne novosti in klasike vnašamo knjižničarji iz vse Slovenije. Za pomoč sem prosila administratorko spletne strani Luano Malec, ki mi je poslala zaprošene statistične podatke.
Na začetku vidimo, da je razmerje med slovanskimi in ostalimi vpisanimi knjigami skoraj 1 : 1 oz. pol na pol.
Toda vedeti moramo, da je v tej polovici tudi domača produkcija oz. da Slovenci spadamo pod Slovane, kar nanese dobršen delež. Zato smo Slovence izvzeli. V tem primeru delež vpisanih Slovanov pade na 9 %.
Od tega je 4,1 % južnih Slovanov, 2 % vzhodnih Slovanov in 2,6 % zahodnih Slovanov, delež Slovencev pa pade na slabo tretjino.
Ko si razmerja pogledamo še od bližje, vidimo, da nekoliko izstopajo le Hrvati in Srbi z dobrim odstotkom vnesenih knjig, nekje blizu so le še Bosanci. Krepko pod enim odstotkom oz. bližje ničli pa so Bolgari, Makedonci in Črnogorci.
Komentar prepuščam kar literaturi sami:
Oh, ta srednjeevropska samotnost! Ta večna osirotelost, za katero ni zdravila, ker zdravila ne učinkujejo za nazaj in ne zmorejo oživiti tistega, kar je umrlo. Večna, nenehna samotnost in zapuščenost. Postvelikomoravska samotnost, postjagelonska samotnost, postavstro-ogrska, postjugoslovanska, postljudskodemokratična samotnost. Ništrc zgodovine in prazna figa sedanjosti. Kakšno zgodbo je mogoče skrpucati v jeziku, katerega slovnica ne predvideva prihodnjega časa?
Andrzej Stasiuk: Fado, prev. Jana Unuk (str. 22)
Strategije za izboljšanje položaja slovanskih književnosti v knjižnicah
Glede na skromno število izposoj in omembe nevredno število vnosov knjig na knjižničarski portal Dobreknjige.si bi rada spomnila na nekatere strategije za izboljšanje položaja slovanskih književnosti v knjižnicah, tega »ništrca« in odsotnosti prihodnosti, kot pravi Stasiuk, pomanjkanja samozavedanja, amerikanizacije, prezira do samih sebe. Na to opozarjam predvsem zato, ker med slovanske literature spadamo tudi Slovenci.
S katerimi strategijami lahko izboljšamo vidnost slovanskih avtorjev? To lahko storimo tako:
- da najprej sami prestopimo prag amerikanizacije, sramu pred svojim izvorom in prag klišejskega pogleda na slovansko literaturo,
- da sami beremo več tovrstne literature in se poučimo o njeni kakovosti,
- da bolje priporočamo to literaturo, tudi na portalu Dobreknjige.si,
- da kot družba bolj sistematično podpremo prevajanje in izdajanje tovrstnih knjig,
- da po knjižnicah bolj izpostavljamo knjige avtorjev iz slovanskih dežel,
- da beremo knjige slovanskih avtorjev v bralnih klubih,
- da začnemo pri sebi in doma, z lastnim zgledom, poskrbimo za to, da nas bodo drugi, zlasti otroci, videli s knjigo v roki.
Izpostavljanje na knjižnih policah
Mnoge knjižnice so slovanske knjige postavile med ostale, v naši knjižnici (Knjižnica Ivančna Gorica) pa so posamezni narodi (ali vsaj skupine narodov) na policah še vedno vsak zase. To se nam je zdelo pomembno simbolno sporočilo. Potrebna bi bila širša analiza, kakšna postavitev deluje in ali sploh deluje. Gotovo najbolj deluje osebno svetovanje knjižničarja in gotovo potrebujemo še kakšno analizo faktorjev, ki vplivajo na naše mnenje o slovanski literaturi.
Pri vsem skupaj lahko razmišljamo tudi bolj skrajno. Kaj če se slika Evrope nekoč oz. kaj kmalu spremeni? To se pravzaprav že dogaja. Prosto po Stasiuku bodo morda Srbi, Hrvati in Bosanci balkanizirali Veliko Britanijo, Poljaki vinograde ob Renu … Kaj lahko pričakujemo od nepredvidljivih Romunov? Morda pa bo popolnoma drugače in bo vse izginilo, kot lahko preberemo v spodnjem odlomku.
V obeh primerih smo zelo mlačni in se pri vprašanju izbire in konzumiranja literature, prevodov in identitete preveč naslanjamo na Ameriko, zahodno Evropo in potrošniško miselnost, premalo pa na to, da smo vsi »samo ljudje« in da v vsaki nacionalni literaturi najdemo tako dobro kot tudi slabo literaturo.
»Mogoče bo prihodnost takšna: naše domovine, naše dežele bodo izginile kot duhovne, kulturne referenčne točke. Izginila bo Poljska, izginila Italija, izginila Francija. [Stasiuk s potopisno knjigo potuje po srednji in južni Evropi.] Zakaj pa ne? Vse več stvari izginja in pojavlja se vse več novih. Ostal bo Fiat, kokakola, Microsoft, Nike in Johnnie Walker. Potem bosta izginila tako fiat kot ford, izginila bo celo Nokia, in nastala bodo njihova bodoča, popolnejša utelešenja, h katerim bomo molili, jih prosili za tolažbo in upanje.
Zelo mogoče, da se bo ravno na ta način Zahod končno povezal z Vzhodom. Brezdomnost duhovnih emigrantov bo naposled postala skupni dom.
Andrzej Stasiuk: Fado, prev. Jana Unuk (str. 78)
Literarni večeri s prevajalci in avtorji
Strategijo literarnih večerov smo v naši knjižnici več sezon (2015–2020) preizkušali v sodelovanju s KUD Police Dubove. V okviru njihovih evropskih projektov Odmevi resničnosti in Migracije v resničnosti smo se srečevali s prevajalci in skupaj z njimi spoznavali njihov pogled na prevedene knjige.
Večeri so bili zelo dobro obiskani, bržkone tudi zato, ker smo s ciljnimi skupinami oz. obiskovalci teh dogodkov delali tudi že prej. Delali smo namreč z bralnimi mentorji po šolah, društvih, s člani bralnih klubov, poleg pa na večere pride tudi splošno vabljeno občinstvo.
Srečanja s prevajalci so vedno nekaj posebnega, saj je prevajalec poseben bralec in hkrati tudi soustvarjalec knjige v slovenščini, čigar naloga je besedilo prenesti do bralca čim bolj živo (tj. paziti mora, da s prevodom besedila ne ubije).
Priporočam torej, da vabite kakovostne prevajalce in seveda tudi ustvarjalce, domače ali tuje, saj dogodki z njimi zelo osvežijo lokalno dogajanje.
Bralni klubi
Kot rečeno, smo preizkušali tudi strategijo branja slovanskih knjig v bralnih klubih. V Ivančni Gorici se v bralnih skupinah srečujemo z najmlajšimi, srednjo generacijo, študenti, delamo pa tudi z mentorji po šolah, s knjižničarji in seniorkami.
Kljub vsem mogočim načinom za spodbujanje branja je prva seveda pozitivna izkušnja prebranega in predvsem pogovor o prebranem. Če posameznika ali skupino izzovemo, da z nami preberejo isto knjigo in se o njej pogovarjajo, bo to ključna pozitivna, mnogokrat prva (!) izkušnja s knjigo za vsakogar. (Tako kažejo moje številne osebne izkušnje – in po 37-ih letih bibliotekarskega dela res jih ni malo!)
Pomembno se je naša bralna lokalna pokrajina spremenila, ko smo s Tatjano Jamnik v naši knjižnici nekaj let organizirali bralna srečanja, poimenovana Bralni klub z dr. Iztokom Osojnikom, kjer je bil poudarek na slovanski prevodni in slovenski literaturi. Tako smo vplivali na prepričanje bralcev o tem, kdo vse piše dobro literaturo. Z bralnim klubom smo opozorili, da to niso le Američani in Britanci in da je ustvarjanje trendov o tem, kaj »moramo« brati, mnogokrat namenjeno le pospeševanju prodaje. Ali pa politiki …
Pogovarjajmo se o prebranem
Kje začeti? Seveda doma. Berimo. Naj nas drugi vidijo s knjigo v rokah, predvsem otroci. In ne pozabimo se z njimi pogovarjati o prebranem, izzivati prijatelje, priporočati, ustanavljati bralne klube …
Vpišete se lahko tudi na Webinar za moderatorje bralnih klubov, kjer izveste, kako ustanoviti in voditi bralni klub. Spletni seminar vodimo štirje moderatorji iz Zavezništva za dvig bralne kulture in pogovora o knjigah z bogatimi izkušnjami, pišemo pa tudi prosto dostopne članke iz prakse in teorije. To spletno izobraževanje poteka podobno kot bralni klub, tj. v obliki moderiranega pogovora, v okviru katerega si udeleženci izmenjujemo izkušnje in znanje. Hkrati pa vas spodbujamo, da nad ustanavljanjem bralnih klubov navdušujete tudi druge.
O pogovorih v bralnih skupinah se lahko izobražujete tudi sami, npr. s prebiranjem poučnih člankov v rubriki Bralni klub na izobraževalnem portalu Samozaložba.si: Portal za emancipirano ustvarjalnost.
Pa še nekaj knjižnih priporočil
Ob zaključku predavanja sem nekaj dobre literature prisotnim tudi priporočila. Ker smo bili omejeni na štiri knjige, sem izbrala tele štiri:
- Srbija: Goran Marković: Beograjski trio. Prev. Urban Vovk. – Pripoved o mučenju na Golem otoku oz. v totalitarnih sistemih.
- Bolgarija: Radoslav Parušev: Od znotraj. Prev. Eva Šprager. – Pripoved o korupciji in usodi nepomembnega, malega človeka ter o nezmožnosti priti iz notranjih miselnih svetov.
- Hrvaška/Nemčija: Marica Bodrožić: Češnjevina. Prev. Ana Jasmina Oseban. – Pripoved o tujosti na tujem in tujosti samemu sebi. (Opomba: Pisateljica iz Sviba v Dalmaciji živi v Nemčiji in piše v nemščini.)
- Makedonija: Ermis Lafazanovski: Hrapeško. Prev. Aleš Mustar. – Pripoved o neusahljivosti ustvarjalne sile.
Tudi sicer na portal Dobreknjige.si vpišem kar precej slovanskih knjig, zato lahko pobrskate pod mojim imenom pa tudi pri drugih vnašalcih ali pa na splošno z iskalnikom, sicer pa pobrskajte po knjižnicah.
Preden pričnete z raziskovanjem, naj zaključim še z eno mislijo iz knjige Fado in vas povabim, da se pogovorite vsaj o štirih odlomkih v tem besedilu. Pogovorite, ne sprete. 😉
Ali je speči človek Madžar? Ali Cigan? Ali je Poljak? Pijem pivo Kelt iz steklenice s patentnim zamaškom in sploh nisem pretirano prepričan o tem.
Andrzej Stasiuk: Fado, prev. Jana Unuk (str. 9)
Podatki o vnosih južnoslovanske literature so vzeti iz tabele s statistično obdelavo števila vpisov na portal, ki jo je na mojo prošnjo za potrebe članka in predavanja naredila administratorka portala Dobreknjige.si, Luana Malec, za kar se ji srčno zahvaljujem.
Viri
STASIUK, Andrzej: Fado. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021.
MARKOVIĆ, Goran: Beograjski trio: gradivo za roman. Prev. Urban Vovk. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2021.
LAFAZANOVSKI, Ermis: Hrapeško. Prev. Aleš Mustar. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2009.
BORODŽIĆ, Marica: Češnjevina. Prev. Ana Jasmina Oseban. Vnanje Gorice: Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2016.
PARUŠEV, Radoslav: Od znotraj. Prev. Eva Šprager. Vnanje Gorice: Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2018.
Foto: Berk Ozdemir, Pexels
Dipl. bibliotekarka specialistka in učiteljica slovenskega jezika. Že 35 let dela v knjižničarstvu, poleg tega ima 10 let novinarskih in uredniških izkušenj. Zadnjih 25 let je bila vodja knjižnice v Ivančni Gorici, v okviru katere je v krajevnem in vseslovenskem merilu organizirala številne knjižničarske, knjižnične, literarne in kulturne dogodke (mdr. idejna pobudnica Jurčičevega leta, vodja projekta za mlade Srečava se v knjižnici). Za svoje delo je prejela dve občinski nagradi. Je članica Zavezništva za dvig ravni bralne kulture in kulture pogovora. Vodi več bralnih klubov, po vsej Sloveniji predava o modelih knjižne in knjižnične vzgoje in o pasteh digitalnih zaslonov ter izvaja delavnice za ustanavljanje bralnih klubov. Knjižna priporočila objavlja na portalu Dobreknjige.si. Piše tudi didaktično-literarne slikanice za otroke. Več »