Ne le branje, tudi pogovori o knjigah – za boljšo družbo

Čas branja: 7 min.

Kultura medsebojnega poslušanja, pogovarjanja, živih družbenih stikov z empatičnim dopuščanjem drugačnosti sočloveka je v naši družbi dosegla dno. Čas je, da ponovno oživimo tradicijo pogovora o knjigah. Branje in pogovor o prebranem sta namreč prva vaja v empatiji, razmišljanju, pozornosti, solidarnosti, poslušanju in izmenjavi mnenj, pa tudi začetek digitalnega minimalizma, s katerim možganom vračamo poglobljeno pozornost.

Koncepti bralne in literarne vzgoje so popolnoma zgrešeni

Že ptički na veji čivkajo o zgrešenih konceptih bralne in književne vzgoje pri nas (pa tudi drugod), saj se pri mladih za šolsko oceno preverja različna nepomembna dejstva iz knjig, zahteva se kvantitativne podatke, letnice rojstev, barvo plašča ipd., obvladati bi morali teoretične koncepte literature, notranjo in zunanjo zgradbo tekstov … (Vsa čast izjemam.) Mladih ne vodimo po poti spoznavanja različnih bralnih strategij, zelo malo raziskujemo nove ali stare besede iz teksta, na koncu ne vedo niti tega, da so oni tisti, ki mrtvim besedam dajejo pomen, da so edini, ki so knjigo prebrali na ta način, in da bi se bilo dobro pozanimati o tem, kako je knjigo razumel prijatelj. Še več, vse zelo nepomembno znanje se tudi ocenjuje, včasih zelo kruto, nato pa ga  tako ali tako pozabimo. Nepomembno znanje torej z vidika, koliko smo mlade sploh uspeli navdušiti za branje.

Ugrabili so nam pozornost

Z digitalizacijo se je zgodilo tudi to, da so naši mladini ugrabili pozornost. V veliki meri, če ne celo bolj, so jo ugrabili tudi njihovim staršem. Že ob zelo kratki uporabi se namreč nova navada zapeče v naše možgane, ki so po naravi plastični, ne elastični. Poleg tega nas dražljaji z všečki, občutkom pametnosti, pomembnosti in drugim nagrajevanjem na spletu hitro zalijejo z dopaminom, adrenalinom in vsemogočimi »koktajli«, po katere se vračamo vedno bolj kompulzivno. Nekateri za zasloni spijo, jedo, menjajo plenice … Razvije se nekemična odvisnost – uporaba digitalnih naprav za mlade pomeni podobno, kot bi jim v roke potisnili heroin. Naši možgani postanejo plitvi in nismo več zmožni daljše pozornosti, poglabljanja … Posledice so grozljive. Najprej moramo torej navajati možgane nazaj na njihove zmožnosti. Šlo bo počasi – a počasi se daleč pride. Branje bo plitvine zopet poglabljalo.

Kultura poslušanja in pogovora je dosegla dno

Zaradi vsega naštetega je kultura medsebojnega poslušanja, pogovarjanja, živih družbenih stikov z empatičnim dopuščanjem drugačnosti sočloveka doseglo dno. Digitalna tehnologija je ugrabila našo pozornost in poleg nje še našo avtonomijo, integriteto, čas, pa tudi moč odločanja civilne družbe. Pogovor, kadar steče na tako imenovanih družabnih omrežjih, je daleč od argumentiranega: moč argumentov je zamenjal argument moči, namesto verodostojnih informacij in spoštljive komunikacije se širijo lažne novice (fake news, deep fake itd.), medijski umori, trpinčenje (bullying) ipd. Vsi bi radi nekaj povedali, pametovali, kričali. Poslušanje in vživljanje v sočloveka izginjajo iz naših zemljevidov lepih in pomembnih navad. Pa vendarle sta za komunikacijo potrebna tako pripovedovalec (pisec) kot poslušalec (bralec).

Pogovor o prebranem bi nas pozdravil, Država bralcev bi bila boljša

Če je že dokazano, da branje krepi sposobnost argumentiranega pogovora in da se v bralnih klubih sprošča močan družbeni kapital, če vemo, da bi Država bralcev bila bolj empatična, miroljubna, razumevajoča do drugačnosti, bolj zdrava in bogatejša, potem je zadnji čas, da se branje in pogovori o prebranem vrnejo v naše življenje. Tukaj kot nosilci takojšnje akcije niso mišljene samo vzgojne ustanove, šole, ampak nagovarjamo tudi družine, družbe, društva, podjetja pa tudi vsako poljubno skupinico in dvojico, par, prijatelja, skupino na prireditvah ipd. V Zavezništvu za dvig ravni bralne kulture in kulture pogovora se vsak od nas trudi spodbujati k pogovoru.

Pogovor o knjigi je pogovor o nas samih

Vemo, da je vsak pogovor o knjigi pravzaprav pogovor o nas samih, o delovanju družbe, o sočloveku. Ker se pogovarjamo o knjigi, ni nevarnosti, da bi izrečeno jemali preveč osebno, se užalili ali doživeli pretiran odpor. Ponavadi odpor premagamo, vemo pa tudi, da brez izmenjave mnenj ne moremo najti nečesa novega, mnogokrat rešitve za družbo ali nas same, za naše ravnanje, naše preizpraševanje, ko v nas ni pravega duha. Brez pogovora smo prazni in nesrečni.

Šele v dialogu se prepoznamo in spoznamo

Naj si tukaj pomagam še s svetopisemsko razlago oz. prispodobo. Iz biblije poznamo stavek: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« (Jn 1, 1) Šele ko ti Bog nameni besedo, spoznaš nekaj oz. nekoga zunaj sebe in šele preko drugega spoznaš sebe. Zaveš se, da obstajaš. Ko je Bog človeku namenil besedo, se je ta dvignil nad živalsko naravo. Človek je priklican v življenje tako, da se nekdo obrne nanj. Celo človekovo življenje je odgovarjanje besedi. Za dialog je Bog možu ustvaril ženo. In četudi človek zaspi, kot je Adam, še vedno išče tisto, kar »mu manjka«. Človek ne more živeti, ne da bi bil z nekom v dialogu. Ko Adam dobi Evo, se sreča z drugačnostjo in s sabo. Sooči pa se tudi s posledicami (ne)spoštovanja besede.

Ob pogovoru o knjigah spreminjamo slabe vzorce

Če smo starši ali tete, strici, učitelji ipd., se lahko znajdemo v vlogi nekakšnega boga mlajšim. Zanamci rastejo v klimi nepogovarjanja in nas posnemajo, način komunikacije ponotranjimo, postane vzorec. Toda nikoli ni prepozno za to, da vzorce spremenimo, izboljšamo, da jih razrešimo, se rešimo starega. Odrešitev in izboljšanje komunikacije se žal lahko zgodi le v odnosu in poskusih razumevanja. Če vadimo branje in se o knjigah čim več pogovarjamo, se nam obzorje pogovora odpira v neskončnost.

Najprej se moramo znati pogovarjati s sabo

Poglejmo še, kaj je pomembno za dobro komunikacijo s potomci in drugimi soljudmi. V prvi vrsti je to stik s sabo, pogovor s sabo. Da vemo, kdo smo, da znamo priznati, kdo nismo. Če bomo vedeli, kje so naše meje, nas mnenje nekoga drugega ne bo ogrožalo, tudi če nam bo dopovedoval, kdo smo.

Spoštovanje mnenja o prebranem naj pride tudi v šole

Spoštovati moramo način razmišljanja sogovornika. To je namreč on, ne vi. Sogovornik bo zagotovo razmišljal drugače, naslanjal se bo na svoje izkušnje. Mogoče bo njegovo mnenje trčilo z vašim, mogoče ga bo dopolnilo. Predvsem otrokom pustite, da se o vsebinah iz knjig prosto in inovativno izražajo. Ne popravljajte jih, ne skačite jim v besedo, raje postavljajte podvprašanja oz. izkažite zanimanje. Tudi če gre za tabu tematike, jih čim dlje spodbujajte k samostojnemu raziskovanju. Potem povejte še svoje mnenje, osvetlite tematiko in pustite, da vse slišano deluje v sogovorniku. Take obravnave bi si želela tudi v šolskem sistemu.

V pogovoru se ne skrivajte za drugimi, ampak za knjigo

Komunicirajte jasno in v prvi osebi. Izogibajmo se komunikacijskim šumom. Izgovarjajmo jasno. Stavki, ki se pričnejo z besedico »jaz«, jasno govorijo o tem, da tako mislim, čutim, razmišljam JAZ in da poznam mejo, kjer se pričneš TI. »Bojim se« pomeni, da se bojim jaz, ne tudi ti. Mogoče mi boš pa povedal/a, kako se bojiš TUDI ti ali kako se ne bati. Pri obravnavi knjige je lastno mnenje lažje izraziti, pa vendar pripovedujemo o sebi.

Za pogovor si vzamemo čas, uredimo prostor, smo pripravljeni poslušati

V krogu družine, prijateljev ipd. se pogovarjajmo tako, da si za pogovor vzamemo čas. Ne poslušamo le napol in ne pridigamo. Ugasnemo televizijo, računalnik, sedemo k čaju, kavi, piškotkom, svečki … Presenečeni boste, kako močno se otroci želijo pogovarjati z vami o knjigah, ki jih preberejo (dokler še berejo), sploh če bo to vaš prijazni, posvečeni čas. Želijo si vašega zanimanja, občutka, da jih jemljete resno, da jih poslušate, da ste si vzeli dragoceni čas. Tudi pogovor o tabujih ali neprijetnih dogodkih je ob knjigi mnogo lažji. Skoraj nujno bi bilo, da knjigo preberete tudi sami, mogoče ustanovite domači bralni klub in se poglobljeno pogovarjate. Tak način pogovora si želimo tudi v šolah in povsod drugje v bralnih klubih.

Z mladino se pogovarjajmo o prebranem že od rojstva dalje

Na tem mestu naj še enkrat poudarim, kako pomemben je lastni zgled. Kupujmo knjige, izposojajmo si jih, organizirajmo domače knjižnice. Naj nas mladina vidi s knjigo v rokah, in ne z mobiteli, računalniki in ostalo tehnološko kramo. Pojdimo skupaj v knjižnico, knjigarno, naj bo to dogodek. In seveda, POGOVARJAJMO SE Z NJIMI o prebranem. Stavek »Ti je bila knjiga všeč?« ni dovolj. Vključimo mladino v izbiranje knjig, primernih za branje. Če  knjigo oz. tematiko za pogovor izberete vi, jim knjigo predstavite kot izziv ali poskus, pri katerem vas zanima njihovo mnenje. Ne podcenjujte njihovega razumevanja.

Poslušanje je postalo redka dobrina

Ne pozabimo, da sta za pogovor pomembna oddajnik in sprejemnik, kako pomembno je poslušanje v procesu pogovora, vse to preslikajte na branje knjige, kjer sta prav tako udeležena poslušalec in sogovornik, in se o vsem skupaj pogovarjajte. Učite se žuborenja izmenjave mnenj, učite se ob vprašanju »Kaj mi želi povedati?«. Začutite sogovornika, poslušajte s srcem, do konca se izogibajte temu, da bi koga zavrnili. Individualizem nas sili v »skrb za lastno rit«, a dobri smo lahko le v skupnosti. Poskusite razumeti pisatelja – sogovornika, tudi če so tematike težke. Priklopite se, ne odklopite.

Ni treba, da so bralni klubi oz. pogovori o knjigah organizirani

Carol Littlejohn pravi, da izumitelj bralnega kluba ni znan. Pogovor je človekova naravna potreba. Učitelji in knjižničarji, pisatelji, založniki idr. so sicer vedno spodbujali branje in opismenjevanje. Eden najstarejših virov, ki omenja dejansko obliko bralnega kluba, je Amelia H. Munson, ki sumi, da so se organizirani bralni klubi pričeli v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo težko priti v baltimorske šole. Izraz »pogovor o knjigah« pa je leta 1985 ustvaril oz. uporabil otroški avtor in učitelj književnosti Komore Aidan v svoji istoimenski knjigi.

Aktivno se začnimo pogovarjati (o knjigah)

Nujno je, da beremo različno literaturo, da si mnenje o življenju oblikujemo tako, da nanj pogledamo z več vidikov. Pomembno je, da svoje mnenje znamo zagovarjati in smo zmožni kritično pretresati tudi delo, ki morda že stoletja velja za vrhunec literarnega ustvarjanja, če čutimo potrebo po tem in želimo nekaj povedati oz. izmenjati mnenje z drugimi. Pravi pogovor poteka v ponižnosti (ne ponižanju), ponižnost pa nas pripelje k SVOBODI. Spodbujam vse, da se začnemo o knjigah pogovarjati, ker je to edini pravi odgovor za spremembo družbe na bolje. In to brez velikih stroškov. Ko sem namreč naredila nekaj preizkusov po šolah, so se mladi brez zadržkov in zelo radi pogovarjali na ta način.

Zavezništvo za dvig ravni bralne kulture in kulture pogovora deluje apostolsko

V zavezništvu izvajamo webinarje za moderatorje bralnih klubov, spodbujamo knjižničarje, učitelje, vzgojitelje, da tudi sami postanejo apostoli branja in pogovora o knjigah. Na spodbude se družba običajno dobro odzove. Izzovite prijatelje ali otroke prijateljev, »nahecajte jih« in skupaj kaj preberite, dobite se na tortici in se pogovarjajte. Na začetku šolskega leta sem brez prisile spodbudila tretješolke, naj ustanovijo svoj bralni klub. Ko sem nadebudno Mio vprašala, kako je bilo, mi je povedala, da so to delale s prijateljicami med odmori. Knjige so glasno (ali tiho) brale (tudi glasno branje izumira, kar je poseben problem) in se pogovarjale o njih. Sedaj se Mia o knjigah pogovarja tudi z mamico. Nobena spodbuda in zgled nas nič ne staneta.

Literatura

Meta Grosman: Zagovor branja: bralec in književnost v 21. stoletju. Ljubljana: Sophia, 2004.

Carol Littlejohn: Why Booktalks Work. I Keep Talking That Book! Booktalks to promote Reafing, 2. Ur. Carol Simpson. Worthingtom: Lineorth, 2000.

Pioneers and Leaders in Library Services to Youth: A Biographical Dictionary. Ur. Marilyn Lea Miller. Westport, London: Libraries Unlimited, Inc., 2003.

Aleksandra Kralj: Se sploh znava pogovarjati? https://veva.si/se-spoloh-znava-pogovarjati/

Cal Newport: Digitalni minimalizem: kako živeti bolje z manj tehnologije. Brezovica pri Ljubljani: Zavod Iskreni, zavod za kulturo življenja, 2022.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?