To vprašanje se mi zastavlja z vso resnostjo in komiko, ki gresta onkraj literature kot podviga znotraj nekega po družbeni konvenciji razsvetljenstva zamejenega družbenega polja. Vendar ne gre toliko za željo napisati roman posebne vrste, ampak bolj za to, kar je dejansko treba napraviti, ker je zahtevano z našo epoho oziroma pred nas vrženo kot izziv. Ne le izziv preživetja, ampak izziv življenja.
Stanjšanje v dvodimenzionalnost
Naša epoha je epoha skrajnega stanjšanja v dvodimenzionalnost, v dvodimenzionalnost črtne ali pač QR-kode, kjer je tridimenzionalnost reprezentirana z virtualnimi znaki, vendar ima moč vključevanja ali izključevanja iz družbenega življenja (kot smo imeli priložnost izkusiti leta 2021). To stanjšanje v dvodimenzionalnost QR-kode ni udejanjeno na način slikarske tehnike, ki je temeljila na opazovanju regularnosti in iregularnosti, predvsem pa živosti, pač pa na način algoritmične tehnike, ki opazuje predvsem pravilnost in regularnost, na osnovi katerih je mogoče izračunavati profit. Takšna skrb za regularnost temelji na opazovanju tržišča in jo človeška psiha zanima zgolj zavoljo njene predelave v profit, zgolj zavoljo izrabe emocij ter njihovih potlačitev za povečevanje profita.
Virtualno oziroma online predstavljena tridimenzionalnost je izrezana iz časa, in to na poseben način – v smislu, da negira dejanskost časa in ga razkriva kot iluzornega, poudarjajoč njegovo brezkončno sedanjost, ki se vključi vsakič, ko sprožimo določen posnetek na eni izmed aplikacij na internetu. To počne brez kakršnegakoli občutka za brezčasje kot duhovno razsežnost. Nasprotno, to počne z občutkom samoumevne dostopnosti – vse bolj plačljive in plačane dostopnosti neke filmično prikazane oblike življenja. Na internetnih platformah tipa YouTube lahko spremljamo milijarde posnetkov, ki bi se teoretično lahko vrteli sočasno – in se, klikani od neznanih medijskih uporabnikov po vsem svetu, tudi vrtijo sočasno. Celo posnetki iz šestdesetih ali tridesetih let 20. stoletja obstajajo sočasno. Vendar ta sedanjost brezčasnost ni drugega kot virtualno brezčasna in virtualno tridimenzionalna.
Virtualna tridimenzionalnost
Virtualni tridimenzionalnosti je odvzeta telesnost telesa, odvzet ji je naravni tok spreminjanja telesa in nadomeščen s spreminjanjem telesa v večno mladost oziroma večno prikrajanje celičnega telesa nekemu (spreminjajočemu se) idealnemu stanju, ki je seveda ideološko postavljeno in opredeljeno z zakoni trga in profita. V tem smislu to virtualno tridimenzionalno telo ne sme imeti krvi, reliefnosti (npr. gub), ran in podobnega; njegove izkušnje smejo biti vanj vpisane na način amelioracije oziroma izboljšanja, kar najbolje povnanja kultura tatujev, plastičnih operacij, polprofesionalizacije hobijev – ali pa vsaj kultura Facebooka, Instagrama in podobnega: »Vse izkušeno nosim na sebi (ali na svojem profilu)«.
Virtualna tridimenzionalnost zanika oziroma nadomešča duhovno razsežnost človeka, čeprav je bila celo ta izkrivljena z delom religij, ki so posamezniku vsilile proces samoizboljševanja in pri tem prikrile namen tega procesa, namreč hierarhično organizacijo človeške družbe. Za proces samoizboljševanja je nepomembno, ali je podvržen potrošniški interpretaciji 21. stoletja ali religiozni interpretaciji 13. stoletja, ker se v vsakem primeru sproži zaradi diktata, ki mu gre za organizacijo družbe kot družbe neenakopravnih bitij. Slednja je izzvana kot stranska posledica doktrine izvornega greha, ki vztraja tudi še v popolnoma ateističnih ali duhovnosti oropanih družbah.
S čim virtualna tridimenzionalnost zanika oziroma nadomešča tako dejansko tridimenzionalnost kot tudi duhovno razsežnost človeka? S tem ko »izboljšanje sebe« z ravni duhovnega izboljševanja prenese na izboljševanje gledanosti, reklamiranosti in prodaje ter z njo povezanega profita. Seveda do tega navidezno duhovnega koraka, v bistvu značilnega za duhovni materializem ali kar duhovni konzumerizem, ne bi prišlo, ko prej ne bi obstajali predhodni koraki, ki so izboljšave prenesli na vzgojo in izobraževanje (it. formazione [oblikovanje], nem. Bildung [izgradnjo]) kot načina organizacije družbe in zagotovil za srečno življenje meščanskega srednjega sloja. Kultura samoizboljšav je posledica strahu pred izločitvijo iz družbe – in ravno ta strah, obenem s strahom pred samoto, poganja množični konzumerizem.
Virtualna tridimenzionalnost s svojo interpretacijo »samoizboljšanja« pretendira na lahkotnost telesa, ki pa ni lahkotnost telesa, ki je skozi duhovno delo preobrazilo dejstvo potekanja časa skozi sebe, ampak je lahkotnost telesa, ki je neukrotljivo in nepojasnljivo dejanskost izkušnje spremenilo v parolo, napis, znak, pomen, recept, dramaturški obrazec brez izvedbe ali nemara kar formular z upravne enote. S tem je človeška izkušnja v svoji neponovljivosti postala ideološka, prikrojljiva obrazcu in modelirana v skladu z obrazcem.
Strah pred minljivo dejanskostjo izkušnje
V tem smislu je naša epoha radikalno nenaivna, ker se boji minljive dejanskosti izkušnje, beži od nje. Pri tem uporablja mnogo tehnik in strategij potlačevanja, ki se s t. i. četrto industrijsko revolucijo še gostijo, se zaradi uporabe digitalnih orodij vpisujejo v človeško zavest in nezavedno kot le še nova plast alienacije od duše, kot le še nova plast hipokrizije. Tehnike in strategije potlačevanja pa v »ekonomiji psihe« ne bi mogle biti vzdržne, ko ne bi bile kombinirane s principom ugodja, ki je – ne po naključju – v čedalje zahtevnejših tehnoloških sistemih, ki na ravni duše zahtevajo čedalje zahtevnejše procese in strategije potlačevanja, prerasel v industrijo. Ravno zaradi tega je potrošniško spregani princip ugodja vir takšnega režima, kjer je vsak korak k osvobojenosti kaznovan z izključitvijo iz družbe pri živem telesu.
Da bi sploh bila prebita debela bariera med plastmi potlačitve in dušo, da bi torej prišlo do čutenja, posameznik celo znotraj industrije ugodja zahteva ali potrebuje čedalje močnejše impulze, čedalje močnejši nemir, dinamiko in podobno, vse to pa zahteva tudi vse več finančnih, časovnih in energetskih sredstev. Smo energetsko potratna civilizacija, ker potrebujemo čedalje več energije za potlačevanje izkušnje realnosti. To seveda popolnoma uničuje seksualnost kot enega od primarnih načinov, kako priti v stik z življenjsko silo.
Sodobna epoha je radikalno nenaivna točno v tem, ko igra svojo naivnost življenja na površini, v ozadju katere zaradi diktata tržnih razmer na službenem in intimnem polju ne obstaja – kakor za vsako pravo masko – nič živega. Zaradi tega sodobni posameznik (upajmo, da se temu modelu začenja upirati vse več ljudi) potrebuje vse več predmetov produktov, da se jih polasti, jih izsrka in zavrže kot smeti, pri čemer ne počne ničesar drugega, kot da ponavlja, kar izkuša na ravni vključenosti v proizvodne procese in na ravni vključenosti v procese intimnosti.
Tej strukturi življenja v sodobni digitalizirani družbi, kjer so vse dejavnosti človeškega in vseh drugih življenj in vse, kar ta življenja potrebujejo na fizični in psihični ravni, postale prodajni artikel, bi torej rada zoperstavila resnično naivnost.
Kaj je resnična naivnost
Kaj je resnična naivnost? Slutim, da si je isti problem zastavil že Pier Paolo Pasolini v svojem filmskem razvoju, ko je na neki točki s filmi (cenjenimi ali ne) Dekameron, Canterburyjske zgodbe in Zgodbe 1001 noči, začel upodabljati arhaične kulture. Sam v dokumentarcu Pasolini e il cinema – Al cuore della realtà (1974) opozori, da je to dejanje bilo dejanje subtilne kritike potrošništva, saj je iskal dejanskost življenja in ga skušal reprezentirati brez pomoči znakov, z dejanskostjo življenja samega, na katerega še ni bila nalepljena ideologija.
Morda je Pasolini na tej poti zašel na stranpot, o tem ne bom sodila, vendar pa je gotovo in nedvomno zastavil pravo vprašanje: kako se prebiti pod plasti alienacije, ki so ustvarjene z različnimi plastmi tehnološkega razvoja (tehnike), da bi mogli izkusiti resničnost in realnost življenja kot takšnega. To življenje se Pasoliniju filmarju kaže na dva načina: kot krutost oziroma groba neponarejenost ritualnega življenja, ki se razteguje od žrtvovanja k praznovanju, in prepleta to dvoje v nerazgradljivo ciklično celoto življenja-smrti, in kot fizično dejanskost tega življenja, ponazorjeno z naturščiki in obenem potujeno z mestoma veličastno arhaičnimi kulisami starodavnih mest, z občasno smešnimi kostumi in vidno igranostjo oziroma šablonsko zategnjenostjo v filmsko uprizarjanem obredu.
Pasolini se je verjetno zavedal tudi dejstva, da je ujeti to dejansko življenje na film in ga tam reprezentirati kot dejanskega potujitev svoje vrste, glede na to, da je sam film (v okviru tehnoloških danosti šestdesetih in sedemdesetih let) izročen izginotju, zbledevanju, občutljiv kakor metuljeva krila. Prav to nasprotje neizmerne rahlosti in skozi telesa bruhajoče ali izražajoče se energije je tisto, kar daje dejanskost, avtentičnost, resničnost. Oziroma sporoča o njej. Ali je Pasolini v svoji izbiri načina prezentacije (arhaične kulture) imel srečno roko ali ne, to je drugo vprašanje. Na kar v omenjenem dokumentarcu opozarja tudi sam.
Kakšen roman bi bilo vredno napisati
Kakšen roman bi torej bilo vredno napisati, ob tem, da sem že opozorila na nujnost in obenem nevarnost potujitve? Nujno in vredno bi bilo napisati roman, ki na dva pola postavlja dvoje: navidezno, sploščeno naivnost digitalnega človeka, in grobo, preprosto, a obenem lahkotno in svetlo naivnost človeka, s katerega so, zaradi tega ali onega razloga, odpadle maske potlačitve kot tudi same tehnike potlačevanja.
Ta človek je skratka po psihični plati predindustrijski divjak. Najbrž je zelo sam, čeravno ne nujno osamljen, ker zmore komunicirati z vsem živim, z vsem, skozi kar teče sila življenja: reka, morje, živali, ljudje. Najbrž je zelo pozoren, v smislu, da vse zabeleži in na to tudi odreagira. Najbrž se mora prav zaradi tega vaditi v tem, da ne odreagira impulzivno, ampak da motri svoj reakcijski čas. Najbrž kdaj ravna kakor slon v trgovini s porcelanom. Najbrž, edini sposoben resničnega ljubljenja, ne more najti osebe, s katero to početi, ker se ga takšne osebe ustrašijo in pobegnejo v fuk.
Dostojevski je to poskušal napraviti v likih Aljoše in kneza Miškina, skozi katera dva se je razkrila struktura meščanstva in njegova hipokrizija: njegova površina kot tudi vsebina potlačenega pod površino.
Pisava kot arheologija
Pisava kot arheologija strukturacije družbe ni dovolj globoka, če ne vsebuje ali vsaj ne opozarja na dejstvo tega divjaka, čistega človeka, človeka brez mask. Ki je obenem tudi idiot – nujno izločen iz družbe, brez katerega pa je družba mrtva, zgolj sploščitev na navidezno naivno površino, ki je jalovina, nesposobna poroditi kal življenja, ker pod njo ni možnosti humusa.
Kjer ni možnosti humusa, ni možnosti humanosti in ne možnosti, ki jo opisuje latinski pridevnik humilis (slednjega bi najbolje lahko prevedli kot »prizemljenost«, ne pa kot »ponižnost«, kar se je uveljavilo iz s hierarhijami moči obsedenega katolištva). V tem smislu je boj za zemljo, ta tako arhaična oblika boja, odziv na onemogočanje dostopa do zemlje ali zastrupljanje zemlje. To ni le boj med kmeti in korporativnimi živilskimi, farmacevtskimi, fitofarmacevtskimi in živilskopredelovalnimi kompanijami – ampak boj za osnovno dostojanstvo življenja na zemlji (ne glede na vrsto), boj za humanost in prizemljenost in prisotnost v trenutku, brez bega pred dejstvenostjo eksistence.
In v tem smislu mora pisava kot arheologija strukturacije družbe odpirati natanko ta problem: ne kot nekaj pitoresknega ali čudaškega prebivalcem urbanih digitalnih metropol, ne kot bukolični kič, ne kot vojno za Ilion, ne kot pikareskni roman (neskončne komedije strasti), ampak kot dejstvo in edino možnost dostojanstvenega celičnega življenja na planetu, tako v fizičnem, psihičnem kot duhovnem smislu. Takšna pisava mora biti pogumna, da gre v takšno raziskovanje, ne glede na izid, ki ga ne-junakinja izkusi.
Seveda je roman, ki bi ga želela napisati, raziskovalno imaginativno ogrodje življenja, ki ga je vredno živeti. Življenje pa je seveda bolj avtentično od sistema znakov. Filmanih ali pisanih.
Priporočeni dokumentarec
Pasolini e il cinema – Al cuore della realtà (Settimo giorno, 1974). Out of Sync, 15. 8. 2021. https://youtu.be/hPUnCCUHB38
Odlomki Pasolinijevih filmov
Dekameron (Il decameron, 1971): https://youtu.be/FA3R7ocHWpk
Canterburyjske zgodbe (The Cantebury Tales, 1972): https://youtu.be/HSAKwwsjmZg
Zgodbe 1001 noči (Arabian Nights, 1974): https://youtu.be/q9BrQ4SUKj8
Foto: prizor iz filma Trainspotting (1996, rež. Danny Boyle)
Pesnica, esejistka, literarna kritičarka, urednica in književna prevajalka iz italijanščine in angleščine. Dobitnica Stritarjeve nagrade za mlado kritičarko, nagrade vitez(inja) poezije 2004 in Veronikine nagrade 2019. Avtorica pesniških zbirk Hlače za Džija (2012), Tisoč osemdeset stopinj (2018) in monografije Temni gen: estetsko skozi prizmo mističnega izkustva (2001).