Živost poezije Iztoka Osojnika

Čas branja: 4 min.

Iztok Osojnik je s svojo poezijo s tem, ko so mu podelili nagrado zlatnik poezije, končno in stokrat zasluženo dobil pozornost javnosti in nagrado za zvestobo svoji pesniški poklicanosti. Ali bodo ljudje zaradi tega kaj bolj brali in razumeli njegovo poezijo, tega ne vem. Vendar pa je razdalja med tem, kar se je pisalo skozenj, in diskurzom javnih žarometov, preveč očitna, da ne bi bíla v oči.

Namreč, o poeziji Iztoka Osojnika ni preprosto tehtno govoriti in govoriti tako, da bo beseda o tej poeziji ustrezna tej poeziji sami. Opisne oznake: diskurz, angažirani pesnik in opazovalec ter mislec in obenem bit-nik epohe, v kateri živimo, ne povedo dosti – so kakor lak ali glazura, ki sicer nakazuje, kaj je spodaj, vendar obenem še dodatno preprečuje stik s tem, z bitjo, ki jo pesmi Iztoka Osojnika z neustavljivim zamahom, z energeia (ki je delovanje, aktivna moč življenja) nenehno kažejo, in to do te mere, da je vsaka pesniška knjiga zgolj ZAČASNO zaključena enota te biti in energije.

Princip pesmi Iztoka Osojnika je dinamični spoj mirovanja in vseobsegajočosti biti – in akcije oziroma dinamike, ki se sicer izkazuje kot hoja ali vožnja ali pot po planetu, kot markiranje različnih geografskih točk in točk v času (zgodovini, kulturni zgodovini, zgodovini misli, zgodovini ali bolje rečeno arheologiji in v različnih »geoloških plasteh« formacije posameznika kot individuuma), to pa tako, da se skozi te točke oziroma prostorsko-časovne markacije/markerje/znamenja plete neka mreža. Ta mreža je v bistvu omrežje, skozi katero, po moči pesniškega glasu, teče elektrika in sproti transformira fenomene v prostoru-času.

Pomembna je torej ta transformacija fenomenov (geografskih in časovnih točk, predmetov, osebe zgodovinskega Iztoka Osojnika samega in njegovih sopotnikov/sopotnic ne glede na njihovo etično raven in ugodnost srečanja z njimi), ki so v postavitvi, v kakršni se znajdejo, vsi brez izjeme izpostavljeni biopolitičnemu uničevalnemu stroju (ki ga lahko imenujemo tudi pozni globalni kapitalizem) in nekrofilsko izkrivljeni strasti. Morda je to nekrofilsko strast bolje poimenovati birokratska in skozi psevdozakone izkrivljena brezstrastnost oklepanja črk brez življenja, z namenom vladati, služiti in ohranjati strukturo vladavine identičnih razmerij moči, ki so se udejanjila vsakič, ko je neka forma družbene moči in razmerij moči prerasla v naslednji stadij (izraz s področja onkologije ni naključen) globalnega imperija. Ljudje in stvari so torej izpostavljeni biopolitični sili kot nekrofiliji, tej sili lahko služijo ali ne, kar pesmi Iztoka Osojnika precizirajo v lucidnih, psihoanalitično izrečenih komentarjih, ki ne presvetlijo le psihostrukture (nezavednega in predzavestnega) v pesmi imenovanih posameznikov/posameznic, ampak skozi isti pesniški postopek (beseda ni najbolj posrečena) presvetljujejo tudi družbeno nezavedno.

Kakor hitro pa se to dogaja – in v pesmih Iztoka Osojnika se to dogaja na način izbruha in tóka jezikovna magme, ki tali grušč biopolitičnega okruška bivanja – se dogaja že tranformacija te iste družbe in vsega v pesmih imenovanega, vseh fenomenov, bitij, geografskih in časovnih točk.

Ni naključje, da pesem Iztoka Osojnika funkcionira kot freska sveta, s poudarkom na izvorno italijanskem pomenu besede a fresco oziroma affresco, torej slikanja z veščimi, hitrimi in dolgimi potezami na sveži omet, še preden se omet posuši. Kaj torej pomeni ta prispodoba, ki je ne gre jemati drugače kot hevristični vstop v branje Osojnikove poezije oziroma knjig(e) poezije? To pomeni tisto uvodoma izrečeno dvojnost mirovanja in gibanja. Medtem ko površinsko branje zaznava detajle in uvide v arheologijo ter geološke plasti nekega fenomena, posameznika in družbe, tako da se ti detajli nakopičijo v nepregledno množino med seboj pogosto po asociativnem preskoku nenavadno zvezanih in vendar povezanih točk (že te povezave ali montaže so same po sebi pomenljive), ki se zdijo STATIČNE IN MRTVE, pa branje pod površino, kamor bralko nenehno vleče sama narava Osojnikove pesniške magme, razkriva nenehno gibajočnost, spremenljivost, pretakanje iz oblike v obliko. Če torej izostrim pogled ali fokus, vidim – in k temu nenehno poziva in izziva ta poezija – prav mogočnost, nevtralnost (v pozitivnem pomenu) jezika kot komunikacijskega sredstva, skozi katerega se sporoča ali razkriva bit. Ravno skozi dinamiko ali dinamo, med tem dvojim se poganja elektrika Osojnikove poezije. Njegova poezija je torej elektrarna biti, elektrarna za tranformacijo nebiti v bit, elektrarna, ki po svoje kar naprej deluje skozi skromno pojavo posameznika, humorno ali celo komično samooznačenega skozi te pesmi kot neke vrste mutanta med idiotom (starogr. pomen idiotes kot tisti, ki ne participira v družbi aristokratov in se ne meni za reči države) in modrecem, človekom in kiborgom, moškim in žensko.

V tem smislu Iztok Osojnik izumlja in daje jezik epohi, v kateri živi, tako da to epoho iz smrti preelektrificira v najglobljo in najnevidnejšo silo življenja. Na ta način opravlja nalogo pradavnih pesnikov, četudi z mobijem, miško in tipkovnico.

Ni naključje, da se te pesmi vsaj od Globalnega sistema za pozicioniranje in Izbrisanega mesta vzpostavljajo kot epos. Najbolj očitno v Kosovelu in sedmih palčkih, nekakšni sodobni Iliadi, česar – kolikor mi je znano – ni opazil še noben kritik. Toda kaj je Iliada? Ta »pesem, o muza, zapoj mi o jezi Pelida Ahila« je epos o razrušenju in transformaciji nekega zgodovinskega sveta v trenutku, ko se sproži biopolitični vojaški stroj Atridov in ostalih, z njimi v koalicijo »pravičnosti« povezanih plemen. Seveda lahko Atride odmislimo in vidimo, da že živimo v Iliadi. In Osojnik v tej knjigi poezije počne natanko to, le na komičen način. Seveda komika nič ne zmanjša tragike, samo odpre neki nov pogled nanjo.

To gesto Osojnik v naslednjih knjigah plasti in nadgrajuje z drugimi pesniškimi gestami. Treba je torej brati to gesto in vsako pesniško gesto kot krovni princip njegovih pesniških knjig, ki omogoča vstopno točko v njihovo branje. V Kosovelu in sedmih palčkih gre za gesto, ki izreka: tule smo, svet se transformira skozi načrtno sproženo nasilje biopolitičnega stroja, ki je postal tako močan, da je ustvarjalce (ali voznike) tega stroja pretvoril tako, da jih zdaj vozi sam biopolitični stroj po svoji lastni logiki. Podobno lahko zaznamo v megaknjigi 2021 (referenca na Orwella?). In vendar stvari tu niso postavljene zgolj kot opis destrukcije. Sam pesniški način, način delovanja Osojnikovega jezika je takšen, da delovanje biopolitičnega stroja subvertira in ga preobrača iz produkcijskega modusa »teme« v produkcijski modus elektrike. Osojnikova poezija je torej nekakšen (manihejski?) kontrastroj, razpet med Kosovelov izum poezije kot črk, ki rastejo v prostor in gradijo alternativno geografijo prostora, in pravljico o Sneguljčici. Tisto, kar skozi to poezijo ponovno oživlja, ni Sneguljčica in ne Kosovel, ampak sama živost poezije, ki nenehno sebe prebuja od mrtvih, nato pa – v skladu s prej opisanim produkcijskim modusom – vse mrtvo in vso nebit prebuja v živo in v bit.

Foto: Nasa (Unsplash)

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?