Pričujoči zapis je kolaž s povzetkom razprave, ki se je razvnela med udeleženci Spletnega bralnega kluba, kjer smo se v torek, 15. 3. 2023, pogovarjali o romanu Bratje Ramazovi češkega pisatelja Egona Bondyja (prev. Tatjana Jamnik).
Izvori totalitarizma
V svojem filozofskem romanu Bratje Ramazovi, ki je nastal leta 1985 na Češkoslovaškem, kultni češki avtor Egon Bondy (s pravim imenom Zbyněk Fišer) govori o moči, represiji in manipulaciji katerega koli vladajočega političnega sistema, pa naj bo to trdi komunizem ali pa potrošniški nihilizem.
»Ti povem, Aljoša, da v svobodni državi to ne bi blo mogoče,« je utrujeno rekel Miša. »Tam veljajo zakoni.«
»Ampak saj veljajo tud tuki – » je pripomnil Ivan in zamahnil z roko.
»Ampak kukr za koga!«
»Zlati moj, kaj si tko naiven, ta kukr za koga odzuni velja glih tko kukr tle. Sam da ti njim tam še ne videš v kuhno. Tam to probavajo, še kakih dvajset let potrp, pa se ti bojo oči odprle. In boš vidu isto. Pod okriljem svobodne družbe se da nardit zločinov, kolkr si kdo zaželi! […]«
(str. 67–68)
»[…] Lahko daš roko v ogenj, da se bo, če se ne brigaš za to, za tvoje človekove pravice borilo tisoč častivrednih organizacij. Ampak ko boš zaradi tega čisto posran od blaženosti, zaradi teh pravic in te svobode, boš ugotovil, da ti na prste gleda enak totalitarni sistem kot tukaj in da s tebe odirajo kožo brez noža in da te bojo, ko se jim bo zahotelo, poslali v klavnico, da od tega niti nimaš nobenih koristi. […]«
(str. 166–167)
Zaslepljenost družbe
Roman nas opozarja tudi na zaslepljenost in lenobnost družbe, ki ne izkorišča in uporablja potencialov človeškega uma, ampak slepo sledi lažni propagandi (politični, verski …) in iluzijam vzvišenih idealov ter je zaradi svoje pasivnosti in težnje po ugodju nezmožna dvigniti se nad zadovoljevanje zgolj animalnih potreb.
»Ne. Ampak vi ste samo živali. Živali, ki bi se rade kakor vse druge dobro imele. Nič drugega vas ne briga. Živali se ne ukvarjajo z ničimer več. Žret pa razmnoževat se.«
»Zmerom ista pesem.«
»A namiguješ, da imate razum?«
Ivan je molčal.
»A bi mi lahko brez ovinkarjenja povedal, za kaj ga uporabljate?«
Ivan je molčal.
»Sposobni ste znanstveno delati in umetniško čutiti. In kaj še? Iskreno povej, kaj še?« Glas je čakal.
»A bi živali rade svobodo, pravičnost in to, v kar se prepričujete od razsvetljenstva naprej?«
Ivan je naveličano zamahnil z roko.
»To te mori in misliš si, kako nisi brihten. A boš požrl tudi to, ko se bo problem tega čedalje ogromnejšega lačnega sveta v praksi reševal z genocidom? Boš požrl tudi to, ker se bo tako za vas, ki se boste najedli, odstranila velika nevarnost in boste znova lahko razglabljali o miru, ljubezni do življenja, pravičnosti, napredku in svobodi?«
»Ne bom požrl tega!« je zavpil Ivan.
»Me veseli – potem se pa raje pravočasno obesi – na tem se že dela.«
»Pejd te bedarije razlagat kam drugam!«
»Kaj nisi bral statistik, da bosta čez necelih sto let v primerjavi s tem, koliko bo ljudi, in to krepko lačnih ljudi, povsod drugje, vsa Evropa plus Severna Amerika skoraj brezljuden kontinent? Samo v Afriki jih bo petkrat več! In kaj, vi slava sveta, jim boste dali in kaj jim boste rekli?«
Ivan je molčal.
»Če bi bili svobodni, si vladali sami, bili pravični in slavili ljubezen med ljudmi – potem bi morda – morda naredili kaj drugega, kot v takih primerih naredijo živali. Ampak vi ne boste taki, ker je poskus tega dokončno spodletel, nič od tega se ni uresničilo in se nikoli ne bo, zajebali ste si svoje debilne sanje, in zakaj – ker vam vaš režim leži. Leži vam, ker vam zagotavlja, da bo prevzel nase odgovornost, ki bi jo morali čutiti vi, da bo za vas poskrbel, da vam bo vse razložil in vas zaščitil. Vi pa nočete slišat nič drugega! Ne tukaj ne v Ameriki. Zato ste tako veseli, da imate nekoga, ki vas obvladuje, pa če bi bil to desetkratni Hitler. Nimate več nobenih skrbi. Žrete. Največ, kar riskirate, je vojna. Ampak vi to vendar mirno sprejemate – vam je vendar vseeno, za vas je to nekaj povsem naravnega – toda tokrat se boste opekli, pa naj bo tako ali drugače. […]«
(str. 127–128)
Prekletstvo potrošniškega raja
Egon Bondy je bil eden redkih (če ne celo edini) na Češkoslovaškem, ki je analiziral stanje na obeh straneh železne zavese, torej ne le v vzhodnem bloku, temveč tudi v državah s t. i. demokratično ureditvijo in potrošniškim kapitalizmom. Zapisal je za tiste čase bogokletno trditev, da pravzaprav na Zahodu ni nič kaj bolje, saj tudi tam človek ni svoboden, le drugi vzvodi se rabijo za njegov nadzor: neposredno represijo odlično nadomešča korenček na palici – potrošniška gonja za dobrinami.
»Poba, vzemi vendar pamet v roke! Prvič: ko je potrošništvo enkrat zgodovinsko možno, potem ljudi nič ne odvrne od njega. In čemu naj bi tudi jih? Tisoče in tisoče let so koprneli po njem. Še predstavljati si ga niso znali! Mar se jim je mogoče čudit, da ko ga imajo prvič v zgodovini vsaj malo, letijo nanj? Da letijo nanj kot nori? Mar obstaja kakšna etična norma, ki bi to preprečevala? Čeprav na to letijo za vsako ceno? Obstaja ali ne?«
»Ne.«
»No, vidiš. Izobražen si, zato veš. Kakšen nauk bi to moral bit, kakšna ideja in kakšni ideali bi to morali bit, da bi jih mogli odvrnit od potrošništva ali jih pri tem vsaj zaustavit? Noben od naukov, kar jih je nastalo doslej, pa najsi bodo verski ali filozofski, ni obstal pred željo po tem, da bi trošili in še bolj trošili. Vse te ideje in ideali so bili začuda še nekako sprejeti in so delovali v časih, ko je bilo pomanjkanje – enako, kakor so tudi še danes sprejeti in delujejo tam, kjer je revščina. Ko se ta preneha in se odpre ocean potrošniškega raja, ne veljajo niti islam, niti budizem, niti krščanstvo, niti marksizem. Vsi se poserjejo nanje.«
(str. 148)
Poziv k poglobljenemu premišljevanju
Hkrati pa nas avtor nagovarja k poglobljenemu eksistencialističnemu premišljevanju in duhovni prebujenosti.
»[…] To je naša bedna resnica, da v svetu brez Boga ni mogoče doseči nič smiselnega in nerelativnega, tudi če bi bili gospodarji vesolja. Zato je to prizadevanje vnaprej izgubljeno, kakor je bila babilonska stavba, in to tudi v primeru, če bi jo dozidali do konca. To je samonamen, ki je beden in protisloven in itak nikoli ne zadovolji – to trpko vejo vsi, ki so brez boga. V svetu, v katerem je Bog, tam pa naša prizadevanja in delo pridobijo namen in smisel. Molči še! – Zapomni si: – vsak naj si izbere, kar hoče. To je – bodisi svet z Bogom bodisi brez Boga. Nobenih racionalističnih argumentov za obstoj Boga ni – in jih nikoli ne bo. Je pa ena sama racionalna resnica, h kateri teži vsa metafizika, edina, do katere sploh lahko pride, da če ni Boga, ni vredno živet.«
(str. 199)
»[…] Za racionalista, ki pravi, da boga ni, sicer, recimo ni kazni, vendar je edino upanje, ki ga ima, da bo dejansko umrl, da bo dejansko po njem. Taka polomija je njegovo celoživljensko delo. Samo upa, da bo pobrisal iz bivajočega. V svetu brez Boga je ves čas edini zaključek in edini partner vsega NIČ. To je, nasprotno, tisto, kar v svetu z Bogom nima kaj počet.«
(str. 200)
Leta 1996 je kot profesorica slovenskega jezika s književnostjo in sociologije diplomirala na Pedagoški fakulteti v Mariboru, leta 2015 pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani končala magistrski študij šolskega knjižničarstva. Kot knjižničarka je zaposlena na Srednji elektro-računalniški šoli v Mariboru, kjer vodi medgeneracijski bralni klub.
Soavtor/ica
Učiteljica slovenščine in šolska knjižničarka na OŠ Brezovica pri Ljubljani, kjer sodeluje pri Bralni znački in organizaciji Bralnih noči za učence. Že vrsto let je mentorica Šolskega pesniškega natečaja (nagrajene pesmi in pesniki se predstavijo na šolski prireditvi ob kulturnem prazniku). Ob desetletnici natečaja je uredila zbornik Za deset let pesmi. Ustanovila je bralni klub za zaposlene na šoli, kjer dela.