Stavek »kaj bodo pa drugi rekli« je skriti (glasni ali tihi, celo nezavedni) in navidezni moralni cenzor, ki usmerja in gradi naša življenja. Je namestnik Boga in župnika, očeta in matere ali drugih sorodnikov. Stisne nas tam, kjer smo najšibkejši in najranljivejši, prav tja nas piči s svojim, na videz dobrohotnim glasom. Jedro njegovega glasu je strah. In sicer prav poseben strah, ki človekovo potrebo po stiku z »drugimi« in po pomoči »drugih« v težkem trenutku izrabi in jo spremeni v strah pred izločenostjo iz družbe, družine, kroga kolegov in prijateljev.
V srednjem veku je ta strah v Evropi obstajal kot strah pred izobčitvijo iz Cerkve, s čimer je izobčenec tvegal, da ga lahko kdorkoli ubije – legalno in brez pravnih posledic. »Kaj bodo pa drugi rekli« je torej prav ta strah, le da je iz zunanje in realne ali otipljive nevarnosti pregnan v človekovo nezavedno. V trenutkih krize, kakršna je bila nedavna pandemija kovide, je »kaj bodo pa drugi rekli« spet preskočil v popolnoma otipljiv strah pred dejansko izločenostjo.
Sfinga: »Brezno ni zunanje, ampak je v tebi«
Preklop iz dejanske nevarnosti v nevarnost, ki preži in grozi v nezavednem, je mojstrsko upodobil Pier Paolo Pasolini v filmu Kralj Ojdip, kjer Ojdip pahne pošast Sfingo v brezno, ona pa mu reče, da problem ni to brezno, ampak brezno v njegovem nezavednem.
Seveda Pasolini to »izreče« skozi Sfingo v kontekstu, ki je nekoliko drugačen od tega, o čemer tukaj teče beseda, vendar pa na učinkovit način predstavi civilizacijski preklop od zunanjega k »notranjemu« oziroma nezavednemu, torej k problemom modernega in znotraj kapitalizma oblikovanega človeka, ki je veroval nekoč, a ne veruje več – oziroma je popolnoma nereligiozen. V civilizacijskem preklopu k »notranjemu« pomembno vlogo igra cenzurna linija – ali sistem mnogih, skozi tehnološki napredek in industrijske revolucije pridobljenih cenzurnih linij. Te odrejajo, kaj bo šlo v nezavedno in s čim se bomo ukvarjali v zavesti.
Na vasi …
Morda so polvaške skupnosti zanimive predvsem zato, ker glas »kaj bodo pa drugi rekli« celo še danes nastopa kot glas brez govorca. Nastopa kot glas, ki nima telesa, a si svoji človeška telesa in jih po vojaško okupira, seli se z enega telesa na drugega kakor virus in si jih podredi. »Kaj bodo pa drugi rekli« lahko odzvanja in najbolj strupeno tudi odzvanja z glasom najintimnejših sorodnikov oziroma tistih, s katerimi smo si v nekem trenutku delili svoje življenje. »Kaj bodo pa drugi rekli« je podedovan iz preteklih generacij – in seveda se v kulturi (poznam samo zahodnjaške kulture) odraža nekoliko drugače. Njegovo polje delovanja je nepredstavljivo široko.
Smešna (ali pa tragična) je zgodba neke znanke, gospe po petdesetem, ki živi kot podnajemnica v hiši, v zelo verni vasi v hribih. Z najemodajalcem sta bila sprva v prisrčnih odnosih, nato v napetih in mestoma strupenih odnosih, nato pa sta, ko je izvedel, da se bo v kratkem preselila, spet vzpostavila prisrčen odnos. V znak te obnovljene prisrčnosti ji je dovolil, sicer velikodušen gospod, da si na vrtu nabere njegovih špargljev. A ko je to počela, jo je zmotil njen najgloblji sovražnik: »Kaj bodo pa drugi rekli? Da ne bodo rekli, da kradem?« »Kaj bodo pa drugi rekli« je torej sposoben zastrupiti še tako čisto jed in dejanje sprave.
Električni pastir za meščane
Ljudje, ki smo, vsaj navzven, vajeni ignorirati glas »kaj bodo pa drugi rekli«, se temu morda lahko smejimo. Toda obstaja možnost, da tudi nam, enako kot našim »manj svobodomiselnim« sotrpinom z vasi, ta »kaj bodo pa drugi rekli« ravno tako usmerja življenje: molče, z nevidno prisotnostjo, kot telesni ali povsem ponotranjeni emocionalni tik, niti ne beseda ali stavek, niti ne nekaj, kar bi skozi jezik nosilo pomen, ampak bolj kot milisekunda električnega toka, spuščenega skozi telo, tako neznatnega, da ga sploh ne opazimo. Oziroma ga lahko opazimo, le če smo v močnem zavedanju sebe.
Da, da, »kaj bodo pa drugi rekli« je električni pastir za človeško živino. Toda v sredini ne obstaja in okoli ga tudi nič ni. Je neko nebivajoče, ki uničuje življenja z namero, da bi nas zaščitilo pred »drugimi«. »Kaj bodo pa drugi rekli« to počne tudi tako, da se poveže s sramom. S »sramom pred …« in z občutkom vnaprej projicirane krivde, zaradi katerih se lahko celo izločimo iz kroga prijateljev, da tega ne bi storili – drugi. »Kaj bodo pa drugi rekli« nas torej sili izogibati se strahu pred izločenostjo iz kroga bližnjih, to pa tako, da nas doleti ravno ta izid (občutek izločenosti). Oziroma si ga sami ustvarimo. S »kaj bodo pa drugi rekli« nastajajo prividna partnerstva in se lahko razbijejo lepi človeški in intimni odnosi. Dovolj je, da ima nekdo »drug« avtoriteto nad tem, kar čutimo in opažamo, in že oslepimo za to, kar čutimo in opazujemo, da bi potem zaradi želje ustrezati takšni avtoriteti uničili čudovit človeški odnos – z »neprimerno osebo«. Poznam takšne primere.
Skriti vpliv
Kako spoznamo izjemno skrito delovanje »kaj bodo pa drugi rekli« in kako se zavemo njegove prisotnosti v naših življenjih?
Obstajajo trenutki ali obdobja, ko zmanjka energije, s katero hranimo ta navidezno skrbni in v našo korist delujoči glas.
To so obdobja zloma in izgube, ko se nam zgodi izkušnja dejanske ali zgolj psihološke izločenosti iz kroga »drugih«. Takrat lahko spoznamo, da smo v službi ali karieri ali celo nekem početju, za katerega smo mislili, da v celoti izhaja iz nas, bili predani – četudi samo s 30 % – na način »kaj bodo pa drugi rekli«. Nas bodo pohvalili, nas bodo grajali? Dokler hlepimo po hvali drugih in bežimo pred kritiko drugih, bomo žrtve »kaj bodo pa drugi rekli« – bomo žrtve lastnega lažnega jaza. In morda lahko, prenasičeni z glasom »kaj bodo pa drugi rekli« iz žrtve besed teh »drugih« prestopimo v vlogo presojevalcev, obsojevalcev, prestopimo v glas teh »drugih«, ki nenehno nekaj govorijo, obsojajo, se zgražajo in s tem pridobivajo moč nad posamezniki.
Morda bi ta zapis bil šokanten v 19. stoletju. V 21. stoletju smo že vsega vajeni in se delamo, da se nas »kaj bodo pa drugi rekli« ne tiče več. Toda civilizacija všečkov in nevšečkov ni drugega kot nadgradnja »kaj bodo pa drugi rekli«. V dobi vladavine kamere lahko »kaj bodo pa drugi rekli« odloča celo o življenju in smrti.
A stvar gre še globlje, na videz nič travmatična ni. Celo skrb za nas same je lahko okužena s »kaj bodo pa drugi rekli«. To morda velja predvsem za ženske, ker so – četudi nezavedno – vzgajane tako, da je njihovo telo zmeraj že podružbljeno telo. Vsakdo ima pravico komentirati to telo. Z drugimi besedami: zgodi se lahko preblisk, da zaradi »kaj bodo pa drugi rekli« še nikoli niste položile roke nase, tako da bi ta gib bil ljubeče negovalen, prekipevajoč od ljubečnosti, ki vre od znotraj. Morda ste se dotikale sebe z dolžnostjo, v strahu, z gnusom ali neobčutljivo kakor predmeta v trgovini, in je dotik prežemal interes varovanja fasade pred vdorom linča željnih množic svojih misli ali misli drugih ljudi. In če je to tako, potem je ta lažna skrb zase bila raztegnjena na intimni odnos z otroci in s partnerji. Kakor se dotikaš sebe, tako se dotikaš drugih.
Slišati, kaj si pravim in kaj mi reče drugi človek
Obstaja doba, ko te fasade odpadejo in se »kaj bodo pa drugi rekli« nekako polagoma, iz dneva v dan odstruži. Ta doba se imenuje starost. Smrt in bolezen se ne ozirata na to, kaj bodo rekli drugi.
Prav zato je »kaj bodo pa drugi rekli« treba jasno slišati v sebi, kadar se oglasi. Zato da bi lahko ljubeče vzeli sebe k sebi in z resnico, iskrenostjo in ljubeznijo nahranili svojo lakoto po pristnem. Ki nam je »drugi« nikoli ne bodo dali. Pa če bi si tega še tako želeli, nam glede tega lahko dajo samo – podporo. In čeprav to ni ne malo in ne samoumevno, moramo bistveno narediti sami. Tako da stopimo v lastno pristnost, v svoje srce, da tam ne glede na karkoli tudi stojimo in ostanemo. Takrat bomo lahko zares slišali sebe in druge, ne pa zmeraj samo glasu namišljenih »drugih«. In od te točke dalje se lahko vse obrne.
Pesnica, esejistka, literarna kritičarka, urednica in književna prevajalka iz italijanščine in angleščine. Dobitnica Stritarjeve nagrade za mlado kritičarko, nagrade vitez(inja) poezije 2004 in Veronikine nagrade 2019. Avtorica pesniških zbirk Hlače za Džija (2012), Tisoč osemdeset stopinj (2018) in monografije Temni gen: estetsko skozi prizmo mističnega izkustva (2001).