Povrhnjico poletne medijske nezavesti je le neopazno oplazila diskretna notica, nato pa jo je iz območja pozornosti kaj kmalu spet odplavila povodenj novega in novega, bolj ali manj prav tako obrobnega žlobudranja. Ker ji tisti, ki so za to poklicani in plačani, niso namenjali večje pozornosti, jo skušam vsaj na tem mestu ponovno potegniti za lase in ji pogledati še v drugo lice.
V Delovem članku smo prebrali, da se zasužnjenim masam Evrope obeta reforma denarja. Že samo iz podatka, da to reformo snuje Evropska centralna banka, je mogoče sklepati, da ne bo šlo za tako prenovo, ki bi podložnikom prinašala kaj boljše ali celo lažje življenje – in bi omenjeni obet tedaj v resnici zadeval prav vsakogar izmed nas, ki moramo dan za dnem do golega opraskati svoje denarnice, da nekako pridemo skozi. Ne, te bojazni žal ni. Reforma – če rečem z oguljenim komparativističnim izrazom – ne bo vsebinska, temveč zgolj formalna. Iz medijskega zapisa je namreč mogoče razbrati, da so vsega siti razvajenci pri koritu preprosto naveličani premalo ›lepega‹ videza denarja, ki ga dovoljujejo uporabljati podjarmljenim ljudstvom, zato si želijo v tem smislu nekaj osvežitve, nekaj – novega, kajneda. Da gre resnično za izbljuvek mentalnega stuporja tistih, ki imajo vsega preveč, lepo ponazarja razlaga ozadja potrebe po reformi: »Po dvajsetih letih je prišel čas, da pregledamo podobe naših bankovcev in jih približamo Evropejcem vseh starosti in ozadij.«
Dokler je svet še bil svet in življenje ljudi v njem nekaj resničnega, je sleherno spremembo v obojem narekovala zgolj taka ali drugačna potreba. Nuja. Kavzalna logika. V slovenskem izročilu se je ohranil ljudski rek, ki nalaga, naj ›ne menjamo konja, ki vleče‹. O kakovosti evrove vleke bi se resda dalo razpravljati, a za ta vidik našega denarništva so bolj poklicani drugi. Strokovnjaki. Meni se zdi zanimiv podatek, da formalno (oblikovno) spreminjanja našega denarja po vsem videzu ne narekuje nobena oprijemljiva potreba, ki bi izhajala iz dejanske, denarniške narave valute, temveč kratko malo – dolgčas, naveličanost.
Dejavnik, ki je očitno prelil tisto eno kapljico čez rob, je časovna enota: dvajset let je za klope, neizderljive izza krmil oblasti, vendarle predolga doba, da bi še nadalje (kako – še naslednjih dvajset? štirideset … let?) gledali nespremenjen denar, v katerem se že vse življenje kopljejo. Utemeljevanje potrebe po spremembah z govorjenjem, da je po toliko in toliko letih ›zdaj pa res že čas‹ zanje, je nezgrešljiv simptom globoke dekadentnosti sistema – in po vsej verjetnosti tudi že zavedanja o neizogibnem približevanju njegovega zatona. Seveda le pri tistih, ki denarja niti ne gledajo nujno vsak dan, ki so osvobojeni vsakodnevnega stika z njim (denimo stoječ v vrstah pred trgovinskimi blagajnami); ki jim, skratka, ni treba imeti vsak trenutek pri sebi vsaj kaj gotovine, da bi normalno preživeli, saj jim je vendar vse potrebno (in, oh, še mnogo več kot to) jadrno prineseno k riti.
Še drugače povedano, frankfurtskih krezov in bruseljskih napoleonov niti malo ne moti škandalozna inflacija v evrskem območju, v katero so politični apostoli zla prisilno in po tujem diktatu zvlekli stotine milijonov prebivalcev naše podceline. Nikakor, podivjana draginja naj kar lepo ostane v obzirni domeni individualnega reševanja finančnega požara: vsakdo naj se rešuje sam, kakor pač ve in zna. Za gašenje inflacije torej ni pravi čas; potemtakem tudi nobene resne potrebe. Medtem ko je po dveh desetletjih živega dolgčasa čas povsem dozorel za to, da naš denar ošopirimo z novim, bleščečim perjem.
Barva in vonj denarja
V nasprotju s prikomolčenci smo na našem – resničnem – bregu stvarnosti vsi drugi, ki edino z dejanskim in trdim delom prihajamo do denarja, da ga lahko sočasno dajemo naprej in nam je golo preživetje tako sploh omogočeno. Prepričan sem, da imam sam večkrat v rokah pravi denar kakor samospoštovana gospa predsednica, ki se je (po lastnih besedah) bankovcev po dvajsetletnem buljenju vanje že rahlo naveličala. Jaz moram namreč dan za dnem natanko prešteti papirčke in kovančke, da se slučajno ne pregrešim in si na trgu ne poželim več, kot mi dopušča kupna nemoč. Ne da bi imel pri tem jaz osebno kak izreden privilegij poslušanja šelestenja in žvenketanja denarja, daleč od tega – domnevam, da v evroobmočju približno enako počne še mnogo milijonov drugih ljudi. Velikemu delu teh množic se verjetno gladko fučka za to, kako so porisani bankovci, ki jim omogočajo življenje v skupnosti: bistveno pomembnejša je njihova vrednost. In še neskončno bolj je pomembno to, ali jih sploh premoremo.
Evropske monetarne oblasti (enako pa tudi preostalih) prav nič ne skrbi okoliščina, da ljudje težko prihajajo do spodobnega in poštenega dela, še teže do poštenega in pravičnega plačila, torej do denarja, s katerim bi nato še bolje pitali bogatenje elit. V ospredju teh elit ni skrb za trdnost valute, njena obramba zlasti pred agresivno ameriško; ni skrb za krepitev valute v novem svetu, ki ga bo sooblikovala množica precej raznobarvnih denarjev in ki raste zlasti na stebrih kitajske, ruske, brazilske ekonomije (ob čemer se zdi, da je meja potencialov mnogih preostalih, zlasti azijskih in afriških, zgolj nebo). Ne. Evropska denarna oblast medtem sedi v svojih udobno toplih foteljčkih in razmišlja kvečjemu o novem – pakovanju.
Tekanje za Geronimovim cadillacom
Mlajši rodovi bodo to težko verjeli, ampak nekateri dejansko še pomnimo tiste svinčene čase, v katerih smo koprneli po takšnem življenju, kot ga imajo (to se pravi: kot smo samim sebi slikali, da ga imajo) na srečno bogatem Zahodu. Prigovarjali so nam, da smo revni, bedni, neugledni, da se moramo svoje slovansko smrdljive zanikrnosti sramovati pred Zahodom, ki pa je ves dišeč, bleščeč, kjer ulice niso nasmetene s papirčki, kjer so fasade vseh hiš zloščene do sijaja, v katerem pastelni odtenki pri milem bogu nimajo mesta – Zahodom, skratka, ki naj nam bo s svojim bogastvom svetal zgled.
Gledali smo ta Zahod, ga okušali in ovohavali, brali in poslušali. Posebej ob slednjem nam je, generacijam neponovljivih osemdesetih, močno v ušesa udarilo zanimivo opažanje. Najbolj kvišku smo seveda gledali Nemčijo in njeno kulturo; ne samo zaradi posebnega vzdušja bibličnega mirovništva prezrele hladne vojne, ampak prav njeno popkulturo. Ta se je prezentirala kot nekaj izvrstnega, vrhunskega, neustavljivega … ampak kolikor smo lahko že nagonsko presodili, je bila zlasti dolgočasna, šlagersko neizvirna, pusta, nedomiselna, v najboljšem primeru obupno kičasta. Si je dandanes sploh še mogoče misliti, da sta bila Modern Talking in Bijelo dugme otroka istega časa – in hkrati simbola tako neskončno nezdružljivih svetov?
Nas mladih, pred katerimi je še bil ves svet (pa poglejte, kaj je danes nastalo iz njega …), to takrat ni preveč ganilo. Resda je bila nemška popularna glasba en živ obup, tisto, kar so oni imeli za avantgardo, pa brezdušen dolgčas – toda mi smo Nemce največkrat gledali predvsem kot imetnike mark, trajnega, jekleno trdnega denarja, ki bo nezlomljiv, nepremagljiv tudi pred oltarjem zgodovine. Pustimo, da je ta potem rahlo zašla, ampak dejstvo je, da smo ›nerazviti‹ Evropejci tistih časov radi ostajali pri otipljivi stvarnosti svojega sveta, vseeno pa smo si želeli, da bi si lahko z Nemci nekako delili vsaj njihov denar – in njihove avtomobile, kakopak; medtem ko bi si druge ›dobrote‹ mirno lahko obdržali. (Da bi nas mikala njihova hrana? Da bi nas zapeljal njihov stil zabave? Nein, danke!)
Takrat bi dali vse mogoče, čudovito poslikane, celo s podobicami morebitnih zapeljivo vznesenih diktatorjev ozaljšane bankovce tega sveta, da bi le nekoč imeli v žepu kakšno sivkasto, dolgočasno, že stoletja nespremenjeno valuto – a zato neizmerno trdno in vredno. Bogato, z eno besedo. Zdelo se nam je, da so se nam po več kot poldrugem desetletju samostojnosti z evrom (z vnebovzetostjo pod obstret nominalno najbogatejšega dela sveta) davne sanje otrok socializma uresničile. A saj vemo, kaj sledi, potem ko se izpolnijo sanje – neizogibno prebujenje. Slovencem do dvajsetletnega zehanja ob preveč enoličnem denarju ta hip resda še manjka nekaj let, a kot kaže, bomo še nekoliko prej kakor potniki na hitrejšem evropskem vlaku deležni, oh, prepotrebne oblikovne osvežitve.
Mamon v posodobljeni preobleki
Oglejmo si tedaj nekatere elemente te fotogenične prenove. Sedanji »namišljeni mostovi, oboki in okna« naj bi bili zastareli, umaknili naj bi se novim motivom. Eden od predlaganih so »ptiči, ki ne poznajo meja, njihova gnezda pa spominjajo na našo željo, da gradimo mesta in družbe, ki negujejo in ščitijo prihodnost; podobe naj bi odražale tudi bogato evropsko kulturno dediščino in dinamično kulturno ustvarjalnost«. Težko se je ubraniti vtisa, da so vladarjem sveta prej kot naklonjenost pticam, ›s katerimi si delimo nebo‹ in katerih gnezda so lahko prikupna alegorija človeškega grabljenja gmotnega bogastva, pri srcu bolj v železnih kletkah bridko vklenjene ptičke, ki naj predvsem ljubko izgledajo in pojejo za njihovo zabavo; medtem ko pticam manj živopisnih značilnosti sledi … najprej baterijska reja, potem razogljičenje; različnim tipom dvonožnih ptičev, nota bene, tudi nepernatim. So pa te ptičice, ki letajo daleč daleč in si vmes spletajo ljubka gnezdeca, lahko povsem neškodljivo arkadijsko slepilo in hkrati prefinjena alegorija, s katero nam oblast namiguje, da nam bo denar po novem še raje letel iz žepov.
Nadaljnji možen motiv na novih evrskih bankovcih naj bi bile »roke, ki so skupne vsem nam, a niti en par ni enak drugemu: roke so zgradile Evropo, ustvarile njeno umetniško dediščino, a nas hkrati učijo, zdravijo, povezujejo in vodijo«. Bilo bi prelepo, če bi le bilo res, kajti zdi se, da gredo evropskim elitam bolj kot roke v nos usta: ›navadni‹ ljudje so pretežno odžiralci, (nekoristni) jedci bogastva, ki si ga je skozi stoletja in desetletja nagrabila (marsikod jara) gospoda vseh barv in nacionalnosti. Roke naj bi bile simbol dela in delavnosti, vendar je prav delo (z delavstvom, preživetjem, socialo in socializmom vred) v svetu nemarno bogatih prenažrtežev najbolj prezirana vrednota. Delo je umazano in smrdi, učijo, edini pravi sogovorniki bodočnosti so naduteži v kravatah in zloščenih čevljih, ki jih v njihovih mercedesih kajpak ne obrizga nobeno blato.
Novi evropski denar naj bi nam kazal tudi »reke, ki prav tako ne poznajo meja in nas povezujejo med sabo in z naravo, te podobe pa naj bi nakazovale svobodo, vrednote in odprtost ljudi v Evropi«. Seveda ščepec idilike nikoli ne škoduje, še manj pa svoboda ljudi, upodobljena vsaj na njihovem denarju, če je že v resničnem življenju ne smejo izkušati. Slovenci imamo do rek in vodovja zelo močan odnos, kajti naš svet je bogato obdarjen s tem elementom. Znamo ga ceniti, a se hkrati zavedamo tudi njegove mogočnosti, ne nazadnje v letošnjem poletju, ko je vodovje, ki je nad nas prihrumelo z viharji od Zahoda, zalilo in odplavilo pol države. Vključno s prenekaterim ›mostom, obokom in oknom‹, ki jih bo torej evropska oblast zdaj per decreto odplavila še z bankovcev.
Leporečenje kot ›vrednota‹ odločevalcev
Marsikatera asociacija bi se še lahko napletla ob teh novih puhlicah, brezkonkurenčna zmaga pa pripade tejle: »Naslednja predlagana tema so evropske vrednote (človeško dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, vladavina prava, človekove pravice), vključno s skrbjo za zaščito narave. Na bankovcih naj bi bila tematizirana tudi skupna prihodnost Evrope, ki naj bi nakazovala potencial Evropejcev.« Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako brezdanje žalostno, kajti o evropskih vrednotah smo se v zadnjem času izdatno naposlušali in nabrali. Preveč, za moj okus. In to same sprevržene stvari, kakršne v normalnem svetu (naših mladosti) ne bi zmogle priti niti plaho na misel, kaj šele, da bi se povzpele v udarno agendo politično korektne evropske javnosti.
Med drugim smo slišali, da v vojni na vzhodu Evrope dandanes branimo evropske vrednote – s tem ko ščitimo poniglavosti, korupcijo, novi zombinacizem in krvoločno (kolonialistično, suženjsko) izkoriščanje človeka po človeku, vse te pridobitve modernega Zahoda pa tam uveljavljamo s tanki, raketami in vojaškimi letali, kajpak v okviru ekstenzivnih mirovniških kampanj. In da bo mera polna, so natanko te, v mediju naštete skupne ›evropske vrednote‹ (človeško dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, vladavina prava, človekove pravice) eminentna tarča zahodne bogataške oligarhije, pripravljena za čimprejšnji in dokončni odstrel, s čimer bo blazirano presrečna Evropa končno pahnjena v novi mračni vek tisočletnega neofevdalizma.
Ravno bruseljska politična smetana je v spregi s pentagonskim hegemonizmom do našega časa že dosledno poteptala prav sleherno od omenjenih opevanih vrednot. Da se razumemo, te so same po sebi nekaj daleč najboljšega, kar bi moglo urejati moderne medčloveške odnose, toda na tnalu političnih, za dober denar komurkoli prodajljivih interesov nimajo žal niti najmanjših možnosti. Zna biti, da utegnejo še najdlje preživeti kot zapisane flance v avtoriziranih učbenikih bodoče politične korektnosti.
S temi vrednotami bo menda zares učinkovito »tematizirana tudi skupna prihodnost Evrope, ki naj bi nakazovala potencial Evropejcev«: ta bo tako smel ostajati zgolj večen potencial, brez možnosti, da bi se kdajkoli tudi razvil in ljudem dovolil kratko malo – živeti. Z drugimi besedami, ko vam začnejo leporečiti o skupnih ›evropskih vrednotah‹, se zgrabite za denarnico, nato pa se pri priči obrnite in zbežite proč, kar zmorejo podplati! V navedenem citatu torej beremo formulacije, ki so še najbližje reklamnim puhlicam negledljivih (in negledanih) oglasnih promocij ali pa pobožnim željam, ki si jih za hobi izmišljajo evrofantasti, vendar nato žalostno nasedajo na čereh stvarnosti.
Solidarnost kot verodostojna vrednota prebivalstva
Vmesno besedovanje omenjenega časopisnega članka si sicer ne zasluži kake posebne obravnave (aja, ECB vam kot ›polnopravnim‹ deležnikom omogoča sodelovanje v javni anketi – samo še do konca avgusta lahko poskusite srečo, če mu imate sporočiti res kaj zaupnega na to temo), zanimiv pa se mi zdi zlasti sklepni odstavek. Takole gre: »Ne glede na to, da evrska denarna oblast pripravlja tudi projekt digitalnega evra, bo gotovina ostala pomemben del svobode pri izbiri načina plačila. Kot zagotavljajo v ECB, bo še naprej ›bistvena za finančno vključenost vseh skupin v družbi. Cilj naše gotovinske strategije je zagotoviti, da bo gotovina še vedno široko dostopna in sprejeta kot plačilno sredstvo in hranilec vrednosti.‹«
Človek bi naivno in z olajšanjem pomislil, da je takšnale reforma oblike evrobankovcev navsezadnje precej razveseljiva, saj bi to moralo pomeniti, da politično-ekonomska vrhuška vendarle ne namerava odpraviti gotovine kot legalnega plačilnega sredstva, o čemer sicer med prebivalstvom vlada daleč preskromna ozaveščenost. Če bodo po letu 2026 prišli v obtok novi bankovci, potemtakem oblasti že ne kanijo vzeti bankovcev iz obtoka, kajne.
Toda pozor, pozor! Kadar vam bankirji pridigajo o svobodi, izbiri, vrednosti (kar je njihov ›sinonim‹ za vrednote) ter vam zagotavljajo vključenost in dostopnost, čim prej sami vključite vse možne alarme, ki vam še delujejo. Dovolite mi toliko zlobe, da spomnim, da bodo novi bankovci vendar emitirani v skladu s politično korektnimi, super-duper novo-prenovljenimi skupno-soglasnimi ›evropskimi vrednotami‹. Nad tem se vsekakor velja zamisliti, kajti če si nalijemo res čistega vina, nekako moramo priznati, da so evropske vrednote, ki so bile tukajšnjim ljudstvom stoletja in stoletja najučinkoviteje vtepane v amigdalo, šle bolj nekako po načelu ›meni tvoj denar, tebi pa moja brca v rit‹. Kdaj naj bi to mutiralo v učbeniško osladno ›človeško dostojanstvo, svobodo, demokracijo, enakost, vladavino prava in človekove pravice‹, nisem dobro opazil. Tudi brutalno razsajanje, ki ta čas davi civilne množice Evrope pa i šire, jih brez resnično trpežne domišljije ne izkazuje.
Navdušujoča in s ponosom navdajajoča medčloveška solidarnost, ki smo jo tostran Alp lahko sodoživljali po vodni ujmi v letošnjem poletju, nas ne sme slepiti. Upam, da bo med ljudmi v lokalnem merilu še zelo dolgo vztrajala – in hkrati upam, da bo nacionalna solidarnost kaj bolj dolgoživa od lahkokrile medijske pozornosti, ki jo človeška nesreča izzove vsaj hipno; da se skupaj s kamerami in mikrofoni ne bo po dolini odpeljalo tudi védenje o posledicah naravne nesreče in njenih vzgibih. Kar zadeva politiko ter njeno laviranje med histeričnim hlepenjem po vseobči všečnosti in koriščenjem vzvodov medčloveškega zla, so pa kakršnekoli iluzije kajpak docela nesmiselne.
Izgon gotovine v numizmatične muzeje?
Zaskrbljujoče je zlasti to, da javnosti, kot kaže, ta tema ne zanima preveč. V lokalnih marketih izginjajo klasične blagajne z živimi blagajničarkami, namesto njih pa se kot plesen širijo brezgotovinske blagajne, ki se jih premnogi (raz)veselijo kot dolgo pričakovanega olajšanja. Prostovoljna odpoved gotovinskemu trgovanju in fantaziranje o odrešilnih implantatih so moderen izraz znane poante o zadovoljnih sužnjih. Planetarna kamarila lahko počasi začne skladiščiti svoj šampanjec v led. Kakorkoli že gledamo, pretirana ležernost ob izbiranju osveženih denarnih logotipov verjetno ni najprimernejša. Konec koncev nihče ni ne zajamčil ne zanikal, da emisija novih bankovcev morda niti ne bo namenjena prednostno za v umazane roke ›navadnega‹ ljudstva. Kje pa je rečeno, da si jih bogataši ne bi utegnili naprintati zlasti za svoje numizmatične zbirke? Zakaj ne bi denimo poskrbeli za sijajne, zloščene muzeje, v katere bi strpali starinsko dediščino, nerabno v krasnih novih časih, ko mladina raje sanjari o podkožnih vsadkih, ki bodo ›mislili‹ namesto nje?
Nameravano prenovo evrskih bankovcev z motivi, ki naj bi odsevali ›evropske vrednote‹, vidim kot enega od patetičnih poskusov krpanja razpadajoče hiše, še bolj neposredno pa kot kar neprijeten omen. Eno je žalostna aksiološka izpraznjenost evropske nadstavbe, po kateri smo tako hlastali že vsaj iz osemdesetih let. Perverzna koruptnost evropske (danes ji največkrat rečemo bruseljske) oligarhije – še več: ohlokracije! – je kot kisli dež razžrla idejo, v katero smo – v socializmu vzgojeni spoštovalci prav tako ideje, čeravno nekoliko drugačne barve – iskreno verjeli in bili pripravljeni vanjo vložiti svojo življenjsko moč. Ideja je danes kvečjemu predmet posmeha, kar Evropo še edino povezuje, pa so skladi, subvencije, procenti, milijoni; ne ljudi: denarja. Druga stvar je mazanje oči Evropejcem s slepilom, da jim bo srečo prinesel denar z estetiziranimi vrednotami. To je seveda trapasto, kajti daleč najpomembnejša ›vrednota‹ denarja mora biti njegova solidnost, trdnost, veljava, zanesljivost, monetarna stanovitnost. O tem ni iz evropalač slišati ne mu ne a. Kolikor vem, si racmani jake tega sveta pretirano ne belijo glave z vprašanji, s kakšnimi estetskimi floskulami naj vendar polepšajo žlahtne zlate palice.
A kot rečeno, o finančnih in finančnopolitičnih ozadjih ne nameravam razpravljati, ker se nanje ne spoznam, o tem vsi skupaj berimo bolj poučene avtorje. Zabaven se mi pa zdi ritem, s katerim je isti medij na začetku poletja skupaj z omenjenim zapisom o lepotni reformi papirnate gotovine hitropotezno lansiral še nadaljnje članke, po branju katerih nam lahko ostane … no, vsaj kakšen cmok v grlu. Sam sem opazil najmanj napoved uvedbe digitalnega evra kot plačilnega sredstva in priganjanje h končno že uvedbi teh digitalnih evrov – ja, kod le hodijo tako dolgo! –, da bomo ja čim prej spet postali čisto podobni tistim, ki so ›bogati‹ že zdaj. V vseh teh zapisih tako opazno pogosto prebiram tešenje, češ da ne ne, da to nikakor ne pomeni konca gotovine, kje pa (»digitalna valuta ne bo povsem izrinila gotovine« [sic!]), da me to navdaja s skrbjo. Izkušnje vendarle učijo, da take vrste miritev (slepitev) prebivalstva praviloma pomeni, da je stvar že odločena in pripravljena. (Glede razkoraka med slepitvijo in totalitarno prisilo se na primer spomnimo, da tudi zloglasno pikanje v ramo nikoli in nikjer ni bilo obvezno: bilo je le de facto prisilno, kajti brez kode pač niste mogli, kamor bi morali ali želeli.)
Ne vem, kako je z vami, ampak jaz se ob takšnem (uradnem) zatrjevanju, da se mi tega ali onega reees in nikaaakor ni treba bati, pri priči spomnim na posnetek zgodovinskega trenutka, ko je prvi sekretar Enotne socialistične stranke Nemčije Walter Ulbricht na tiskovni konferenci 15. junija 1961 uradno zatrdil, da so zadevne govorice pač, glejte, iz trte izvite in da za božjo voljo »nihče nima namena postaviti zidu« (točno s tisto njegovo, neponovljivo intonacijo, poslušajte na koncu tegale posnetka: manj kot dva meseca zatem je berlinski zid že stal, ponosno čvrst in neprebojen, in kdor ga je skušal na lastno pest premagati, je tvegal kroglo v glavo. Ukaz za gradnjo zidu je dal – kako značilno! – prvi sekretar. (Še fun fact: da, ›zid‹; prav ta pojem. Pred omenjeno izjavo namreč nihče ni govoril specifično o zidu, ta beseda je – klasičen freudovski zdrs – prvemu ušla z jezika ravno Ulbrichtu.)
Kar pa zadeva sličice, če si jih bomo čez tri leta še zlagali v denarnice – nekoč smiselno imenovane celo listnice –, jih vsem nam želim zlasti toliko, da tole življenje še nekako preživimo. Zase lahko rečem, da nikoli ravno ne občudujem estetske plati denarja, da mi je zanjo pravzaprav krepko vseeno. Ob takihle člankih, kot je citirani, si lahko celo obnovim spomin na to, kako že pravzaprav izgledata evrski stotak in dvestotak; zlasti o slednjem ugibam, da sem ga morda kdaj pa res že kje videl, čeprav mi je že davno šel iz živega spomina. Medtem ko me vedno znova, kadar vidim bankovec za petsto evrov, preseneti golo dejstvo, da kaj takega sploh obstaja, kajti tisti, ki si denar služimo z delom, ga le težko kdaj dobimo pred oči, kaj šele v roke. Če nam bodo nove evropske vrednote kaj olajšale stik s takimi dragocenostmi, naj bo. Sumim pa, da nam utegnejo podobno kot fotografije evrskih petstotakov še naprej ostati zlasti … simbolične.
—
Makroekonomski vpogled
Če vas zanima profesionalna makroekonomska analiza stanja na Zahodu, vam v ogled priporočamo npr. tale intervju Taylor Hudak z ameriško ekonomistko Catherine Austin Fitts, še več analiz slednje pa najdete na portalu Solari Report.
Priporočamo tudi druge posnetke na kanalu AcTVism Munich, zlasti uvodnega z naslovom Česa vam osrednji mediji ne bodo povedali.
AcTVism Munich: https://www.youtube.com/@acTVismMunich
Foto: Sara Kurfeß (Unsplash)
Diplomiral iz primerjalne književnosti in nemščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani; dolgoletni knjižni urednik, prevajalec tako leposlovja kot stvarne in strokovne literature, največ iz nemščine in angleščine. Član DSKP, vsestranski sodelavec številnih slovenskih založniških hiš in raznih projektov, med drugim literarnega festivala Vilenica. Piše tudi poezijo in (kratko) prozo.