ČLANEK & VIDEO.
Predavanje, ki je naslovljeno s parafrazo naslova prozne zbirke Morava se pogovoriti Tanje Mravak (Hrvaška), je osredotočeno na prozo Snježane Mulić (Bosna in Hercegovina), Svetislava Basare (Srbija) in Andreja Nikolaidisa (Črna gora), omeni pa še nekaj pomembnih in pomenljivih južnoslovanskih proznih glasov.
Predavanje na strokovnem posvetu za knjižničarje Slovanski fokus: južnoslovanske književnosti se je odvilo 13. septembra 2022 v Slovanski knjižnici (Mestna knjižnica Ljubljana).
Morava se pogovoriti
Tanja Mravak: Morava se pogovoriti. Prevedla in spremno besedo napisala Đurđa Strsoglavec. Ljubljana: eBesede, 2012.
»In je začela jokati, vedel pa sem, da bo (…) Samo nisem vedel, kaj bi moral zdaj storiti. Najbrž jo objeti. Ampak potem bi moral tudi kaj reči. Samo kaj?« Tako premišljuje pripovedovalec naslovne zgodbe zbirke Morava se pogovoriti hrvaške avtorice Tanje Mravak, soočen z ženino (zanj nerazumljivo) zahtevo po pogovoru. Kaj reči – in zakaj, navsezadnje, ko pa je težave pogosto lažje rešiti z molkom, z nedrezanjem v boleča mesta medsebojnih odnosov. Naslovna besedna zveza dobro povzame način komuniciranja, ko se pravzaprav kar veliko pogovarjamo, izgovarjamo cel kup besed, vendar z njimi ne izrečemo nič pomembnega, govorimo drug mimo drugega, v komunikacijskih kanalih je vse polno šumov – tako tudi v zbirki kot izrazno sredstvo prevladuje dialog. Kljub temu pa so zgodbe Tanje Mravak polne tišine, neizgovorjenega, pometenega pod preprogo, potlačenega in v skrajnem primeru izdavljenega bodisi skozi solze bodisi skozi stisnjene zobe zaradi nemočne jeze, žal pa sogovornik takrat gleda televizijo, posluša glasbo, premišljuje o sodelavkinem telesu, se pretvarja, da bere časopis, ali mora nujno telefonirati.
Najbrž precej znano. Podobno kot obsedenost z najnovejšo, najboljšo in v vseh specializiranih revijah priporočeno avdioopremo, kot psihično in fizično nasilje v družini, odnosu, službi, kot limanice trgovskih verig in njihovih kartic zvestobe, kot dolga leta gojena zamera, katere vzroka se niti ne spomnimo več, kot apatija, v katero sta zdrsnili simpatija in empatija, kot roke, ki bi rade objele, pa nimajo koga (niti kaj), ker je prepozno, ker je molk zarisal neprestopljivo črto, kot cela vrsta najpogosteje majhnih vsakdanjih nesporazumov, ki se ponavljajo in množijo in prerastejo v tako velike, da nam na koncu preprosto zmanjka moči (in volje), da bi se z njimi spopadli – da bi pogledali tudi vase.
Zbirka Morava se pogovoriti tematizira »tukaj in zdaj« hrvaške stvarnosti in hkratne posledice te stvarnosti na vsakdanjik ljudi, predvsem zaprtost oziroma ujetost v začarani krog neizživetega življenja. V zgodbe bralec stopi in medias res, ko se je vse, kar je pripeljalo do trenutka, dogodka, težave, nesporazuma …, ki jih zgodba tematizira, že zgodilo, zdaj lahko literarne osebe samo še poskušajo zamašiti kakšno luknjo, da ne bi prišlo do (uničujoče) poplave. Vendar največkrat neuspešno in/ali nerazumljeno, kar drugi vpleteni radi pospremijo z »vzpodbudnim« odzivom: »Ti tud znaš vse zasrat.«
Krsta po meri
Snježana Mulić: Krsta po meri. Prevod in spremna beseda Đurđa Strsoglavec. Ljubljana: Družba Piano, 2011.
Krsta po meri bosansko-hercegovske avtorice Snježane Mulić je zbirka grenko-sladkih, grobo-nežnih in humorno-tragičnih zgodb o majhnih stvareh, ki po navadi usodno vplivajo na življenje literarnih oseb – npr. serviserja, pleskarja, učiteljice, gastarbajtarja, zelenjadarja, trgovskega potnika, male baletke –, kot jih največkrat doživlja otroška pripovedovalka. Izbira tovrstnega zornega kota (v kombinaciji z odraslo pripovedovalko z distanco) avtorici omogoča kontrastiranje pri poetiziranju časa, ki ga je grobo in krvavo prekinila vojna v 90. letih 20. stoletja. Majhne, intimne zgodbe Snježane Mulić govorijo o težkih in bolečih temah na preprost in učinkovit način.
Zbirko lahko označimo kot literarizirano avtobiografijo, kakršne se povečini ozirajo v brezskrbna leta odraščanja, le da v zgodbah Snježane Mulić ta leta niti niso tako zelo brezskrbna. Otroške igre na dvorišču se ne končajo samo z odhodom domov, temveč tudi s prepirom, tepežem, vpitjem, solzami, pogrebom. Podobno se znajo končati tudi igre, v katerih odrasli igrajo vloge, ki jim jih je namenilo, pravzaprav vsililo življenje. V tem smislu je pomenljiv naslov zgodbe, po kateri je poimenovana zbirka. Življenje na različne načine zbija krste, vsakomur po meri; komu na lasu iz vrvi za sušenje perila, komu s sladkorno boleznijo, komu v prometni nesreči, mladi ženski s tumorjem, komu z bombo na dvorišču pred blokom …
Praviloma nesrečne usode različnih literarnih oseb so predstavljene sočutno, vendar ne zapadajo v moraliziranje in (samo)pomilovanje, raje se oprimejo (črnega) humorja in melanholičnega lirizma. Zaradi tovrstnega načina tematiziranja usod, na primer deklice, ki ostane brez očesa in brez staršev, Remze, ki jo ljubosumni soprog skrije pred tujimi pogledi, steklarja, ki vse življenje gradi stekleno hišo, duhovnika, ki ga duši kolar, Mujage s travmami iz otroštva, bogate Nure, ki ima vse in nima ničesar, revnega Hajriza, ki nima ničesar in ima vse, Hama, iz čigar hiše prihaja svetloba žalosti, Dinke, ki je izdelovala orožje, vso to žalost, muko in trpljenje lažje prenesemo.
Čeprav so zgodbe kratke, se v njih zgodi veliko, po navadi kaj presenetljivega in pretresljivega. »Preobrat« lahko vpelje kratka napoved ali pa kar zdrsnemo vanj. Pripovedni svetovi v zbirki Krsta po meri niso oblikovani napol (o posledicah nedokončanosti govori zgodba Napol: »Nič ne sme in ne more biti napol. Vse napol je samo napol, to pa je – nič.«), ukrojeni so ravno po meri za zgodbe, ki jih preberemo hitro, pozabimo pa počasi. (podobno kot zgodbe Lamije Begagić.)
Vzpon in padec Parkinsonove bolezni
Svetislav Basara: Vzpon in padec Parkinsonove bolezni. Prevedla in spremno besedo napisala Đurđa Strsoglavec. Ljubljana: Modrijan, 2011.
Srbski avtor Svetislav Basara se je z romanom Vzpon in padec Parkinsonove bolezni po daljšem premoru, ko so nastajali romani in eseji, vpeti v »tukaj in zdaj« Srbije po razpadu skupne države, vrnil k prepoznavni pisavi, s katero je v osemdesetih letih 20. stoletja prepričal tako stroko kot bralce (predvsem z romanom Fama o kolesarjih) in ki jo zaznamujejo prepletanje fikcije in fakcije, apokrifna dokumentarnost ter postmodernistično kolažiranje. Roman skozi različne diskurze (npr. zgodovinski, literarni, apokrifni, izpovedni, pričevanjski) tematizira pojav, meteorski vzpon in boleč padec bolezni (življenja) Demjana Parkinsona oziroma vzroke zanjo ter njene posledice, ki iz Rusije, Parkinsonove domovine, segajo v različne smeri in v različna zgodovinska obdobja. Čeprav gre za na trenutke groteskno zgodbo o nenehnem boju med boleznijo, ki je resnična, in zdravjem, ki je navidezno (kot skuša prepričati Parkinson), skozi katero se sprehajajo ruski klasični realisti, nemški filozofi, sumljivi alkimisti in sumničavi kagebejevci, pomembni državniki in nepomembni aparatčiki, Basari uspe stkati ironično sliko sveta, v katerem zgodovino nenehno preverjamo in vrednotimo glede na resnico tistega, ki jo (trenutno) piše.
Basarova historiografska metafikcija oziroma kriptozgodovina torej nima nič opraviti s starostno boleznijo, ki je ime dobila po angleškem zdravniku Jamesu Parkinsonu in je posledica okvare živčnih celic, in nič s parkinsonizmom kot skupkom nevroloških motenj. Tu gre za Demjana Parkinsona, iznajditelja strašne bolezni, in za parkinsonizem kot bolezen, ki jo sprejmemo prostovoljno – izkaže se, da je moderni parkinsonizem pravzaprav ponaredek. Basarov Parkinson se ne ukvarja z medicino (čeprav je zdravnik, sanitetni kapetan), temveč z duhovno-revolucionarno dejavnostjo, med drugim piše idejno-ideološke razprave, organizira tajno društvo za sprožitev svetovne vojne in reorganizira propadajoče Otomansko cesarstvo (Atatürk samo izpelje Parkinsonova navodila) ter živi in dela v različnih okoljih in pod različnimi imeni. Zgodovinopisje razume kot besedilno mistifikacijo, zgodovino kot subjektivni besedilni konstrukt, podprt s psevdodokumentarističnimi pričevanji, z izvirnim in lažnim dokumentarističnim gradivom, z apokrifnimi in simuliranimi dokumenti, z lažnimi citati, z lažnimi rokopisi in (ponarejenimi) ponaredki.
V romanu je vsemu pripisana resničnost, zato vse deluje kot resničnost, ne sprašujemo se o »resničnosti« letnic rojstev ali smrti, ob celi vrsti trditev (npr. da je Parkinson izumitelj avtoštopa, da je prvi opravil operacijo na odprtem srcu, da so parkinsonisti sprožili prvo svetovno vojno, da evet v turščini pomeni ne …) se nasmehnemo, vendar jim znotraj pripovednega sveta verjamemo, tj. jih imamo za resnične, kajti fikcija, predstavljena kot fakcija, ki ne skriva (mistificira) svoje fikcijskosti, funkcionira kot fakcija.
Pripovednih svetov pred bralcem ne odstira pripovedovalec, temveč heterogeno gradivo organizira prirejevalec (pri tem gre za dvojno referiranje – za reference na stvarne in na nestvarne osebe). Prirejevalec se opira na zgodbe, ki jih oblikuje v gosto tkano besedilno mrežo fragmentov, citatov, dopolnjevanj, ponarejanj, prirejanj in mistifikacij stvarnim (in fikcijskim) osebam pripisanih besedil, izjav, trditev, mnenj, mimogrede izrečenih pripomb in misli. Ta mreža je le mestoma ohlapna montažna medbesedilna mreža fikcije in fakcije, stkana iz pričevanj, zapisov, arhivskih podatkov, biblijskih konotacij, apokrifnih in resničnih dokumentov (kot resnični dokumenti funkcionirajo tudi deli iz prejšnjih Basarovih romanov, torej prej fikcija v novi fikciji postane fakcija), izmenjujočih se pripovedovalčevih položajev in zornih kotov. Literarna dejstva so podprta z zgodovinskim gradivom, zgodovinska pa z literarnim.
V Vzponu in padcu Parkinsonove bolezni ima funkcijo prirejevalca vohun ruske tajne službe Kasatkin, ki vohuni za zgodovinarjem Voznesenskim. Ta pa raziskuje življenje Demjana Parkinsona in zgodovino skrivnostne bolezni, ki je po njem dobila ime (morbus Parkinsoni), ter skuša dognati, za kaj je šlo pri ponarejanju bolezni (in ne samo bolezni).
Basarov roman vzpostavlja protistava bolezen – zdravje, ki se manifestira skozi številne preobrazbe, na primer duh – materija, notranje – zunanje, duhovno – telesno, vojna – mir, teizem – ateizem, krščanstvo – poganstvo, geocentrizem – heliocentrizem, srednji vek – renesansa, teocentrizem – antropocentrizem.
Fama o kolesarjih
Svetislav Basara: Fama o kolesarjih. Prevod Dejan Rajčić. Spremna beseda Tanja Tomazin. Novo mesto: Goga, 2015.
Takšno organiziranost romanesknega sveta je Basara vzpostavil že v svojem antologijskem romanu Fama o kolesarjih (1988), od koder se je (med drugim) na Parkinsonov seznam znamenitih bolnikov uvrstil Karel Grdi, ena ključnih mistificiranih figur romana o tajnem redu evangelijskih kolesarjev rožnega križa (pripadniki tega reda morajo biti pripravljeni na vse, predvsem pa morajo verjeti v vse, in morajo voziti kolo znamke Rog). Za Basarovo prozo je značilno drobljenje narativne strukture na dele, ki so veriženi ali v okviru istega literarnega dela ali pa ta okvir presegajo – motivi, ideje in protagonisti se radi razlivajo prek robov pripovednih svetov, uokvirjenih s platnicami ene knjige.
Basarova prepoznavna pisava ni zlahka berljiva, zanjo je značilno na primer metafikcija, medbesedilnost, metabesedilnost, citatnost, fragmentarnost, dekanonizacija, depersonalizacija, ironija, samorefleksija, aktivno sodelovanje bralca, tehnika zgodbe v zgodbi, falzificirana dokumentarnost, hibridizacija žanrov, pastiširanje, postzgodovinski odnos do tradicije in zgodovine, alegorijska fantastika, nekavzalna logika, posebna časovno-prostorska razmerja, demistifikacija literarnega postopka in demistifikacija avtorja.
Če vas je to spomnilo na prozo Milorada Pavića, imate prav.
Mimesis
Andrej Nikolaidis: Mimesis. Prevedel Aleš Čar. Ljubljana: Študentska založba, 2006.
Literarna drža nove črnogorske proze, kot je literarna kritika označila avtorje, ki so v prvem desetletju 21. stoletja naredili bum v tamkajšnjem medijskem, kulturnem in literarnem prostoru, pomeni radikalno diskontinuiteto – kvalitativno, slogovno in motivno – v razmerju do večine prejšnje črnogorske literarne produkcije ter brezkompromisno ignoriranje ustaljene navezave na topose črnogorske literarne in kulturne dediščine. Eden najprepoznavnejših jeznih fantov literarne Črne gore, čigar glas v različnih kolumnah odmeva tudi po drugih južnoslovanskih deželah, je Andrej Nikolaidis, tisti našpičeni in ogorčeni sarajevsko-ulcinjski pisec, ki »mu pripada najbolj prepoznaven glas generacije ter ga imajo bralci najbolj strastno radi in ga najhuje sovražijo«, kot ga je označil neki drugi našpičeni in ogorčeni avtor, namreč srbski literarni kritik Teofil Pančić, ki je prispeval spremno besedo k slovenskemu prevodu romana Mimesis (spremno besedo je prevedla Jana Unuk).
Pripovedovalec Konstantin Teofilis živi – no, bolj životari – v Ulcinju. Ko pismonoša nekega dne v njegovo zavestno izbrano izoliranost in umaknjenost prinese dve pismi, eno iz Bosne in Hercegovine ter drugo iz Nizozemske, se znajde pred najpomembnejšo odločitvijo v življenju. Prvo pismo pošiljajo sošolci, ki ga vabijo na deseto obletnico mature 7. maja ob 20.00 v Sarajevo, drugo pošilja njegovo dekle, ki trenutno živi v Amsterdamu in ki mu postavi ultimat: ali bo prišel v Amsterdam in se poročil z njo ali pa se ne bosta nikoli več videla. V pismu je tudi letalska vozovnica za let Sarajevo-Amsterdam, 7. maja ob 17.30. Teofilis odide v Sarajevo, prespi v babičinem stanovanju, in se naslednji dan odloči, da bo …
Ne, ne, ni tako preprosto. Mimesis ne ponuja odgovorov, zastavlja samo vprašanja. Težka, moralna, povezana z odgovornostjo za mračna devetdeseta leta, za nenadomestljivo izgubo dragocenih let celih generacij, za barbarstvo v imenu vzvišene nacionalne ideje, vprašanja o družbeni odgovornosti. Nikolaidisov roman ni premočrtna ljubezenska zgodba z nepredvidljivim koncem, temveč diskurzivna mreža fragmentov o neznosnem stanju duha v okolju, od koder ni poti naprej – pot vodi samo nazaj –, v okolju, kjer pravoslavje »smrdi kot kužna mrhovina vse do neba«, kjer ne obstaja nič od tistega, česar ni v Njegoševem Gorskem vencu, tej Bibliji vsakega pravega Črnogorca, v okolju, kjer je odsotna vsaka (zdrava) ambicija, kjer se da zdrav razum ohraniti samo z eskapizmom – Nikolaidosov pripovedovalec si za umik iz omenjenega izbere walkman (»Zastavljam si vprašanje: kaj je v središču mojega sveta? Umik?«). I see a Darkness, Heroes, Blood, Losing My Religion, Still Ill – to niso samo glasbene reference, to je dosledna mimetičnost. Hiperrealizem, ozaljšan z esejističnostjo. (Podobno kot v prozi Balše Brkovića.)
Enako brezkompromisnost najdemo tudi v romanih Sin (prev. Nino Flisar, Maribor: Pivec, 2018), Madžarski stavek: žaloigra (prev. Dijana Matković, Ljubljana: LUD Šerpa, 2018), ki je napisan z enim samim zamahov, v eni sami povedi, najbolj pa je navzoča v romanu Odlašanje. Parezija (prev. Dijana Matković, Ljubljana: Sanje, 2021), kjer Andrej Nikolaidis Zahodnemu Balkanu, kot južnoslovanskemu svetu ljubkovalno reče politika, vrže v obraz čisto vse.
Ne odlašajte z branjem.
Predavateljica južnoslovanskih književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in prevajalka iz južnoslovanskih jezikov.