Ivo Andrić in Slovenci

Čas branja: 11 min.

Nobelovec Ivo Andrić je o Sloveniji, Slovenkah in Slovencih govoril in pisal večkrat. V tem prispevku, ki je del mojih zapisov o zaslužnih oz. uglednih južnoslovanskih pisateljih in mislecih, osvetljujem literarno delo in manj znane podatke in zapise Iva Andrića o Sloveniji in njenih ljudeh.

Tega sem se lotil na osnovi preučevanja njegovega celotnega literarnega opusa in predvsem na osnovi besedil, objavljenih v deseti knjigi posthumno izdanih zbranih del Iva Andrića (Beograd 1981), ter v knjigi Znakovi pored puta (Beograd 2004), v kateri so zajeti oz. objavljeni rokopisni fragmenti iz Andrićeve osebne zapuščine, iz njegovih različnih delovnih zvezkov, npr. Crna sveska, Kockasta sveska in drugih, z zapisanimi mislimi in dogodki tekom več desetletij. V slednji je v poglavju ‘Registar pojmova’ navedeno 8 osebnih zapisov, ki se izrecno nanašajo na Slovenijo, Slovenke in Slovence. Z natančnim branjem Andrićevih besedil sem ugotovil, da je to število preskromno in da je pisatelj Andrić svoje poglede na Slovenijo, njene prebivalce in naravne značilnosti zapisal kar dvaintridesetkrat (32-krat). Te zapise navajam in kratko komentiram.

Najprej naj povem, da si štejem v čast, da lahko v tem eminentnem znanstvenem krogu, v Matici Slovenski, ob zbranih akademikih in pisateljih, uglednih gostih, predstavim nekaj svojih misli o nadarjenem pisatelju Ivu Andriću, ob 60. obletnici podelitve najvišjega mednarodnega javnega priznanja za humanistično misel in umetniško delo v korist človeštva, Nobelove nagrade za književnost leta 1961.

Recepcija Andrićevih del v Sloveniji

Ob P. II. P. Njegošu je Ivo Andrić eden najpogosteje omenjanih, citiranih, prevajanih, komentiranih in objavljenih sinov južnoslovanskega, srbskega, hrvaškega in bosenskega podnebja; v nemirnem 20. stoletju pa je, zasluženo, prvo mesto pripadlo prav avtorju pripovedk in romanov o nenavadnih usodah in univerzalnih človeških čustvih, Ivu Andriću, pesniku globokih, subjektivnih izpovedi in zapisovalcu nepozabnih opisov Bosne ter nepoznanega življenja njenih prebivalcev.

V Sloveniji, moji domovini, je v minulih desetletjih, od leta 1911 do danes, do leta 2022, nastalo večje število zapisov in tudi prevodov njegovega umetniškega opusa: zadnji, prevod in ‘Uvod’ izpod peresa ugledne prevajalke Đurđe Strsoglavec leta 2021 (Travniška kronika, Ljubljana: MK, 2021), kajti Ivo Andrić, prebivalec turške oz. avstrijske pokrajine Bosne, in pozneje, s svojim življenjem v južnoslovanski Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, v Kraljevini Jugoslaviji ter nato, po drugi svetovni vojni, v Federativni narodni republiki Jugoslaviji in Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, je s svojim talentom, mislimi in dejavnostjo zapustil globoke sledove, predvsem v hrvaški, srbski in bosenski kulturi, kot tudi v celotni svetovni literarni ustvarjalnosti.

Tako je bilo njegovo delo poznano tudi v Sloveniji: o Ivu Andriću se je govorilo in pisalo že za časa njegovega življenja oz. zelo zgodaj. Slovenski pesniki in pisatelji, ki so bili istočasno tudi dobri poznavalci in hkrati književni kritiki južnoslovanskih literarnih dosežkov, so o njem pisali že ob natisu prve lirske pesmi ‘U sumrak’ (V somraku), leta 1911, to je še pred objavo sedmih njegovih pesmi v znani, prelomni antologiji Hrvatska mlada lirika Ljuba Visnerja v Zagrebu 1914, ki je uveljavila njegovo ime v širšem južnoslovanskem prostoru. V teh zapisih so poudarjali osebne in geografske determinante, Višegrad, Sarajevo, Bosno, pogumno premagovanje ruralnih obzorij in fascinacijo s civilizacijo mest, ki so tedaj in pozneje postala postaje na njegovi življenjski poti: Split, Maribor, nato Zagreb, Dunaj, Krakov, avstrijski Gradec, Trst, Bukarešta, Rim, Madrid, Berlin, Beograd, nato Stockholm, končno Beograd in Herceg Novi.

Napisano je bilo več odmevnih prispevkov o mladem pesniku in prevajalcu iz slovenščine; ocenjevali so njegove verze iz Bosanske vile, iz Mlade hrvatske lirike, iz zbirk Nemiri in Ex ponto, pripovedke, pozneje, po drugi svetovni vojni, romane Travniška kronika, Na Drini ćuprija (Most na Drini), Gospođica (Gospodična, 1945) in Prokleta avlija (Prekleto dvorišče, 1954); odmevala so njegova politična stališča in eseji oz. misli o Njegošu in Vuku Karadžiću, o umetnosti in o življenju.

Prevajali so ga najuglednejši slovenski pesniki, npr. Miran Jarc, Severin Šali, Rado Bordon, Tone Pavček, Ivan Minatti, neutrudni Tone Potokar, Janko Moder, Živa Vidmar, Đurđa Strsoglavec; o njem so pisali najuglednejši slovenski književni kritiki, npr. Anton Debeljak, Božidar Borko, Anton Zorec, Vinko Košak, Matej Rode, Dušan Pirjevec, Janko Jurančič, Taras Kermauner, Janez Rotar, Stanko Šimenc, Jože Stabej in mnogi drugi (med njimi tudi moja malenkost).

Izšla oziroma v slovenščini in v Sloveniji so bila natisnjena vsa literarna dela Iva Andrića, 57 knjig v skupni nakladi nad 265 000 izvodov; podrobno je bila predstavljena in literarnozgodovinsko opisana njegova ustvarjalna in življenjska razvojna pot: s spoštovanjem je bil vključen v naš slovenski duhovni prostor in v slovenske literarne tokove. Bil je cenjen in priljubljen gost v Sloveniji, pa tudi ugleden član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Kdaj in kako se je Andrić seznanil s Slovenci in slovenska javnost z Andrićem?

Kdaj in kako se je Ivo Andrić seznanil s slovenskim jezikom, slovenskimi pesniki in Slovenijo? Kaj je o nas, Slovencih, Slovenkah in Sloveniji ohranjeno v njegovih rokopisih, osebnih zapisih, dnevnikih in natisnjenih delih, med katerimi so nekatera izšla šele po smrti avtorja oz. v desetletjih po njegovi smrti?

Odgovor na to vprašanja ni enoznačen, saj je Ivo Andrić zapustil številne in vsebinsko zelo različne prozne fragmente, razsejane po njegovih številnih objavljenih besedilih in po osebnih, naključno in načrtno, mimogrede, z roko popisanih zvezkih; jaz tukaj navajam le del teh navedb in samo nekaj svojih misli o obravnavanih celotah.

Vendar pa lahko jasno in kratko odgovorim, kdaj je slovenska javnost spoznala poznejšega Nobelovega nagrajenca: glas o Ivu Andriću kot nadarjenem pesniku, ki je začel objavljati ob začetku drugega desetletja 20. stoletja, je hitro prispel med bralce južnoslovanskih literatur v Sloveniji – takoj po objavi njegovih prvih dveh pesmi v sarajevski reviji Bosanska vila leta 1911, z značilnima naslovoma ‘U sumrak’ in ‘Blaga i dobra mesečina’.

To je bilo vsekakor pred objavo njegovih pesmi v znameniti zagrebški antologiji Hrvatska mlada lirika, ki jo odpirajo prav Andrićeve pesmi, leta 1914; ta spontani ‘hrvaški cvetober’ pesnika Visnerja je slovensko bralstvo sprejelo z navdušenjem, kot tudi tri leta pred tem Antologijo novije srpske lirike Bogdana Popovića; z njima se miselno povezuje naša odlična poznejša antologija Slovenska sodobna lirika (Ljubljana 1933) z ‘Uvodom’ izpod peresa Rajka Ložarja in po izboru Antona Vodnika.

Te Andrićeve pesmi je slovenska javnost sprejela z velikim zanimanjem, ki ga je spodbudilo tudi njegovo marljivo prevajalsko delo, ubrani prevodi slovenskih pesmi Vide Jerajeve, Vladimirja Levstika, Antona Medveda, Antona Aškerca, Josipa Murna Aleksandrova, Dragotina Ketteja, Otona Župančiča in drugih slovenskih avtorjev v srbščino oz. takratno hrvaško srbščino/srbohrvaščino.

Na naslednje vprašanje, kdaj je slovenska kritika opisala Andrića in njegovo literarno delo, je odgovor lažji, po zaslugi profesorja Mateja Rodeta, ki je leta 1985 natančno popisal recepcijo Andrićevih del v slovenskih literarnih krogih: prva omemba pesnikovega imena v slovenskem tisku je zapisana v oceni omenjene hrvaške antologije v tedanjem vodilnem slovenskem časopisu Ljubljanski zvon. Ivo Andrić se izrecno imenuje kot nadarjen pesnik tenkočutne lirike.

Po osebnih znanstvih in prijateljskih stikih je bilo Andrićevo ime prisotno tudi skozi stike med sodelavci zagrebškega kulturnega glasila Književni jug: v tej južnoslovanski knjižni reviji je sodelovalo več kot trideset slovenskih avtorjev. Med njimi je bil tudi Anton Novačan, ki mu je Andrić v Zagrebu leta 1918 napisal prijateljsko posvetilo: ‘Mom dragom drugu Antonu Novačanu. U Zagrebu 1918. Ivo Andrić.’

Zbirka lirskih pesmi v prozi pod naslovom Ex Ponto je bila prvi celoviti Andrićev tekst v fokusu slovenske kritike. O njej je pisal Miran Jarc: ‘Ta knjiga je za našo književnost biser … kot so Cankarjeve Podobe iz sanj.’ Sledila je ocena pripovedke ‘Put Alije Džerdželeza’ izpod peresa Ivana Zorca (1920), ki je pisateljevo prozno delo pozitivno predstavil, pravzaprav pohvalil, kot so storili tudi naslednji slovenski kritiki, ko so pisali o Andrićevih knjigah: Anton Debeljak o zbirki Pripovetke iz leta 1924, Vinko Košak o zbirki Pripovetke iz leta 1931, Božidar Borko o zborniku Sa strana zamagljenih in drugi. Vse te tu navedene kritike iz Ljubljanskega zvona so bile izrazito pozitivne; edina pripomba avtorju se je nanašala na zapisane turcizme, ki so bili slovenskim bralcem neznani.

Tone Potokar, zvesti prevajalec najodmevnejših del iz tedanjega južnoslovanskega kulturnega prostora, je leta 1929 prevedel Most na Žepi, prvo celovito Andrićevo knjižno besedilo, v lepo slovenščino. Sledili so, kot je znano, številni promptni prevodi Andrićevih del in njihovih ocen oz. kritik skozi cela desetletja. Največ pa se jih je nabralo ob romanu Na Drini ćuprija, ki nosi naslov po verzu iz bosenske ljudske pesmi, iz tamkajšnjega živega ustnega izročila; knjiga je po številnih prevodih v tuje jezike in nato v švedščino leta 1961 dosegla nominacijo za Nobelovo nagrado, doslej edino v južnoslovanskem prostoru.

Kdaj je Andrić prvič slišal za Slovence in Slovenijo?

In kdaj je Ivo Andrić slišal za nas Slovence in Slovenijo? Zelo verjetno da že v najzgodnejših otroških letih v Višegradu, vendar z gotovostjo lahko potrdimo, da se je sistematičnega učenja slovenskega jezika lotil kot dijak četrtega letnika sarajevske gimnazije.

Takrat se je namreč na pobudo Dimitrija Mitrinovića, enega voditeljev vplivne domoljubne tajne organizacije Mlada Bosna, marljivo začel učiti slovenščino, iz slovnice, pravopisa in berila; bral je različna slovenska literarna in zgodovinska dela v izvirniku, in tako je kmalu postal eden izmed kompetentnih in cenjenih prevajalcev ‘iz slovenščine’ v širšem jezikovnem prostoru. In, seveda, to v Sloveniji ‘ni moglo ostati neznano’, kot piše hrvaški slavist Šimun Jurišić v knjigi Na tragu Ive Andrića (Split 2004).

Najtežje je prevajati poezijo. Tu se je Andrić izkazal s številnimi odličnimi prevodi iz slovenščine, največkrat izbranih stihov izpod peresa Vladimirja Levstika in Otona Župančiča, takratnih vodilnih slovenskih Andriću sodobnih poetov. Iz Levstikovih pesmi in proze je prevzel aktivno misel o nujnosti socialne pravičnosti med ljudmi in si kot svoj ideal zapisal Levstikov ustvarjalni motto.

Za primer obvladovanja slovenskega jezika in dojemanja pesnikovih idej je morda dovolj nazoren njegov prevod pesmi ‘Verzi’:

VERSI

Versi, ko šustavo, meko perje, ko konji s grivom, koja obavezno leprša,
ko mašine, koje grme na crnim tračnicama, ko mač, koji ćuti u neodlučnoj ruci.

Versi, Versi!…

Versi, ko vreli snovi trubadura, ko nadanje putnikovo u dalekim zemljama, ko pena teških ladja na morima, ko kolanje krvi kod poljubaca čaša.

Versi, Versi!…

Versi, ko darovi krvlju uprskanih oltara, ko klicanje bune pred punim puškama, versi od bajoslovnog blaga – prosjačka pričanja – ne pevajte ni smrti ni sna, pevajte delo i budučnost.

Versi, Versi!…

Pesem je Andrića pritegnila zaradi miselne vsebine: v njenih stihih so zajeti vsi različni možni motivi pesniške inspiracije in teme pesniškega opisa; iz verzov, kitic in odpeva Versi, Versi je pesnik spontano prenesel Levstikovo besedilo v prozno obliko, v njemu ljubo osebno in inovativno obliko pesmi v prozi, ki jo je prav on vnašal v južnoslovanski ustvarjalni prostor. Bralcu se prevod, kljub izgubi moči ritmične sheme originalnih Levstikovih stihov, hitro vtisne v spomin: njegov zven, oz. zvočna podoba se ni razgubila, sosledje izbranih besed pa je ohranilo sugestivnost izvirnika; Andrićev prevod je ponovil osnovno Levstikovo čustvo in tudi njegov namen, ki izkazuje spoštovanje besedi in verzu, dodal pa mu je miselno globino v zvenu Andrićeve blagoglasne materinščine.

Podobno je mladi Andrić prevedel Župančičevo pesem ‘Brezplodne ure’ iz zbirke Čaša opojnosti’, leta 1899:

NEPLODNI SATI

Opet se njišu nada mnom neplodni sati, s večernjim samoćama,
s monotonim tišinama; u maglu je utonuo široki grad.
Sveti božični čas!
Mrmore glasovi ponoćnih zvona.
U mračnoj crkvi pobožne sveće mirno trepću i umiru…
Kupe se nebrojne gomile:
klanjaju se pred božjim čudesima i sanjaju davna daleka vremena.
Nad njima plovi sveti duh mira…
A ja…
O, da me vidiš, majko moja…

V tej Župančičevi pesmi je najtežje prevesti prvi stih oz. kitico, in tukaj je Andrić izkazal svojo pesniško nadarjenost. Slovenske izvirne besede brezplodne ure spet vise nad mano je duhovito prevedel opet se njišu nada mnom neplodni sati … Šimun Jurišić piše: ‘Ni se izneveril Župančičevemu čustvu in misli, a dodal je svoje odtenke, ki so v skladu z najboljšimi tradicijami srbske prevodne književnosti.’

Andrićevi zapisi o Sloveniji in Slovencih

Naklonjenost do Slovenije izkazujejo številni Andrićevi zapisi. Po knjigi Znakovi pored puta, (Beograd: Dereta, 2004), se (po mnenju urednikov) na slovenske kraje in ljudi nanaša 8 zapisov, glede na zapisani in očitni pridevnik slovenski ipd.

Njihovo navedbo sedaj tukaj popravljam in dopolnjujem, saj se na Slovenijo nedvomno nanašajo naslednji zapisi oz. omembe: Slovenačka kućanstva … (s. 352); Navršava petnaestu godinu … (s. 359); Na Bledskom jezeru … U ovom kraju Slovenije … (s. 365); Na jezeru … (s. 365–366); Sklonio sam se … (s. 366); San …; U prostranom …; Svuda sretate ove turiste …; Pola sata … (s. 369); Neke rastrgnute njive … (s. 370); Kišni dani u …; Preko dana … (s. 372); Varošica koja potseća na … (s. 373); Biciklist na drumu u Sloveniji …; Ječam na planini… (s. 380); Gusta šuma kišne godine … (s. 391–392); Kad u slovenačkoj šumi … (s. 392–393); Ciklame su čudno cveće … (s. 397); Mlada Slovenka …; Lica slovenačkih devojaka … (s. 399–400); Kod slovenačkih žena … (s. 400); Dešava se u ovom planinskom kraju … (s. 401); Često noću, kada krv u mojim ušima …; Iz čelije broj 38 … (s. 454–455); Sedim na zelenoj klupi … (s. 456); Kratki snovi, ali strašni … (s. 457); Četiri tanka i malo drhtava … (s. 473–474); U alpskim predelima … (s. 494); Kad sam naišao putem … (s. 496–497); Jedino buđenje … (s. 508); Kad provedemo sunčan i lep dan … (s. 512); Beo, Bela, Belo: lepa i tajanstvena reč … (s. 594), skupaj več kot trideset, natančneje 32 zapisov z Andrićevo roko, zajetih na straneh od 352 do 594; morda pa tudi več, saj bi kot slovenske ali nastale v Sloveniji lahko označili tudi nekatere druge zapise, ki se ne nanašajo na vidni zunanji svet, temveč prikazujejo pisateljevo intimo, osebno doživetje, razpoloženje ali prinašajo tudi opažanje o ljudeh in o naravi, predvsem npr. iz poglavja O nespečnosti ali pa iz nekaterih manjših oddelkov, ki se nanašajo na Andrićeve najpogostejše reminiscence in preokupacije, to je opisane pojme, kot so npr. Človek; Etika; Knjiga; Misel; Pisanje; Potovanja; Besede; Sen; Smrt; Tišina; Umetnik; Želja; Ženska; Življenje …

Najverjetneje je prvi slovenski pisateljev zapis nastal v času prestajanja težke zaporne kazni v strogem mariborskem avstro-ogrskem zaporu za politične jetnike, v celici številka 38, leta 1914 (ali 1915?): Često, noću, kad krv u mojim ušima nemirno kuca, ja slušam bat tamničarskih ili stražarskih teških cokula po betonskim hodnicima mariborskog zatvora …

Na vso srečo ta groba in mučna izkušnja ni negativno zaznamovala Andrićevih pogledov na Slovenijo in Slovence, o čemer pričajo številni prijazni kasnejši opisi Slovencev, Slovenk, Bleda, belih prašnih vaških cest in slovenske zelene pokrajine: Na Bledskom jezeru svaki vetar, od najmanjeg daška do severca sa dugim, oštrim zamasima, ima svoju boju na nebu ili na predelu; ali zvuka nema, nikako ili vrlo malo.

In: Na jezeru. U prvim noćnim satima nebo je bilo puno zvezda, u grozdovima. Izgledalo je da im se žar sve više raspaljuje. Nije mi se spavalo. Činilo mi se da vredi bdeti i pratiti hod i razgaranje zvezda u modroj visini…’ Ali: ‘Preko dana je sivo i oblačno, predveče se oblaci malo raziđu i nebo zarumeni, a već posle devet sati ono je vedro, tamnomodro, raskošno, i puno zvezda što izgledaju kao lepotice koje izlaze samo noću. A jutro je opet sivo, kao jesenje.

O slovenskem naravnem okolju, siromašni poljedelski pokrajini, si je pisatelj zapisal: Neke rastrgane njive, sive i posne. Na ivici jedne od tih njiva sitan čovek kopa, razbija ušicama od motike krupne suve grude zemlje. Beznadežan napor. A čovek radi kao da ima zadatak da uskopa celu površinu zemlje, i sav je malen i jadan pred svojim nepostižnim i nerazmernim zadatkom.

Zatem Andrić opisuje naša skromna slovenska kmečka domovanja: Slovenačka kućanstva su redovno čista, uredna i svetla, a slovenačke žene ih vode sa mirom, prisebnošću i nekom nezainteresovanom revnošću koja im je, kako izgleda, u prirodi.

O Slovencih in Slovenkah je Andrić pisal nekoliko zadržano, vendar zelo lepo, in to večkrat: U ovom kraju Slovenije seljaci na poljima, posmatrani izdaleka, ne ostavljuaju utisak napora i mučnog rada, ni oni, ni njihove zaprege.

In nekoliko obsežneje:

Mlada Slovenka. Snažno telo koje dobro počiva na vitkom nogama. Grudi prave i čvrste. Ramena nešto šira nego što traže inače skladne i pravilne razmere tog tela. Na tim ramenima mala glava neobične ljupkosti i svežine. Prilegla kosa kao kod grčkih statua, a lice, koje se lako zarumeni, sitno i pokretno; na njemu najviše mesta zauzimaju krupne oči i jake usnice dobrih, zdravih usta.

Kad se ta devojka nasmeje, a smeje se često i srdačno, neštedimice, njeno lice postane još sitnije, pojedu ga velike, raširene oči i sjajni zubi, utonuli u toplu rumen jezika, nepca i usana.

To je ona lepota što je velika radost i velika muka: jer čovek ne može oči da odvoji od nje, a u isto vreme snebiva se da je suviše dugo gleda.

Ove slovenačke devojke, i kad dorastu do zrele lepote, zadrže malko od one šiparičke, ćoškaste zbunjenosti. (Rekao bih ‘nespretnosti’, kad bih umeo toj reči da dam za jednu nijansu mekše i finije značenje!)

I to nije nikako najmanja draž njihove lepote. Naprotiv, zlata vredi.

Njihova lepota uopšte je skromna, neupadljiva; kao izvor u šumi, koji se više oseća nego što se sluhom čuje ili okom vidi, koji se samo naslućuje, ali svuda: po zemlji, na lišću, u vazduhu; kao hladovita prostrana tuđa bašta kojoj kroz ogradu naziremo samo jedan mali deo, ali je u tom deliću cela njena lepota.

Ob tem osebnem zapisu pisatelj mirno ugotavlja: Lica slovenačkih devojaka i dečaka imaju svežinu i lepotu njihovih predela. Nigde, čini mi se, nisam video takvu sličnost i takvo jedinstvo ljudskih lica sa krajem u kome se rađaju i žive.

O ženski lepoti pa ponovno piše:

Kod slovenačkih žena, i kod onih najjednostavnjih, možete ponekad videti jedan karakterističan izraz lica i pokreta tela. Kad slučajno zaborave ili propuste da urade nešto što su obećale ili po dužnosti morale da urade, i kad ih čovek uhvati u toj sitnoj grešci, one lako rašire ruke, zabace glave, a pogled upru u nebo kao svetice sa baroknih slika po katoličkim crkvama.

Taj pokret tela uspeva potpuno samo ženam obdarenim prirodnom ljupkošću ili urođenim glumačkim darom. A kako je broj takvih žena malen, sve one ostale izgledaju pri tom malo neprirodno i neubedljivo. Ali upravo kod njih taj pokret, takav kakav je, ima svoju naročitu draž i vrednost. A one ga ponavljaju sve odreda, svakom prilikom, gotovo ritualno; njime se iskupljuju, plaćaju svoj mali greh i vraćaju se u redovni tok svog jednostavnog života koji je sav od reda i doslednosti.

Sklep

S svojimi osebnimi, kratkimi, izbranimi in naklonjenimi opisi je Ivo Andrić zapisal najlepše besede o Sloveniji, Slovenkah in Slovencih, kar jih je bilo zapisano z roko gosta ali obiskovalca moje domovine, Slovenije.

Z njimi je pisatelj potrdil odprtost svojega srca in uma, svoje humanistične nazore, pronicljivost svojih dobronamernih opažanj in hkrati tudi prirojeni talent pisatelja, ki svoje videnje življenja oblikuje z jasnimi, skladnimi stavki in toplimi besedami.

S tem skromnim zapisom sem želel pesniku, pisatelju in mislecu Ivu Andriću izraziti svojo iskreno hvaležnost in globoko spoštovanje.

Vladimir Osolnik

V Ljubljani, marec 2021

Literatura (ožji izbor)

Ivo Andrić: Sabrana dela Ive Andrića, I–X. Udruženi izdavači, 1981.

Ivo Andrić: Znakovi pored puta. Beograd: Dereta, 2004.

Ivo Andrić: Nobelovci. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985.

Jovan Deretić: Istorija srpske književnosti. Beograd: Nolit, 1984.

Miroslav Ravbar: Pregled hrvatske, srbske in makedonske književnosti. Maribor: Obzorja, 1958.

Šimun Jurišić: Na tragu Ive Andrića. Split: Knjige i odjeci, 2004.

Ivo Andrić: Travniška kronika. Prevedla in uvod napisala Đurđa Strsoglavec. Ljubljana: MK, 2021.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?