Kratko poročilo s Spletnega bralnega kluba, na katerem je 6. 9. 2023 beseda tekla o zbirki znanstvenofantastičnih novel poljskega pisatelja Jacka Dukaja V deželi nevernikov v prevodu Jane Unuk.
Tokrat smo se v okviru Spletnega bralnega kluba, ki ga KUD Police Dubove organizira v okviru Foruma moderatorjev bralnih klubov, pogovarjali o knjigi sodobnega poljskega pisatelja Jacka Dukaja V deželi nevernikov, ki sestoji iz osmih novel (Generalova poteza, IACTE, Irrehaare, Ubijalec muh, Kristusova zemlja, Katedrala, Medžugorje, In partibus infidelium).
Znanstvena fantastika
Začelo se je z mnenji udeleženk o njihovem odnosu do literarnega žanra, ki je znanstvena fantastika. Razumljivo, saj gre za žanr, značilen za pisateljsko ustvarjanje Jacka Dukaja. Tudi delo V deželi nevernikov sodi v to literarno zvrst. Urška je povedala, da ima zelo rada znanstveno fantastiko, ki jo pozna in redno bere. Ostale tri, skupaj s prevajalko Jano, smo ugotavljale, da vsaj doslej nismo intenzivno prebirale tega žanra, čeprav vemo, da so med teksti tudi izrazite mojstrovine, na primer Stanisław Lem.
A zna se zgoditi, da bo odslej drugače, ker nas je zbirka novel V deželi nevernikov zelo pritegnila. Seveda vsako na svoj način. Tako Tatjana L. kot Lidija sta izrazili mnenje, da je knjiga izjemno zahtevno branje. Tako da se je na primer Tatjana L. že sredi prve novele vprašala, ali je smiselno knjigo brati do konca. Skupaj z njo smo ugotovile, da je nedvomno smiselno.
Ob tem je Jana Unuk, ki je glede pisatelja in knjige najbolj informirana, povedala, da ima Dukaj množico zvestega bralstva, čeprav mu nekatere kritike niso naklonjene. Očitajo mu, da je preveč zapleten. To je zanimivo, ker po navadi se pri recepciji literarnih del dogaja ravno obratno. A pozabiti ne smemo, da živimo v dobi nenehnih in bliskovitih sprememb, ki nedvomno vplivajo tudi na recepcijo literature. In Dukajeve novele so ilustrativno opozorilo, da nam ravno današnji čas intenzivno in neogibno vsiljuje nenehno transformiranje pogledov na svet.
Proces naklonjenega branja
Jana je želela izvedeti, katera izmed novel nas je najbolj pritegnila, a na to žal ni mogla dobiti prepričljivega odgovora, saj smo še vse v procesu branja, in to, kot se je pokazalo, naklonjenega branja.
Zato smo pogovor začele pri prvi noveli, »Generalova poteza«, in se ob njej tudi najdlje zadržale. Mene, a zdi se da tudi ostale udeleženke, je predvsem osupnil način pripovedovanja in številni neologizmi, ki so nadvse posrečeno prestavljeni v slovenščino, že samo če pomislimo na osebna imena in imena krajev. V noveli, ki tematizira svojevrsten spoj znanosti in magije, je nekatere bolj druge manj presenetil obrat na koncu, ko se pozitivni junak izkaže za negativnega, če smemo tako reči. A hkrati postane jasno, da tu ne gre samo za mešanje znanosti in magije, pač pa tudi za prestopanje iz žanra v žanr, iz znanstvene fantastike v pravljico in nazaj.
Ob tem novela odpira vrsto vprašanj, ki so predvsem etične narave, kot sta poudarili Tatjana L. in Lidija, a so tudi spoznavna in ontološka, kot je dodala Jana. Meni pa se zdi, da slogovna plat za to novelo ni nič manj bistvena, morda je sploh temeljnega pomena.
Tatjana L. je povedala, da jo je od med novelami, ki jih je prebrala, najbolj pritegnila »Kristusova zemlja«, ki se dogaja na paralelni zemlji, kjer vlada absolutna ljubezen, kar ljudi z naše zemlje, ko prispejo tja, popolnoma zbega in v njih zbudi nenadzorovano agresijo.
Potem je Jana na kratko obnovila še zgodbe drugih novel, »Ubijalca muh« in »Medžugorje«, še posebej pa »Katedralo«, ki je s svojo neznansko simboliko res očarljiva. Mene je zelo pritegnila novela Irrehaare, predvsem s svojo implicitno in eksplicitno intertekstualnostjo, na katero opozarja tudi sam avtor. Je pa ta intertekstualna razsežnost, kot je bilo ugotovljeno prisotna v knjigi kot celoti.
Rdeča nit: eksistenca posameznika, planeta in kozmosa
Ob koncu pogovora, ki je trajal dobro uro, je Jana odprla še neogibno vprašanje. Ali je mogoče skozi vse novele potegniti oziroma zaznati rdečo nit. Strinjale smo se, da je vsekakor možno, saj se vse dotikajo temeljnih problemov naše eksistence, a ne le naše, tudi eksistence planeta in celotnega kozmosa, ob tem pa vpletajo teme, ki so za nas tu in zdaj najbolj aktualne, problem etike, virtualne realnosti in njenega razmerja z dejanskostjo, umetne inteligence, človeka-stroja, tehnologije in seveda, kar morda najbolj pade v oči, fenomen religije.
Upoštevajoč kompleksnost problematike in zahtevnost knjige smo prišle do spoznanja, da bi bilo smiselno, če bi se dobili ali dobile še na enem pogovoru. Tokrat z vsemi prebranimi novelami.
Jacek Dukaj: V deželi nevernikov. Prev. Jana Unuk. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2021 (Solaris, 8). 656 strani.
Foto: M. E. Afzali (Unsplash)
Literarna komparativistka, kritičarka in prevajalka humanistike (de Man, Bourdieu, Lacan, Laclau, Lefort, Foucault, Mme de Stäel, Malabou, Deleuze itn.). Avtorica kritik, recenzij, spremnih besed in razprav s področja naratologije, feministične teorije, animalistike, teorije tropov in ekokritike ter monografije Renesansa alegorije: alegorija, simbol, fragment (ZRC SAZU, 2009). Soavtorica in sourednica knjige Ecology through poetry (2013).