V pričujočem zapisu povzemam razpravo, ki se je v ponedeljek, 22. 2. 2021, razvila na Spletnem bralnem klubu, kjer smo se pogovarjali o drami Radke Denemarkove Spalne hibe (prev. Tatjana Jamnik).
Radka Denemarková, češka pisateljica, dramatičarka, literarna zgodovinarka, scenaristka, prevajalka in dramaturginja, je kar štirikratna dobitnica prestižne nagrade magnesia litera pa tudi drugih domačih in tujih nagrad. Njena dela so prevedena v več kot 20 jezikov. V slovenščini so doslej izšli njeni romani Jaz pa vprašam, kdo to tolče (2005, slov. 2013), Denar od Hitlerja (2006, slov. 2010), Kobold (2011, slov. 2013) in Prispevek k zgodovini radosti (2014, slov. 2015). Drama Spalne hibe (2012, slov. 2020) je bila leta 2010 uprizorjena v praškem gledališču Divadlo Na zábradlí.
Črna komedija na meji romana
Za Denemarkovo je značilen inovativen pristop k formi – sama pravi, da v svojih knjigah vselej preizkuša meje žanra. Tako tudi Spalne hibe, ki jih avtorica označuje za črno komedijo, niso tipična drama, pač pa bolj nekakšen »roman v drami«, ki ga po obliki sicer uvrščamo v dramatiko, vendar po tematskem razponu bolj spominja na roman, po jezikovni plati pa učinkuje kot poezija.
Tudi v tem delu Denemarková prepleta več tem, med katerimi izstopa vprašanje družbenega položaja žensk, ki se mu je iz drugih zornih kotov posvečala že v Koboldu in Prispevku k zgodovini radosti.
Tri pisateljice za zaprtimi vrati
Spalne hibe, ki jih je Radka Denemarková napisala v zanjo značilnem preciznem in nekonvencionalnem jeziku, imajo groteskno pretirano fabulo: glavne osebe, »za katere po smrti nihče in nič ne ve, kaj bi z njimi«, so obtičale v vmesnem nadstropju med življenjem in smrtjo. Virginija Woolf, Silvija Plath in Ivana Trump, imenovana Madam T., so v življenju pisale. Zdaj pripravljajo jedi iz listov svojih knjig in čakajo, da bo kak glas zaklical njihovo ime, ko jih bo kdo izmed živih zares pogrešal.
Prizorišče – zaprta soba, v kateri si morajo protagonistke deliti en sam stol, eno samo žlico, eno samo banjo, spalnico, kuhinjo itn. – aludira na dramo Jeana-Paula Sartra Za zaprtimi vrati, s to razliko, da sveta, ki ga je ustvarila Denemarková, ne določa več krščanski imaginarij pekla in nebes. Pisateljice so obtičale v prostoru med življenjem in smrtjo, kjer se mučijo s tem, da se učijo sobivanja in strpnosti.
Od resne literature do knjige kot blaga
Navdih za karakterizacijo dramskih oseb je Denemarková črpala iz knjig znanih pisateljic pa tudi dejstev, znanih o njihovih zasebnih življenjih. Na to, da je zgodovinska dejstva premešala s fikcijo, nas opozarja s podomačeno oz. fiktivno obliko njihovih imen.
Dejstvo, da je like zasidrala v kontekst konkretnih zgodovinskih obdobij, ni nepomenljivo. Protagonistke so s sabo prinesle izkušnjo dobe, v katero so se rodile, pa tudi njeno perspektivo. Medtem ko Virginiji, »ženski prvih vdihljajev 20. stoletja«, in Silviji, ki so jo utesnjevale družbene zahteve petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja, literatura pomeni življenje, saj brez pisanja preprosto ne moreta shajati, ima Madam T. kot predstavnica začetka 21. stoletja do literature in sveta nasploh precej bolj pragmatičen odnos. Zanjo je vse in vsakdo vreden le toliko, kolikor ga je mogoče izkoristiti, knjigo pa dojema kot goli produkt, prodajljiv izdelek, namenjen izključno služenju denarja.
Drugi so naše zrcalo
Slavne pisateljice druga drugi nastavljajo zrcalo, tako da med drugim uporabljajo psihoterapevtsko metodo igre vlog. Avtorica jim pusti, da si brez dlake na jeziku povedo resnico v oči. Tako so prisiljene rekapitulirati vsaka svoje življenje. Kaj pomeni biti rojen v koži ženske? In kaj usklajevati skrb za družino s kariero? Kaj pomeni biti pisateljica? In kaj pisati resno literaturo? Kaj pomeni izgubiti bližnjo osebo? In kaj človeka požene v to, da si vzame življenje? Protagonistke ponovijo vloge, ki so jih v življenju odigrale kot žene, ljubice, matere in pisateljice.
Ob njihovih zgodbah se nam razkrije, zakaj te vloge sploh igramo in kakšna je cena, ki jo moramo plačati za vsak košček neodvisnosti.
Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »