V iskanju svobode

Čas branja: 7 min.

Pričujoči zapis je poskus povzetka razprave med udeleženci bralnega kluba Knjiga spregovori, kjer smo se v torek, 23. 3. 2021, pogovarjali o romanu Leto ubežnikov britanskega pisatelja sikhovskih korenin Sunjeeva Sahote. Gostja tokratnega srečanja je bila prevajalka Petra Meterc.

Sunjeev Sahota: Leto ubežnikov, prev. Petra Meterc (naslovnica)
Sunjeev Sahota: Leto ubežnikov, prev. Petra Meterc

Čeprav je knjiga razmeroma dolga, saj skupaj z dodanim slovarčkom indijskih izrazov obsega dobrih 600 strani, jo je po izkušnjah ene od udeleženk mogoče prebrati v dveh dneh, saj bralca zelo hitro potegne v tok pripovedi. Z junaki in njihovim položajem se zlahka poistovetimo bržkone tudi zaradi jezika, v katerega so vpleteni indijski izrazi, s čimer smo deprivilegirani podobno kot protagonisti romana, ko se znajdejo v tujem okolju.

Vpogled v Indijo

Iztok Osojnik nam je ponudil vpogled v svet in kulturo Indije iz osebne izkušnje, saj je v iskanju duhovnosti pred leti popotoval po Indiji skoraj leto dni.

V subtropskem pasu je preobilica vsega – bogovi imajo tisočero glav, tisočero rok … Med hindujci ne velja etični kodeks, kakršnega poznamo pri nas. V Indiji je ogromno revežev in beračev. Če hočeš preživeti, moraš hitro ugotoviti, da miloščine ne moreš dati vsem. Moraš biti zelo trd, če ne, te to ugonobi. Brž ko pokažeš kanček popustljivosti, si že tarča. To, da so ljudje odvratni in nasilni, za Indijo ni nič posebnega. Zdi se, da je edino pravilo, ki tam velja, to, kako drugega izkoristiti in si prisvojiti njegovo lastnino.

Angleži so gospostvo v kolonijah vzpostavili z okrutnostjo, ljudje tam so drug do drugega zelo kruti. Občutka za sočloveka, solidarnost, skupnost med hindujci ni. Nekako tako kot pri mehiškem reku »You are my friend, I kill you for nothing« ali pri nas »Oprosti, nič osebnega, samo posel«. Muslimani v Pakistanu pa za razliko od hindujcev imajo občutek za drugega, so precej bolj gostoljubni ipd.

Položaj sikhov

Poseben položaj imajo v Indiji sikhi, ki niso hindujci in imajo lastnega guruja. Tudi ta verska ločina je v opoziciji, a so preveč močni in bogati, da bi jih lahko kar tako odpravili. Sikhi v Pandžabu so nekakšen amortizer med hindujci in muslimani. Sicer pa so tudi na Zahodu precej bolj uspešni od hindujcev, saj Zahodnjaki do sikhov nimajo rasnih predsodkov ali vzvišenega odnosa. Ne nazadnje so bili sikhi nekoč elitne enote v vojski angleške kraljice.

In tako avtor, potomec sikhov, rojen v Angliji in s sorodstvom v Indiji, lahko piše iz prve roke, pa vendar ne iz prve roke, saj ima do vsega distanco.

Kastni sistem in vprašanje človekovih pravic

Kastni sistem je v Indiji še kako živ, o tem piše tudi Arundhati Roy v knjigi Bog majhnih stvari. Ni pa veliko zahodnjaških knjig, ki bi pisale o vprašanju človekovih pravic v Indiji, čeprav se ves čas govori o človekovih pravicah na Kitajskem ali v Rusiji. Zdi se, kot da bi svet kršenje človekovih pravic v Indiji toleriral.

Ena redkih evropskih avtoric, ki se dotakne te teme – sicer v širšem tematskem okviru položaja žensk po vsem svetu, ki je dejansko vprašanje človekovih pravic – je Radka Denemarková, ki v romanu Prispevek k zgodovini radosti otvoritveno sceno posveti prav dogodku v Indiji, ki je odmeval tudi pri nas, tj. prizoru skupinskega posilstva dekleta, ki je s fantom po ogledu filma v kinu vstopilo na avtobus z zagrnjenimi zavesami.

Sanjali so o raju na zemlji …

Knjiga Sunjeeva Sahote je dragocena predvsem zato, ker izredno natančno prikaže položaj migrantov, s tem da opisuje povsem vsakdanje reči. Razmere so popisane zelo natančno, kot minuciozno klekljane čipke. Beda junakov se s strani na stran samo še poglablja.

Junake – Točija, Avtarja in Randipa, ki v Veliko Britanijo pridejo iz Indije, in v Angliji rojeno sikhinjo Narinder – je avtor naslikal zelo človeško in s spoštovanjem do njihove življenjske zgodbe. S tem ko jim je dodelil dobre in slabe lastnosti, jih je pred nas postavil kot žive ljudi iz kosti in mesa.

Pretresle so nas usode migrantov, ki se iz Indije, torej iz periferije nekdanje kolonialne države preselijo v njen center – v Anglijo, kjer se znajdejo v popolnoma nečloveških razmerah. Predvsem pa onkraj roba legalnosti, zaradi česar jih ves čas skrbi, kdaj jih bodo odkrili in poslali nazaj. Sanjali so o raju na zemlji, pristali so v sinonimu za pekel.

V knjigi je opisan tudi pritisk družine nanje, naj pošiljajo denar, hkrati pa še odnos starejše, že vzpostavljene diaspore v Angliji, ki migrante prav tako gleda postrani in jih zavrača. Neredko je diaspora do novodošlih celo bolj krvoločna od angleškega okolja.

Tragedija sodobnega človeka

Ob tem se spomnimo usode nesrečnih migrantov in emigrantov, ki čez Sredozemsko morje plovejo na gumijastih obročih, in begunskih taborišč s strahotnimi razmerami v Bihaču, Italiji ali Grčiji. Vse to se dogaja tako rekoč pred našimi očmi. Ti ljudje so ostali brez družinskega zaledja, tukaj pa se ne morejo nikamor premakniti.

Spomnimo pa se tudi naših migrantov, ki delajo po gradbiščih v Sloveniji ali v Nemčiji, kamor so jih poslale agencije, ki so jim pobrale vse, nato pa razglasile bankrot. Tudi pri nas so ljudje, ki jih sploh ne vidimo in niti ne vemo, kako živijo. Odirajo jih na vse mogoče načine. Živijo v groznih razmerah, po šest stlačenih v sobo za eno osebo, neredko brez elektrike, brez vode, brez sanitarij. Eden izmed teh nesrečnikov je na steni stranišča v klubu Rio že pred leti zapustil napis: »O bože, kad umrem, šalji me u nebo, jer pakao sam doživjeo ovdje u Ljubljani.«

In spomnimo se katastrofe z izbrisanimi. Ti ljudje so v Sloveniji delali in plačevali davke. In nekega dne niso bili nič več.

Tudi Slovenci smo enakovredni del krutega Zahoda. Zahodni svet ljudi v njihovih lastnih okoljih skrajno izkorišča in jih uporablja kot potrošno blago. Knjiga opozarja na precej širšo tragedijo sodobnega človeka, s katero se bomo morali vedno bolj soočati.

Posledice političnega hujskaštva

Večine od nas se je najbolj dotaknila zgodba Točija, mladeniča iz kaste nedotakljivih. Pripadniki te kaste so ob vsaki priliki pripravne žrtve in vselej prva tarča napadov in pogromov, kot izvemo iz Točijeve zgodbe.

Žal se nacionalistično nasilje nad daliti in muslimani v zadnjih letih še stopnjuje. V ozadju vsega so politični vodje, ki razpihujejo sovraštvo. Nahujskani hindujci posiljujejo ženske, pretepajo in ubijajo moške … Najbolj paradoksno pri vsem tem je, da je iz dalitov oz. kaste nedotakljivih izšel dr. B. R. Ambedkar, avtor indijske ustave, ki je dejansko utemeljitelj indijske republike.

Med vero in svobodo

Protiutež trem mladim prišlekom je Narinder, ki je najbolj tradicionalna od vseh. Ker je sikhinja, ji vera zapoveduje etično držo do živali in soljudi. V indijski kulturi velja, da je človek blizu bogu, če se žrtvuje za druge oz. postavi v prvi plan služenje drugim. To, da se Narinder poroči z Randipom, da bi mu pomagala do vizuma, je stvar njene vesti. Hkrati pa je njena predanost bogu verjetno tudi iskanje svobode, saj je posvečenost bogu v Indiji edina sprejemljiva, tako za moške kot za ženske.

(Ženska je v Indiji kot omara, ki jo postavijo v hišo, kjer mora služiti možu. Poleg tega je običajno, da spolne usluge pri njej išče tudi tast, zaradi česar jo tašča sovraži in z njo ravna kot s sužnjo.)

Narinder je odraščala v vati, s predstavo o svetu, ki se je zelo razlikovala od predstave, ki jo imajo Toči, Avtar in Randip. Ko sta z materjo ob poletjih hodili na romanje v Indijo, je Narinder bedo videla samo do določene mere in je revnim poskušala lajšati stisko tako, da jim je nosila odeje. Šele ko pride v stik s temi fanti, prične razumeti razlike med njo in njimi. Proti koncu knjige je do njih precej manj pokroviteljska kot na začetku.

Narinder pooseblja pojem svetega sadhuja, torej nekoga, ki se odpove posvetnemu življenju in se posveti bogu, kar je v Indiji precej bolj razširjeno kot pri nas na Zahodu. Delati za božjo stvar pomeni odpovedati se vsakdanjemu načinu življenja.

To je tudi edina možnost za to, da človek postane svoboden. Brž ko se razglasiš za božjega človeka, ljudje to sprejmejo. To je vgrajeno v razumevanje, kako se človekovo življenje razvija po stopnjah: najprej si mlad, nato imaš družino, za katero skrbiš, potem pa vse to pustiš in greš na sveto romanje. (V Indiji je to lažje, saj so tam ašrami, templji, pri budistih vahare.) Za Indijce je to edini izhod. Narinder je iskala večjo, notranjo svobodo v stiku z bogom.

Odnos med Narinder in Točijem pa je skrajna oblika tega, kar presega družbena pravila, v katera so tudi v Angliji še vedno ujeti glavni junaki romana. V njunem odnosu opazimo, kako se začneta prikazovati njuni osebnosti. Bralec lahko začuti, da je sočutje med njima nekaj presežnega.

Občutek nelagodja

Pogovarjali smo se tudi o tem, zakaj ta knjiga v bralcu sproža nelagodje. Do enoznačnega odgovora na to vprašanje nam resda ni uspelo priti, vendar slutimo, da nelagodja ne čutimo samo zaradi pogleda na nemoč človeka, ki se znajde v takšnih strahotnih stiskah.

Verjetneje je, da občutek tesnobe v nas krepi situacija, ki jo vidimo okoli sebe. Tudi pojav prekarnih delavcev namreč temelji na istem načelu, ki se glasi »delo tistemu, ki najmanj stane« (npr. slovenska vlada za predsedovanje Evropski uniji novači študente prek študentskega servisa).

Očitno pa je občutek nelagodja tudi znak, da gre za dobro knjigo. Spomnili smo se, kako smo se z grozno bedo prvič srečali pri Dostojevskem. Tudi Cankar je imel talent za to, da je opazil in opisoval bedo.

Hkrati pa smo se spomnili na knjigo Prima Levija Je to človek?, iz katere smo izvedeli, da ga v koncentracijskem taborišču ni najbolj bolelo to, da so bili okrutni pazniki (od njih je to še nekako pričakoval), temveč to, da je bil krutosti deležen od sojetnikov.

Soočanje s socialno resničnostjo

Roman Leto ubežnikov je izjemno dragocen, ker se skozenj soočamo s socialno resničnostjo, ki jo medijske kampanje poskušajo izbrisati z našega horizonta tako, da kot najbolj perečo temo izpostavljajo npr. električne avtomobile.

Sistem, v katerem živimo, že lep čas poskuša izriniti socialno tematiko iz kroga našega vsakodnevnega doživljanja in razmišljanja. Pa vendar je socialno vprašanje še kako aktualno, saj ni nepomembno, kje bodo ljudje živeli. Ko bodo bogati pobrali vse dobičke, drugim ne bo ostalo nič.

Videti je, da je epidemija koronavirusa neoliberalnemu turbokapitalizmu dala dodatni zagon. Smer, v katero drvimo, je zdaj jasno razvidna. In na koncu poti nas ne čaka nič dobrega.

Žarek upanja

V svetu, v katerem živimo, so povezovanja posameznikov v celice, kot so bralni klubi, še toliko bolj dragocena. V bralnih klubih je žarek upanja, kajti v njih vzpostavljamo prostor normalne, odprte komunikacije, ki temelji na medsebojnem spoštovanju. Prav s takšnim načinom sobivanja najbolj kategorično zavračamo zakon džungle, ki nam ga vsiljuje potrošniški totalitarizem.

Preberi odlomek knjige

Foto: Petra Meterc

Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek po vašem mnenju izboljšali?