Navdih za vse nas, posebej za knjižne delavce

Čas branja: 3 min.
Samo Rugelj: Na prepihu: zgodba o spremembi, krizi in novem začetku. Maribor: Litera, 2021.
Samo Rugelj: Na prepihu: zgodba o spremembi, krizi in novem začetku. Maribor: Litera, 2021.

Samo Rugelj: Na prepihu: zgodba o spremembi, krizi in novem začetku. Maribor: Litera, 2021. 273 strani.

Na prepihu je na videz predvsem pohodniška knjiga, dejansko pa pripoveduje o ljubezni, ki je ves čas »na prepihu«, a ostaja močna. Knjiga je navdih za vse nas, posebej za knjižne delavce.

Knjiga Na prepihu je na prvi pogled in tudi sicer predvsem pohodniška knjiga, knjiga za ljubitelje planinskih izletov, pa tudi za ekstremnejše obiskovalce gora. V njej je namreč nekakšen (p)opis planinskih izletov na točke, katerih žigi manjkajo v knjižici Slovenske planinske poti planinke Renate Rugelj. Ta se sredi »korona poletja« odloči, da je praznovanje Abrahama pravi čas, ko lahko knjižico zapolni do konca.

Poti in dogodivščine na skupnih pohodih zapiše njen mož, Samo Rugelj. Pisanje, kot smo pri dotičnem že navajeni, ni zgolj dolgočasno opisovanje. Rugelj vedno piše širše občestveno pritegujoče, tekoče, jasno, vseeno dovolj natančno za planinske navdušence. Tokrat se nam kot narator predstavi tudi precej bolj eruptivno, žuboreče, toplo, obrnjeno navzven. Gotovo se čuti, da mu je muza pisanja partnerica.

Pri pisanju ga poganja tudi dejstvo, da pristane sredi pandemije s svojo trgovinsko in založniško firmo, medtem ko je knjigotrštvo že tako v krizi, in kot zapiše – vse skupaj pade v prepad. Po paničnih napadih, osebnostnih stiskah, katerim sledijo manično pospravljanje skladišč in stanovanja pa prerazporeditve in reorganizacije delovnega procesa, se Samo loti tudi večjih scenarijev. Lahko bi se z družino preselili kamorkoli, mogoče na Nizozemsko ali na Kreto? Varen pristan išče tudi v pisanju romana, pa drugega romana …

Sčasoma vse ideje o pobegu opusti in kot izvemo med branjem, z Renate vlečeta prave poslovne poteze in pot knjigotrštva na novo osvetlita tudi za ostale, ki se ukvarjajo s tem negotovim poslom. Slovencem redno dostavljata novice o knjigah, izdajata nove, jih pošiljata, razvažata, skrbita za spletno knjigarno, zaženeta predstavitve … A kot rečeno, so razmere tako skrajne, da skrajno vplivajo tudi na vpletene. Pisec priznava stiske podjetnika, večkrat spregovori o vplivu na telo in psiho, o pregorevanju zdaj tega, zdaj onega, na drugi strani pa o zdravilnem objemu narave, družine in pomenu socialne mreže.

Ves čas nam na drobno trosi tudi presunljive dokaze presežnega. To, da srečujeta ravno prave ljudi ob pravem času za knjižni posel ali pomembne figure za gorništvo, torej hkrati za pričujočo knjigo, ki tako postane tudi popis ekstremnih pohodnikov in tekačev, ne more biti nič drugega kot čudež, pomoč stvarstva pogumnim. Pomena velikih malih stvari se avtor zaveda, zaveda se tudi svojih omejitev, zato je to pisanje več kot le planinski dnevnik. Je njegova življenjska zgodba, je zgodba njegove družine, je zgodba o dozorevanju, pomiritvah z omejitvami, življenjsko utrujenem, a sedaj gotovem pogledu na zares pomembne stvari, dozoretju v očeta, moža, prenosu družinske duhovne zapuščine na sedaj skoraj odrasle otroke, vpogled v psiho moškega, ki ga pojem varnosti vznemirja širše in zato tudi pogled na posledice – brazgotine in rane, ki jih »skrb za svoje« pusti za sabo.

Čeprav korono uspejo ignorirati in v pisanju nastopa le kot številka okuženih na vrhu poglavij, se niti sama ne izogneta »hujši obliki lažjega prebolevanja«. Bolezen ju dodobra načne in delo zase in slovenski narod se ustavi za ves mesec. V tem času se izteče tudi življenje Renatine sestre. Udarec za udarcem, preizkušnja za preizkušnjo bi lahko rodile povsem drugačno, zelo grenko, zamerljivo in temačno knjigo. A dobili smo biser iz bolečine, pogled na pozitivo, stvari, za katere se še lahko zahvaljujemo, iz njih živimo in delamo »novo«.

Iz knjige veje hvaležnost. Prijateljem, družini, naravi, naključjem, ki to niso, predvsem pa ženi Renate, ki za vsem tem stoji in vse to poganja in ji pisec s knjigo daje priznanje. Priznanje, da sta skupaj osvojila toliko vrhov transverzale in še vrh za najboljšo izdano knjigo leta 2020, za naročje uspešnic med korono, polne Bukle nagovorov k branju, skrb za družino, priznanje, da z njeno pomočjo slovenski jezik ostaja, da ostajajo sanje in da se ne poneumimo brez branja do konca. Zahvali se ji tudi za drevo, ki mu ga podari za rojstni dan, za drevo, ki bo raslo in širilo korenine in veje tudi onkraj. Je simbol njunega prizadevanja za vse nas.

Mogoče se avtor ne zaveda, da je pravzaprav napisal knjigo o ljubezni, ki je ves čas »na prepihu«, a ostaja močna. Ljubezen do svojih, do Renate, do narave, do uresničevanja višjih sanj, do nas, bralcev. Da bi to ostali. Spisal je najtoplejšo knjigo doslej in hkrati najbolj navdihujočo, predvsem za nas, knjižne delavce.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek po vašem mnenju izboljšali?