Pričujoči zapis je poskus povzetka razprave, ki se je v ponedeljek, 25. 1. 2021, (kljub spletnemu mediju!) razvnela med udeleženci Slovanskega bralnega kluba, ki smo se pogovarjali o drami Karla Čapka Bela bolezen v prevodu Frana Albrechta.
Pogled v zgodovino
Še v istem letu, ko je distopična drama Bela bolezen izšla knjižno in bila premierno uprizorjena v Pragi, namreč leta 1937, je dočakala tudi slovenski prevod in inscenacijo v ljubljanski Drami. Kako nenavadno zanesenjaško in polno svobodne kulturne iniciative je moralo biti obdobje od druge polovice dvajsetih do konca tridesetih leta 20. stoletja, ko smo na Slovenskem dobivali prevode svetovne književnosti tako rekoč tik za izvirnikom! Tudi literarno polje ni prav nič zaostajalo za gledališkim – v tistem času so cvetele številne založbe, mdr. Modra ptica in Belo-modra knjižnica, ki sta s svojim revijalnim oz. knjižnim programom neumorno širili obzorje slovenskih bralcev.[1]
Tudi v tedanji prvi Čehoslovaški republiki je očitno vela sapa svobode. Brata Čapek sta redno prirejala petkova srečanja, na katerih se je razpravljalo o humanizmu in etičnih vprašanjih. Občasno, kadar je le utegnil, se jih je udeleževal tudi predsednik države Tomáš Garrigue Masaryk.[2]
Čapkovo vizionarstvo
Bela bolezen, ki jo je Čapek, kot pravi v predgovoru, namerno postavil v fiktivno okolje in si zanjo izmislil neobstoječo nalezljivo bolezen, nas danes šokira zaradi natančnosti, s katero je Čapek zadel realnost, v katero smo zdrknili, ne da bi se dobro zavedali, kdaj. Če smo tekst spomladi, ob izbruhu pandemije, brali s pozornostjo, usmerjeno na epidemijo, katere podrobnosti neverjetno spominjajo na covid-19 (bela bolezen ali Čengova bolezen se je npr. razširila s Kitajske in ogroža ljudi stare nad 50 let; to se zdi mladim, ki v državi nimajo prav nobenih perspektiv, dobrodošlo, češ da se bo sprostil prostor zanje), jo slabo leto kasneje že beremo kot politični triler, ob katerem nam gredo dlake pokonci.
Humanist proti koristolovcem
Nasproti svetlega lika, humanista dr. Galena, ki si prizadeva preprečiti novo svetovno vojno, tako da državnikom postavi ultimat (zdravilo v zameno za zagotovilo, da se ohrani svetovni mir), je Čapek postavil posameznike, ki gledajo zgolj na svoje lastne koristi – bodisi politične (Maršal hlepi po slavi) bodisi orožarske (Baron Krüg je kot orožarski industrialec vojni dobičkar) bodisi osebne (dvorni svetnik Sigelius se oblasti in bogatašem mirne duše prilizuje in podreja zavoljo osebnih koristi). Tem ciničnim koristolovcem je skupno to, da soljudi obravnavajo kot golo sredstvo za dosego lastnega cilja. Človeško življenje je vredno samo toliko, kolikor imaš lahko od njega koristi. Nekaj tisoč ali sto tisoč ali milijonov ljudi gor ali dol – glavno, da se doseže cilj. Epidemija se jih dotakne šele, ko se okužijo, pa še to samo toliko, kolikor jih v trenutku okužbe postane strah lastne smrti.
Brezskrupulozni individualizem
V vlogi tistih, ki naj bi bili pooblaščeni za reševanje problemov, kakršna je epidemija, elitneži popolnoma odpovejo. Ne odpovejo pa se položaju govorca v javnosti. Ničesar ne storijo brez prisotnosti medijev. In še naprej navijajo lajno populističnih govorov, še naprej zastrupljajo množice s svojimi hujskaškimi patetičnimi govori. Populisti se znajo dobrikati narodu. Populisti vselej znajo pritisniti na pravi gumb.
Medtem pa ljudje množično umirajo od bele bolezni. Odločevalci ne razmišljajo o tem, kako bi bolezen omejili, ampak o tem, kako bi se okuženih znebili iz svoje okolice. Za obolele načrtujejo koncentracijska taborišča. Vojni industrialec baron Krüg še potem, ko se okuži tudi sam (da se lahko okuži, ne verjame, dokler se ne okuži), ne more iz svoje kože in na sestanku z Maršalom (ko ta zavrne njegovo prošnjo za mir, kar je Galenov pogoj za zdravljenje barona Krüga), pragmatično ugotavlja, da bo moral v podjetju naročiti, naj povečajo proizvodnjo bodeče žice. Ko Maršal izgublja tega svojega edinega prijatelja, je vse, kar zmore reči, tožba o tem, kako »osamljeno je biti … diktator«.
Sadovi populizma
Drama se konča na mah, na nekaj pičlih straneh. Avtor bržkone ve, da pri svarilu nima smisla izgubljati besed. Humanist in pacifist Karel Čapek obupano kliče, naj vendar nekdo ustavi to blaznost. Naj že kdo ustavi rušilno nasilje. Naj se ta norija konča, preden bo prepozno.
Maršalov populizem, njegovo dvajsetletno hujskanje ljudi k vojni, kajpada s podporo propagandnega aparata (Minister za propagando mu zagotavlja, da je javno mnenje še najmanjši problem), je obrodilo nepričakovano bogate sadove. Ljudstvo je docela ponotranjilo idejo o vojni. K vojni ne kliče le oblast, nasilna tendenca se sproži tudi v narodu. Množica se spremeni v neobvladljivo drhal. Celo Maršal, ki si je vmes zaradi okužbe in strahu pred smrtjo premislil in se je pripravljen zavzeti za mir, je ne more več ustaviti. Niti množica sama se ne more več ustaviti. V vojni evforiji zbezljani narod ubije svoje zadnje upanje. Linča tistega, ki edini pozna recept za zdravilo. Še huje, dr. Galena ne samo linča – razbije tudi zadnje odmerke zdravila.
Maršal je požel sadove svojih dejanj. Nihče več ga ni imel ozdraviti. Tudi sam je končal kot statistična številka.
Povezave
Slovenski prevod drame je v obliki PDF dostopen na portalu Slovenskega gledališkega inštituta.
Na YouTubu si lahko ogledate istoimenski češki film (1937, rež. Hugo Hass) z angleškimi podnapisi.
Karel Čapek: Bela bolezen. Prev. Fran Albrecht. Ljubljana: SNG Drama, 1937.
Slovanski bralni klub: Bela bolezen (25. 1. 2021)
Opombi:
[1] Danes, ko nas duši strukturna cenzura v spregi s korupcijo, se zdi neverjetno, da je kdaj sploh obstajala taka doba! Zveni kot časi kralja Matjaža! Pri čemer pozabljamo, da smo še v ne tako daljni preteklosti prav tako lahko izražali svobodno iniciativo tudi s knjigami, kar smo jih izdajali. Ti časi so očitno nepreklicno mimo, samooklicani elitneži so pred nami nadrobili drobtinice in nas pognali v podganjo dirko, da se imamo s čim zamotiti, medtem ko si klientela prisvaja našo skupno družbeno lastnino.
[2] S kakšnim prizvokom danes politiki izgovarjajo besede humanizem, solidarnost? Jih sploh še uporabljajo? Je še mogoč državnik z vrednotami, kakršne je imel T. G. Masaryk? Na pomanjkanje humanizma in humanosti v sodobnem svetu opozarja tudi češka pisateljica Radka Denemarková.
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »