Neznosna lahkost samo izrečenega ali samoizrečenega?

Čas branja: 4 min.

Radka Denemarkova: Prispevek k zgodovini radosti. Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2015. 342 strani.

Samo[1] opozorilo – namen recenzije ni dekodiranje romana, vzemite jo kot (z)možno(st). To je namreč več kot samo nenavaden roman. Morda bi morala knjiga Radke Denemarkove nastopati opremljena s prijetnim, ekskluzivnim dopisom na naslovni strani, ki bi zainteresiranega bralca dobrodušno opominjalo, da se po prebrani knjigi ne bo prepoznal. Recenzent si želi, da sledeči odstavki ne bi izpadli pokroviteljsko in tržno usmerjeno k bralcu samemu. Knjižni trg je zasičen s knjižnimi naslovi, ponuja hitro zadovoljitev t. i. bralskih užitkov, prednjačijo žanri enostavnih in vodljivih struktur ter slogov – duševna hrana je (ne)premišljeno postrežena in v skladu z logiko potrošniške družbe – še hitreje prebavljena, seveda posoljena s ščepci votle industrijske literorizacije.

Denemarková išče, nagovarja, vzgaja bralca, sposobnega za prebiranje večpomenskih besedil. Prispevek ga dotlej lahko ujame na limanice detektivke noir, drobce erotično-psihološkega trilerja, nadalje feminističnega traktata, torej v vsesplošno poznane in priljubljene in »izposodljive« žanre. Vajen bralskih rutin in ritualov, bralec začuti nelagodje ob prebranem, loteva se ga nemir. Lahko občuti, da se potaplja v neznano, nezavedno; ni zaveden, samo besedilo je »ušlo« onkraj okvira, jezik se je konkretiziral.

Nepripravljeni bralec vstopi v rahlo klišejsko, smelo predvidljivo detektivsko zgodbo o umoru premožnega starca v elitni vili pod Petřínom, priljubljenim praškim shajališčem. Policist, vešč svojega poklica, že pred samo preiskavo nemudoma osumi starčevo mlado Vdovo, hitro sklepajoč, da gre za klasično »lovačo«. Žanrski zakoni sicer vodijo bralca, a ne razume avtoričinega pridajanja ptic lastovk v besedilo. Samo fascinacija?

Denemarková bralca vpelje v sočasje »rutin in ritualov«, v katerega s(m)o si človeška bitja zakodirala svoje jezike. Je vse, vsakršni njihov odnos ubeseden? Denemarková bo odkimala in si rahlo pomagala s preubesedeno wittgensteinovsko jezikovno filozofijo: »Jezik onemogoča izgovoriti resnico, čeprav ne laže. Besede zadostujejo do določene meje, besede služijo intelektu« (str. 33).

Policist je »človek beseda« in še pomembneje, SAMOpremišljevanja. Njega in njegov »samo« Denemarková predstavlja – nas – našo tehniko privzgojenega oz. zapovedanega samoomejevanja (do) izrečenega, saj slednje prinese težo, s težo pa v roki donese odgovornost. Pri ustno izrečenem človek lahko ne govori resnice, tega pa ne more storiti v primeru telesne govorice. Današnja družba je večni boj med »dobronamernim« ustno in »zanemarjenim« telesno izrečenim, boj zlega proti dobremu, izven dvodimenzionalnega okvira. Besede smo stehnikalizirali, teles (še) ne. Laž je zgolj tehnika govorjenja, ki jo telo zmore ukaniti.

Naloga romana Denemarkove je sestaviti kolaže zgodb in bralcu ponuditi premislek o neznosni lahkosti izrečenega telesa. Policist, ali bolje rečeno »mi«, ujeti na limanice domnevno prebavljive detektivke, se gibljemo med rutiniranim in ritualiziranim zatekanjem v samostandardiziran svet. Namige za (samo)(u)mor smo samoustvarili in se sklepalno samoomejili. Pri samodomnevah upoštevamo dognanja izkušenega Zdravnika, naše samoracionalnosti in končne merodajnosti, ki je starčevo truplo pregledalo. Med preiskavo vsega dokazljivega pa Policistovo »logiko« najbolj »zmoti« dokaz, ki pravzaprav to kljub vsem uravnilovkam ne bi smel biti – tekst s predavanja kreativnega pisanja Birgit Stadherrove.

Denemarková si je lastovičjo perspektivo izbrala zato, ker ptica vidi in razume samo telesno govorico. (Človeške ustne govorice ne (z)more, njihovih perspektiv pa je (pre)več.) Morda za nadaljnje branje bralcu zadošča osnovno ornitološko znanje – avtorica-lastovica s ptičje perspektive beleži njihova vedenja, dejanja. (Izrečeno se šteje v dejanju.) Prida jim ptičje lastnosti. Njihova krila se razpenjajo med izkušenimi in neizkušenimi, plahimi in pogumnimi, majhnimi in velikimi, agresivnimi in mirnimi, predvsem pa visokoletečimi in nizkoletečimi telesi. Lastovkam je dana naloga, da »letajo in ščebetajo. Pripovedujejo si šale o moških in ženskah. Seks je radost. Šale se že stoletja ponavljajo, lastovke zbirajo prispevke k zgodovini radosti. Naletijo na bojišče, ki ne pozna obdobja miru. Obstajata tihi dogovor in ozemlje, ki ni in nikoli ne bo osvobojeno, ki ga lahko osvajajo vsi, kjer je še danes vsakomur dovoljeno vse. Preorana njiva. Širno polje črne, rodovitne prsti. Reče se mu telo šibkejšega.« (str. 10).

Omenjene šale pripovedujejo, zbirajo in donašajo[2] Birgit Stadtherrová, Diana Adler in Erika Eis. Ne vemo, koliko so stare, vemo samo, da jih čas s krajšimi presledki druži od zadnje svetovne vojne. Namenoma nevpadljiva, družbeno samoizolirana, karakterno nezdružljiva skupina ptičjih gracij tvori triumvirat zgodovinskih antropologinj. So predstavnice interdisciplinarnih ved, nastajajočih na desetletjih zgodovin(opisar)skih metodoloških revolucij, preizprašujoč »temeljne« humanistične vede in otepajoč se kanonskih percepcij in recepcij, precej zanosa pa avtorica posveča oporekajočim in posmehujočim se znanstvenim trabantom, ki so si vse zamolčano vselej ogledovali s pokroviteljsko-selektivnimi očmi ter slednje izpeljevali v (iz)govorjene dokse. Zanje obstaja samo Zgodovina-Velikih-Mož. Zgodovina je spomin, zgodovinska antropologija pa spomin ima, če nekoliko parafraziramo besede Radke Denemarkove, saj »čas rane konzervira«, te »ne izginejo in ne izpuhtijo« (str. 86), se utelesijo. Sprememba lahko pride, ko se zamenja pogled oz. perspektiva, ta je lahko tudi ptičja. Vsaka je v lastovko samo dozorela.

Lastovka Birgit Stadtherrová (kot zadržana dramatičarka se pojavi tudi v avtoričinem romanu Jaz pa vprašam, kdo tam tolče) mapira dejanja močnih moških preteklih stoletij, piše knjigo Moške igre o Edvardu Benešu, Diana Adler je avtorica kontroverzne knjige Govorica telesa, zagovornica izrazito meditacijskih metod človeškega samoizpraševanja, Erika Eis, filmska dokumentaristka, pa tako kot lastovke gnezda lepi ženske usodepolne izkušnje, ujete na filmski trak (asociacija na Clauda Lanzmanna in njegov dokumentarec Shoah). V ne-ptičji perspektivi, ki jo v romanu pooseblja Policist, bi se tako osredotočeno in angažirano početje starih dam že spreminjalo v ne samo nenavadno zavzeto in obsesivno, predvsem v grotesk(n)o (zanimivo, ko češki postmodernistični avtor želi izpostaviti grotesknost svojega (anti)junaka, mu pridene nemški priimek; npr. Karel Kopfrkingl v Sežigalcu trupel in Natalija Mooshaberjeva v Miši Natalije Mooshaberjeve, oba romana je napisal Ladislav Fuks), saj to ne pritiče ne statusu, stanu ali stasu. Denemarková namigne, da je nenavadno in groteskno privlačno, zato nas skupaj s Policistom vnovič popelje k lastovkam v nenapovedana raziskovanja; v svetu stehniziranih odnosov, ko že svoje lastno dogodeno spreminjamo v zaključene projekte (tako je Vdovi starec pred smrtjo pravil o svojih prejšnjih zakonskih zvezah).

To je svet vselej zaključenih formacij, zaprtih oken, začrtanih okvirov, osiromašenega jezika. Filozofija nam gre nasproti in nas tolaži, da smo žrtve cikličnega, večnega samoponavljajočega. Ponavljamo življenja, ki nam odtekajo (kakor naš čas odteka, ne teče), psihološko prtljago tovorimo in prenašamo sledečim generacijam, prepričani in pomirjeni, držeč se rutine in ritualov.

Denemarková, če nekoliko mehko literoriziram(o), v romanu vseskozi drži pripovedno nit na močnih prispodobnih obratih. Lahko vam je v pomoč Atlas ptic selivk kakšnega ornitološkega društva, a takšno perspektivo nam avtorica ponudi kot tehniko branja, saj iščoči bralski jati služi domala za nujno izletišče. Če nasvet Denemarkove vpnemo v jezik ptičje perspektive – naj nadaljnja gradnja gnezd poteka z medsebojnimi izmerami dolžin peruti in preverjanjem ostrine kljunov.

Opomba:

[1] Skozi roman se beseda »samo« pojavlja izključno v ležeči pisavi. Bralec recenzije naj sam odloči, kako se bo jezikovno samoomejil oz. postavljal nanjo naglasna znamenja.

[2] Starejši slovenski izraz za prispevek je donesek. Slovaropisni krogi mu ne priznavajo popolne zastarelosti, samo iz suhe znanstvene terminologije je uporaba izginila v povojnem času. Glede na zastavljeni kontekst romana Denemarkove bi naslov knjige lahko bil tudi Donesek k zgodovini radosti. Ptice, tozadevno lastovke, nekaj (nekomu) prinašajo, donašajo.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi uporaben …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi uporaben.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi po vašem mnenju prispevek izboljšali?