Pogovor: Sunjeev Sahota in Petra Meterc

Čas branja: 14 min.

V ciklusu pogovorov med avtorji in njihovimi prevajalci se tokrat predstavljata prevajalka in kritičarka Petra Meterc in britanski romanopisec sikhovskega porekla Sunjeev Sahota.

Sahotov romaneskni prvenec Naše so ulice (Ours Are the Streets, 2011) pripoveduje prvoosebno zgodbo britansko-pakistanskega mladeniča, ki postane samomorilski napadalec. Leta 2013 ga je revija Granta imenovala za enega najperspektivnejših mladih britanskih piscev.  Za roman Leto ubežnikov (The Year of the Runaways, 2015), ki je v prevodu Petre Meterc izšel pri založbi KUD Police Dubove, je Sunjeev Sahota prejel nagrado Evropske unije za književnost in pristal v ožjem izboru za nagrado booker.

Ciklus pogovorov med avtorji in njihovimi prevajalci organizira KUD Police Dubove v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške v okviru projekta Migracije v resničnosti, ki ga sofinancira program Evropske Unije Ustvarjalna Evropa.

Ciklus: Avtorji in prevajalci
Spletni pogovor: Sunjeev Sahota (Velika Britanija) in Petra Meterc (Slovenija)
Premiera: 22. decembra 2020 ob 20. uri | Festival Knjige pod jelkami 2020
Videoposnetek s slovenskimi in angleškimi podnapisi

Sunjeev Sahota: »Poiščite tisto, za kar vam gori srce«

Britanski romanopisec Sunjeev Sahota v pogovoru s prevajalko Petro Meterc spregovori o aktualnosti romana Leto ubežnikov in o svojem pisateljskem poslanstvu pa tudi o avtorjih, ki so ga spodbudili k branju in pisanju, nazadnje pa natrese še nekaj nasvetov za mlade pisce.

Petra Meterc (PM): Za začetek bi vprašala, kaj vas je spodbudilo k pisanju tega romana in kako dolgo ste ga pisali? Prebrala sem, da ste prvenec Naše so ulice pisali ob redni zaposlitvi. Kako ste pisali svoj drugi roman in koliko časa? Ste ga pisali ob delu?

Sunjeev Sahota (SS): Ko sem pisal prvi roman Naše so ulice, sem imel redno službo, pisal sem ga ob večerih in vikendih pa tudi med prazniki. Pri Letu ubežnikov je bilo to približno pol – pol. Približno sredi pisanja sem lahko dal odpoved. Založnik je Leto ubežnikov odkupil na podlagi nekaj poglavij, zato sem se lahko v celoti posvetil pisanju. Približno dve tretjini te knjige, tj. več kot 50 %, sem napisal ob delu. Kar je bilo čudovito. Hkrati pa čudno.

Ne zdi se mi, da bi v to knjigo vložil več dela kot v roman Naše so ulice. Kot bi se svet raztegnil na čas, ki ga imaš na voljo. Stari zakon ekonomije. Knjigo sem vseeno pisal tri, štiri leta. Najbrž zato, ker je obsežnejša in slikana na večje platno. Pri prvi knjigi je bil proces pisanja precej organski, dosti sem se ustavljal, delal osnutke, znova začenjal. Kot da bi se vmes o knjigi učil, najbrž zato, ker si niti nisem pripravil načrta.

Od turbulentnega sloga do klasičnega tona

Pri Letu ubežnikov pa sem, še preden sem napisal besedico, dolgo načrtoval zgodbo, tuhtal, kako se bodo gibali liki, kakšna je njihova zgodba, zato sem skozi pisanje te knjige zdrsel malce bolj častno in dostojanstveno, ne da bi ves čas drvel, češ tu je napaka, se zaganjal in znova začenjal. To knjigo sem pisal bolj premišljeno, kar se najbrž opazi, če knjigi primerjaš. Roman Naše so ulice je bolj turbulenten, Leto ubežnikov pa ubira bolj klasični ton. Temu najbrž botruje različen proces pisanja teh dveh knjig in marsikaj drugega.

Najprej sem napisal prvo poglavje Leta ubežnikov, nato pa še tri obsežna mini poglavja, v katerih spoznamo zgodbe junakov. Ta tri poglavja sem napisal, ker sem moral vedeti, kako so se znašli tam, kjer so v uvodnem poglavju. Nato sem se vrnil nazaj in napisal še preostanek knjige. Dopisal sem manjkajoča poglavja na začetku in zatem preostanek knjige, to je bilo možno šele, ko so bili vsi liki raztolmačeni. Tak je bil moj postopek pisanja. Za pisanje sem rabil tri leta, nato pa še leto dni za urejanje z urednikom in založnikom.

Struktura knjige

Sunjeev Sahota: Leto ubežnikov, prev. Petra Meterc (naslovnica)
Sunjeev Sahota: Leto ubežnikov, prev. Petra Meterc

PM: Pravite, da ste strukturo knjige zelo skrbno načrtovali. Ste jo zasnovali, še preden ste sedli k pisanju ali pa ste o njej razmišljali med pisanjem in potem dele sestavili skupaj?

SS: Za razliko od romana Naše so ulice sem si strukturo Leta ubežnikov podrobno začrtal. Hotel sem začeti s prihodom vseh štirih junakov v Sheffield in pustiti odprto vprašanje, kako so se sploh znašli tam, tako daleč od doma. Nato pa sem se hotel vrniti in to razgrniti pred bralcem.

Začel sem s Točijem, ker v prvem poglavju prispe zadnji. Toči je avtsajder, vsiljivec. V romanih je arhetip, da prispe tujec in vse vrže iz tira. Z njegovo zgodbo sem začel, ker tega nihče ne bi pričakoval. Pa tudi sam nisem vedel, kako se je znašel v Sheffieldu na prelomu stoletja. Tudi to me je zanimalo. Narinder pa je morala ostati čim dlje ovita v tančico skrivnosti. Hotel sem, da so bralci kot uročeni in da se sprašujejo, zakaj počne, kar počne. Vedel sem, da bom njeno zgodbo razpletel kot zadnjo. Skratka, malce zvito sem to zastavil.

Nato prispeta Randip in Avtar, skorajda kot neločljivi par. Njuna ločitev približno na dveh tretjinah romana v nas močno odmeva prav zato, ker ju dojemamo kot par, dokler ju okoliščine ne prisilijo, da izdata drug drugega.

Nato pride še Narinder. Veselilo me je, da je zadnja od junakov, katere zgodba se razkrije bralcu. Narinder postane skorajda moralno središče knjige, okoli nje se vrtijo fantje.

To vprašanje sem puščal odprto, kolikor dolgo je šlo. Vse se zgodi naenkrat, a šele sredi romana. Brž ko spoznamo vse junake in kako so prišli sem, pa pripovedni stroj znova oživi. V knjigi je moment, gonilna sila, ki te nese skozi drugo polovico knjige.

Struktura vključuje njihov prihod in razlago, kako so se znašli tam, ki uroči in začara, hkrati pa ne pove preveč. In nato močni drugi del, ki gradi na momentu iz prve polovice. Junaki prihajajo iz različnih okolij, razredov, kast.

Zgodbe tistih, ki si želijo na Zahod

PM: Ste morali veliko raziskovati posebnosti družbenega okolja junakov? Pri tem romanu je najdragocenejše, kako različni so vsi, pa vendar so obtičali skoraj na istem mestu. A bolj ko razmišljaš o teh zgodbah, bolj ugotavljaš, da so povsem drugačni kot v izhodišču.

SS: Res so čisto drugačni. Tragično je, da jih družba, v kateri se znajdejo, obravnava kot eno samo in homogeno, brezbarvno gmoto brez posameznih, specifičnih človeških zgodb.

Kar se tiče raziskave, imam občutek, kot da ta roman raziskujem že vse svoje življenje. Dogaja se v Sheffieldu, mestu, ki ga dobro poznam, saj sem odraščal v okolici. Drugo pomembno prizorišče je Indija. Pandžab je zvezna država v severozahodni Indiji, ki jo dobro poznam. Od tam izvira moja družina. Tam imam kar nekaj sorodnikov. Pred pandemijo sem bil tam. Tja grem vsako leto, zato ta konec Indije kar dobro poznam.

Poznam pa tudi zgodbe, ki naseljujejo ta prostor, predvsem zgodbe moških, pa tudi žensk, ki si želijo priti na Zahod, in kaj vse počnejo, da bi prišli tja. Bodisi prodajajo svoje organe, zabredejo v strašanske dolgove ali vzamejo hipoteko na posest. Vem, kaj počnejo iz obupa, da bi si plačali pot v Evropo. Te zgodbe poslušam vse življenje. Kadar grem v Indijo, zmeraj srečam koga, ki je ilegalno živel v Angliji. Nato pa se vrnejo in ti povejo, kako so živeli, kako stežka so se prebijali, kako so jedli, kako so bili brez strehe nad glavo.

Te zgodbe so bile od nekdaj prisotne. In tega vsaj na tem koncu Indije ne skrivajo. O tem se odkrito pogovarjajo na tržnicah, bazarjih, ob templju. Ljudje se vedno pogovarjajo, kako se lahko prebiješ čez ali kakšne preizkušnje so doživeli na poti na Zahod. O tem govorijo odkrito.

In ker sem radovedne narave, ker me zanima življenje drugih, sem o tem od nekdaj premišljal. Zato se mi ni zdela potrebna formalna terenska raziskava, kjer bi izpraševal ljudi. Tema je bila ves čas prisotna.

Perspektiva pripadnika diaspore

PM: V romanu imate tri junake, ki pridejo v Anglijo, nato pa še Narinder, ki je že v Angliji. Ste njen lik načrtovali, razvijali kako drugače? Ste pri upodabljanju Narinder uporabili osebno izkušnjo, ker je tudi ona iz diaspore?

SS: Ja, za del Narinder. Narinder se je pojavila, ker sem hotel lik, ki bo žena za vizo in se bo poročila z enim od teh fantov iz Indije, da bi mu pomagala priti v Anglijo. Potem sem se vprašal, zakaj bi to storila. Najočitnejši so seveda ekonomski razlogi. To počnejo zaradi denarja. Vendar sem že imel tri junake, ki jih ženejo ekonomske in finančne razmere. Nisem hotel, da bi tudi Narinder v to gnali ekonomski razlogi. Bolj zanimiva se mi je zdela njena želja, da bi bila dobra in nekomu pomagala. Pa tudi versko prepričanje.

Imam sorodnike, ki so ali so bili v Randipovem, Avtarjevem in Točijevem položaju, zato se sprašujem o svoji vlogi, kako jim lahko pomagam, jih razumem ali upodobim. To je pereče vprašanje za mnoge v diaspori. Kaj pomeni biti dober, ne samo do sočloveka, pač pa do članov svoje družine, ki so v težavah in stiski. Kakšno pomoč potrebujejo? Kaj jim dolgujem?

Mislim, da Narinder grize to vprašanje. Del njene osebnosti, kakor sem jo izrisal, je verjetno povezan s tem vprašanjem, In to je vprašanje, s katerim se – čeprav manj kot prej – še vedno spoprijemam.

Pisati resnicoljubno in pošteno

PM: Ko ste pisali o izkušnjah migrantov, ki so v Evropi in drugod po svetu nedvomno marginalizirani, ste ustvarili reprezentacijo migrantov. Na kaj ste najbolj pazili pri njihovi reprezentaciji?

SS: Zanimiv je vzgib, da jih je treba upodobiti naklonjeno in tako, da bi jim ljudje hoteli pomagati ali jih globlje razumeti. Kot pisatelj pa sem prepričan, da jih je treba prikazati karseda resnicoljubno in pošteno.

V resnici se ti priseljenci oz. migranti, ki tu živijo ilegalno ali v sumljivih okoliščinah, obnašajo v enaki meri odbijajoče ali pohujšljivo ali slabo kot kdorkoli drug. Lahko jih žene situacija, ki je precej težja od situacije ljudi, ki tu živijo od rojstva, a vselej sem verjel, da jih moram upodobiti karseda človeško in pokazati, da so tako dobri kot slabi. Potem bodo ljudje verjeli, da so resnični, da so res v takem položaju in takih stiskah.

Likov nisem hotel olepševati ali jih upodabljati kot žrtve ali ljudi, ki bi se nam morali smiliti. Hotel sem jih upodobiti karseda človeško, v vsej kompleksnosti, s težavami človeka v današnjem svetu. To je bil od nekdaj moj namen. Nisem hotel, da so samo žrtve rasizma, ampak tudi žrtve odnosa članov njihove lastne skupnosti, ki z njimi ne ravnajo nič bolje.

Hotel sem biti iskren tudi glede članov te skupnosti v Britaniji, o katerih bi si mislili, da jim bodo kaj bolj naklonjeni. Pogosto so najhujši hudodelci in možem življenje grenijo bolj, kot bi bilo treba. Moral sem biti karseda iskren o njihovem položaju in njihovi človečnosti.

Aktualnost knjige v času migrantske krize

PM: Roman je izšel leta 2015, tj. v letu, ko so Evropo preplavile množice migrantov, vaša knjiga je sovpadla s tem. Begunci iz Sirije, t. i. begunska kriza. Ste dobili veliko odzivov, povezanih s tedanjim dogajanjem v evropski družbi?

SS: Ja, res čudno. Veliko recenzentov in bralcev je ves čas govorilo, kako aktualna je knjiga in kako ob pravem času je izšla. V Angliji je bila takrat ministrica za notranje zadeve Theresa May, nato je postala premierka. Vladalo je zelo sovražno ozračje do priseljencev. Okoli so vozili kombiji z napisom »pojdite domov«, grozno obnašanje, vključno z našo vlado.

Pa sem si rekel, če je knjiga res tako aktualna, potem je taka že 2000 let. Je zgodba ljudi, ki se prebijajo čez mejo za boljšim življenjem, kaj novega? Od nekdaj je tu. Ni le aktualna ali odmevna zdaj, taka je od nekdaj in taka bo, dokler ne bomo na novo premislili o mejah in domovinah pa tudi o odnosu do ljudi na raznih koncih sveta, o razporeditvi svetovnega bogastva. Dokler se ne spremeni ta odnos, bo to zgodbo treba vedno znova pripovedovati.

Jezik reprezentira notranji svet junakov

PM: Še to bi vprašala. V romanu uporabljate specifični jezik, v besedilu je veliko besed, ki niso angleške. Lahko poveste kaj o tem? Kaj menite o rabi tujk v angleškem besedilu, ki jih običajni bralec angleščine ne bo razumel? Kako ste o tem premišljali med pisanjem?

SS: Dobro vprašanje. Zanimiva reč. Pravkar končujem tretji roman, pri katerem sem uporabil drugačen pristop, saj to zahteva narava knjige. V Letu ubežnikov je res dosti pandžabskih besed.

Kar pa se tiče razloga za to, da v knjigo nisem vključil slovarčka – in nima ga niti noben prevod, če se ne motim – je po mojem nujno, vsaj v angleščini, da ni vse razloženo oz. prineseno bralcu na pladnju. Ti mladeniči pridejo v Veliko Britanijo, zbegani so, ne vejo, kaj se dogaja, vsi iz sebe so, in nenehno se ubadajo s tem, da ne poznajo države, morajo ugotoviti, kakšen je tu njihov položaj.

Jezik mora odslikavati to stanje, da bi bil bralec postavljen v podoben položaj kot junaki. Če bralci med branjem pridejo do stavka v pandžabščini, so zbegani in ne vejo, kaj to pomeni. In si poskušajo sestaviti sliko. To bralca postavi v položaj junaka.

Ta paralela v knjigi opravlja zelo pomembno funkcijo. Poleg tega gre za knjigo, ki pripoveduje o neki subkulturi in duševnem, notranjem svetu. Zato sem hotel vzpostaviti občutek skrivnostnosti, reči, ki jih poznajo samo fantje. Elementi pandžabščine v svetu, kjer moraš biti kot prevajalec, prispevajo k skrivnostnosti. Skrivni svet, ki mu skorajda prisluškujemo. Skorajda smo povabljeni v ta svet za leto dni.

To je glavni razlog, zakaj pandžabske besede niso prevedene. In niti niso v kurzivi. V romanu mora ostajati občutek te izgubljenosti. Zapisovanje t. i. tujk v kurzivi lahko besede potuji, okrepi potujitev. Češ, to je nekaj drugačnega, to ni del angleščine.

Nisem hotel, da bi bilo vse kot enotna celota, enotna reprezentacija teh moških v Angliji. Pomembno je, da tega učinka ni.

In tudi zato ker je pomen mogoče razbrati iz konteksta. Nič ni narobe, če bralec česa ne razume. To je samo glasbena spremljava knjige, ozadje knjige.

Nihče ne zahteva od britanskega pisca ali Američana, naj kaj razloži indijskim bralcem. Zakaj bi moral kaj pojasnjevati jaz kateremu drugemu občinstvu? Moralo bi biti samoumevno, da je to dobro za knjigo in da to predstavlja te junake. Tako uporabljam jezik, da bi učinkovito reperezentiral notranji svet junakov.

Poklon knjigam, ki spodbujajo k branju

PM: Nekje sem prebrala vašo izjavo, da se največ naučite iz branja. Katere knjige so vam dale največ znanja oz. vas najbolj navdihnile za pisanje Leta ubežnikov?

SS: Občutljivo ravnovesje Rohintona Mistryja. Roman je postavljen v Indijo, v izredno stanje Indire Gandhi 1975. Debela knjiga, dolga 700 strani, govori o štirih junakih, ki se snidejo v Bombaju, in o njihovih težavah v teku dveh ali treh mesecev. Prebral sem jo pri devetnajstih, dvajsetih letih. Vrgla me je na rit. Bila je prva knjiga, ki me je res potegnila vase. Junaki in njihove usode so me globoko prevzeli. In vedel sem, da bi rad pisal.

Leto ubežnikov je moj poskus knjige, ki naredi nekaj podobnega. Hotel sem doseči, da se bralec z junaki poistoveti, sodoživlja njihovo usodo. Če je bil roman Naše so ulice nekakšen poklon moji puberteti, moji preteklosti, temu, kar občutim do Anglije, je Leto ubežnikov poklon moji zgodovini branja, knjigam, ki so me spodbudile k branju.

Pa tudi veliki ruski romani, npr. Ana Karenina, knjiga, v katero sem se naravnost zaljubil, da se kar nisem mogel posloviti od junakov.

Velike knjige so v meni vzbudile željo po tem, da bi napisal obsežno, magnetično knjigo s skupino junakov, od katerih se kar nočeš ločiti. Kakšne knjige bom še napisal, bo pokazala prihodnost, a Leto ubežnikov je moj poklon knjigam, ki so me spodbudile k branju.

In tudi mnogi irski romanopisci, zlasti pokojni John McGahern, ki je krasno pisal o veri in krivdi in sramu in seksu. Kar obožujem pri tej štreni irske literature, je to, da je lirična, a uglašena z junakovim čustvenim vrenjem.

Recepcija na Zahodu in v Indiji

PM: Roman Leto ubežnikov je bil tudi v ožjem izboru za nagrado man booker, deležen je bil lepega odziva na vsem Zahodu. Ste morda dobili kak poseben odziv od bralcev v Indiji ali iz vaše diaspore? Kaj so vam rekli po objavi knjige?

SS: Odziv je bil izjemno pozitiven, zelo mi je pomagal na pisateljski poti. Zato sem lahko postal poklicni pisatelj. Bilo je čudovito. Odziva v Indiji in Britaniji sta bila zelo različna. Številni britanski bralci, iz diaspore ali ne, so rekli, občudujemo dele, ki se dogajajo v Angliji, ampak Indija, ta poglavja so neverjetna, toliko so nam povedala o zgodbah teh mladeničev. V Indiji pa so mi rekli, všeč so nam prizori iz Indije, ampak prizori iz Anglije, ti so nam toliko povedali. To verjetno zmeraj pritegne, še posebej pri tej knjigi. To je bilo zanimivo, če primerjam te bralske odzive.

Nasploh so bili bralci in recenzije v Indiji preprosto čudoviti. Odzvali so se na Točijevo zgodbo. Ni naključje, da so v Indiji govorili o Točijevi zgodbi. Bralci v Indiji, ki berejo v angleščini, so ponavadi iz zgornjega srednjega razreda. V primerjavi z ljudmi, kot je Toči, živijo razmeroma lagodno življenje.

Ljudi v Indiji je še vedno sram kastne delitve. O vsem tem srednji razredi ne govorijo. Vejo, da se to dogaja, vendar raje pogledajo stran. Nekateri so razmišljali, češ, ja, to se dogaja, to je treba poimenovati, moralo bi nas biti sram. Del indijskega bralstva je zadelo v živo, kar se mi zdi zanimivo. Sram, ki ga še vedno nosijo, ideja kastne delitve in kako ta še vedno strašljivo obvladuje življenje ljudi.

Mesto Sheffield

PM: Mesto Sheffield je v romanu skoraj kot oseba. Še nikoli nisem bila v Sheffieldu, pa imam po branju romana občutek, da ga poznam. Bi lahko kaj povedali o tem, kako dojemate Sheffield, ko ga prenašate v svoje pisanje, in zakaj ga umeščate v svojo literaturo?

SS: Odraščal sem blizu Sheffielda, ne v Sheffieldu. Izviram iz manjšega kraja, Sheffield je najbližje mesto. Zdaj že kar nekaj časa živim v sheffieldski četrti Halton. To mesto obožujem. Čudovito je. Že samo topografija mesta, zelo hribovito je. Na pragu mesta je narodni park Peak District. V njem je čutiti tudi živi utrip mestne kulture. Krasna raznolikost. Uživam že, ko se po mestu samo sprehajam. Zelo mi je pri srcu.

V mojih knjigah pa ima obstranski položaj. Ena od poant romana je, da bi ti mladeniči šli kamorkoli. V Sheffieldu se znajdejo po naključju. Samo zato ker to mesto najbolje poznam. Roman bi se lahko dogajal v West Londonu ali Birminghamu, Nottinghamu, v kateremkoli večjih mest. Ti fantje bodo šli kamorkoli. Kidali bodo drek, čistili kanalizacijo, naredili vse, šli kamorkoli, da bi zaslužili za preživetje in življenje.

Sheffield kot kraj v knjigi nima vidnejšega mesta, za junake ni bistven. Po naključju gredo v Sheffield. Pa še med letom potujejo na druge konce Britanije, s trebuhom za kruhom. Zmeraj sem imel občutek, da kraj ni tako pomemben, če dogajanje umeščam v Veliko Britanijo. Po naključju je to Sheffield, ker ga poznam.

Odnos do Anglije

Vendar se mi zmeraj zdi, da malce goljufam. Moj odnos do Anglije je zapleten in kompliciran. Vprašanje o tem, kam v Angliji spadam, je zame zelo težko. Vedno znova se sprašujem, kako se v Angliji počutim. Zato se zmeraj počutim malce izločenega iz katerekoli Anglije, kateregakoli mesta v Angliji. Če se primerjam s sorodniki, rojenimi in odraslimi v Indiji, z njihovo prvinsko ljubeznijo do Indije in dežele, sem kot odrasel človek precej otožen in žalosten. V Angliji nisem imel, čutil tega kot oni.

V Angliji občudujem veliko reči. Obožujem milijon reči. Ne vem pa, ali do dežele občutim globoko ljubezen. Najbrž nisem smel zaradi družbe, v kateri sem odraščal. Verjetno zato je moj odnos do kraja v mojih knjigah zmeraj zamotan.

Roman se dogaja v Sheffieldu, skušam ga prikazati realistično in upam, da tudi naklonjeno, saj imam mesto rad. Toda vedno bo vprašanje, koliko se lahko mestu približam, zato v knjigah vprašanje Sheffielda najbrž vedno izpade čudno. Veseli me, da se vam je zdel resničen. To pomeni, da sem dobro zakamufliral svoj odnos do mesta oz. države. Veseli me, da se vam to zdi verodostojno.

PM: Verodostojno je bilo iz perspektive junakov.

Nasvet mladim piscem: Poiščite tisto, za kar vam gori srce

PM: Pa še to bi vprašala. Omenili ste, da zdaj učite. Ja, začel sem poučevati. Zanima me, kaj študentom pravite o pisanju? Kako je poučevati zdaj?

SS: Res je čudno. Učiti sem začel pred kakim letom na Univerzi Durham. Všeč mi je, da me to spodbuja k premišljanju o lastnem pisanju. To verjetno zveni sebično, a zanimivo si je ogledovati DNK svojega dela, zakaj pišem, kakor pišem, in zakaj se odločam, kakor se. Pri pouku ustvarjalnega pisanja oz. katerekoli umetnosti ne moreš reči, jaz sem strokovnjak, predal vam bom svojo modrost … Tudi učitelj se uči od svojih študentov. Rad preizprašujem svoje delo, s tem ko premišljam, kaj so izdelali, rekli, naredili študentje.

Kaj jim pravim? Pravim jim: »Če le lahko, si izberite drug poklic, najbrž je lažje delati kaj drugega, kajti biti pisatelj ni lahko.« In naj premišljajo o junaku. Težava je v tem, da brž ko študentom naročiš, naj se na kaj osredotočijo, ugotoviš, da bi se to dalo narediti drugače. Pri romanu je najlepše to, da ni pravil. Če to narediš dobro, lahko počneš karkoli.

Mislim, da jim pravim tole: »Pišite to, o čemer bi radi pisali, a naredite to dobro in poiščite tisto, za kar vam gori srce.« Svetujem jim, naj na začetku krepko premislijo, ob čem se vnamejo in vzplamtijo in kaj je njihov goreči grm. Včasih je treba iti vase, včasih v svet. Pisanje nikoli ni lahko, je pa lažje, če znaš napisati zgodbo, ki jo znaš povedati samo ti.

Roman, ki pisatelja sam uči, o čem naj govori

PM: Prihodnje leto izide vaš novi roman. Nam lahko poveste, o čem govori, kakšen je bil proces pisanja tretjega romana?

SS: Proces je bil zelo čuden. Skoraj sem imel občutek, da mi roman govori, o čem naj bo in kako naj ga napišem. Začel sem ga pisati, pa ni delovalo. Zato sem ga odložil in dve, tri leta pisal druge romane in poskušal ugotoviti, kaj ta roman je. In sem se počasi vračal k izvirni zamisli. Postal je skoraj diametralno nasprotje izvirnega teksta. Pozneje se je seveda spremenil. Ampak proces je bil res čuden, kot bi me roman učil, o čem naj govori.

Knjiga je precej osebna, precej kratka, pičlih 50.000 besed. Precej grozno, da sem zanjo porabil kar 6 let. Deloma je zasnovan na zgodovini moje družine, družinski legendi izpred 100 let, ki se je predajala iz roda v rod. Nočem razkriti preveč, oprostite, Petra, preveč sem nejasen in skrivnosten. Skratka, črpam iz družinske zgodbe. Dogaja se povečini v Indiji, v letih 1929 in 1999, tako da ima dve vzporedni štreni.

Izide prihodnjo pomlad, poletje. Malo me sicer skrbi, ker je roman precej drugačen, formalno je inovativnejši od prejšnjih knjig. Strukturno je bolj razgiban. Ampak ja, veselim se izida.

PM: Z veseljem ga bom prebrala. To je to. Pol ure, kot načrtovano.

SS: Odlično.

PM: Hvala.

SS: Hvala vam, Petra. Krasno je bilo.

PM: Kdaj pa roman izide? Že imate datum?

SS: Maja. V Angliji maja. V ZDA pa julija.

PM: Super.

SS: Moral bi povedati naslov. Naslov je China Room.

PM: Gotovo ga bomo poiskali in prebrali.

SS: Hvala, Petra.

Prevedla Tatjana Jamnik

Sunjeev Sahota (1981) je britanski pisatelj sikhovskega porekla. Njegov prvenec, roman Naše so ulice (Ours are the Streets, 2011), ki ga je zaradi dela moral pisati ob večerih in vikendih, pripoveduje zgodbo britansko-pakistanskega mlade-niča, ki postane samomorilski napadalec. Leta 2013 ga je revija Granta imenovala za enega najboljših mladih britanskih piscev. Roman Leto ubežnikov (The Year of the Runaways, 2015) mu je prinesel nagrado Evropske unije za književnost in pristal v ožjem izboru del, nominiranih za prestižno nagrado man booker.

Petra Meterc (1987) je diplomirala iz anglistike in polonistike na Univerzi v Ljubljani. Vrsto let je na Radiu Študent pripravljala oddajo Tu pa tam, ki slovenskim bralcem s prevodi predstavlja še nepoznane tuje sodobne literarne glasove. Prevaja iz poljščine in angleščine, leposlovne prevode je objavila na Radiu Študent, na festivalu Mladi levi in v zbornikih Vilenice. Kot soprevajalka je sodelovala pri prevodu monografije Revolucija v Rožavi (2019), prevedla pa je tudi roman Potopljeni svet J. G. Ballarda (2019) in Leto ubežnikov Sunjeeva Sahote. Piše literarne in filmske kritike, je članica Društva slovenskih filmskih publicistov Fipresci.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?

Samozaložba.si