Obravnava kratke zgodbe Vonj po domu iz knjige češke pisateljice Ivane Myškove Bele živali so zelo pogosto gluhe, izvedena s srednješolci, in izsledki evalvacije izvedenega razrednega bralnega kluba.
Uvod
Sem vodja treh bralnih klubov, z odraslimi, z mladimi in paraplegiki, trenutno zaradi pandemije tretjega nismo izvajali. Znano mi je tudi, kako izvajati spletni bralni klub, a seveda nič ne more zamenjati živega stika in pogovora. Ker se globoko zavedam vpliva bralnih klubov na stanje družbe, sem že pred korono izvedla kar nekaj bralnih srečanj z razredi v osnovni šoli in dobila krasne izkušnje. Prav tako z izvajanjem razrednih literarnih srečanj s pisatelji, ilustratorji … Ker je v našem okolju tudi srednja šola, pa me je zanimalo, kakšen bi bil pogovor o knjigi s starejšimi najstniki. V naši lokalni skupnosti sem se povezala z mentorico, profesorico slovenskega jezika Leo Kastelic. To srečanje tudi opisujem v nadaljevanju.
Izbor literature
Največja ovira je dovolj izvodov iste knjige, zato sem se odločila, da poiščem primerno kratko zgodbo, katere izvodov imamo več in se jo da reproducirati po zakonodaji (največ tri kopije) ali pa z dovoljenjem izdajatelja. V tem primeru sem izbrala kratko zgodbo iz zbirke Bele živali so zelo pogosto gluhe češke pisateljice Ivane Myškove. Pravzaprav smo res imeli na zalogi tudi kar lep nabor knjig.
Za mladino boste pri svojem izbiranju primerne sezname našli v vsakoletnem Priporočilnem seznamu za kakovostno literaturo. Tukaj je aktualni sezam in arhiv seznamov, po katerih lahko iščete kakovostno literaturo za vse triade osnovne šole in za dijake.
Pri odraslih ali na mladinskem oddelku boste pogosto naleteli tudi na t. i. crossover literaturo, ki je ponavadi najbolj zanimiva za razpravo. Gre za literaturo, pri kateri katalogizatorji ali knjižničarji ne morejo povsem natančno določiti starostne stopnje oz. na katerih policah naj bi stale.
Kadar imam s kako skupino bralno srečanje prvič, pazim, da izberem literaturo, s katero se bomo nekoliko potipali, spoznali, denimo knjigo Dostojno kosilo, ki govori o različnih načinih prehranjevanja in aktivističnem reševanju živali pred nehumanim zakolom.
Ker pa gre tukaj za razred, sem namenoma izbrala bolj literarno literaturo in se s profesorico dogovorila, da dijake opremi z informacijo, da berejo za poizkus, ki ga delamo za naše Zavezništvo za dvig ravni bralne kulture in ta zapis.
Priprava na pogovor o knjigi
Sama zase težko rečem, da si pišem priprave, a vem, da sem si pred desetimi leti pred prvimi srečanji s seniorji izpisala zanimive citate, vprašanja, teme, o katerih se lahko pogovarjamo, izbrskala podrobnosti o pisateljici/pisatelju, našla kako uprizoritev, da smo si ogledali kak odlomek. Sedaj sem bolj izkušena in več prepuščam toku dogajanja med pogovorom o knjigi, pogovor usmerjam, izzovem prisotne s kakim dodatnim vprašanjem. Pravzaprav delam še vedno isto, le da nisem več tako formalna in niti ne bi znala več biti. V knjigo enostavno nalepim post-it listke s poudarki, z vprašanji in samo odprem na pravi strani, mogoče tudi preberem odlomek, kadar kdo odpre določeno tematiko.
Zakaj moramo dobro poznati knjigo
Knjigo, o kateri se pogovarjamo, moramo dobro poznati. Prav tako moramo poznati člane, njihov nivo pričakovanja, mogoče tudi okus in njihovo bralno kondicijo, pa tudi kaj želimo mi doseči. Za globalni cilj predlagam: »Dijaki več berejo, ob pogovorih in obravnavi knjig, kratkih zgodb, pesmi, odlomkov pa se naučijo strpnega, argumentiranega pogovora, izmenjave mnenj.«
Kratka zgodba, ki smo jo obravnavali na tem srečanju, pripoveduje o moderni družini v moderni hiši, družini z dobrim avtom, statusom in bazenom. Pri paru z otrokoma živita še moževa mama in pes. Gre za družino, ki si želi, da je njihovo življenje videti popolno. Edina, ki se ji malce, zelo od daleč svita, da bi znalo vse to biti sprevrženo (mož brezbrižno plitek japi, tašča vampirka, brezčutna vešča, otroci nevzgojeni) je Alena. Alenino zatočišče je le stara, bolehna psička Asta. A ker se psička ne poda več v tako popolno sliko družine, se mož odloči za skrajni ukrep. Asto odpelje sredi noči in jo pusti umreti sredi neke njive, zatem pa kupi novega, rodovniškega psa. A po tistem, ko novi pes odkrije kosti starega, začne neznosno smrdeti. Smrdi povsod, smrdi v njihovi vasi, hiši, smrdijo jim obleke, smrdi jim iz ust …
Za to zgodbo sem se odločila, ker je večplastna in nudi razumevanje tematike za različno vešče (poglobljene ali površinske) bralce. Če nič drugega, se lahko pogovarjamo najmanj o zlaganosti družine ali o situaciji s psom, ki jo razumejo tudi osnovnošolci. A zgodilo se je mnogo več.
Evalvacija pogovora o zgodbi Vonj po domu
V razred sem prišla med prvo uro, se predstavila, nakar so se mi predstavili tudi sami. Sedeli smo v krogu, sicer pa zelo priporočam sedenje za mizo (a še vedno v krogu), saj fizična meja doda pomemben občutek zaščite, varnosti in se vsi lažje izražajo. Na siceršnjih srečanjih si organiziramo tudi pecivo in čaj. Opazila sem, da bi k vzdušju oz. sploh k sporočilu lahko veliko dodala kulisa razredne knjižnice. V tem razredu je bila vitrina namreč prazna. Zapomnimo si: Knjiga v javnem prostoru pomeni ogromno. Lahko pa si razredno knjižnico naredijo tudi učenci oz. dijaki sami. Ko sem prihajala, je bila ena od dijakinj zelo glasna, zgražala se je nad prizorom v knjigi, kjer se tašča oz. mama ob bazenu čudno »nastavlja« soncu ali pa kar sinu.
Pred začetkom sem povedala nekaj stvari o mladi češki pisateljici, jim povedala, da je že gostovala v naši knjižnici, in dijakom poskusila nekoliko ozavestiti, da ne obstajajo samo moški pisatelji ter da to niso samo »piedestalni« liki, ampak tudi taki, ki še vedno živijo z nami in pišejo o nas. Vzdušje sem manj formalno vzpostavila na način, da smo izmenjali nekaj besed o počutju, lahko bi bila še bolj pozorna na to, da so v času intenzivnega preverjanja znanja, in bi jih povprašala tudi o tem.
Povedala sem jim, da sem prišla malce raziskovat, kako bi se lahko družili ob knjigi, jim povedala, kakšna bi bila Država bralcev (miroljubna, bolj strpna, empatična, zdrava, bogata) in da sodelujem v zavezništvu, ki si prizadeva vrniti pogovor o knjigah tudi med mlade. Povedala sem jim, kje vse jim to lahko pomaga.
Razložila sem jim, kako bomo delali. Skratka, najprej sem jih spodbudila, naj izrazijo svoje čutenje, čustva in razumevanje. V krogu potujem od enega do drugega in hkrati se lahko ob vsaki misli oglašajo tudi ostali. Kakor sem si predstavljala, nekaj mladih ni prebralo zgodbe, so jo pa poskusili prebrati in se jim je zdela »pretežka«, »čudna«, »nerazumljiva«. Teh nisem sramotila, ampak sem jih pohvalila, da so pričeli brati, in jim pojasnila, da bralec ne postaneš kar takoj, da je za to potrebna odločitev, in jih k tej odločitvi tudi pozvala. Strinjala sem se tudi, da imamo različen okus, in jih povabila, naj se vključijo v pogovor, ko bodo med pogovorom razumeli, za kaj gre.
Večina je knjigo prebrala in zgodilo se je, česar nisem povsem pričakovala. Ali pa tudi sem, saj vem, da mladi razumejo mnogo več, kot si predstavljamo. Enako se mi je zgodilo, ko smo s skupinami mladih obdelovali crossover roman Norhavs na vrhu hriba. Razvila se je (mestoma ostra) debata.
Katere tematike smo z mladimi odprli
Doumeli so, da gre za kritiko potrošniške, brezsrčne družbe.
Razumeli so zlaganost družine v zgodbi. Izjava ene od učenk: »Saj vemo, da so popolne družine vedno problematične.«
Niso se strinjali v točki, ali je imel mož prav, da je staro psico odpeljal, ali ne. Razmišljali smo, kako bi lahko drugače reševal problem. Pogovarjali smo se o pritisku »lepotnih idealov«.
Opazili so nenavaden odnos med možem in ženo. Žena je videla, da njun odnos ni v redu, a se ji je zdelo, da s površinskim seksom nekaj rešujeta. Neka druga učenka: »Jaz bi zahtevala ločitvene papirje in jih takoj podpisala.«
Razmišljali so o problematičnem, brezčutnem obnašanju matere/tašče. Povozila je pešca in jo je skrbelo, ker je njen avto okrvavljen. Otroke je zastrupljala s svojim psihopatskim, narcističnim, potrošniškim vedenjem. Izjava: »Tako babico bi odstranila iz bližine svojih otrok!«
Prizor, o katerem so debatirali že pred začetkom pogovora, se je dogajal ob bazenu. Pogovarjali so se o tem, da je ta prizor »čuden«, »ogaben«, nekateri ga niso razumeli, drugi so že imeli pogum prepoznati, da je mama osvajala sina. Izjava: «Sori, ampak to je pedofilija.«
Prizor, kjer vlečejo novega, nevzgojenega psa po vasi, je izzval kar nekaj posmeha pri fantih, izzvala sem jih s podvprašanji, zakaj se jim je to zdelo smešno: »Ker so se želeli važiti s svojim novim psom, ta pa je bil edini, ki je tak, kot je. Pač, lep, ampak glup in nevzgojen.«
Zakaj je na koncu smrdelo, so znali povedati, kot si je zamislila pisateljica: »Tu (v tej zgodbi) nekaj zelo smrdi. Popolne družine smrdijo. Zlaganost smrdi. Površinski, patološki odnosi smrdijo. Naša družba smrdi. Dokler se bomo obnašali tako, smrdimo …«
Enemu od dijakov se je zgodba zdela celo zelo zabavna. In res je, da vsebuje veliko sarkazma.
Zaključek
S srečanjem sem bila zadovoljna, s prisotnimi smo se dogovorili, da se še dobimo in se pogovorimo o kakem krajšem delu, bi si pa za naslednjič vsekakor izbrala za kako stopnjo manj zahtevno delo, da bi se vključili tudi tisti, ki se še niso. Bralec namreč potrebuje čas in priložnost, da raste, in če ga takoj »frustriramo« s tekstom, ki je zanj prezahteven, ga lahko tudi izgubimo. Čeprav se je videlo, da se je med poslušanjem aktivnejših sošolcev tudi v njih nekaj premikalo. Svetujem, da začnete z lažjimi in nadaljujete z zahtevnejšimi teksti.
Najprej postanite bralci sami, potem pa v svoj svet pogovorov o knjigah potegnite tudi učence. Učitelj, ki sam ne bere, niti sam ne ve, kako že od daleč se to opazi. Zato berimo, organizirajmo si razredne knjižnice, nosimo s sabo knjigo, ki jo trenutno beremo, s kazalom med stranmi, pogovarjajmo se o prebranem brez sodb in ocen. Mladi nas opazujejo.
Foto: Dragana Nikolić
Dipl. bibliotekarka specialistka in učiteljica slovenskega jezika. Že 35 let dela v knjižničarstvu, poleg tega ima 10 let novinarskih in uredniških izkušenj. Zadnjih 25 let je bila vodja knjižnice v Ivančni Gorici, v okviru katere je v krajevnem in vseslovenskem merilu organizirala številne knjižničarske, knjižnične, literarne in kulturne dogodke (mdr. idejna pobudnica Jurčičevega leta, vodja projekta za mlade Srečava se v knjižnici). Za svoje delo je prejela dve občinski nagradi. Je članica Zavezništva za dvig ravni bralne kulture in kulture pogovora. Vodi več bralnih klubov, po vsej Sloveniji predava o modelih knjižne in knjižnične vzgoje in o pasteh digitalnih zaslonov ter izvaja delavnice za ustanavljanje bralnih klubov. Knjižna priporočila objavlja na portalu Dobreknjige.si. Piše tudi didaktično-literarne slikanice za otroke. Več »