Kratka zgodba – nova literarna zvrst, podzvrst ali medzvrst?

Čas branja: 12 min.

Prispevek prinaša video in urejeni prepis izbranih delov predavanja doc. dr. Sanje Mihajloviḱ-Kostadinovske.

Makedonska pisateljica in univerzitetna predavateljica Sanja Mihajloviḱ-Kostadinovska je za študente južnoslovanskih študijev na Oddelku za slavistiko FF UL pripravila predavanje, ki je zajemalo teoretično razmišljanje o kratki zgodbi, seminar z analiziranjem kratke proze makedonskih pisateljev in vaje iz ustvarjalnega pisanja.

Dogodek, ki je bil prvotno sicer načrtovan  v živo, vendar gostovanja zaradi pandemije ni bilo mogoče izvesti, zato se je 10. decembra 2021 odvil spletno.

Predavanje doc. dr. Sanje Mihajloviḱ-Kostadinovske z Univerze sv. Cirila in Metoda v Skopju
Kratka zgodba: nova literarna zvrst, podzvrst ali medzvrst?
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 10. 12. 2021
Organizator: Katedra za makedonski jezik in književnost Oddelka za slavistiko FF UL v sodelovanju z MKD sv. Cirila in Metoda – Kranj

Sanja Mihajloviḱ-Kostadinovska: Kratka zgodba – nova literarna zvrst, podzvrst ali medzvrst?

Kot je omenila Namita, naj bi pri vas gostovala zaradi novega slovenskega prevoda svoje knjige (Nes)končni modeli kratke zgodbe. Prav zato sem se tudi odločila govoriti o kratki zgodbi, vendar ne kot specialistka za to temo. Kratke zgodbe oz. kratke kratke zgodbe sem začela pisati po inerciji. Ker ni časa za dolgo razlago, kako sta izšli moji dve knjigi ali vsaj (Nes)končni modeli kratke zgodbe, bi kar prešla na teoretični opis kratkih proznih oblik.

Teoretični okvir

Kaj je kratka kratka zgodba?

Če svojo knjigo (Nes)končni modeli kratke zgodbe pogledam s teoretičnega vidika, bi rekla, da sploh ne spada med t. i. kratke kratke zgodbe. Predavanje sem naslovila »Kratka zgodba – nova literarna zvrst, podzvrst ali medzvrst?«, saj se mnogi literarni teoretiki sprašujejo, kam bi kratko kratko zgodbo uvrstili in kako bi jo poimenovali. Na začetku naj torej upravičim izbrani naslov.

Ko govorim o kratki zgodbi, govorim o oblikah, ki so danes znane pod drugimi imeni: mikrofikcije, mini zgodbe, kratke kratke zgodbe itd. In če že ne obstaja poenoteni termin, potem lahko uporabljam tistega, ki mi najbolj ustreza, vse dokler ne pridemo do kake rešitve, kako to literarno obliko sploh definirati.

Po drugi strani pa, če rečem »kratka zgodba«, mislim predvsem na prozno obliko, ki vsebuje pripoved oz. se približa bolj klasičnemu modelu pripovedne zgodbe. Toda v citatih na drsnicah boste videli, da obstaja terminološka nehomogenost oz. je v rabi več terminov. Mislim, da je v zadnjem času še najbolj razširjen termin kratka kratka zgodba (kratok kratok raskaz). Naletela sem tudi na zapis z vezajem, kar pa ni najbolj ustrezno, saj se v makedonščini prvemu delu praviloma dodaja določni člen: kratkiot-kratok raskaz, zato ta zapis deluje nenaravno. Pravilneje je torej kratkiot kratok raskaz, brez vezaja.

Čeprav ta termin poudarja dolžino zgodbe, meni osebno ni najbolj všeč. Zdi se mi preveč zajeten, predolg za tovrstno kratko prozno obliko. Kratka prozna oblika, kratko prozno delo, prozna skica so termini, ki so mi všeč in so po mojem mnenju primerni za širšo uporabo.

Naslednje termine sem izpisala iz študije Žarka Kujundžiskega, kjer je navedenih še veliko drugih izrazov poleg teh, ki sem jih izbrala in so meni osebno najbolj všeč. Zelo različni so: žepna zgodba, minutna zgodba, bliskovita fikcija, minifikcija, črtica – slednji termin sicer ni nov, saj obstaja že dlje časa. Obstajajo tudi poskusi združevanja proze in poezije, tako je nastal neologizem proezija. Ali pa miniatura itd.

Tako, pripravila sem kratko teoretično predstavitev, da boste lahko razmislili, kateri termin se vam zdi najbolj ustrezen za zgodbe, ki sem vam jih dala za domačo nalogo in ste jih, upam prebrali.

Od kdaj kratka zgodba obstaja?

Zdaj pa k vprašanju: Od kdaj kratka zgodba obstaja? Kdo je prvi začel pisati kratke zgodbe?

Ne vem, če poznate frazo »MME koj prv počna?« To je naslov drame Dejana Dukovskega. Kratice raje ne bi pojasnjevala, jo boste že sami poiskali. To je sočna makedonska kletvica.

Torej, kje se začenja zgodovina kratke zgodbe? Nekateri kritiki so mnenja, da so takšne zgodbe vselej obstajale, da imajo zelo dolgo tradicijo. Govorimo o mitih, basnih, pravljicah, legendah, anekdotah, vse to so namreč kratke prozne oblike. Zato postavljam vprašanje: ali se kratka zgodba od drugih oblik razlikuje samo zaradi svoje kratkosti? Večina terminov, kot npr. mini…, mikro…, namreč poudarja dolžino zgodbe. Je potemtakem za kratko zgodbo odločilna dolžina ?

V zgodovini imamo veliko takšnih kratkih proznih oblik. Zagotovo ni vse odvisno samo od dolžine, temveč od nečesa, kar se dogaja v sami zgodbi. Vlada Urošević v neki antologiji francoske kratke zgodbe pravi, da je izmed vseh literarnih zvrsti kratka prozna oblika najmlajša, in njene začetke postavi v 19. stoletje, v obdobje romantike, oz. govori o prehodu poezije v prozo, v kratke prozne oblike. Začetke kratke proze bi torej lahko postavili v 19. stoletje, ko se pojavijo tudi kratke zgodbe Edgarja Allana Poeja, čeprav njihova dolžina danes ne ustreza definicijam kratke zgodbe.

Žarko Kujundžiski pa meni, da gre za relativno novo obliko, ki je nastala v osemdesetih letih 20. stoletja in doživela razcvet v novem tisočletju. Danes skorajda vsi pišejo kratke zgodbe, tudi veliki pisatelji. Povsod obstajajo tudi razni natečaji za najboljšo kratko zgodbo. Gre torej za pravi bum. Videli bomo, zakaj. Najbrž slutite, zakaj je kratka zgodba tako popularna prav v novem tisočletju.

Iz česa se je razvila kratka zgodba?

Ko govorimo o današnji obliki kratke zgodbe, moramo vsekakor upoštevati razvoj od prvih kratkih proznih oblik, mitov, basni, pravljic. Toda današnja oblika je, kot pravi Rodriguez Romero, španski kritik: »izgubila kolektivno, ljudsko, folklorno naravo, in se preselila na višjo, estetsko instanco, ki se nanaša na zavedanje o pisanju kot ustvarjanju«. To literarno zvrst umeščamo v postmodernizem z značilno avtoreferencialnostjo, zavedanjem o pisanju, v katerem umanjka ljudski, folklorni element iz starejših kratkih proznih oblik.

Iz povedanega lahko sklepamo, da je kratka kratka zgodba nova literarna zvrst, saj smo rekli, da lahko datiramo njene začetke, da obstajajo določene razlike v primerjavi s prejšnjimi proznimi oblikami, vendar tu vseeno puščam vprašaj, saj imam nekaj dilem.

Ali gre za novo literarno zvrst ali ne?

S čim bi lahko dokazala, ali gre za novo literarno zvrst ali ne? Začeti moram s tem, kako so literarne zvrsti definirane in kaj sploh predstavljajo. Gotovo se strinjamo, da gre za literarne konvencije, ki pa jih kdo tudi zanika. Benedetto na primer pravi, da literarnih zvrsti ni. Sama menim, da jih je koristno imeti vsaj kot nekakšno referenco, da lahko »merimo«, kaj odstopa od določenega pravila, kaj je izjema, kaj potujitev. In kadar nekaj odstopa od norme, premika meje te literarne zvrsti – bodisi se raztegnejo meje bodisi se rodijo nove literarne zvrsti.

»Literarna zvrst je produkt razvojnega procesa in določenega družbenozgodovinskega konteksta,« pravi Gallardo Gallido in navaja epopejo kot literarno zvrst, ki se je razvila in nato izginila. Danes ne le da nimamo epopeje, temveč tudi ni nikogar, ki bi z užitkom doma bral epopeje pred spanjem.

»Literarna zvrst se rodi v določenem trenutku in skoraj vedno kot mejna formula že obstoječe zvrsti.« Literarna zvrst se torej že ob rojstvu znajde na meji. Epiko, dramo, poezijo npr. danes težko definiramo, saj so vse sprejele kaj od drugih vrst in zvrsti, zato je danes mogoče vse hibridno.

Da bi lahko definirali neko literarno zvrst kot tako, mora imeti nekoga, ki jo je uvedel, zatem pa posnemovalce, sledilce, da bi lahko postala prepoznavna tako pri pisateljih kot bralcih. Ko vidimo neko kratko prozno obliko, rečemo: Aha, to je kratka zgodba. Ne rečemo: To je drama.

Tudi Aristotel je rekel: »Zrelost neke literarne zvrsti je trenutek, ko doseže svojo resnično naravo.« To se mi je zdelo zanimivo: literarna zvrst se obotavlja, rojeva, razvija vse do trenutka, ko doseže svojo resnično naravo. Pri kratki zgodbi najbrž še vedno nismo prišli do te faze, da bi lahko jasno razločili, kaj to je. Ali pa smo to fazo že prešli, pa smo zdaj pri nečem popolnoma novem, hibridnem, bomo videli. Nočem ničesar trditi, precizirati.

Kaj pravi literarni pojmovnik?

Zanimivo se mi je zdelo preveriti v nekem literarnem pojmovniku iz l. 2007 – zdaj sicer obstaja nova, dopolnjena izdaja iz 2021, vendar še ni natisnjena. V izdaji iz 2007 žal ni pojma kratka kratka zgodba, mikrofikcija, pač pa samo zgodba (raskaz) in kratka zgodba (kus raskaz). Naj omenim samo nekaj zvrsti iz tega pojmovnika. Izbrala sem samo dele definicij, ki so se mi zdeli zanimivi.

Novela pomeni »nova vrsta zgodbe«, govorimo nekje o 15. stoletju, »nova vest, nov pogled na svet«. Definirana je kot zgodba, ki je vpeta ali se jo da vpeti v večji cikel zgodb. To je zelo splošna definicija.

Lirska poezija ima npr. zelo dolgo definicijo. Zanimiva je navedba, da ima lirika naslednje parametre: poetičnost, nefikcionalnost, epifaničnost, figurativnost, muzikalnost, ludičnost, iluzijo subjektivnosti itd., fragmentarnost. In prav nekatere od teh elementov srečamo tudi v definiciji kratke zgodbe.

Roman pa je »daljša literarna oblika, ki se od krajše novele ne razlikuje le po dolžini in obsegu, temveč tudi po načinu organizacije«. Prav organizacija je bistvo romana.

Pri geslih zgodba in kratka zgodba pa je zanimiva navedba »kratka pripovedna oblika, v kateri prevladujejo konstruktivni postopki in modalitete vseh vrst fikcijskih zvrsti (roman, kratek roman, novela itd.), ki pa se v literarni in kulturni zgodovini tesneje navezujejo na kratko zgodbo«. Ta definicija torej pravi, da podobni postopki veljajo tako za pisanje romana kot novele, kratke zgodbe, pripovedke, celo mita, vendar je pri kratki zgodbi nekaj bolj poudarjeno. To je edina razlika, ki opredeljuje zgodbo. Nato pa so naštete enake značilnosti kot za poezijo: eliptičnost, fragmentarnost itd.

V tem pojmovniku je kratka kratka zgodba, angleško short short story definirana z dolžino 500–2000 besed. Današnja definicija kratke kratke zgodbe je od 200 do ne vem koliko besed. Lahko je celo ena sama poved. Obstaja tudi citat nekega kritika, da je lahko obseg tudi nič.

V definiciji iz pojmovnika piše tudi, da je »vloga zgodbe promoviranje sodobne slike sveta«. To povsem ustreza naši kratki zgodbi, o kateri bomo govorili danes, saj se ujema z neko družbeno ureditvijo in obdobjem.

Za kaj torej gre: za novo zvrst, podzvrst ali medzvrst?

Torej: ali gre za novo zvrst? Nekateri menijo, da je kratka zgodba vedno obstajala in da imamo zdaj imamo samo nova imena zanjo. Drugi pravijo, da dolžina ne šteje, ker je kratka zgodba dolga toliko, kolikor zahtevajo njeni notranji principi. Margaret Atwood pravi, da te zvrsti ne more definirati, ker »se izmika vsem pravilom in oznakam, to je mutant«. Doživela jo je kot nekaj novega. In če se strinjamo z Lothmannom, da »se zvrsti razvijajo ena proti drugi, ciklično, ko gre ena v prednji plan, gre druga v zadnjega«, lahko štejemo kratko zgodbo za novo zvrst.

Sama bi jo označila za nekakšno podzvrst, s tem da bi v to kategorijo lahko spadale samo tiste kratke zgodbe, ki vsebujejo elemente zgodbe, setting, konflikt, karakterizacijo lika in nekakšen zaključek. To so tudi značilnosti navadne zgodbe. Morebiti je rešitev v tem, da s terminom kratka zgodba poimenujemo tisto, kar vsebuje te elemente, kar teh pripovednih elementov nima, pa poimenujemo drugače, npr. miniature, črtice itd. Ne vem, raje postavljam vprašanja, saj nimam dovolj podatkov, da bi lahko kaj trdila.

Mnogi se strinjajo, da gre za literarno medzvrst. Petko Dabeski meni, da obstaja »žanrski presek med pesmijo v prozi in kratko prozno obliko«. Pravijo, da ima protejski, spremenljiv značaj, da prevzema različne oblike, da je hibridne oblike in da od vseh nekaj ukrade, ne le od poezije in proze, pač pa tudi od drame. Zato bi jo lahko poimenovali literarna medzvrst.

Kaj je značilno za kratko zgodbo?

Izpostavimo lahko nekaj karakteristik, ki pa niso značilne samo za zgodbo in smo jih že omenili: hibridizacija, fragmentarnost, intertekstualnost – slednjo jo vsi poudarjajo kot pomembno značilnost kratke zgodbe. Rodriguez Romero izpostavlja naslednje značilnosti: ironija, humor, simbolika, pesniški elementi, onirični elementi, fantastični elementi, filozofska dimenzija. Vse to mora vsebovati kratka zgodba.

S kratko kratko zgodbo so v postmodernizmu avtorji hoteli »osvetliti vsakdanje, skrito, subtilno, nepomembno«. Kratka kratka zgodba namreč izhaja iz postmodernizma. Druge značilnosti so tudi: »za razliko od ljudskih pripovedk, ki imajo linearni razvoj dogajanja, ima mikrozgodba strukturo labirinta, polna je izpuščanj (elips) in literarnih taktik, ki zahtevajo aktivnega bralca«, kar je tipično za postmodernizem.

O kratkih zgodbah sem našla več citatov, ki bi jih povzela takole: »Kratke zgodbe so simptom dobe, v kateri je hitrost vse, dobe povzetkov in obnov«. Kratke zgodbe so tudi simptom »dobe restavracij s hitro hrano in ločitev v 24 urah, utrujenega bralca v časovni stiski z ducatom opravil, ki mu odvračajo pozornost«. In mi se trudimo zdramiti tega utrujenega bralca, čigar pozornost je usmerjena na zapise na družbenih omrežjih, da ga bombardiramo tudi z malo književnosti. Pisatelji so torej našli odprtino, skozi katero lahko potisnejo v svet književnost v tem dinamičnem času, v katerem živimo.

Analiza izbranih besedil

Minilo je točno pol ure, kolikor sem načrtovala za kratek teoretični uvod, zato preidimo k besedilom, ki sem vam jih poslala v branje za domačo nalogo.

Blaže Koneski
ŠANSA

Že nekaj let zapovrstjo se vsako pomlad zgodi isto. Iz razpoke na naših stopnicah v Dojranu pokuka par listkov fige, ki je po nekem naključju vzklila prav tam, v upanju, da bo do njene koreninice priteklo vsaj nekaj kapljic dežja, ki se zliva po stopnicah. Ampak potem pridem mimo jaz, se samodejno sklonim in populim listke, kot človek, ki skrbi za to, da ne se ne bi razširila razpoka na njegovem poslopju.

Tokrat se mi zazdi takšna prizadevnost smešna. Pomislim na nesmiselnost tega početja, pa tudi za nesmiselno vztrajnost tega poganjka, ki se hoče obdržati pri življenju, čeprav bi tudi sam od sebe, ne da bi ga kdo utrgal, ovenel ob prvi večji suši.

Nenadoma pa me prešine misel, da obstajajo tudi nekdaj slavne prestolnice, ki so zaraščene s plevelom.

Aleksandar Prokopiev
NOŽ

Pomarančo zareže pri vrhu. Potem z natančnimi, enakomernimi potezami odstrani olupek z mesnatega dela.

Olupek odpade, pošprican s kapljicami rdečega soka.

Zagrabi sadež. Začuti njegovo nemočno sočnost.

V tišini se zmagoslavno bohoti bleščeča ostrina rezila.

Dragan Georgievski
ROŽA

Kupil sem rožo za svojo drago.

»Draga, ta roža je zate,« sem rekel.

»Kakšne barve je ta roža?« me je vprašala moja draga, ker je bila slepa.

»Rdeče, draga,« sem rekel.

»Kako pa diši ta roža?« me je vprašala moja draga, ker ni imela nosu.

»Diši po … pomladi,« sem rekel.

»Kaj pa je to pomlad?« me je vprašala moja draga, ker je bila trapica in ni vedela nič o letnih časih.

»To je čas, ko se narava razteza,« sem rekel. Komaj sem spravil skupaj ta stavek.

»Kaj pa je to čas?« me je vprašala moja draga, ker ni imela predstave o času.

»To je tisto, kar kontinuirano mineva, medtem ko ti pojasnjujem, kako kaj dela,« sem rekel.

»Kdo dela? A ti delaš?«, me je vprašala moja draga.

»Ne ravno, ampak si iščem delo.«

 

Pustila me je.

Med vsemi kratkimi proznimi deli Koneskega je besedilo Šansa najbolj prozno, najbolj pripovedno. Nož Prokopieva je skoraj kot pesem, poezija. Roža Georgievskega se zaradi uporabe dialoga približa drami.

Po klasifikaciji modelov kratke zgodbe, ki jo je izdelala Katica Ḱulavkova, obstaja model razodetja ali epifanije, kjer gre samo za trenutek, ki naredi nekakšen vtis, zgodba mora imeti estetski konec, z branjem moramo doživeti nekakšno razodetje.  Drugi model je atmosfera ali arabeska, ornament, kjer se nekaj prikaže vizualno, konec je slikovit. Zadnji pa je model preobrata, kjer imamo pogosto nepričakovani konec, ki je značilen za groteskno zgodbo, kjer imamo presenečenje, nekakšno dramatičnost. Torej groteska.

Po tej klasifikaciji, če bi vse vrste oblik, tako bolj prozne kot poezijo v prozi, dali v isti koš kratke kratke zgodbe, se zdi takšna rešitev ugodna, saj lahko rečemo: Da, to je kratka zgodba tipa epifanija. Ali: To je kratka zgodba tipa arabeska.

Kaj mislite, kam bi uvrstili zgodbe Koneskega, Prokopieva in Georgievskega glede na to klasifikacijo? Epifanija – razodetje, arabeska – nekakšna atmosfera ali detajl, opis, ornament ali groteska?

Študentka: Pri Koneskem imamo slikovit, estetski konec, Roža pa bi lahko bila groteska.

Ostane še zgodba Prokopieva, ki bi lahko bila epifanija. Obe zgodbi sta precej poetični, tako Prokopieva kot Koneskega, tako se je težko odločiti. Mogoče gre pri Koneskem bolj za epifanijo, ne trdim, toda pri njem na koncu, ko doživi vsakdanje puljenje poganjkov, lirski subjekt sprevidi, da pravzaprav uničuje del narave, del nekakšnega panteizma ali sveta, katerega delček je tudi on sam, zato je to bolj epifanija. Pri Nožu pa imamo samo srečanje noža in pomaranče kot nekakšen nerazrešen konflikt, zato je bolj arabeska. Prisoten pa je tudi vizualni učinek, ker se nam pri branju zdi, kot da odvijanje zgodbe gledamo.

Glede groteske pa mislim, da ni dvoma, Roža je zagotovo groteska, takega konca ne pričakujemo: pustila me je. Georgievski je odličen, njegova zbirka Metamorfuzije je odlična, na glas sem se smejala, ko sem izbirala zgodbe iz nje, res ima odličen smisel za humor. Priporočam v branje.

Ustvarjalno pisanje

Sledi komentar vaših zgodb. Idejo, da vam pošljem takšno vajo, sem dobila v avtu, ko sem poslušala ta astronomski koledar: Sonce je vzšlo takrat in takrat, takrat in takrat bo zašla Luna, in naenkrat se mi zgodilo podobno kot pri (Nes)končnih modelih kratke zgodbe. Napadle so me ideje za zgodbo. Kako dobro bi se dalo v zgodbo predelati to prognozo, ki je vsak dan enaka, menja se samo ura. Zato sem vam jo predlagala in napisale ste zelo različne zgodbe.

Npr. Katarina je naredila karakterizacijo lika, to ji je uspelo v 200 besedah, kot je bila omejitev, celo pripovedovalec je dobil svoj karakter, pozorna je bila na veliko detajlov.

Sonce bo vzšlo ob 5.52, točno 18 minut preden bo zazvonila budilka naše Eleni.

Zanimivo je, da je dodala zaimek naša Eleni, pripovedovalec kot da jo pozna, že sama beseda naša nam omogoča vrsto interpretacij.

Urša je zgodbo naslovila: Pogrešam te.

Čakam te. Do konca leta ostaja še 258 dni. Čakam te. Sonce v Skopju bo vzšlo ob 5.52, zašlo pa ob 19.15. Čakala te bom.

Tu imamo elemente pesniškega jezika: ponavljanja, variacije iste besede.

Tea je napisala zgodbo brez naslova.

Nekega dne se je nekdo odločil, da bo štel dneve. In mi slepo verjamemo, da je danes četrtek, 16. aprila 2020, 108. dan v letu.

Poleg intertekstualnosti: nekega dne … – tako se začenjajo pravljice – si vključila tudi elemente ironije in parodije, kar je za kratko kratko zgodbo zelo značilno: in mi slepo verjamemo, da je tako, in štejemo in poslušamo po radiu, kateri dan je.

Fatima je napisala zgodbo z naslovom Upočasnjeni posnetek.

Ponovno se mi je sanjalo o nabitem avtobusu, luži, na katero vedno pozabim na prehodu za pešce, in ogabni kavi iz avtomata na faksu. Še 4 ure in 34 minut do zadnjega dne karantene.

Zgodbo si kontekstualizirala v tem pandemičnem letu, vsebuje elemente oniričnosti, značilne za kratko zgodbo, ironijo.

Ivana je napisala zgodbo z naslovom Iskanje.

Razmišljala je o sebi in Dimitru in bila je prepričana, da njene misli niso resnične, temveč so samo rezultat Lune v fazi njene zadnje četrtine.

Spet pesniški jezik, vstavitev povedi iz astronomskega koledarja je potujitev, mešanje jezikovnih registrov.

To je bil moj mali komentar, res ste me zelo razveselili, vaše zgodbe so mi bile zelo všeč.

Ali obstaja recept?

In zdaj vprašanje: Ali obstaja recept za dobro kratko zgodbo?

Da in ne in mogoče.

Da – moramo brati, veliko poskušati, kar pa še ne pomeni, da bomo uspešni.

Mogoče – nas bo to vseeno nekam vodilo, moramo biti vztrajni.

Vi ste še mladi. Jaz sem prvo knjigo objavila pri 35. letih. Težko bi rekla, da sem mlada avtorica. Vi bi lahko čudovite zgodbice, ki ste mi jih poslali, objavili tudi v Makedoniji!

Bodite vztrajni, veliko berite, tudi strokovno literaturo, in ne bojte se eksperimentirati.

Prevedla Namita Subiotto

Citirana literatura

Георгиевски, Д. (2013). Метаформузија. Скопје: Темплум.

Конески, Б. (2002). Сите мои песни. Книга 1. Скопје: Табернакул.

Кујунџиски, Ж. (2012). Најкраткото долго: аспекти на микрофикцијата (врз примери од американската и македонската книжевност). Скопје: Антолог.

Поимник на книжевната теорија (2007) (прир. Ката Ќулавкова). Скопје:  Македонска академија на науките и уметностите.

Прокопиев, А. (1983). Младиот мајстор на играта. Скопје: Млад борец.

Урошевиќ, В. (1994). Шуми под моде. Антологија на кратката прозна форма во француската литература. Скопје: Сигмапрес.

Gallardo Gallido, M.A. (1988). Teoría de los géneros literarios. Madrid: Arco/Libros.

Rodriguez Romero, N. (2007). Elementos para una teoría del minicuento. Tunja: Universidad Pedagógica y Tecnológica de Colombia.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?