Kratka zgodovina Ukrajine

Čas branja: 22 min.

V zahodnih medijih v zvezi z Ukrajino opažamo izrazito enostransko poročanje. Kot kaže, smemo izvedeti samo to, kar nam predstavljata ukrajinski režim in Zahod. Brž ko kdo problematizira narativ zahodne vojne propagande, je cenzuriran, ne da bi kdo sploh prisluhnil njegovim argumentom. Zakaj ne smemo izvedeti druge plati zgodbe? Zakaj nihče ne posluša, kaj nam dopoveduje Rusija? In zakaj nihče ne pusti do besede prebivalcev Donbasa, ki se jih ta vojna osebno tiče že osem let?

Cenzura v zahodnih medijih

Po ogledu dokumentarcev Ukraine: Les masques de la révolution (2016), Ukraine on Fire (2016), Revealing Ukraine (2019) in Ukraine: 30 Years of InDependence – The Everlasting Present (2021) me je bilo sram. O Ukrajini doslej nisem vedela skoraj nič.

Zahodni mainstream mediji nam kot po ukazu zamolčujejo širši kontekst, brez katerega vojne v Ukrajini ni mogoče razumeti. Še več, postali so trobila vojne propagande, ki je črno-bela in polna lukenj, predvsem pa strahotno manipulativna in hujskaška.

Zato sem se lotila lastne raziskave. Pri iskanju resnice sem si prizadevala dojeti perspektivo ljudi, ki so v vojno vihro ujeti že od leta 2014.

Spontane izjave prebivalcev Donecka in Luganska sem našla na YouTube kanalu Patricka Lancastra, enega redkih vojnih poročevalcev iz Donbasa (od leta 2014), ki prinaša dragocene pogovore z navadnimi ljudmi, ki jih srečuje na svojih odpravah po donbaških mestih in vaseh. Pri njegovih posnetkih mi je všeč, da se pogovarja z mimoidočimi in da nas vedno spodbuja, naj si ogledamo tudi poročanje z druge strani.

Na primer: O svojih občutkih v zvezi z referendumom so Mariupoljčani spregovorili v temle posnetku:

Vojna pa pušča sledove tudi na drugi strani, v ukrajinski vojski. Zgodbo vojakinje, ki je na donbaški fronti vodila evidenco mrtvih in se je v nekem trenutku psihično zlomila, si lahko ogledate v dokumentarcu Brez očitnih znakov travme (No Obvious Signs, 2018, rež. Alina Gorlova).

Ključno vprašanje

Glede na to, da prebivalci Donbasa do leta 2014 niso kazali nikakršne želje po avtonomiji ali odcepitvi, se mi zdi ključno naslednje vprašanje:

Kaj je prebivalce Krima, Luganska in Donecka sploh privedlo do tega, da so se leta 2014 odločili za referendum?

Ko najdemo odgovor na to vprašanje, se v trenutku razjasni tudi vse ostalo.

A začnimo s statističnimi podatki, da bomo izvedeli, kdo vse v Ukrajini živi, nato pa se ozrimo še v preteklost, da bomo razumeli, kaj se v resnici dogaja v Ukrajini in kdo ima od tega koristi. Naj spregovorijo dejstva. Morda se lahko iz te zgodbe kaj naučimo tudi sami.

Narodnosti, živeče na ozemlju Ukrajine

Ozemlje današnje Ukrajine se je v preteklosti nahajalo v različnih državnih formacijah, zato so na njem od nekdaj živele številne narodnosti.

Po podatkih zadnjega štetja prebivalstva iz leta 2001 na ozemlju Ukrajine poleg populacije ukrajinske narodnosti (okoli 77,8 %), ki prevladuje na zahodu, živi tudi prebivalstvo ruske narodnosti (okoli 17,3 % oz. 8.334.100 prebivalcev), ki je koncentrirano na vzhodu in jugu, zlasti na Krimu, ter mnoge druge narodnostne manjšine (4,9 %): (številčnejše) beloruska, moldavska, tatarska (na Krimu), bolgarska ter (manj številčne) poljska, židovska, romunska, armenska, madžarska, romska, grška in druge.

V popisu prebivalstva leta 2001 je 14,9 % prebivalcev ukrajinske narodnosti izjavilo, da je njihov prvi oz. materni jezik ruščina. Rusko govoreče prebivalstvo torej predstavlja kar 32,2 % populacije Ukrajine.

Krim je Ukrajinski sovjetski socialistični republiki šele leta 1954 priključil Nikita Hruščov, zato na njem živi večinsko rusko prebivalstvo.

Začetki ukrajinske države

Da bi lahko razumeli razloge za vznik zgodovinskih zamer med pripadniki različnih etničnih skupin v Ukrajini oz. v nekdanji Sovjetski zvezi, moramo poznati nekoliko širši kontekst.

Pogromi nad Židi na ozemljih sodobne Ukrajine, Belorusije, Litve in Rusije, ki so potekali več stoletij, so nadaljevanje carske antisemitske politike. Ropanje Židov in/ali pogrome nad njimi izvajajo tako rekoč vsi: od carske vojske, rdečearmejcev, belogardistov (med njimi zlasti Poljaki), boljševikov do vaščanov iz drugih gubernij in sovaščanov. Konec 19. in v začetku 20. stoletja se zaradi pogromov stotisoči Židov izselijo v ZDA, nekateri pa tudi v Palestino, kjer začne nastajati izraelska država.

V letih 1917–1921 v Rusiji divja državljanska vojna med boljševiki in nasprotniki družbeno-socialnih sprememb. Vzporedno poteka ukrajinska revolucija in vojna za samostojno državo, ki se konča s porazom. V času državljanske vojne število pogromov nad Židi, ker zanje ni nihče kaznovan, naraste. Razširjen je stereotip »židovskega komunista«. Največ pogromov na ozemlju Ukrajine zagrešijo enote Simona Petljure, poveljnika ukrajinske vojske (Petljura sam sicer ni antisemit, vendar nima nadzora nad častniki). Pogrome sankcionira in s tem zaustavi šele nova sovjetska oblast.

Kot samostojna administrativna enota Ukrajina obstaja od leta 1922, ko je v okviru Sovjetske zveze ustanovljena Ukrajinska sovjetska socialistična republika.

Leta 1929 je ustanovljena Organizacija ukrajinskih nacionalistov (OUN), ki zagovarja idejo etnično čiste neodvisne Ukrajine.

V letih 1932–1933 izbruhne velika lakota, znana kot gladomor (ukr. holodomor), v kateri umre več milijonov ljudi. (V obdobju 1930–1933 je velika lakota v več sovjetskih republikah, največjih proizvajalkah žit, kar nekateri interpretirajo kot posledico upora kulakov proti kolektivizaciji – mnogi namesto da bi premoženje prepustili državi, raje sežgejo pridelek in pokoljejo živino. Po drugi razlagi je bila lakota posledica Stalinove zaplembe pridelkov za financiranje modernizacije Rdeče armade, kar naj bi izvajala NKVD (predhodnica KGB), katere višje vodstvo so sestavljali predvsem Židje.)

Ob nemški okupaciji (22. junija 1941) zlasti Ukrajinci na zahodu pozdravijo Wehrmacht kot osvoboditelja od vsiljene sovjetske oblasti.

30. junija 1941 OUN s Stepanom Bandero na čelu v Lvovu razglasi neodvisno ukrajinsko državo. Nemci Bandero aretirajo in pošljejo v zapor, nato pa v koncentracijsko taborišče.

Ustanovljene so divizije in bataljoni, sestavljeni iz ukrajinskih nacionalistov. Enote, kot je npr. SS-Galizien (80.000 vojakov), izvajajo sistematično etnično čiščenje življa neukrajinske narodnosti (prim. množične poboje Židov v Babjem Jaru leta 1941 in Poljakov v Voliniji 1944).

Leta 1944, ko je jasno, da bo Nemčija poražena, se vojaške enote preimenujejo v Ukrajinsko narodno armado, preidejo na stran zaveznikov in se borijo proti Nemcem, ki se umikajo. Sovjetska vojska ozemlje zahodne Ukrajine osvobodi kot zadnje, in sicer oktobra 1944. Niti eden od pripadnikov ukrajinskih enot, ki so pomagale nacistom pri množičnih pobojih, za vojne zločine ne odgovarja pred nürnberškim sodiščem.

Po vojni OUN z antisemitom in antikomunistom Stepanom Bandero na čelu nadaljuje boje proti sovjetski oblasti, a neuspešno. ZDA nacionalistom kljub vednosti o njihovih vojnih zločinih pomagajo prebegniti na Zahod, da bi jih uporabile v hladni vojni proti Sovjetski zvezi.

Leta 1959 Stepana Bandero, ki pod lažnim imenom Stepan Popel živi v Münchnu in sodeluje z ameriško in britansko obveščevalno službo, izsledi KGB in ga ubije. Nacionalisti ga začnejo slaviti kot mučenika. Drugi vojni zločinci mirno živijo v ZDA (npr. Mikola Lebed umre naravne smrti leta 1989).

Ukrajina tik po razpadu Sovjetske zveze

V času reform Mihaila Gorbačova, znanih kot perestrojka (1985–1991), se v Ukrajini okrepi nacionalistično gibanje.

Leta 1989 je ustanovljeno Narodno gibanje (ukr. Narodni ruh).

Ob padcu berlinskega zidu se Gorbačov in Reagan v Berlinu dogovorita, da se NATO ne bo razširil na vzhod niti za ped. (Dejstva v zvezi s širitvijo zveze NATO na vzhod je pri zgodovini Ukrajine treba upoštevati, ker so ZDA že konec devetdesetih pojedle svojo obljubo in vztrajno širile NATO na vzhod kljub protestom Rusije. Širitev je namreč pomenila ogrožanje ruske nacionalne varnosti. Kandidatura Ukrajine za članico zveze NATO je nazadnje sodu izbila dno.)

Po razpadu Sovjetske zveze Ukrajina postane samostojna država. Parlament neodvisnost razglasi 24. avgusta 1991. Volivci to potrdijo na referendumu, izvedenem 1. decembra 1991, za samostojnost glasuje več kot 90 % volivcev. Na istočasnih predsedniških volitvah je za prvega predsednika države izvoljen Leonid Kučma.

Leta 1991 Oleh Tjahniboh ustanovi skrajno desno stranko Svoboda.

Konec devetdesetih se NATO začne širiti na vzhod. Leta 1999 so v severnoatlantsko vojaško zvezo sprejete Češka, Poljska in Madžarska, leta 2004 Bolgarija, Estonija, Latvija, Slovaška in Slovenija, leta 2009 Albanija in Hrvaška, 2017 Črna Gora, 2020 pa še Severna Makedonija.

Oranžna revolucija

Leta 2004 za predsednika države kandidirata prozahodno orientirani Viktor Juščenko in prorusko orientirani Viktor Janukovič. Zahod države večinsko voli prozahodno usmerjenega kandidata, vzhod pa prorusko usmerjenega. V drugem krogu volitev zmaga Janukovič, a z minimalno prednostjo. Zgodi se oranžna revolucija. Pogajanja vodi Javier Solana, generalni sekretar zveze NATO. Rezultati volitev so v preklicani in razpisan je tretji krog volitev, čeprav ukrajinska ustava tega ne dopušča. Zmaga Juščenko, ki je tik predtem doživel nenavadno zastrupitev, ki mu je iznakazila obraz.

Leta 2010 Juščenko ob izteku svojega predsedniškega mandata podeli red ukrajinskega heroja Stepanu Banderi (OUN-B, iz katere se je formirala enota SS-Galizien, ki je slovela po svoji okrutnosti) in Romanu Šuheviču (Nachtigall Battalion, pozneje Ukrajinska vstajniška vojska), ki sta ikoni ukrajinskih ultranacionalističnih oz. neonacističnih organizacij.

Leta 2010 je za predsednika izvoljen Viktor Janukovič. Prične gospodarska pogajanja z Evropsko unijo (EU), Mednarodnim denarnim skladom (IMF) in Rusijo.

Ker pri pogajanjih z EU ne doseže zadovoljivih rezultatov, Janukovič novembra 2013 predlaga premor.

Evromajdan

Po Janukovičevi razglasitvi premora v pogajanjih z EU opozicija nemudoma organizira proteste. Na evromajdanu kot govorci nastopajo glavni vodje opozicije Arsenij Jacenjuk (Domovina, pozneje Narodna fronta), Oleh Tjahnibok (Svoboda), Vitalij Kličko (UDAR) in drugi pretendenti za oblast. Opozicijo financirajo ameriška ustanova The National Endowment for Democracy (ustanovljena leta 1983), ameriško in nizozemsko veleposlaništvo, skozi nevladne organizacije pa tudi Open Society ameriškega poslovneža Georgea Sorosa.

Proteste javno podpirajo ZDA: protestnike nagovori ameriški senator John McCaine, pomočnica ameriškega državnega sekretarja za evropske in evroazijske zadeve Victoria Nuland pa med množico deli kruh. Obstaja posnetek pogovora med Victorio Nuland in veleposlanikom Geoffreyjem Pyattom o kadrovanju vlade Ukrajine. (Očitno dirigiranje ZDA in kršenje ustave pri ustoličevanju nove vlade (vlada v parlamentu ne dobi tričetrtinske večine, kolikor zahteva ustava) kažeta na to, da se je zgodil nasilni državni prevrat, pri katerem je bila na oblast nastavljena skupina protirusko usmerjenih ultranacionalistov, ki je naklonjena ZDA in njenim interesom.)

Decembra 2013 se na prizorišču mirnih evromajdanskih protestov pojavijo ultranacionalistični Desni sektor z Dmitrom Jarošem na čelu in druge neonacistične organizacije. Miroljubni protesti se spremenijo v nasilne. Ostrostrelci ubijejo več kot 100 protestnikov in policistov. (Kljub obilici TV-posnetkov uradna preiskava nikoli ne odkrije, kdo je odgovoren za ostrostrelske napade. Neuradne preiskave na podlagi analiz TV-posnetkov pa pridejo ugotovitve, da so ostrostrelci streljali iz zgradb, ki so bile pod nadzorom majdanskih protestnikov.)

Prihod ultranacionalistov na oblast

22. februarja 2014 opozicija prevzame oblast. Čeprav v parlamentu ne pridobijo tričetrtinske večine, tj. 338 glasov od 450, kolikor zahteva ustava, ampak samo 328, je Janukovičeva vlada razpuščena. ZDA z Victorio Nuland na čelu pohitijo s čestitkami novi ultranacionalistični vladi. Ta razpiše amnestijo za vse protestnike, vključno z nasilnimi neonacisti, zato niti ne sprožijo preiskave o storilcih nasilnih dejanj.

Že drugi dan vlade, 23. februarja 2014, je sprejet zakon, s katerim se za edini uradni jezik določi izključno ukrajinščina. Manjšine izgubijo status uradnega jezika in s tem pravico uporabljati materni jezik v uradnih govornih položajih, ki jim jo je zagotavljal prejšnji zakon. (Tudi novela zakona iz leta 2019 še vedno ostaja diskriminatorna, novela iz leta 2022 pa diskriminacijo še zaostri, gl. v nadaljevanju.)

To na Krimu in v Donbasu vzbudi zaskrbljenost med tamkajšnjim ruskim prebivalstvom, kar preraste protimajdanske mirne proteste.

Referendumi na Krimu in v Donbasu

Glede na to, da prebivalci Krima in Donbasa pred februarjem 2014 niso razmišljali o avtonomiji ali odcepitvi, lahko sklepamo, da je glavni povod za referendum nastop ultranacionalistične vlade in njeno spreminjanje zakonodaje na račun pravic narodnostnih manjšin. Ker na oblast pridejo politiki, povezani z nasilnimi neonacističnimi organizacijami, ki svoje somišljenike ščitijo, da jim ni treba odgovarjati za nasilje, se rusko prebivalstvo vzhodnih predelov Ukrajine začne počutiti ogroženo.

Skratka, prebivalci Krima se odločijo razpisati referendum o odcepitvi, ko postane jasno, da se jim pod novo ultranacionalistično vlado ne obeta nič dobrega. (Na Krimu je večinska populacija ruske narodnosti, saj je polotok Ukrajini priključil šele Hruščov leta 1954.)

Referendum o odcepitvi na Krimu

Zaradi izgredov, ki jih na protimajdanskih protestih povzročijo neonacistične skupine, ki jih podžigajo ultranacionalistični politiki, župan Sevastopola 19. februarja 2014 piše predsedniku Janukoviču, da morajo vodje opozicije za nasilje odgovarjati. Medtem ko so v Simferopolu protesti v podporo nove kijevske vlade, se v Sevastopolu zbere na desettisoče protimajdanskih protestnikov, ki vzpostavijo vzporedno administracijo in civilno samozaščito.

Novoizvoljeni krimski ministrski predsednik Sergej Aksjonov 1. marca 2014 prosi Putina za pomoč pri vzpostavljanju reda in miru na Krimu. Putin prosi Svet federacije, naj mu dovoli uporabo ruske vojske na območju Ukrajine, dokler se ne normalizira sociopolitična situacija v državi. Svet federacije mu to dovoli.

16. marca 2014 je na Krimu izveden referendum, na katerem 96,77 % volivcev glasuje za odcepitev od Ukrajine in pridružitev Rusiji.

(Mednarodna javnost priključitev Rusiji sicer obsodi in zoper Rusijo uvede sankcije, vendar je treba priznati, da je pravna podlaga za priključitev Krima Rusiji, kot ugotavlja Igor Franković, vendarle pravica do samoodločbe, ki so jo prebivalci Krima udejanjili v skladu z mednarodnim pravom. Resda pa je Krim za Rusijo tudi strateško pomemben, saj ima tam oporišče in edini izhod v toplovodno morje.)

Ko se v Odesi 2. maja 2014 miroljubni protimajdanski (prorusko usmerjeni) protestniki pred nasilnimi majdanskimi protestniki (zamaskiranimi, oboroženimi neonacisti, ki so se z drugih koncev Ukrajine pripeljali na nogometno tekmo, nato pa se odpravili na proteste) zatečejo v Sindikalni dom, neonacisti z molotovkami zanetijo požar, ki ga gasilci zaradi blokiranega dostopa ne morejo pogasiti, in blokirajo izhode iz goreče zgradbe. Umre 48 ljudi, večina živih zgori, nekateri se ubijejo zaradi skoka iz goreče stavbe. V uličnem nasilju je ranjenih več kot 200 ljudi. Po masakru Desni sektor na svoji spletni strani praznuje smrt protimajdanskih protestnikov z izjavami, kot je tale: »še ena svetla stran v zgodovini naše domovine«. Poboje odobravajo tudi številni ultranacionalistični politiki.

Referendum o avtonomiji Donecka in Luganska

11. maja 2014 je izveden referendum v pokrajinah Doneck in Lugansk. Za avtonomijo (v okviru Ukrajine) glasuje v Donecku 89,07 %, v Lugansku pa 96,2 % volivcev. Razglašeni sta Donecka ljudska republika in Luganska ljudska republika.

(Vsi dvomi o veljavnosti referendumov se razpršijo, če jih primerjamo z rezultati glasovanja na predsedniških volitvah. Na Krimu, v Donecku, Lugansku in drugih vzhodnih pokrajinah so namreč volivci vselej večinsko glasovali za prorusko usmerjenega kandidata. Gl. razdelek o oranžni revoluciji.)

Začetek vojne v Donbasu

Ultranacionalistična vlada v Kijevu luganskega in doneckega referenduma ne prizna. Parlament pod predsedstvom Oleksandra Turčinova, ki je zavrnil že samoodločbo prebivalcev Krima, aprila 2014 nad Doneck in Lugansk pošlje vojsko in začne obstreljevati mesta. Prebivalci organizirajo samoobrambno ljudsko milico in prosijo Rusijo, naj jim pomaga vsaj z dobavo orožja, da se bodo mogli braniti pred agresorjem.

Ukrajinska oblast, čeprav ne razglasi vojne (da ne bi izgubila možnosti najemanja posojil Mednarodnega denarnega sklada), mesta v Donecku in Lugansku obstreljuje od leta 2014 dalje. Osemletna vojna terja 14.000 žrtev, med njimi tudi otrok.

(Vojna v Donbasu potemtakem ne traja od februarja 2022, kot nas prepričujejo zahodni mediji, temveč že od leta 2014. Mest ni obstreljevala ruska, temveč ukrajinska vojska. Ljudske milice so bile ustanovljene za obrambo pred napadi vojske in posebnih neonacističnih enot, kot je Azov, ki jih je nad Doneck in Lugansk poslal ultranacionalistični režim iz Kijeva.)

Oktobra 2014 uporniki na jugu Ukrajine združijo moči in ustanovijo Združene sile Novorusije. Nova oblast v Kijevu upor hitro zatre. (Ta epizoda je v naših medijih »pozabljena«, saj kaže, da odpor proti majdanskemu »državnemu udaru« ni bil omejen samo na Donbas, temveč je zadeval skoraj celotni jug države, opozarja Jacques Baud.)

Decembra 2014 ukrajinski politik in aktivist Heorhij Tuka lansira spletni portal Mirotvorec s podnaslovom Pro bono publico, na katerem so mdr. objavljeni osebni podatki »sovražnikov države«. Med osebami, navedenimi na seznamu za likvidacijo, niso le novinarji, ampak npr. tudi dopustniki na Krimu, pripadniki madžarske manjšine, ki imajo poleg ukrajinskega še madžarski potni list, in seveda oporečniki. Tudi tuji državljani, npr. Roger Waters iz skupine Pink Floyd. In preko 300 otrok. Faina Savenkova je bila na seznam vnesena lani (2021), ko je bila stara 12 let, ker je posnela poslanico za OZN z naslovom Danes je dan varstva otrokovih pravic. Na portalu Mirotvorec je najti tudi podatke ruske novinarke Darje Dugine, zdaj z oznako »likvidirana«.

Že leta 2014 je sprožena pobuda za mirno rešitev konflikta med Kijevom ter pokrajinama Doneck in Lugansk. Na pogajanjih v Minsku sodelujejo Ukrajina, Rusija in OVSE, kot mediatorja pa Francija (François Holland) in Nemčija (Angela Merkel). Sporazum Minsk je podpisan 5. septembra 2014. Ker se boji ne prenehajo, sestavijo dopolnjeni sporazum Minsk 2, ki je podpisan 12. februarja 2015. Ukrajinska vlada sporazuma ne spoštuje in nadaljuje z napadi.

(Kršenje sporazuma Minsk 2 s strani ukrajinske vlade v praksi pomeni, da vojska obstreljuje mesta, iz česar sledi, da ogroža civilno prebivalstvo. Logično je, da se ogroženo prebivalstvo obrača na Rusijo s prošnjo za zaščito.)

Stopnjevanje napetosti in priprave na ofenzivo v Donbasu

Kako ZDA po evromajdanu prilivajo olja na ogenj ukrajinskega nacionalizma in jih spodbujajo v agresiji do Rusov, kaže posnetek iz leta 2016, na katerem ameriška senatorja John McCaine in Lindsey Graham v nagovoru ukrajinskim vojakom obljubljata podporo Washingtona v vojni z Rusijo. (Da ZDA to počnejo načrtno, na Fox News oktobra 2022 odkrito prizna ameriški general Jack Keane. Po njegovih besedah so ZDA v kijevski režim investirale zelo malo, le pičlih 66 milijard dolarjev, da so oborožile Ukrajino, hkrati pa lokalno prebivalstvo pripravile za vojno z Rusijo, skratka, da je to je za ZDA zelo dobičkonosna investicija, saj gre za relativno malo denarja (1,1 % proračuna ZDA), v vojni z Rusijo pa ne umirajo Američani, temveč Ukrajinci.)

5. septembra 2017 parlament sprejme Zakon o šolstvu, s katerim ukine pravico narodnostnih manjšin do šolanja v materinščini in v šole kot edini jezik uvede ukrajinščino. (Proti tej diskriminaciji manjšin protestira več matičnih držav, ne le Rusija, temveč npr. tudi Madžarska in Romunija.)

Ukrajinski parlament 22. julija 2021 sprejme Zakon o avtohtonih narodnostih Ukrajine, ki določa, katere narodnosti štejejo za avtohtone narodnostne manjšine. Ruski manjšini tega statusa ne prizna.

Kot opozarja Noam Chomsky, 1. septembra 2021 ameriški predsednik Joe Biden objavi izjavo Joint Statement on the U.S.-Ukraine Strategic Partnership, v kateri ZDA Ukrajini obljubijo oskrbo z naprednim protitankovskim orožjem in urjenje ukrajinske vojske ter oblikovanje strateškega obrambnega okvira kot osnove za postopno vključevanje Ukrajine v NATO. (ZDA in ultranacionalisti jeseni 2021 očitno pripravljajo skupni napad na prebivalce Donbasa.)

16. januarja 2022 ukrajinski parlament sprejme novelo Zakona o državnem jeziku (sprejetega leta 2019 pod predsednikom Petrom Porošenkom), pri kateri v 25. členu založnikom naloži, da vse publikacije, objavljene neukrajinskem jeziku, obvezno izdajo tudi v ukrajinščini, in sicer z isto vsebino. Izvzeti so samo nekateri manjšinski jeziki, angleščina in uradni jeziki Evropske unije. Med izjemami ni ruščine. Vlada potezo zagovarja kot približevanje Evropi in posledico »stoletja zatiranja ukrajinščine v korist ruščine«.

Kljub protestom mednarodne javnosti ukrajinska vlada zakona o uradnem jeziku ne spremeni. (Prebivalstvo neukrajinskih narodnosti, ki je sicer dvo- ali večjezično, a se sporazumeva v ruščini, se zaveda, da jim vlada krši pravice, in posamezniki se glede tega obračajo na mednarodne organizacije (Evropski parlament, OZN itd.). Neukrajinci, ki že imajo izkušnje z divjim nasiljem neonacistov in gotovo vedo, kako se je Desni sektor po masakru v Odesi javno hvalil s tem, koliko Rusov je umrlo v gorečem Sindikalnem domu, se upravičeno počutijo ogrožene.)

Priprave na vojno

Dogodke, ki so privedli do izbruha vojne, povzemam po analizi Jacquesa Bauda, nekdanjega člana švicarske strateške obveščevalne službe in svetovalca zveze NATO, objavljeni v francoski strokovni reviji Francoskega centra za obveščevalne raziskave (Centre Français de Recherche sur le Renseignement):

Američani že od novembra 2021 nenehno grozijo z rusko invazijo na Ukrajino. Vendar se zdi, da se Ukrajinci s tem ne strinjajo. Zakaj ne?

Vrniti se je treba k 24. marcu 2021. Tega dne je Volodimir Zelenski izdal odlok o ponovnem zavzetju Krima in začel nameščati svoje sile na jugu države. Obenem so potekale številne Natove vaje med Črnim in Baltskim morjem, ki jih je spremljalo znatno povečanje izvidniških poletov ob ruski meji. Rusija je nato izvedla več vaj, da bi preverila operativno pripravljenost svojih enot in pokazala, da spremlja razmere.

Stvari se umirijo do oktobra in novembra, ko se končajo vaje ZAPAD 21, katerih premiki čet se razumejo kot okrepitev za ofenzivo proti Ukrajini. Vendar tudi ukrajinske oblasti zavračajo idejo o ruskih pripravah na vojno, ukrajinski obrambni minister Oleksij Reznikov pa pravi, da se na meji od pomladi ni nič spremenilo.

V nasprotju s sporazumoma iz Minska Ukrajina izvaja zračne operacije v Donbasu z uporabo brezpilotnih letal in izvede vsaj en napad na skladišče goriva v Donecku oktobra 2021. (Ameriški tisk o tem poroča, evropski pa ne, in teh kršitev nihče ne obsoja.)

Februarja 2022 dogodki naglo sledijo drug drugemu. Emmanuel Macron 7. februarja med obiskom v Moskvi Vladimirju Putinu ponovno potrdi svojo zavezanost sporazumoma iz Minska, kar ponovi tudi naslednji dan ob koncu srečanja z Volodimirjem Zelenskim. Vendar se 11. februarja v Berlinu po devetih urah srečanje političnih svetovalcev voditeljev »normandijskega formata« konča brez konkretnega rezultata: Ukrajinci še vedno nočejo izvajati sporazumov iz Minska, očitno pod pritiskom ZDA. Vladimir Putin ugotavlja, da je Macron požrl obljubo in da Zahod ni pripravljen uveljaviti sporazumov, kot to počne že osem let.

Ukrajinske priprave na kontaktnem območju se nadaljujejo. Ruski parlament je zaskrbljen in 15. februarja od Vladimirja Putina zahteva, naj prizna neodvisnost republik, vendar ta to zavrne.

Predsednik Joe Biden 17. februarja napove, da bo Rusija v naslednjih dneh napadla Ukrajino. Kako to ve? To je skrivnost … Toda po 16. septembru se je artilerijsko obstreljevanje prebivalstva Donbasa močno povečalo, kot je razvidno iz dnevnih poročil opazovalcev OVSE. Seveda se niso odzvali ali posredovali ne mediji, ne Evropska unija, ne Nato, ne katerakoli zahodna vlada.

Hkrati poročajo o sabotažah v Donbasu. 18. januarja so borci Donbasa prestregli poljsko govoreče saboterje, opremljene z zahodno opremo, ki so hoteli v Gorlivki povzročiti kemične incidente.

(Jacques Baud pojasnjuje: Dejansko je Joe Biden že 16. februarja vedel, da so Ukrajinci začeli obstreljevati civilno prebivalstvo Donbasa, kar je Vladimirja Putina postavilo pred težko izbiro: ali naj vojaško pomaga Donbasu in ustvari mednarodni problem ali pa stoji ob strani in opazuje, kako bodo rusko govoreči prebivalci Donbasa pokončani. Razloge za svojo odločitev je 21. februarja pojasnil v svojem govoru.)

Posebna vojaška operacija

Nihče v Donecki in Luganski ljudski republiki ne skriva, da se s prošnjami za pomoč obračajo na Rusijo. Za sabo imajo osem let vojne, ki ji ni videti konca. Ultranacionalistični režim manjšinam krati pravice. Neonacisti, organizirani v paravojaške formacije (npr. Azov), so neusmiljeni in nimajo zadržkov pred ubijanjem.

Ruska federacija 21. februarja 2022 prizna neodvisnost Donecke in Luganske ljudske republike in z njima podpiše pogodbo o prijateljstvu in pomoči. (Ponovimo, da sta bili republiki ustanovljeni na podlagi samoodločbe, izražene na referendumu maja 2014.)

Ukrajinsko topniško obstreljevanje Donbasa se nadaljuje, zato 23. februarja 2022 Donecka in Luganska ljudska republika zaprosita za rusko vojaško pomoč.

24. februarja 2022 se Vladimir Putin skliče na 51. člen Ustanovne listine Združenih narodov, ki določa medsebojno vojaško pomoč v okviru obrambnega zavezništva.

(Jacques Baud opozarja: Da bi bilo rusko posredovanje v očeh javnosti popolnoma nezakonito, je Zahod namerno prikril dejstvo, da se je vojna dejansko začela 16. februarja. Ukrajinska vojska se je na napad na Donbas pripravljala že leta 2021, česar so se dobro zavedale nekatere ruske in evropske obveščevalne službe.)

V svojem govoru Putin tudi napove posebno vojaško operacijo in navede dva cilja: »demilitarizacijo« in »denacifikacijo« Ukrajine. (Torej ne gre za zavzetje Ukrajine, verjetno pa tudi ne za njeno okupacijo in vsekakor ne za njeno uničenje, opozarja Baud.).

Istega dne ruska vojska vkoraka na ozemlje Donecke in Luganske ljudske republike. Prebivalstvo rusko vojsko sprejme kot osvoboditeljico.

(Sintagma posebna vojaška operacija ima v ruski vojaški terminologiji točno določeno definicijo in pravni okvir. Če natančno poslušamo, kaj je povedal Putin, izvemo, da napoveduje posebno vojaško operacijo z namenom zaščite tamkajšnjega ruskega življa pred ukrajinsko vojsko. In naredil je natanko to, kar je napovedal. Ruska vojska je ostala v Donbasu in ni napredovala proti Kijevu – čeprav bi lahko, kot opozarjajo vojaški strokovnjaki.)

Zahod trikrat prepreči pričetek mirovnih pogajanj

Spomladi in poleti 2022 ukrajinski mediji (za razliko od zahodnih) trikrat poročajo, da je Zelenski pripravljen sesti za pogajalsko mizo, vendar pogajanja v vseh treh primerih prepreči Zahod (podatek na podlagi poročanja ukrajinskih medijev izpostavlja nekdanji svetovalec zveze NATO in švicarski vojaški obveščevalec Jacques Baud):

25. februarja 2022, torej že dan po vkoračitvi ruske vojske v Donbas, Zelenski zaprosi Rusijo za pogajanja na beloruski meji. Poskus pričetka pogajanj čez dva dni prepreči EU, ker ravno pripelje prvo pošiljko orožja, vredno 450.000 €.

Drugič se Zelenski dogovarja za pogajanja marca/aprila 2022. Toda čez dva dni EU spet pripelje pošiljko orožja, tokrat vredno 500.000 €, in Zelenskemu prepove kakršnakoli pogajanja. Zatem Zelenskega pokliče še Boris Johnson, ki mu zagrozi, da zveza NATO v primeru pogajanj Ukrajini ne bo dostavila orožja v vrednosti 1,5 milijona €.

Tretjič se pogajanja skoraj začnejo avgusta 2022, ob Erdoganovem obisku v Lvovu. Turški predsednik je pripravljen posredovati kot mediator. Do pogajanj ne pride, ker jih prepreči Boris Johnson, ki prileti v Kijev in Zelenskega znova opomni, da nikakor ne sme sesti za pogajalsko mizo.

13. avgusta 2022 ameriški senator Lindsey Graham izjavi, da se bo Ukrajina, dokler ji bodo ZDA dostavljale orožje, »borila do zadnjega Ukrajinca«. (Tudi posnetek te izjave je v istem intervjuju pokazal Jacques Baud. Dodal je, da Zahodu zelo očitno prav nič ni mar za Ukrajino in Ukrajince – nasprotno, Ukrajino zgolj sebično izkorišča za lastne cilje: gospodarsko osamitev Rusije in njen poraz.)

Od februarja 2022 dalje se zgodi marsikaj, mdr. obstreljevanje jedrske elektrarne v Zaporožju, poboj v Buči in Izjumu. Zahodni mediji za vse, kar se dogaja, krivijo rusko vojsko, čeprav nikjer ni nobene logike in dokazov, kar so opazili tudi strokovnjaki, kot so nekdanji vojaški obveščevalec in inšpektor OZN Scott Ritter, upokojeni polkovnik Douglas Macgregor (oba iz ZDA) in že omenjeni Jacques Baud (iz Švice). Vsi opazovalci ugotavljajo, da zahodni mediji Rusijo in Putina sistematično demonizirajo, pri čemer v oči bije dejstvo, da ruske strani niti nočejo poslušati. Zahodni mediji o vojaških strokovnjakih, ki opozarjajo na resnico, ne poročajo, njihove izjave so objavljene na neodvisnih spletnih platformah, ki pa imajo omejen doseg.

(Na tem mestu je treba omeniti, da je Twitter izbrisal profil nekdanjega inšpektorja OZN Scotta Ritterja, ker si je ta drznil opozoriti na svoja opažanja v zvezi s poboji v Buči, ki se niso skladala z narativom zahodne propagande. Nekdanji vojni poročevalec Chris Hedges poroča, da je YouTube izbrisal kanal RT.COM s celotnim arhivom vred. Igor Lopatonok poroča, kako je YouTube izbrisal dokumentarni film Ukraine on Fire (2016), čeprav je bil objavljen že več let.)

Referendum vzhodnih pokrajin o odcepitvi

Med 23. in 27. septembrom 2022 je v Donecku, Lugansku, Zaporožju in Hersonu izveden referendum o priključitvi Ruski federaciji (v Zaporožju in Hersonu je dodano še referendumsko vprašanje o osamosvojitvi pokrajin). Za priključitev glasuje preko 90 % volivcev. Po referendumu vodstvo Donecke in Luganske republike Rusijo uradno zaprosi za priključitev.

Ukrajinska vlada referenduma kot običajno ne prizna. Tudi tokrat Zahod slepo sledi interpretaciji ukrajinske vlade, češ da je referendum ponarejen, čeprav posnetki s terena govorijo ravno nasprotno.

Vladimir Putin 30. septembra 2022 slavnostno razglasi priključitev pokrajin, v katerih je bil izveden referendum, Ruski federaciji.

ZDA in Velika Britanija grozita z uporabo jedrskega orožja

Tega poglavja prvotno nisem načrtovala, a ga moram vključiti zaradi očitnih groženj ZDA in Velike Britanije z atomskim napadom. Najbrž mi ni treba omenjati, da je rožljanje z jedrskim orožjem samo še en dokaz za to, da ZDA in njene zaveznice v zvezi NATO Ukrajine ne podpirajo zato, da bi zaščitile tamkajšnje prebivalstvo, temveč zaradi uresničevanja lastnih interesov – ker hočejo spraviti Rusijo na kolena. (Naj še tako sadijo rožice v svojih govorih, tovrstno otročje obnašanje je nedopustno!)

Konec marca 2022 Joe Biden spremeni politiko uporabe jedrskega orožja. Podpiše osnutek ameriške obrambne strategije in politike uporabe jedrskega orožja, ki ga je pripravila Obamova administracija, s čimer omogoča, da ZDA z jedrskim orožjem napadejo prve, ne da bi bile napadene (angl. first use).

Britanska premierka Liz Truss v predvolilni kampanji izjavi, da je pripravljena izdati ukaz za izstrelitev atomske bombe, pa čeprav bi s tem tvegala uničenje človeštva. To politiko kot premierka zagovarja tudi na zasedanju OZN.

Ruska federacija kljub grožnjam še vedno ohranja načelo, da jedrskega orožja ne bo uporabila prva, temveč izključno v samoobrambi. Torej je kristalno jasno, kdo v resnici ogroža človeštvo – ne Rusija, kot jo prikazujejo na Zahodu, ko sprevračajo besede njenih predstavnikov, ampak ZDA in Velika Britanija. (Sicer pa po vojni v Iraku, Afganistanu, Siriji, Libiji itd. menda že vemo, kdo notorično laže. Sirski predsednik Bašar al-Asad je to povedno ubesedil v svojem govoru o svetovni geopolitiki.)

Če ne verjamete, predlagam, da si pozorno preberete celotni Putinov govor z dne 21. 9. 2022 in pozorno poslušate tudi govor Sergeja Lavrova, ruskega zunanjega ministra, 24. 9. 2022 v generalni skupščini OZN, ali vsaj preberete povzetek govora.

Koga v resnici podpiramo?

Kaj na podlagi teh dejstev izvemo o aktualni ukrajinski vladi? Da diskriminira narodnostne manjšine. Da ne spoštuje volje prebivalcev, izražene na referendumu. Da je leta 2014 sprožila vojno. Da spodbuja k umorom novinarjev, pripadnikov neukrajinskih narodnosti in drugače mislečih.

Evropejci smo žal nasedli nacionalistični pravljici, da v Ukrajini živi en sam narod, in pustili na cedilu 22,2 % Ukrajincev, ki niso ukrajinske narodnosti, med njimi zlasti govorcev ruščine (ponovimo, da poleg pripadnikov ruske manjšine ruščino kot materni jezik dojema tudi več kot 15 % prevbivalcev ukrajinske narodnosti). V resnici sploh ne podpiramo Ukrajincev, temveč ultranacionalistični režim in njegove odrede smrti.

S tem ko smo se pridružili množični vojni histeriji, smo na cedilu pustili tudi preostalih 77,8 % prebivalcev, ki so ukrajinske narodnosti. Evropska unija ni protestirala, ko so ZDA in Velika Britanija z državnim udarom leta 2014 na oblast spravile ultranacionaliste, čeprav je za to vedela. Namesto da bi podpirali ljudstvo – prebivalce Ukrajine vseh narodnosti – podpiramo vojne dobičkarje, ki Ukrajince pitajo z lažmi, da bi jih lahko zlorabljali za kanonfuter, po vojni pa si prilastili njihove naravne vire in delovno silo, kajti Ukrajina je z vsakim dnevom vojne bolj zadolžena.

Dokopati se do resnice

Da bi se lahko dokopali do resnice, moramo poznati vse okoliščine in poslušati vse strani. Ker imamo pri trenutni ukrajinski vladi opraviti z neonacizmom, ki se izrecno navezuje na ideologijo Stepana Bandere o etnično čisti Ukrajini, in ker vemo, da Zahod NATO izrablja za svoje kolonialistično-imperialistične cilje, smo dolžni poslušati še toliko bolj pozorno. Vse udeležene v vojnem konfliktu. Tudi Ruse.

Resnico dolgujemo ljudem, ki v Ukrajini trpijo zaradi vojne. Ta vojna se mora končati. Čas je, da se pričnejo mirovna pogajanja!

Dokumentarni filmi

Ukraine: Les masques de la révolution (2016, rež. Paul Moreira): https://player.vimeo.com/video/163237577 (z angleškimi podnapisi)

Ukraine on Fire (2016, rež. Igor Lopatonok): https://rumble.com/vwxxi8-ukraine-on-fire.html

Revealing Ukraine (2019, rež. Igor Lopatonok): https://rumble.com/vwy6pm-revealing-ukraine.html

Ukraine: 30 Years of Independence: The Everlasting Present (2021, rež. Igor Lopatonok): https://rumble.com/vxlwvc-ukraine-30-years-of-independence-the-everlasting-present.html

No Obvious Signs (2018, rež. Alina Gorlova): https://dafilms.cz/film/11239-bez-ocividneho-traumatu (z angleškimi podnapisi) – trailer: https://youtu.be/b2Mh9jcQP5w

The Putin Interviews (2015, rež. Oliver Stone): https://www.youtube.com/playlist?list=PLO2OKzetG3EMLRiB5qiHP40JJS5d1WhBH

The Untold History of the United States (2012, rež. Oliver Stone): https://www.youtube.com/playlist?list=PLpkwx8nYSSsZFQKvVlbC_Jc7kmeHhtuJ5

Vojno poročanje iz Donbasa

Patrick Lancaster: https://www.youtube.com/c/PatrickLancasterNewsToday

John Miller, Press TV (Iran): https://www.presstv.ir/Tags/68313

Graham Phillips: https://www.youtube.com/c/GrahamPhillipsUK

Alina Lipp: https://www.youtube.com/results?search_query=%23alinalipp

Anne-Laure Bonnel: https://www.youtube.com/c/AnneLaureBonnel-Reporter

Vittorio Rangeloni: https://www.youtube.com/c/VNRangeloni/videos

Eva K. Bartlett: https://www.youtube.com/c/EvaKBartlett

George H. Eliason: https://www.youtube.com/user/geliason

Murad Gadziev: https://www.youtube.com/c/EnemaoftheState

Literatura in viri

The Chris Hedges Report: Ukraine and the crisis of media censorship. The Real News Network, 2. 9. 2022. https://youtu.be/N0H7PIJcEP0

Ukraine. World Directory of Minorities and Indigenous Peoples, oktober 2020. https://minorityrights.org/country/ukraine/

Robert Ziętek: Organization of Ukrainian Nationalists during the Second World War. Roczniki Humanistyczne 52/2 (2004). https://ojs.tnkul.pl/index.php/rh/article/view/4921

Mirosław Szumiło: Stepan Bandera – leader of the Organisation of Ukrainian Nationalists. Institute of National Remembrance, 23. 4. 2021. https://ipn.gov.pl/en/digital-resources/articles/8044,Stepan-Bandera-leader-of-the-Organisation-of-Ukrainian-Nationalists.html

Evan Reif: How pre-WW II Ukrainian fascists pioneered brutal terror techniques; later improved by CIA, now ironically taught to descendants (Part 1). MRonline, 11. 6. 2022. https://mronline.org/2022/06/11/how-pre-ww-ii-ukrainian-fascists-pioneered-brutal-terror-techniques/

Emil Filtenborg and Stefan Weichert: Controversy as Ukraine mulls giving hero status to alleged war criminals. Euronews, 4. 8. 2021. https://www.euronews.com/my-europe/2021/08/04/controversy-as-ukraine-mulls-giving-hero-status-to-alleged-war-criminals

Voice: Ukrainian Nazi Collaborator Lives In Yonkers. AP News, 5. 2. 1986. https://apnews.com/article/9b282472f9e38df5fc291507f8081e40

Felipe Dana: Ultranationalism in Ukraine – a photo essay. The Guardian, 11. 4. 2019. https://www.theguardian.com/world/2019/apr/11/ultranationalism-in-ukraine-a-photo-essay

Brian Padden: Ukraine’s Far Right Candidate Reflects Mainstream Nationalist Views. Voa, 16. 5. 2014. https://www.voanews.com/a/ukraines-far-right-candidate-reflects-mainstream-nationalist-views/1916403.html

Ambassador Victoria Nuland. U.S. Department of State. https://www.state.gov/biographies/victoria-nuland/

Ukraine crisis: Transcript of leaked Nuland-Pyatt call. BBC, 7. 2. 2014. https://www.bbc.com/news/world-europe-26079957

Марионетки Майдана. Re Post, 4. 2. 2014. https://youtu.be/MSxaa-67yGM (angleški izvirnik z ruskimi podnapisi)

Как они делят Украину. Re Post, 4. 2. 2014. https://youtu.be/kOjrACdTQE8 (nemški izvirnik z ruskimi podnapisi)

‘Fuck the EU’: US diplomat Victoria Nuland’s phonecall leaked – video. The Guardian, 7. 2. 2014. https://www.theguardian.com/world/video/2014/feb/07/eu-us-diplomat-victoria-nuland-phonecall-leaked-video

Doina Chiacu, Arshad Mohammed: Leaked audio reveals embarrassing U.S. exchange on Ukraine, EU. Reuters, 7. 2. 2014. https://www.reuters.com/article/uk-usa-ukraine-tape-idUKBREA151VA20140207

German government calls Nuland’s EU slur ‘absolutely unacceptable’. DW.com, 7. 2. 2014. https://www.dw.com/en/german-government-calls-nulands-eu-slur-absolutely-unacceptable/a-17416614

Sabotage in Nord Stream pipeline explosion | Scott Ritter & Oliver Stone. Dialogue works, 29. 9. 2022. https://youtu.be/-BsYoHckEcU

Profile: Ukraine’s ultra-nationalist Right Sector. BBC, 28. 4. 2014. https://www.bbc.com/news/world-europe-27173857

European Parliament resolution of 25 February 2010 on the situation in Ukraine. Evropski parlament, 25. 2. 2010. https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/TA-7-2010-0035_EN.html

Council Of Europe’s Experts Criticize Ukrainian Language Laws. Radio Free Europe, 7. 12. 2019. https://www.rferl.org/a/council-europe-criticizes-ukrainian-language-laws/30312541.html

Ukrainian Parliament ban on the use of Greek and Russian by ethnic Greeks. Parliamentary question, 11. 12. 2014. https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/E-8-2014-010539_EN.html

Ivan Franković: Priključitev Krima k Rusiji: Diplomsko delo. Ljubljana: EVRO-PF – Nova Univerza – Evropska pravna fakulteta, 2016. https://revis.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=3780&lang=slv

Howard Amos, Harriet Salem: Ukraine clashes: dozens dead after Odessa building fire. The Guardian, 2. 5. 2014. https://www.theguardian.com/world/2014/may/02/ukraine-dead-odessa-building-fire

David Levine: Council of Europe issues report on far-right massacre in Odessa. WSWS, 19. 1. 2016. https://www.wsws.org/en/articles/2016/01/19/odes-j16.html

Ukraine: Speaker Oleksandr Turchynov named interim president. BBC, 23. 2. 2014. https://www.bbc.com/news/world-europe-26312008

Heorhii Tuka. GNWP. https://gnwp.org/heorhii-tuka/

Russia forwards 12-year-old’s call for UN’s Guterres to shut down Mirotvorets website. TASS, 19. 10. 2021. https://tass.com/world/1351519

Faina Savenkova appeal for the 2021 UN Children’s Day. The Saker, 31. 5. 2021. https://thesaker.is/faina-savenkova-appeal-for-the-2021-un-childrens-day/

Ukraine ceasefire: New Minsk agreement key points. BBC, 12. 2. 2015. https://www.bbc.com/news/world-europe-31436513

Ukraine: New Law Determines Legal Status of Indigenous People. Library of Congres, 1. 7. 2021. https://www.loc.gov/item/global-legal-monitor/2021-08-02/ukraine-new-law-determines-legal-status-of-indigenous-people/

Chomsky: Let’s Focus on Preventing Nuclear War, Rather Than Debating “Just War”: Noam Chomsky Interviewed by C.J. Polychroniou. Chomsky.info, 24. 3. 2022. https://chomsky.info/20220324/

Noam Chomsky FULL INTERVIEW: on Ukraine, Brexit and “the most dangerous time in world history”. The New Statesman, 11. 4. 2022. https://youtu.be/Fb7AD49WIlY

Noam Chomsky: Ukraine and Beyond. Massachusetts Peace Action, 27. 5. 2022. https://youtu.be/fY8z3k-FgEk

Noam Chomsky: The War in Ukraine Has Entered a New Phase. Truth Out, 22. 9. 2022. https://truthout.org/articles/noam-chomsky-the-war-in-ukraine-has-entered-a-new-phase/

Joint Statement on the U.S.-Ukraine Strategic Partnership. The White House, 1. 9. 2021. https://www.whitehouse.gov/briefing-room/statements-releases/2021/09/01/joint-statement-on-the-u-s-ukraine-strategic-partnership/

Rachel Denber: New Language Requirement Raises Concerns in Ukraine. Human Rights Watch, 19. 1. 2022. https://www.hrw.org/news/2022/01/19/new-language-requirement-raises-concerns-ukraine

Ukraine. Minority Rights. https://minorityrights.org/country/ukraine/

Defining the “Special Military Operation”. NATO Defense College, 6. 9. 2022. https://www.ndc.nato.int/research/research.php?icode=777

US, UK sabotaged peace deal because they ‘don’t care about Ukraine’: fmr. NATO adviser [Jacques Baud]. The Grayzone, 27. 9. 2022. https://youtu.be/2T0zaYncvFQ

Senator Graham: With U.S. weapons and money, Ukraine will fight Russia to the last Ukrainian. Russian American Daily, 13- 8. 2022. https://youtu.be/Feg2xwUrQHM

What Happened in Bucha Ukraine – Scott Ritter. Judge Napolitano – Judging Freedom. https://youtu.be/XBZ0nWt3WKU

Scott Ritter: Is the Truth about Bucha too inconvenient to be discovered? The Citizen, 6. 4. 2022. https://www.thecitizen.co.tz/tanzania/oped/is-the-truth-about-bucha-too-inconvenient-to-be-discovered–3773388

Scott Ritter on Ukraine’s counter-offensive, Russia’s next move. The Grayzone, 16. 9. 2022. https://youtu.be/r_FY87Se1d8

Colonel Douglas Macgregor On Alleged Russian War Crimes In Bucha, Ukraine. Tom, 8. 4. 2022. https://youtu.be/BU-xs8PcS7E

Daryl G. Kimball: Biden Policy Allows First Use of Nuclear Weapons. Arms Control, april 2022. https://www.armscontrol.org/act/2022-04/news/biden-policy-allows-first-use-nuclear-weapons

Over 90% of Donbass, Zaporozhye and Kherson voters favor joining Russia — first results. TASS – Russian News Agency, 27. 9. 2022. https://tass.com/politics/1514213

Why Are People in Ukraine Voting to Join Russia? Richard Medhurst, 26. 9. 2022. https://youtu.be/-0Qhei9fSEQ

Annexation Referendums: Ukrainian Regions Vote to Join Russia. Richard Medhurst, 28. 9. 2022. https://youtu.be/dGsfRybvCnc

SHOCKING! Assad Spills Truth About Ukraine Conflict and NATO. Richard Medhurst, 23. 3. 2022. https://youtu.be/rGk2VLjsvGU

Liz Truss asked about nuclear weapons: ‘I’m ready to do it’. Daily Mail, 24. 8. 2022. https://youtu.be/CM8evVhzHPI

UK Prime Minister Truss addresses the United Nations General Assembly — 9/21/22. CNBC Television, 22. 9. 2022. https://youtu.be/pmscqr8UCzQ

Russian MFA Spokeswoman Maria Zakharova Stunned the CNN correspondent with her answers on Ukraine. True inFo, 16. 6. 2022. https://youtu.be/IHRaT_Et5Og

REPLAY : Russian FM Lavrov slams West for ‘grotesque’ Russophobia in his UN speech • FRANCE 24. FRANCE 24 English, 24. 9. 2022. https://youtu.be/VX4K2F-GCm0

Address by the President of the Russian Federation. Kremlin, 21. 9. 2022. http://en.kremlin.ru/events/president/news/69390

Russian Federation – Minister for Foreign Affairs Addresses UN General Debate (English) | #UNGA. Združeni narodi, 24. 9. 2022. https://youtu.be/9MopbeWwvRc

Russian Federation: H.E. Mr. Sergey Lavrov, Minister for Foreign Affairs. Združeni narodi, 24. 9. 2022. https://gadebate.un.org/en/77/russian-federation

Putin just EXPOSED the NATO liberal plan to destroy Ukraine | Redacted with Clayton Morris. Redacted, 6. 10. 2022. https://youtu.be/ZjEqiv40YvE

Statement by Permanent Representative Vassily Nebenzia at UNSC briefing on Ukraine. Permanent Mission of the Russian Federation to the United Nations, 27. 9. 2022. https://russiaun.ru/en/news/270922u

Andrij Kobalja Nadja Lipes: Between the “Whites” and the “Reds”: Who carried out pogroms against the Jews during the Civil War? Ukrainian Jewish Encounter, 26. 10. 2018. https://ukrainianjewishencounter.org/en/between-the-whites-and-the-reds-who-carried-out-pogroms-against-the-jews-during-the-civil-war/

Lindsey Graham & John McCain in Ukraine – Preparing for a proxy war with Russia (2016). Djuki San, 22. 3. 2022. https://youtu.be/JeWHviwLMy8

US General Jack Keane – We only paid $66 billion for Ukrainians to die in the war with Russia for US. Fox News. Djuki San, 11. 10. 2022. https://youtu.be/U8F5crWIqH0

Andrij Kobalia, Nadia Lipes: Between the “Whites” and the “Reds”: Who carried out pogroms against the Jews during the Civil War? 26. 11. 2018. https://ukrainianjewishencounter.org/en/between-the-whites-and-the-reds-who-carried-out-pogroms-against-the-jews-during-the-civil-war/

Division Galizien. Encyclopedia of Ukraine, vol. 1 (1984). http://www.encyclopediaofukraine.com/display.asp?linkpath=pages%5CD%5CI%5CDivisionGalizien.htm

Hungary’s FM: OSCE should deploy observers to Ukraine’s Transcarpathia region. About Hungary, 8. 12. 2017. https://abouthungary.hu/news-in-brief/hungarys-fm-osce-should-deploy-observers-to-ukraines-transcarpathia-region

Andrzej Sadecki, Tomasz Piechal, Tomasz Dąborowski: Ukraine: a blow against the national minorities’ school system. OSW: Centre for Eastern Studies, 27. 9. 2017. https://www.osw.waw.pl/en/publikacje/analyses/2017-09-27/ukraine-a-blow-against-national-minorities-school-system

BANNED! Oliver Stone’s “Ukraine on Fire” | Interview with Director Igor Lopatonok. Richard Medhurst, 16. 3. 2022. https://youtu.be/2b3RPWsXFps

Kaja Sajovic: Bataljon Azov: Od neonacistične milice do odreda ukrajinske vojske. MMC RTVSLO, 17. 3. 2022. https://www.rtvslo.si/svet/evropa/bataljon-azov-od-neonacisticne-milice-do-odreda-ukrajinske-vojske/615516

Kaja Sajovic: Igra imperijev: grožnja Rusije kot krinka apetitov ZDA v Ukrajini? MMC RTVSLO, 14. 2. 2022. https://www.rtvslo.si/svet/igra-imperijev-groznja-rusije-kot-krinka-apetitov-zda-v-ukrajini/611607

J. R., K. S.: Nato in ZDA: Ni dokazov o umiku ruskih sil. Moskva Zahodu: Objavite koledar naših invazij. MMC RTVSLO, 16. 2. 2022. https://www.rtvslo.si/svet/evropa/nato-in-zda-ni-dokazov-o-umiku-ruskih-sil-moskva-zahodu-objavite-koledar-nasih-invazij/612575

Za kakšno svobodo se bori Ukrajina? Sobotna priloga, Delo, 15. 10. 2022. https://www.delo.si/sobotna-priloga/za-kaksno-svobodo-se-bori-ukrajina/

Jacques Baud: La situation militaire en Ukraine. Bulletin de documentation št. 27 / marec 2022. (Izdajatelj revije: Centre Français de Recherche sur le Renseignement = Francoski center za obveščevalne raziskave) https://cf2r.org/documentation/la-situation-militaire-en-ukraine/ (Gl. slovenski prevod)

Jacques Baud: Le point sur la situation militaire en Ukraine au 25 mars 2022. Bulletin de documentation št. 28 / marec 2022. https://cf2r.org/documentation/le-point-sur-la-situation-militaire-en-ukraine-au-25-mars-2022/ (Gl. slovenski prevod)

Jacques Baud: Le point sur la situation militaire en Ukraine au 2 juin 2022. Bulletin de documentation št. 29 / junij 2022. https://cf2r.org/documentation/le-point-sur-la-situation-militaire-en-ukraine-au-2-juin-2022/ (Gl. slovenski prevod)

Dopolnjeno dne 28. 10. 2022

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?