Čas branja: 11 min.

Analiza Jacquesa Bauda, nekdanjega člana švicarske strateške obveščevalne službe in strokovnjaka za Vzhodno Evropo, ki je bila marca 2022 objavljena v strokovni reviji Bulletin de documentation Francoskega centra za obveščevalne raziskave (Centre Français de Recherche sur le Renseignement).

Vir: Jacques Baud: Le point sur la situation militaire en Ukraine au 25 mars 2022. Bulletin de documentation št. 28 / marec 2022.

Operativne razmere

Naša analiza razmer do 25. marca 2022 je potrdila ugotovitve in sklepe iz sredine marca.

Ofenziva, ki se je začela 24. februarja, je v skladu z rusko operativno doktrino razdeljena na dve smeri:

• glavni napori so usmerjeni na jug države v regijo Donbas in na obalo Azovskega morja. Kot je predvideno v doktrini, so glavni cilji naslednji: nevtralizacija ukrajinskih oboroženih sil (cilj »demilitarizacije«) in nevtralizacija ultranacionalističnih paravojaških milic v mestih Harkov in Mariupolj (cilj »denacifikacije«). Ta glavni napad vodi koalicija sil: ruske sile iz južnega vojaškega okrožja prek Harkova in Krima, v središču pa sile ljudske milice iz Donecke in Luganske ljudske republike ter prispevek čečenske nacionalne garde za spopade na urbanem območju Mariupolja;
• sekundarni napad na Kijev, katerega cilj je »fiksirati« ukrajinske (in zahodne) sile, da ne bi mogle izvajati operacij proti glavnemu naporu ali celo ujeti ruskih koalicijskih sil v zaledju.

Ta ofenziva v celoti sledi ciljem, ki jih je 24. februarja določil Vladimir Putin. Toda zahodni »strokovnjaki« in politiki, ki poslušajo le svoje predsodke, so si zapičili v glavo, da je cilj Rusije zavzeti Ukrajino in zrušiti njeno vlado. Po zelo zahodni logiki so Kijev videli kot »težišče« (Schwerpunkt) ukrajinskih sil. Po Clausewitzu je »težišče« element, iz katerega vojskujoča se stran črpa svojo moč in sposobnost delovanja, zato je glavni cilj nasprotnikove strategije. Zato so Zahodnjaki v vojnah, ki so jih vodili, sistematično poskušali prevzeti nadzor nad prestolnicami. Ukrajinski generalštab, ki so ga usposabljali in mu svetovali Natovi strokovnjaki, je predvidljivo uporabil isto logiko in se osredotočil na krepitev obrambe Kijeva in njegove okolice, pri čemer je svoje vojake pustil nemočne v Donbasu, na osi glavnih ruskih prizadevanj.

Če bi pozorno poslušali Vladimirja Putina, bi ugotovili, da strateški cilj ruske koalicije ni zavzeti Ukrajino, temveč odstraniti sleherno grožnjo rusko govorečemu prebivalstvu Donbasa. V skladu s tem splošnim ciljem je »pravo« težišče, ki ga skuša ruska koalicija doseči, glavnina ukrajinskih oboroženih sil, ki so od konca leta 2021 zbrane na jugu in jugovzhodu države, in ne Kijev.

Ruski neuspeh ali uspeh?

V prepričanju, da je ruska ofenziva usmerjena proti Kijevu, so zahodni strokovnjaki povsem logično sklepali, da 1) Rusi zavlačujejo in da 2) je njihova ofenziva obsojena na neuspeh, saj ne bodo mogli dolgoročno zadržati države. Zdi se, da so generali, ki so si v Franciji sledili na televizijskih sprejemnikih, pozabili, kar bi moral vedeti že poročnik: »Spoznaj svojega sovražnika!«  … a ne takšnega, kot si ga želiš, ampak takšnega, kakršen je! S takimi generali ne potrebujemo več sovražnika!

Hkrati je zahodni diskurz o ruski ofenzivi, češ da je zastala in da so njeni uspehi skromni, prav tako del propagandne vojne, ki jo vodita obe strani. Na primer, zaporedje zemljevidov operacij, ki jih je Libération objavljal od konca februarja do 18. marca (ko so mediji prenehali s posodabljanjem) ne kaže skoraj nobenih razlik med posameznimi dnevi. Tako je 23. [marca] novinarka Élise Vincent v oddaji na televiziji France 5 ozemlje, ki ga je zavzela ruska koalicija, ocenila kot primerljivo s Švico ali Nizozemsko. V resnici je bolj podobno površini Velike Britanije.

Kot primer si oglejmo razliko med zemljevidom stanja 25. marca 2022, ki ga je objavil Ouest-France:

… in zemljevidom, ki ga je objavilo francosko Ministrstvo za oborožene sile:

Poleg tega je treba opozoriti, da na nobenem zemljevidu situacije, ki so jo prikazovali naši mediji, ni ukrajinskih sil. Če torej zemljevid Ministrstva za oborožene sile bolj pošteno prikazuje realnost, se skrbno izogiba omembi ukrajinskih sil, obkoljenih v kramatorskem kotlu.

Dejansko bi moral biti zemljevid stanja na dan 25. marca videti takole:

Stanje na dan 25. marca 2022. Rdeča črta označuje maksimalno napredovanje ruskih koalicijskih sil, modri žep pa lokacijo glavnine ukrajinske vojske. V resnici je ta žep razdeljen na več manjših kotlov, ki jih skuša ruska vojska reducirati.

Ukrajinske sile na naših zemljevidih niso nikoli prikazane, saj bi to pokazalo, da februarja 2022 niso bile razporejene na ruski meji, temveč so se v pripravah na ofenzivo, ki so se začele 16. februarja, pregrupirale na jugu države. To potrjuje, da se je Rusija le odzvala na razmere, ki jih je prek Ukrajine sprožil Zahod, kot bomo videli. Danes so te sile obkoljene v kramatorskem kotlu, ruska koalicija pa jih postopoma drobi in nevtralizira.

Nejasna predstava Zahoda o položaju ukrajinskih sil pa ima še druge posledice. Prvič, ohranja iluzijo o morebitni ukrajinski zmagi. Zato si Zahod, namesto da bi spodbujal k pogajanjem, prizadeva za podaljšanje vojne. Zato so Evropska unija in nekatere njene države članice poslale orožje in spodbujajo civilno prebivalstvo ter vse vrste prostovoljcev, naj se gredo borit, pogosto brez usposabljanja in brez prave poveljniške strukture, kar ima smrtonosne posledice.

Vemo, da v konfliktu vsaka stran obvešča tako, da sama v očeh javnosti izpade kar najbolje. Vendar pa slika, ki jo imamo o razmerah in ukrajinskih silah, temelji izključno na podatkih, ki jih je posredoval Kijev. Prikriva globoke pomanjkljivosti ukrajinskega vodstva, čeprav so ga usposabljali in mu svetovali Natovi vojaki.

Denimo, vojaška logika bi narekovala, da bi se sile, ujete v kramatorskem kotlu, morale umakniti na primer na črto ob Dnjepru, kjer bi se pregrupirale in izvedle protiofenzivo, vendar jim je predsednik Zelenski prepovedal umik. Že v letih 2014 in 2015 je podroben pregled operacij pokazal, da so Ukrajinci uporabljali sheme »zahodnega sloga«, ki so bile popolnoma neprimerne za dane okoliščine, saj so se soočali z nasprotnikom, ki je bil bolj iznajdljiv, prožnejši in z lažjimi vodstvenimi strukturami. Enako se dogaja tudi danes.

Zaradi parcialnega vpogleda na bojišče, ki nam ga ponujajo naši mediji, ukrajinskemu generalštabu ne moremo pomagati pri sprejemanju pravilnih odločitev. Prepričevali so nas, da je bil očitni strateški cilj Kijev, da je bil cilj »demilitarizacije« pristop Ukrajine k Natu in da je bil cilj »denacifikacije« strmoglavljenje Zelenskega. K tej legendi je pripomogel poziv Vladimirja Putina ukrajinskim vojakom k neposlušnosti, ki je bil (z veliko domišljije in predsodkov) razumljen kot poziv k strmoglavljenju vlade. Ukrajinske sile v Donbasu so bile pozvane, naj se predajo brez boja. Zaradi zahodne razlage je ukrajinska vlada napačno ocenila ruske cilje in zapravila svoje možnosti za zmago.

V vojni s predsodki ne zmagaš, ampak jo izgubiš, kar se tudi dogaja. Ruska koalicija na primer nikoli ni bila »na udaru« ali »zaustavljena« zaradi junaškega odpora: preprosto ni napadla tam, kjer se je od nje pričakovalo! Nismo hoteli poslušati, kaj nam je Vladimir Putin zelo jasno razložil. Zato smo postali – volens nolens – glavni snovalci ukrajinskega poraza, ki se pripravlja. Paradoksalno je, da je Ukrajina danes v položaju, v kakršnem je, verjetno zaradi naših samooklicanih »strokovnjakov« in občasnih strategov na naših televizijskih sprejemnikih!

Bojevanje

Kar se tiče izvajanja operacij, analize, ki jih predstavljajo naši mediji, najpogosteje prihajajo od politikov ali tako imenovanih vojaških strokovnjakov, ki posredujejo ukrajinsko propagando.

Naj bo jasno: vojna, kakršnakoli že je, je drama. Težava je v tem, da naši strategi v kravatah očitno poskušajo pretirano dramatizirati razmere, da bi izključili kakršnokoli rešitev s pogajanji. Vendar pa ta razvoj dogodkov spodbuja nekatere pripadnike zahodne vojske, da se oglašajo in podajajo bolj diferencirano oceno. Tako analitik Obrambne obveščevalne agencije (Defense Intelligence Agency – DIA), ki je ameriški ekvivalent francoske Uprave vojaške obveščevalne službe (Direction du Renseignement Militaire – DRM), v Newsweeku ugotavlja, da je »Rusija v 24 dneh konflikta izvedla približno 1400 napadov in izstrelila skoraj 1000 raket (za primerjavo: ZDA so prvi dan vojne v Iraku leta 2003 izvedle več napadov in izstrelile več raket)«.

Medtem ko Zahod, preden pošlje svoje enote na teren, »pripravlja« bojišče z intenzivnim in dolgotrajnim obstreljevanjem, imajo Rusi raje manj uničujoč, a bolj intenziven pristop. Novinarka Mélanie Tarvant na televiziji France 5 predstavlja smrt generalov na bojišču kot dokaz destabilizacije ruske vojske. Vendar je to globoko napačno razumevanje njenih tradicij in metod delovanja. Medtem ko na Zahodu poveljniki običajno vodijo od zadaj, njihovi ruski kolegi vodijo od spredaj: na Zahodu pravijo »Naprej!«, v Rusiji pa »Sledite mi!« To pojasnjuje velike izgube v višjih slojih poveljstva, ki so jih opazili že v Afganistanu, pa tudi veliko strožji izbor kadrov kot na Zahodu.

Poleg tega analitik DIA ugotavlja, da »velika večina zračnih napadov poteka nad bojiščem, ruska letala pa zagotavljajo ’bližnjo zračno podporo’ kopenskim silam. Preostali napadi – po mnenju ameriških strokovnjakov jih je manj kot 20 odstotkov – so usmerjeni na vojaška letališča, vojašnice in podporna skladišča. Tako se zdi, da je besedna zveza »množično bombardiranje, ki opustoši mesto in ubije vse«, ki jo ponavljajo zahodni mediji, kontradiktorna z besedami ameriškega obveščevalnega strokovnjaka, ki pravi: »Če sami sebe prepričamo, da Rusija bombardira množično ali da ne more povzročiti večje škode, ker njeno osebje tej nalogi ni kos ali ker je tehnično nesposobno, potem konflikta ne vidimo takega, kakršen je.«

Dejansko se ruske operacije bistveno razlikujejo od zahodnega koncepta. Zaradi obsedenosti Zahoda s tem, da v lastnih silah ne sme imeti smrtnih žrtev, operacije večinoma potekajo v obliki zelo smrtonosnih zračnih napadov. Kopenske enote posredujejo šele, ko je vse uničeno. Zato v Afganistanu ali Sahelu zahodnjaki ubijejo več civilistov kot teroristi. Zato zahodne države, ki sodelujejo v Afganistanu, na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki, ne objavljajo več števila civilnih žrtev svojih napadov. Evropejci, ki so vključeni v regije, ki le malo vplivajo na njihovo nacionalno varnost, na primer Estonci v Sahelu, gredo tja, da bi »se izvežbali«.

V Ukrajini so razmere zelo drugačne. Če samo pogledamo zemljevid jezikovnih območij, vidimo, da ruska koalicija deluje skoraj izključno na rusko govorečem območju, torej med prebivalci, ki so ji na splošno naklonjeni. To tudi pojasni izjavo častnika ameriških zračnih sil: »Vem, da mediji nenehno ponavljajo, da Putin strelja na civiliste, vendar dokazov, da Rusija to počne namerno, ni.«

Na drugi strani pa je Ukrajina svoje ultranacionalistične paravojaške borce v velikih mestih, kot sta Mariupolj in Harkov, razporedila iz istega razloga, a na drugačen način: brez čustvenih ali kulturnih vezi z lokalnim prebivalstvom se te milice lahko borijo tudi za ceno visokega števila žrtev med civilisti. Francosko govoreči mediji še vedno prikrivajo grozodejstva, ki trenutno prihajajo na dan, saj se bojijo, da bi izgubili podporo Ukrajini, kar so v ZDA opazili tudi mediji, ki so blizu republikancem.

Po »obglavitvenih« udarcih v prvih minutah ofenzive je bila ruska operativna strategija obiti mestna središča in obkoliti ukrajinsko vojsko, ki so jo »fiksirale« sile donbaških ljudskih republik. Pomembno se je zavedati, da cilj »obglavljenja« ni uničenje štaba ali vlade (kot to običajno razumejo naši »strokovnjaki«), temveč ločitev vodstvenih struktur, da se prepreči usklajeno manevriranje sil. Nasprotno, cilj je ohraniti vodilne organe, da bi se lahko pogajali o izhodu iz krize.

25. marca 2022, ko je Rusija zaprla kramatorski kotel, Ukrajincem zaprla vsako možnost umika in zavzela večino mest harkovske in mariupoljske regije, je praktično že izpolnila svoje cilje: preostalo ji je le še to, da se osredotoči na zmanjšanje žarišč odpora. V nasprotju s trditvami zahodnega tiska torej ne gre za preusmeritev ali spremembo velikosti ofenzive, temveč za metodično izvajanje ciljev, ki jih je napovedala 24. februarja.

Vloga prostovoljcev

Posebej zaskrbljujoč vidik tega konflikta je odnos evropskih vlad, ki svojim državljanom dovoljujejo ali jih celo spodbujajo k temu, da se borijo v Ukrajini. Evropske države so z navdušenjem sprejele poziv Volodimirja Zelenskega k pridružitvi Mednarodni legiji za ozemeljsko obrambo Ukrajine, ki jo je pravkar ustanovil.

Številni mladi se pod vplivom medijskega prikaza porazne ruske vojske dobesedno odpravljajo na lov. Ko pridejo tja, doživijo veliko razočaranje. Iz pričevanj je razvidno, da ti »amaterji« pogosto končajo kot »kanonfuter«, ne da bi imeli dejanski vpliv na izid konflikta. Izkušnje nedavnih spopadov kažejo, da prihod tujih borcev k spopadom ne prispeva ničesar, samo podaljša njihovo trajanje in smrtonosnost.

Poleg tega bi moral biti zaskrbljujoč prihod več sto islamističnih borcev iz Idliba, pokrajine, ki je pod nadzorom in zaščito zahodne koalicije v Siriji (in v kateri so Američani ubili dva voditelja Islamske države). Orožje, ki ga zelo radodarno dobavljamo Ukrajini, je že deloma v rokah kriminalnih posameznikov in organizacij ter že postaja varnostni problem za same oblasti v Kijevu. Da niti ne omenjamo, da orožje, ki se je izkazalo za učinkovito proti ruskim letalom, lahko sčasoma ogrozi naša vojaška in civilna letala …

Prostovoljec, ki ga je televizijska postaja RTBF 8. marca 2022 ponosno predstavila v poročilih ob 19.30, je bil občudovalec »Corps Franc Wallonie«, belgijskih prostovoljcev v Tretjem rajhu, in dobro ponazarja, kakšno občinstvo je pritegnila Ukrajina. Na koncu se bo treba vprašati, kdo je več pridobil od Belgije ali od Ukrajine …

Z nekritičnim razdeljevanjem orožja bi lahko EU – volens nolens – postala podpornica ekstremizma in celo mednarodnega terorizma. Rezultat: trpljenje stopnjujemo bolj zato, da bi zadovoljili evropske elite kot pa zaradi Ukrajine same.

*

Na koncu je treba poudariti tri točke.

– Oblikovalci politik ignorirajo zahodne obveščevalne podatke

Vojaški dokumenti, najdeni v ukrajinskih štabih na jugu države, potrjujejo, da se je Ukrajina pripravljala na napad na Donbas in da je obstreljevanje, ki so ga opazovalci OVSE opazili že 16. februarja, napovedovalo skorajšnji napad v naslednjih dneh ali tednih.

Tu je potrebna refleksija Zahoda: ali njihove obveščevalne službe niso videle, kaj se dogaja, in so zelo slabe, ali pa so se politični odločevalci odločili, da jim ne bodo prisluhnili. Vemo, da imajo ruske obveščevalne službe veliko boljše analitične zmogljivosti od zahodnih. Vemo tudi, da so ameriške in nemške obveščevalne službe že od konca leta 2021 zelo dobro poznale razmere in so vedele, da se Ukrajina pripravlja na napad na Donbas.

Iz tega lahko sklepamo, da so ameriški in evropski politični voditelji namerno potisnili Ukrajino v konflikt, za katerega so že vnaprej vedeli, da je izgubljen, in sicer samo zato, da bi Rusiji zadali politični udarec.

Razlog, zakaj Zelenski ni razporedil svojih sil na ruski meji in je večkrat zatrdil, da ga velika soseda ne bo napadla, je verjetno korenini v njegovem prepričanju, da se lahko zanaša na zahodno odvračanje napada. Tako je 20. marca povedal za CNN: jasno so mu povedali, da Ukrajina ne bo del Nata, a da bodo v javnosti govorili nasprotno! Tako je bila Ukrajina izrabljena za vpliv na Rusijo. Cilj je zaprtje plinovoda Severni tok 2, ki ga je Joe Biden napovedal 8. februarja med obiskom Olafa Scholza, čemur je sledil plaz sankcij.

– Diplomacija na mrtvi točki

Jasno je, da si Zahod od konca leta 2021 prav nič ne prizadeva za ponovno oživitev sporazumov iz Minska, kar dokazujejo poročila o obiskih in telefonskih pogovorih, zlasti med Emmanuelom Macronom in Vladimirjem Putinom. Francija kot garant sporazumov iz Minska in stalna članica Varnostnega sveta OZN ni spoštovala svojih zavez, kar je privedlo do razmer, v katerih se Ukrajina nahaja danes. Težko se je otresti občutka, da si Zahod od leta 2014 prizadeva prilivati olje na ogenj.

Ko je Vladimir Putin 27. februarja vzpostavil stanje pripravljenosti jedrskih sil, so naši mediji in politiki to prikazali kot nerazumno dejanje ali izsiljevanje. Pri tem pa se pozablja, da je to sledilo slabo prikriti grožnji Jean-Yvesa Le Driana tri dni prej, s katero je ta namigoval, da lahko Nato uporabi jedrsko orožje. Zelo verjetno je, da Putin te »grožnje« ni jemal resno, vendar je hotel zahodne države – in zlasti Francijo – prisiliti, da opustijo pretirano izražanje.

– Ranljivost Evropejcev za manipulacije se povečuje

Danes se v naših medijih širi prepričanje, da je ruska ofenziva propadla, da je Vladimir Putin nor, nerazumen in zato pripravljen storiti vse, da bi se rešil iz zagate, v kateri bi se znašel. V tem povsem čustvenem kontekstu je bilo vprašanje republikanskega senatorja Marca Rubia med zaslišanjem Victorie Nuland pred kongresom, milo rečeno, nenavadno: »Če bo v Ukrajini prišlo do incidenta ali napada z biološkim ali kemičnim orožjem, ali ste prepričani, da obstaja 100-odstotna verjetnost, da so zanj odgovorni Rusi?« Ona seveda odgovori, da o tem ni dvoma. Vendar pa nič ne kaže, da bi Rusi takšno orožje uporabljali. Poleg tega so Rusi uničevanje svojih zalog zaključili že leta 2017, medtem ko jih Američani še niso uničili …

Morda to ne pomeni ničesar. Toda v trenutnem ozračju so izpolnjeni vsi pogoji, da se zgodi incident, ki bi Zahod prisilil v neko obliko nadaljnjega vpletanja v ukrajinski konflikt (»incident z lažnim alarmom«).

Prevedla T. J.

Vir

Jacques Baud: Le point sur la situation militaire en Ukraine au 25 mars 2022. Bulletin de documentation št. 28 / marec 2022. (Izdajatelj revije: Centre Français de Recherche sur le Renseignement = Francoski center za obveščevalne raziskave) https://cf2r.org/documentation/le-point-sur-la-situation-militaire-en-ukraine-au-25-mars-2022/

Video

[Pogovor z Jacquesom Baudom] NATO too “deaf dumb & mute” to stop war? Russian military inaction been judged as gross negligence? Push Back. Gareth Price, 14. 4. 2022. https://youtu.be/lxFnFDuKBGI

Glej tudi

Jacques Baud: La situation militaire en Ukraine. Bulletin de documentation št. 27 / marec 2022. https://cf2r.org/documentation/la-situation-militaire-en-ukraine/ | Slovenski prevod »

Jacques Baud: Le point sur la situation militaire en Ukraine au 2 juin 2022. Bulletin de documentation št. 29 / junij 2022. https://cf2r.org/documentation/le-point-sur-la-situation-militaire-en-ukraine-au-2-juin-2022/ | Slovenski prevod »

—

Jacques Baud je nekdanji polkovnik generalštaba, nekdanji član švicarske strateške obveščevalne službe in strokovnjak za Vzhodno Evropo. Izobraževal se je v ameriških in britanskih obveščevalnih službah. Bil je vodja operacij za ohranjanje miru pri OZN. Kot strokovnjak OZN za pravno državo in varnostne institucije je zasnoval in vodil prvo večdimenzionalno obveščevalno enoto OZN v Sudanu. Delal je za Afriško unijo in bil pri zvezi NATO pet let odgovoren za boj proti širjenju orožja malega kalibra. Tik po razpadu ZSSR je sodeloval pri pogovorih z najvišjimi ruskimi vojaškimi in obveščevalnimi funkcionarji. V zvezi NATO je spremljal ukrajinsko krizo po letu 2014 in pozneje sodeloval pri programih pomoči Ukrajini. Je avtor več knjig o obveščevalnih službah, vojni in terorizmu, mdr. Le Gouverner par les fake news (2020), Détournement (2021), L’affaire Navalny (2021), Poutine, maître du jeu? (2022) in Operation Z (2022).