Odlomek romana češke pisateljice Radke Denemarkove Prispevek k zgodovini radosti v prevodu Tatjane Jamnik.
V romanu, ki se bere kot napet detektivski triler z elementi romana noir, nas Radka Denemarková ponovno spodbuja k premisleku o človekovem stanju in koreninah zla. V pripoved je mojstrsko vtkala tudi mnoge druge tematske votke, ki jih je zaznala skozi pretanjeno analizo našega časa. Ena glavnih tem tega romana je seksualizirano nasilje nad (ženskimi) telesi, kakor se kaže iz neobičajne perspektive lastovk.
*
»Ne moremo odnehati,« je Diano stresala Ingrid, »kajti dokler se bodo takšnemu nasilju posmehovali in ga ne bodo dojemali kot nasilje, ne moremo odnehati.«
»Nihče se ničemur ne posmehuje.«
Ingrid je hotela pomiriti. Hotela je, da bi Ingrid odpirala oči samo v mreži pravega stanja stvari. In se tako izognila nepazljivemu delovanju, ki aktivira škodljivo karmo. Ingridin jaz se je umikal in se čistil in se razcvetal kakor rumeni tulipan. Spomini so bili zapredeni v pomen, ki ga ni mogoče izraziti z besedami. Kar se je pripetilo v preteklosti, bi se takrat lahko zdelo pomembno ali pa tudi ne, toda spomin je poln resnobe, solze tečejo brez razloga; z besedami se je umikala pred sabo. Ni se imela kam umikati. Ni več hotela sodelovati pri tem. Ni se odklopila od življenja. Življenje se je odklopilo od nje. Ni mu hotela biti v napoto.
Tisti tempo je bil samomorilski. To je bila prva lastovka, ki ni zdržala biti v neprenehnem letu, prva lastovka, ki je padla, niso je več mogli vrniti zraku, ker ni imela moči dvigniti glave, razpeti peruti. Znebila se je telesa, ki ji je vsiljevalo samo preteklost.
Ingrid je z očmi, uprtimi v dlan, tolkla z odraslim kljunom. Naj pravičnost vzamejo v svoje roke, naj prebijejo jez, zlorabljena oblast, zgodovino pišejo samo zmagovalci, ampak kaj je žrtev, ta ni niti zmagovalec niti poraženec. Diana jo je mirila, naj najprej doštudira, naj ne nori in ne govori neumnosti in pozabi. Prepirata se, perje frči. Z očmi na razkljuvanih Ingridinih dlaneh Diana polagoma le dopusti možnost, da bo nekaj ukrenila.
Kaj?
Bistveno je, da bi se postopoma spreminjali zakoni.
Ingrid se to zdi smešno, v utopične projekte ne verjame, jezi se. Ko Simon Wiesenthal na Dunaju ustanovi svojo organizacijo in po svetu lovi nacistične zločince, se Ingrid odpravi k njemu. Gospod Wiesenthal jo sicer ob dunajski kavi in Sacherjevi torti kavalirsko sprejme, primerjata številki na zapestju, posluša Ingrid in reče, ja, to je grozno, seveda, ampak zgodili so se hujši zločini in kaj pravzaprav, lepo vas prosim, bi sploh radi od mene, taka čudovita, frapantna mlada dama bi se morala posvečati študiju in življenju in prihodnosti, s tem boste še največ naredili za našo stvar.
»Kaj bi rada od vas?«
»Ja, kaj bi radi od mene. Saj sem vam razložil, da iščem zločince.«
»Ampak saj jih tudi jaz.«
»Tega se ne da primerjati. Bila je vojna. In del vojne je tudi mejno vedenje na vseh področjih. Tudi kar se tiče nagonov. Pa pazite, prosim.«
»Na kaj.«
»Da ne boste postali sufražetka. Teh nihče ne mara.«
Elegantni gospod ne ve, da je Ingrid plenilec.
»Kakšno zvezo ima pa z vsem tem to?«
»Te ženske so zmešane.«
»Ne, pa niso. Samo hočejo, da bi drugi spoštovali ženskost.«
»Zmešane so.«
»Ne, pa niso. Jaz pa tudi ne. Reciva bobu bob. Hočem enake pravice za vse. Mar jaz vam očitam, da ste tukaj sami moški? In da so bili tudi naciji na najvišjih položajih sami moški, in da če že lovite samo moške … Življenje med nacistično okupacijo je bilo življenje maskuline družbe, nikogar ni brigalo, kaj smo govorile. Med vsako vojno je to življenje maskuline družbe, moških ne briga, kaj tisti hip pravijo ženske. Raje se pazite vi.«
»Česa?«
»Mene.«
Ingrid mu odpusti. On ni v ženskem telesu, reče Diani. Pod kožo ima vpisana stoletja laži in predsodkov do žensk. Tega zločina ne dojemajo kot zločin. Vagina je prodajni ništrc, zmeraj pripravljena. Bog ne mara ponosnih žensk. Opremil jih je s šibkim telesom. In telo postavil na ogled. To telo je treba opleniti. To telo je stvar. Zavržen kos mesa.
Ingrid se odloči.
Uporniško ustanovi svojo organizacijo, za katero ne sme vedeti nihče. Ona bo svoje zločince polovila sama. In začela bo z gospodom z bičkom in končala s Tarasom. Ingrid je plenilec in mama ima meso,[1] Diana ima Maxove kontakte. Ingrid se pridružujejo zanesljive ženske in moški iz geta. Ingrid se objestno odloči. Z nožico udari ob tla in zamahne s perutjo. Kaznovala bo zločine, ki so po vseh deželah enaki. Odloči se, da bo vzravnala posiljeno stoletje.
Ingrid je motena.
Diana vidi jato; zleti mimo okna.
Po Evropi dere množica motenih žensk, ki molčijo. Lepijo se na Ingrid, ki jo Diana išče. Maxa Adlerja na Ingrid opozori prav Center Simona Wiesenthala; Wiesenthalovo delo se profesionalizira, povezano je z obveščevalnimi službami. In to mrežo v najmanj primernih trenutkih vedno znova natrga Ingrid. Pojavlja se na krajih in v bližini ljudi, iz katerih se izcimijo nekdanji nacistični poglavarji. Enega izmed njih preplaši.
Toda množična panika zavlada šele, ko se ugotovi, da ima Ingrid svoje ljudi, lepe ženske. Te pa se kot prevajalke in tolmačke pojavljajo v bližini sovjetskih poglavarjev in tudi ameriških in japonskih in brazilskih poglavarjev in in in in in in.
Za tem slutijo mračno zaroto. Ingrid spominja na strelo z jasnega, vagina pa je tempirana bomba.
Wiesenthal se od nje ostro distancira.
Simon Wiesenthal gleda na dunajsko ulico in tokrat gleda ženske. Nato narekuje izjavo, s katero se odločno distancira od aktivnosti norih in histeričnih žensk, ki diskreditirajo njegovo gibanje, ki si prizadeva poloviti vojne zločince. Skupina žensk smeši to prizadevanje, ker omalovažuje trpljenje ljudi s tem, da izpostavlja samo obrobno problematiko.
Paradoksno je tedaj Wiesenthal deležen največ podpore z najvišjih položajev, ki so vznemirjeni, ker aktivnosti žensk zamegljujejo in motijo red in predalčke, v katerih se znajdejo zmagovalci in krivci. Solidarnost narašča, kot bi se bali, da bo kdo podvomil tudi vanje. Kolobocij ne bodo dopustili. In ta realnost in to poimenovanje bi vojni in zločinom dala drugo razsežnost. Spet grozi kaos. Nenadoma se aktivno vključijo obveščevalne službe vrste držav, z južnoameriškimi vred. Moški se začnejo ščititi. Odvračajo pozornost od sebe.
»Vojni zločini so jasno definirani,« reče avstrijskemu kanclerju. »Te nacistične zločince moramo kaznovati. To je jasen signal. Zločini in zločinci so definirani.«
»Ja, to je smešno, to, da … je neka ženska nekomu dala … to je smešno.«
V zadevo posežejo ZDA. Kajti moški iz CIE in FBI imajo svoj skrivni načrt, miselne blokade, državne meje, politične fraze. Ženske ne poznajo solidarnosti, ne pomagajo niti druga drugi; zadosti dela imajo s svojim telesom. Moški lovijo v krdelu. Saj se vendar ve, da bi ameriški agenti, če bi se infiltrirali med sovjetske ženske in jih oplodili, oslabili gensko zasnovo komunizma in gen ameriške demokracije bi prevladal in tako spodkopal sovjetsko ekspanzivnost. Ingrid projekt ogroža, ne da bi zanj vedela. In njene ženske ne razlikujejo narodnosti in državljanstva in religij, neverjetna naivnost.
Gnjavijo Dianinega moža. Max gnjavi Diano.
»Boš videla, kaj se pravzaprav sploh dogaja, za kaj tej punci gre. Poln kufer jo imam.«
»Kje naj jo najdem?«
»Aretirati jo hočejo. In prav imajo. Pa saj je nora.«
»Lovi vojne zločince.«
»Vojne zločince? Ta pa res ni pri pravi.«
»Zdravim jo in pozdravila jo bom.«
Takrat se z Maxom prvič odkrito pogovarja o Ingridinem načrtu. Ingrid je plenilec in mama ima meso, Diana ima Maxove kontakte. Max ji do konca življenja pomaga.
Ingrid naredi samomor. Diana ne odneha.
*
Pärtova glasba večkrat zapored obmolkne, ton izdihne.
Policist sedi v tišini. Izklopi računalnik; računalnik čivkne. Policist ugasne luč zaobljene svetilke in medlo hiranje vijoličastih sijalk. Zapre vrata. Ničesar noče vedeti.
Vrne se v prijetno stanovanje z obrazi gospodov na zidovih. V gumbnici imajo namesto nageljna ali ivanjščice uspeh. Stlačeni glasbeni posnetki gnjavijo Policistovo imaginacijo; grešna pomanjšava bleščečih kovinskih škatel in rdečih fasciklov in kartonastih map v pritličju.
Premišlja. V roki nemirno potežka mobilni telefon.
Umolkle Pärtove tone potisne v ovitek. Napoti se k vratom.
Pri vratih se obrne. Vrne se k fotografijam na zidu. Konec dneva se zvija kakor osmojena vžigalna vrvica.
Med posnetki išče kaj modernega, kaj sodobnega, melodije in napeve, ki jih pozna. Brska, kot bi iskal odkotaljene tablete za pomiritev in proti glavobolu. Mora pogoltniti pilulo. Čelo mu gori, senca žgejo, roke v rokavicah iz jelenovine se potijo, telo žehti, kot da bi na glavi nosil težek konstrukt s svečkami, kot da bi stopal na čelu zanesene procesije. To ni švedska proslava praznika svete Lucije, to ni procesija, ki jo vodijo dekleta v belih oblekah z rdečo šerpo in s krono iz gorečih sveč na glavi, ki pojoč prinašajo luč v dolgo nordijsko noč. To ni procesija iz časov poganskih ritualov plodnosti, slavljenje dekleta, ki se upre očetovi volji in zavrne poroko z vnaprej izbranim moškim.
Telo žehti in si na telefonu nepremišljeno predvaja Crazy World Arthurja Browna, prstom v rokavicah iz jelenovine drsi; Fire.
Toda to ni leto 1968 in glasba ne pristoji prostoru Petřína in hiša se nemirno preseda in ježi hrbet, hiša pod Petřínom je neodvisna drugače, po svojem bistvu, ne rabi zunanje etikete niti tega, da bi za njeno neodvisnost kdo vedel, ni ji treba predalčkati ljudi, ne rabi barikad, ni ji treba kričati sloganov, pisati vladnih izjav, resolucij, listin in peticij, nositi kokard, dolgih las ali dredov ali uniform, ne rabi političnih strank, akademskih nazivov, kavarniških miz, karier, spolov, izrazite gestikulacije, religij, vzklikov, alkohola, drog, nedeljskega grila, ni se ji treba povezovati z nobeno skupino podobno osamljenih in podobno močnih in podobno elitističnih; ta hiša samo modro ve in čaka in je.
Policist svojo glasbo užaljeno prekine. Mimo okna zleti lastovka in telesa ne upočasni. Rokavica iz jelenovine jo prežene.
Proti okenski šipi nameri kazalec in pritisne na imaginarni sprožilec.
Policist hišo pomiri, uteši zidove, poboža po dlaki in po perju. Seže na slepo in pogoltne. Pilule nima s čim poplakniti. Misli si, da po njej sega na slepo; črka Vdovinega priimka. Telo se spominja, prigovarja srcu. Rokavica iz jelenovine se ustavi, ne potuje dalje. Gidon Kremer, v tem ni sam, oklepa se tonov Johanna Sebastiana Bacha: Ciaccona, from Partita for violin solo in D minor, BWV 1004.
Policist vrata stanovanj nežno pripre. Spusti se v pritličje. Um se brani, koraki samozavestno korakajo proti labirintu. V ušesa se zareže violina, ki jo je oživil Kremer. Policist v tonih, ki zaškripajo v luči begavih svetilk, odpira en rdeč fascikel za drugim. Ne more se odtrgati.
Pozablja na primer zalega obešenega gospoda. Primeru je podlegel; zdaj nanj pozablja. Vrti se v vrvežu drobnih ptičjih stopinj v snegu, v vrvežu črk, nerazumljivih imen, plahutajočih fotografij, dušenih dežel in zamrlih vasi in mest in datumov, skozi svet leti navzgor, v peklenske zračne vrtince; za kravateljc ga zgrabijo kljunčki lastovk, ki se ne iztrebljajo v lastno gnezdo. Z njim prebijejo kosmatinasto oblačje. Letijo višje in višje v belobo, oblaki pod njimi, popljuvani od sonca, so videti kakor ledena ploskev iz belega marmorja. In po marmorju se valjajo sence slutenih orjaških palm. Marmor prebadajo konice gora, kjer domujejo orli in orlovska gnezda. Jata lastovk se umiri; spustijo se nižje.
Policist je ganjen in ne more verjeti svojim očem. Sem ga je privlekel moški z ovratnico, moški z ovratnico se je oddolžil s pasjo zvestobo in vohljal in ni skrenil s sledi, sem, v to oranžno hišo pod Petřínom, v nevpadljivo hišo, ki je eksploziv, ki je minsko polje, ki je od kleti do podstrešja naphana z razstrelivom, vse vžigalne vrvice sveta vodijo sem, pod z žlebnjaki prekrito rdečo streho praške hiše z dimnikom, in grozi, da bo s hišo v zrak zletelo še vse kaj drugega kot le hrib za njo.
Policistovo telo blaženo vzdrgeta.
Ne bo poklical nadrejenega. Ne bo poklical podrejenih. Ne zaupa moškemu z vrvjo za vratom. Moški z vrvjo za vratom ga je napotil sem; lahko bi bila past. Z gradivom bi bil rad sam. Rad bi ga prebral. V celem življenju ni prebral toliko kot v urah tega splašenega vikenda. Najprej si pridno dela zapiske v beležko. Potem mape fotografira in fotografirano shrani. Znajde se v začarani kletki. Nekdo ga je zaklel v kletko in on hoče biti zaklet. Masakrira eno mapo za drugo. Pozabi na čas. Čas ne pozabi nanj; ko kragulj neha videti, prepelice v grmovju začnejo čivkati.
Opomba:
[1] Stavek iz češkega berila za prvi razred, ki je bil v uporabi še pred nekaj leti. (Op. prev.)
Prev. Tatjana Jamnik
Radka Denemarková: Prispevek k zgodovini radosti. Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2015. 346 strani.
Diplomirala na FF UL kot profesorica slovenskega jezika in književnosti. Književna prevajalka češkega in poljskega leposlovja in humanistike (nagrada za najboljšo mlado prevajalko 2009, Sovretova nagrada 2019), lektorica in književna urednica (sodelovala z več kot 20 založbami) ter organizatorica kulturnih prireditev. Članica DSKP in predsednica KUD Police Dubove. Več »