RECENZIJA.
Čeprav je Čmrljev žleb (2022), zadnji roman pisateljice Agate Tomažič, po žanru kriminalka, mu ne umanjkata ironija in grenki humor, ki sta značilna za avtoričin slog pripovedovanja.
Že po prvih nekaj stavkih postane bralcu romana jasno, da se za lično fasado ugledne družine Flajs, ki upravlja z idiličnim mondenim smučarskim središčem na Strmčniku, skriva ne preveč lepa preteklost te družine in drugih protagonistov, ki so povezani z njenimi člani. Prav tako se za žanrom kriminalke skriva temeljita analiza življenj in osebnosti posameznih likov, od glavne junakinje Vere Flajs, glave družine in poslovne ženske, do ostalih prebivalcev Strmčnika in nenazadnje življenja kriminalista Roberta Obrha. Agata Tomažič spretno krmari med usodami različnih oseb, ki jih povezuje dogodek, za katerega izvemo že v prvem poglavju, ko navidez mirno družinsko kosilo prekine sosed z novico, da so na Čmrljevem žlebu izpod snega odkopali avto, v katerem so našli truplo Verinega zeta Romana.
Nihče ne hlini, da bi bil prizadet zaradi tega dogodka. Pravzaprav so si vsi nekako oddahnili, da Romana ni več med živimi, saj je družini Flajs delal samo sramoto in preglavice. Odvisneža od alkohola in iger na srečo si namreč ne želi nobena ugledna družina. Še najbolj prikladno bi bilo, da bi bil vzrok Romanove smrti samomor in da bi vsi še naprej živeli svoja življenja kot do sedaj.
V romanu avtorica premišljeno prepleta dogodke, ki sledijo odkritju trupla, z opisi posameznikovih usod, ki se bralcu počasi razgaljajo v vsej svoji bedi, nezadovoljstvih in razočaranjih nad tem, kako so se njihova življenja razpletla in kam jih je pripeljala njihova usoda. Od mladostniških sanj je ostalo bore malo. Opravka imamo z nezadovoljnimi posamezniki, ki jim je taka ali drugačna usoda preprečila, da bi sledili svojim mladostniškim sanjam in so njihova življenja zabredla v mondeno vsakdanjost, ki jim ne daje nobenega veselja ali zadovoljstva. Kmalu nam postane jasno, da način delovanja oseb največkrat narekujejo razni oportunistični cilji in da odnosi med njimi večinoma temeljijo na obvladovanju in moči na eni strani ter podložnosti in uklanjanju močnejšim na drugi. Poleg tega je Tomažičeva v zgodbo vključila tudi dogodke iz polpretekle zgodovine na Slovenskem, ko je bilo po drugi svetovni vojni veliko bogatim družinam premoženje zaseženo in po osamosvojitvi vrnjeno nazaj.
Usode posameznih likov se odkrivajo skozi zgodbo in opise njihove preteklosti. Na trenutke celo pozabimo, da so na začetku romana odkrili truplo, saj nas bolj zanimajo posamezni liki, njihova življenja in odnosi med njimi, kot pa Romanova smrt.
Glavna protagonistka romana gospa Vera Flajs, hči premožnega predvojnega podjetnika in vedno v črno oblečena vdova, je glava družine in lastnica ter upravnica hotela Flajs. Kot delovna poslovna ženska je po osamosvojitveni vojni prevzela smučarski turizem, ki ga je pred drugo svetovno vojno začel že njen oče, in zakotno, odročno vasico Strmčnik spremenila v živahno smučarsko središče. Zelo je avtoritativna, hladna, ukazovalna in neizprosna pri svojih prepričanjih. Ker je zamerljiva in maščevalna, se ji vsi, s katerimi stopa v odnos, podrejajo in izpolnjujejo njene zahteve. Zelo lepo jo na začetku romana opiše njen vnuk Jan, ki svojo babico primerja s portretirankami na sliki nizozemskega slikarja Fransa Halsa, ki prav tako kot Vera kljub visoki starosti utelešajo krepost in čilost ter bogastvo, večvrednost in oholost.
Verina hči Vlasta, Janova mama in žena pokojnega Romana, je močno podrejena svoji materi in je vedno živela v njeni senci. Njeno življenje je nenehno zaznamoval strah, da ne bo izpolnila maminih pričakovanj. Prav zaradi nenehnega podrejanja Veri, Vlasta ne razvije svoje kariere arhitektke, saj je morala vse svoje moči in čas vložiti v obnovo hotela. Vlasta pogrne na vseh področjih, kot hči, kot arhitektka, kot smučarka in kot mati.
Vlastina ljubezen iz preteklosti Stojan se je pred leti preselil iz Ljubljane na Strmčnik, od koder pravzaprav izvira njegova družina. Stojan želi ubežati svojemu očetu, saj ni preveč ponosen na njegovo preteklost. Z Vlasto nista postala par, ker je Vera to preprečila.
Stranska, ampak vseeno zelo pomembna lika, sta še Miran in Alma. Oba se borita za več privilegijev, ki bi jima omogočili vzpon po družbeni lestvici in tako boljše in bogatejše življenje. Miran, ki je Verin poslovni partner, je svojo poslovno pot začel kot mehanik, se povzpel do uspešnega podjetnika in postal najbogatejši prebivalec Strmčnika. Alma je hči priseljenke iz Bosne, ki dela v hotelu Flajs in marljivo izpolnjuje Verine zahteve in naročila ter upa, da se bo otresla predznaka priseljenke. Zaradi materialnih dobrin se je pripravljena spustiti v ljubezensko razmerje z Miranom.
Zvest samemu sebi najbolj ostaja Verin vnuk Jan, ki se sicer zavestno uklanja babičini avtoritativni in ukazovalni drži, vendar mu študij umetnostne zgodovine omogoča, da na življenje, odnose s svojimi bližnjimi in predvsem na babico Vero gleda z ironijo in distanco. Jan je karakterno popolno nasprotje svoje babice, je širokogruden, blagohoten in ni ne pohlepen ne stiskaški. Kljub temu, da babica vse svoje upe polaga v svojega vnuka, da bo nekoč prevzel vodenje znanega smučarskega središča, je Janova želja, da bi delal kot kustos v muzeju, kar je v popolnem nasprotju z vrednotami babice Vere.
Zgodba se tik pred koncem še bolj zaplete, ko izvemo, da je v skrivnostni pajčolan zavito tudi izginotje Verinega moža. To zgodbo spretno dešifrira kriminalist Robert Obrh, ki preiskuje Romanovo smrt. Pri tem mu zelo pomaga njegov konjiček, saj se ljubiteljsko ukvarja s polpreteklo zgodovino in rad preučuje zgodovinske vire.
Celotna zgodba se dogaja v zakotni, odročni vasici z imenom Strmčnik, ki se je po zaslugi Verinega hotela Flajs spremenila v mondeno smučarsko središče. Že samo ime kraja kaže na to, da je edina življenjska ambicija večine protagonistov tega romana, da bi se povzpeli po družbeni lestvici in sicer kar se da strmo in kolikor je mogoče hitro. Tak način delovanja pa ima največkrat neizbežen konec – strm padec. Protagonisti romana so do sedaj živeli v iluziji, da je vse v redu. Kot da verjamejo, da lahko sneg vse prekrije, tudi umazano preteklost. Vendar še tako idilična podoba zasneženega strmega pobočja, kjer belina snega daje vtis prekrasne, čiste, nedolžne vasice, slej ko prej pokaže svojo resnično plat. Če ne prej spomladi, ko se stopi sneg in se nam razkrije njena prava podoba.
Foto: Krzysztof Niewolny (Unsplash)
Po končanem študiju angleščine in nemščine na ljubljanski Filozofski fakulteti se je zaposlila na Ljudski univerzi Sežana, kjer dela kot skrbnica Spominske sobe Srečka Kosovela. Poleg tega skrbi tudi za organizacijo izobraževanj in raznih dogodkov. Kot članica kulturnega društva Konstruktivist skrbi za promocijo literature in umetnosti na Krasu. Moto: Literatura človeku pomaga, da kritično presoja stvari in dogodke v svetu.