Poletje pogosto povezujemo s plažami, vročimi lenobnimi dnevi, ki se kar ne končajo, in že kar klišejsko takrat ljudje svoj čas želimo nameniti dobri knjigi (mimogrede, nikoli nisem razumela, zakaj si zanjo vzamemo le čas poleti). Če sem samo še za hip atmosferska: pomlad povezujemo z novim življenjem, poletje z življenjem v svojem polnem hedonizmu, in ko se vse to prevesi v jesen, ki je čas žetja in žitja, kar terja neko refleksijo, si želim, da bi se bralni seznami, ko odkrijemo slast ene besede, podaljšali še naprej v leto/leta, v odkrivanje novih dogodivščin in slastnega branja.
Ko potopim svoj nos med strani debelih ali manj debelih knjig, je to zame nek pobeg – to je ritual, ki zame označuje nek določen čas v dnevu in nek določen prostor, ponavadi me spremlja ob listanju in prebiranju strani tudi neka določena svetloba, ki je značilna za nek določen čas. V knjigah ne iščem več zgolj dobrih zgodb. Te so mi še vedno pomembne, a gre za to, da iščem, na kakšne načine me bo tihota knjige, ki je mehka in topla, ganila, kako mi bo povedala neko zgodbo, ki je že obstajala in se le na novo pripoveduje, in kaj mi bo dala. Vsakič, ko končam z branjem, so moje misli bistrejše in radoživejše, zato mislim, da je branje vredno užitka in včasih truda.
Le upam lahko, da bo naslednje čtivo navdihnilo in ganilo tudi vas.
Knjižna priporočila
- Gabriela Babnik: Tišina, polna vetra
- Sally Rooney: Normalni ljudje
- Olga Tokarczuk: Ana In v grobnicah sveta
- Bina Štampe Žmavc: Ljubeznitve
- Astrid Lindgren: Pika Nogavička
- Brata Grimm: Sneguljčica in sedem palčkov
- Ana Marwan: Zabubljena
- Marguerite Duras: Pisati
Gabriela Babnik: Tišina, polna vetra
Zgodnje poletje, še preden je zagorel Kresnik, sem posvetila romanu Gabriele Babnik Tišina, polna vetra, ki me je navdušil s svojim polnim jezikom, ki ni opisoval dogodkov, zakaj je Charles Baudelaire dal izbrisati Jane Duval, zakaj je bila pesniška zbirka Fleurs du mal tako pogrošna, kajti to zna avtorica odlično nakazati, vendar nam bralcem prikaže svet, ki si ga odstiramo izza tančic in skupaj z avtorico lovimo tisto neulovljivo.
Sally Rooney: Normalni ljudje
Naj bo ljubezensko občutje še tako lepo, vzvišeno in v človeka vnaša vzhičenost, je to čustvo lahko povezano tudi z razočaranji, grenkobo in bolečino. Vse to lahko bralec občuti ob prebiranju Normalnih ljudi irske pisateljice Sally Rooney. Čeprav sem ves čas branja mislila, da samemu tekstu nekaj manjka, da je napisan okorno, me je vedno znova presenetil z novimi izvirnimi manevri in pristnimi opisi čustev. Tako kot včasih z nami ostanejo dolgo ljudje iz preteklosti, me bo na moji poti spremljal tudi ta roman. Vsekakor se bova v bližnji prihodnosti ponovno srečala.
Olga Tokarczuk: Ana In v grobnicah sveta
Če pa ste literarni sladokusec, draga bralka ali bralec – oprostite mi začetno moško obliko, sama prihajam iz Gorenjske, kjer je govor na fanta v nekaterih regijah tudi za žensko čisto legitimen in nič manj ženstven – vam priporočam roman Olge Tokarczuk Ana In v grobnicah sveta. Takoj, ko sem knjigo odprla, me je potegnilo v vrtinec zgodbe večplastnega mojstrskega pripovedovanja, ki tudi vas gotovo ne bo izpustil iz svojih krempljev. Naracija vas bo držala na trnih in tukaj ima tudi radovednost prste vmes. Sam roman je zelo težko opredeliti, zato težko rečem, kakšno atmosfero vam bo ustvaril v vaših malih sivih celicah, a iz lastne izkušnje lahko povem, da je ta roman mali zaklad, mala poslastica. V meni je knjiga prebudila nešteto predstav iz klasične kinematografije, ki so se med seboj pomešale v neke nove sestavine in romanu dodale živost. Vsako poglavje ima svojo estetiko: če boste enkrat mislili, da ste padli v čudoviti svet Wesa Andersona, boste čez nekaj strani že imeli v glavi, da ste odprli slikanico brez ilustracij ali pa strip. Vsakdo si bo predstavljal in bral drugače. Pozorni bralec (poznavalec tekstov Olge Tokarczuk bo takoj pomislil na zbirko esejev Pozorni pripovedovalec) bo vsekakor dobil namig tudi na klasično pravljico Sneguljčica in sedem palčkov, kjer bo avtorica primerjala dva ženska lika v svojem diametralnem nasprotju. Tankočutna, kot sem, dodajam, da gre za dve različni obdobji, kjer je patriarhat s pomočjo politike – ta naj bi bila vedno umetnost možnega, brisanja zgodovine in natančno spisanih zakonov – pridobival na svoji moči ter zaznamoval družbo in prostor.
Bina Štampe Žmavc: Ljubeznitve
Do sedaj nisem veliko brala poezije. Zanjo niti nimam sluha in očesa, čeprav se zavedam njene moči, ki kar vre od čustev, najbrž še najbolj od hrepenenja. Ali ni hrepenenje poleg ljubezni tista temeljna gonilna sila? Meni se že zdi tako. V branje bi vam priporočila pesniško zbirko Ljubeznitve Bine Štampe Žmavc, ki je zelo intimna izpoved o trpljenju neke duše, ki si želi ljubiti, neke duše, ki se je znašla osamljena, vendar ima moč to spremeniti v samost. Sporočilo te zbirke je, da ko se soočamo z bolečino, znotraj te črnjave lahko uzremo tudi lepe, svetle trenutke.
Astrid Lindgren: Pika Nogavička
Ko pa vam bo dokončno počilo srce od vsega hrepenenja, bolečine in lepote, vam predlagam nekaj zabavno nagajivega. Čeprav ti dve knjigi oziroma teksta veljata za otroke in mladino, se starejši ne smemo upirati otroku v sebi. Prva knjiga je Pika Nogavička švedske avtorice Astrid Lindgren v novem prevodu Nade Grošelj, druga pa je pravljica. V maniri Pike Nogavičke vam bom rekla, nak, kar preberite in počakajte, da izveste še za drugo knjigo. Ta mala junakinja z rdečimi kitkami, posuta s pegicami, vam bo dala novega zagona. Meni osebno je dala lekcijo iz »iskarstva«, saj to poletje iščem še več lepih trenutkov, ter obudila videnje sveta z otroško naivnostjo, ki je čista. O tej temi bi se dalo polemizirati, a posplošimo in recimo, da je otroška duša povezana z čistostjo. S Piko boste jokali in se še več presmejali. A nikar se ne smejte tako, da vas bo potem bolel trebuh, tega vam pa tudi ne privoščim.
Brata Grimm: Sneguljčica in sedem palčkov
Drugo besedilo, ki bo nahranilo otroško notranjost odraslih, je pravljica Sneguljčica in sedem palčkov bratov Grimm, klasika, ki je ponovno zažarela pred mojimi očmi, še posebej, ko sem jo brala v interakciji z odličnimi ilustracijami Marlenke Stupica, ki zapis ljudskega izročila postavi v obdobje srednjega veka in ilustracije izriše na način tapiserije. Če je Pika Nogavička s svojimi prigodami bolj kot ne nedolžna v najbolj čisti obliki, se deklici Sneguljčici dogajajo srhljive stvari. Pravljica prav tako spregovori o čustvih, ki si jih upamo le redkokdaj priznati, govori namreč o ljubosumju, ošabnosti, nevoščljivosti, ki se vse bolj razraščajo v našem srcu in ne dopustijo več lepših občutkov, ki bi jih človek lahko izkusil. Zlobna kraljica je na neki način le oropana ženska. Zakaj?, se boste najbrž vprašali. Ker daje preveč poudarka na nebistvene stvari in premalo na bistveno. Njeno nasprotje je mala Sneguljčica, ki je dobrosrčna pa tudi pogumna in radostna, kot da zunanje lepote ne bi bilo ali je to le zgolj odsev notranjega izžarevanja duše?
Kljub srečnemu koncu je v pravljici čutiti otožnost, kar me je takoj kot deja vu prestavilo v knjigo Minima Moralia Theodorja W. Adorna – tam je bil teman okenski okvir, beli sneg, ki se pretopi v belino polti in kri, znanilka življenja in smrti (z njenim odtekanjem). Ta otožni zapis je nastal v Ameriki, kamor je Adorno emigriral pred nasiljem nacizma, in je kot pravljica o Sneguljčici izgubljeni svet, ki daje slutiti, da se ne bo nič povrnilo v prvotno stanje, v neke srečnejše čase. Vse, kar je odnesel s seboj v tujino, ki ni bila gostoljubna, sta bila kultura in jezik, ki sta ga na svojstven način tolažila. Literatura nam je vedno v tolažbo in nas bodri, tako kot filozofija. V aforizmu 78 Adorno zapiše »Čez gore. – Sneguljčica popolneje od vsake druge pravljice izraža otožnost. Njena čista podoba je kraljica, ki zre skozi okno v sneg in si želi hčerko, ki bo taka kakor neživljenjsko živa lepota snežink, črna žalost okenskega okvira, krvaveči vbod […]« (Theodor Wisengrund Adorno, Minima Moralia, str. 133–134).
Z branjem pravljic je mogoče odklepati ne samo nezavedno v nas samih, gre za dostopanje do kolektivnega nezavednega, in prav zato so pravljice tako dragocene. Saj vendar sestojijo iz sanj, iz sanjskih prizorov, in kot bi dejal Sigmund Freud: »Sanje so kraljevska pot do nezavednega.« Ne čudi me, da še vedno prirejajo nove in nove pravljice v filmske podobe.
Literatura je najboljše zdravilo za prisvajanje sveta, njena moč pa je v tem, da še vedno lahko spregovori o marginalnih temah ali temah, ki do drugih družbenih slojev (zaradi slepih peg) ne pride. Ne ponudi nam ne le vpogleda v samo problematiko, ampak lahko izkusimo občutja drugega. Z literarnim ustvarjanjem so odprte vse možnosti.
Ana Marwan: Zabubljena
Ni lepšega, kot ponovno prebrati roman, ki je z nami ostal še dolgo v spominu. Zame je bilo branje Zabubljene Ane Marwan kot Heraklitov rek, da »človek ne stopi dvakrat v isto reko«, in če parafraziram ta rek, človek ne more brati iste knjige dvakrat na enak način. Spomin nas že vselej vara, kako se knjiga odpre z prvim citatom, kaj sledi na naslednji strani, kako zapletena ali preprost je fabulativni lok, knjiga nas/me vedno znova preseneti. Sam izraz zabubljena asociira na bubo ali pa zaljubljenost, v moji domišljiji je dolgo časa veljala buba za zaljubljeno. Buba je stanje metulja preden uspe razpeti krila in poleteti, to navezavo je mlada avtorica zelo spretno izrabila za zelo mlado in še odraščajočo dekle Rito – glavno protagonistko, ki pa ni zaljubljena, le pogreznjena v samotnost bubljenja, poleg njenega prijatelja gospoda Ježa. Pri branju tega romana sem pričela spraševati, kako nastanejo medčloveški odnosi, avtorica sama nam ponudi odgovor, da so umišljeni, četudi so in če sprejmemo njeno tezo, katera pripoved mladega dekleta je bolj resnična, tista, ki sestoji v navidezno resničnem življenju, kjer se večina ljudi vsega loteva površinsko ali je naracija resničnejša v njeni domišljiji, ki jo motri in modificira po svoje. Rita nima težav z domišljijo in preživljanjem osame tako kot Jež, ki se sprva zdi zelo razgledan in izobražen, ob koncu branja se boste spraševali, kateri Jež je sedaj resničnejši in ali je v obeh primerih Jež osamljen. Rita je mojstrica besede in jo spretno vleče skozi celoten tekst, pri tem pa nam tankočutno pripoveduje o svojem samotnem življenju ob osamljenem subjektu in kako sta za kratek hip premagala to osamljenost, katero življenje je resničnejše tisto živeto ali prelito in izpisano na papir? Ali so odnosi vse kar imamo ali je domišljija tista, ki je v človeškem življenju najresničnejša in najpomembnejša?
Marwan uspe spregovoriti o sodobni osamljenosti človeka v različnih življenjskih obdobjih ter sama celo v intervjujih predlaga, da bi vsako leto dodali kakšno novo besedo, ki bi označevala neromantične relacije. Sama ji pritrjujem, saj z ozkoglednostjo siromašimo svoja življenja. Poleg tega se bo skozi branje bralec pričel spraševati, kaj se je zares zgodilo v knjigi in kaj je le umislek. Mogoče pa živimo zgolj in samo zaradi umislekov?
Marguerite Duras: Pisati
Končala bom v stilu, v katerem sem pričela pisati ta seznam in za katerega ne vem, kako deluje: kot članek, kot dolga razvlečena kača ali kot neko priporočilo, katerim knjigam se je vredno posvetiti, v kolikor se danes sploh še lahko najde čas za branje. Naj se daljših knjig sploh ne priporoča – tak se zdi imperativ današnjega časa. Včasih potrebujemo tuje besede, da nam ublažijo občutek bolečine, tesnobe in celo lastne odvečnosti v prazni hiši. Marguerite Duras v svojem eseju Pisati pripoveduje, kaj vse jo veže na pisanje: točno določena svetloba, točno določeno črnilo, točno določena hiša, da lahko znotraj nje ustvarja, in proces pisanja, ki je prazen, saj piše takrat, kadar nima več kaj izgubiti.
Ali ni tako tudi z branjem? Beremo zato, da si napolnimo glavo, da si povrnemo nazaj elan, enako je s pisatelji, ki jih muze na marajo, če zaupamo Duras in Tokarczuk, in vendarle vedno že v njihovi imaginaciji obstajajo dela, ki jih kasneje delijo z nami bralci – prijatelji.
Tako sem preživela poletje, ob knjigah, v hiši, skrita pred pripeko in brala do onemoglosti ter razmišljala o prebranem na kakšni terasi v poletnih večerih, ki se v jeseni že zdijo umišljeni.
Foto: Urška Baloh
Magistra filozofije. Vodi predavanaja iz filozofije na Ljudski univerzi Radovljica.