2021: Lirično in politično

Čas branja: 2 min.

RECENZIJA. 

Iztok Osojnik: 2021. Ljubljana, Vnanje Gorice: eBesede, KUD Police Dubove, 2022 (Kam, 4). 912 strani.

2021 je naslov nekega knjižnega dela (najnovejše pesniške knjige Iztoka Osojnika) in hkrati natanko določena letnica: opredeljeni čas, ki se zajeda v prostor in s svojimi neštetimi, v besedi materializiranimi tokovi intervenira na najbolj nepričakovanih krajih, kjer bi zaman iskali obča mesta, znana iz tradicije zahodne poezije. In vendar gre prav za to, za liriko v najboljšem pomenu tega izraza in njeno več kot dve tisočletji staro obče mesto, ki ga je mogoče opredeliti kot razmerje med pesništvom in oblastjo/močjo.

Kaj lahko stori poezija, ko se znajde pred nasiljem oblasti, tistim nasiljem, ki zna uporabiti retoriko ne le agresivne, ampak tudi sentimentalne besede? Narediti mora dolg korak čez sebe, čez svojo dotedanjo običajno čuječnost ali kritično angažiranost in na vsak način iznajti nove, še nikoli slišane glasove, ki učinkovito zmotijo psevdoharmonijo njenega posurovelega okolja. A ne le glasove, iznajti mora nov jezik: se po vertikali povzpeti v višino in hkrati spustiti v globino, »sprovocirati možganski agregat in užgati nekaj med stampedom in rodeom /…/«, med tem pa »brzdati bipolarno motnjo sedmih jazov, ki v polifoničnem patosu vrtinči alikvotne tone« (str. 366), a obenem ne pozabiti na horizontalo, ki iz sedanjosti kaže v prihodnosti in se hkrati razteza v preteklost, kjer se čas meri v ritmu izkušnje, kjer jezik izgublja še zadnje ostanke svoje nedolžnosti. In čeprav pesniški govorec izrecno priznava, »da vseh življenj ni mogoče živeti niti če si budist / ali budistka« (str. 367), je tisto, kar neodvrnljivo vleče v dialog s to izjemno obsežno pesniško knjigo, ravno kompleksna ironija navedene izjave. Več kot očitno je namreč, da imamo vseskozi opraviti z mnogoplastnostjo singularne izkušnje, vendar posredovane z mojstrskim prepletom mnogoterih govornih položajev, ki s suvereno gesto satire in groteske, podložene s subtilno igro ironije, razgrajujejo in na novo gradijo individualno pesniško govorico.

2021 je s svojo asketsko in obenem čisto estetsko zunanjostjo belih črk na gladki črni podlagi poetična in obenem politična knjiga, vendar kljub konkretnosti letnice, za katero vsi vemo, kaj pomeni, nikakor ne gre za objektivno poročanje ali subjektivno komentiranje aktualnega dogajanja tega leta, kot bi utegnil kod pomisliti, pač pa, enostavno in naravnost povedano, za izrekanje resnice, tako kot je to izrekanje že davno opredelila Emily Dickinson, ko je zapisala: »Tell all the truth but tell it slant« [Povej vso resnico, toda povej jo z nagibom] in s tem vizionarsko anticipirala nešteto poznejših izjav o resnici poezije, resnici, ki je politična.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?