J. G. Ballard: Kristalni svet

Čas branja: 7 min.

Odlomek romana britanskega pisatelja J. G. Ballarda Kristalni svet v prevodu Ane Jasmine Oseban.

 

J. G. Ballard: Kristalni svet, prev. Ana Jasmina Oseban
J. G. Ballard: Kristalni svet, prev. Ana Jasmina Oseban

Streljaj proč je Sanders spet zagledal duhovnika. Balthus je prispel že do lokalne tržnice in se med prvimi stojnicami začel ozirati na vse strani, kakor da nekoga išče. Dr. Sanders mu je na primerni razdalji sledil. Tržnica je bila skoraj prazna in sklenil je, da bo patra, preden se mu približa, nekaj časa opazoval. Vsake toliko, kadar se je pater Balthus razgledal okoli sebe, je Sanders videl njegov koščeni obraz in kritično zavihani ozki nos, ki je kukal iznad glav domačink.

Dr. Sanders se je ozrl po dolgi vrsti stojnic in se pri eni ustavil, da bi si pobližje ogledal izrezljane kipce in spominke. Lokalni rokodelci so do zadnjega izkoristili odpad iz rudnikov pri Mont Royalu, številne rezbarije iz tikovine in slonovine so bile okrašene z drobci kalcita in fluorita, najdenimi v odpadnem izkopu in spretno vdelanimi v kipce, da so upodabljali miniaturne krone ali ogrlice. Številni izrezljani izdelki so bili narejeni tudi iz nečistega žada in jantarja, pri čemer so se umetniki požvižgali na krščansko podobje in ustvarjali čepeče kipce z visečimi trebuhi in spačenimi obrazi.

Z enim očesom še vedno na patru Balthusu si je dr. Sanders podrobneje ogledal večji kipec lokalnega božanstva, katerega oči sta tvorila kristala fluorita, ki sta se na sončni svetlobi fosforescentno bleščala. Prikimal je lastnici stojnice in pohvalil kip. Prodajalka je brž izkoristila priložnost, se mu na široko nasmehnila in odstrla obledelo zaveso, ki je zakrivala zadnji del stojnice.

»O, kakšna krasota!« Dr. Sanders je segel po okrasku, ki mu ga je pokazala, toda ženska mu je prestregla dlani. V sončni svetlobi se je ob njej lesketala orjaška kristalna orhideja, izrezljana iz kvarcu podobnega kamna. Celotna struktura rastline je bila do potankosti enaka naravni, roža pa je bila vdelana v kristalni podstavek, kakor da bi nekdo začaral živo rastlino v notranjost velikega obeska iz brušenega stekla. Notranje ploskve kvarca so bile tako osupljivo spretno brušene, da so odsevale ducat lomljenih podob orhideje, eno čez drugo, kot bi jo gledal skozi blodnjak prizem. Kakorkoli je dr. Sanders spreminjal vidni kot, dragulj je neprekinjeno izžareval svetlobo.

Dr. Sanders je segel v žep po denarnico, ženska pa se je spet nasmehnila in še malce odstrla zaveso, da se je prikazalo novo okrasje. Zraven orhideje je ležala vejica s poganjki listov, izrezljanih iz prosojnega, žadu podobnega kamna. Vsak posamezni listič je bil ustvarjen z neverjetno rokodelsko spretnostjo, listne žile so na spodnjem delu kristala tvorile komaj opazno mrežo. Vejica s sedmimi listi, zvesto poustvarjena vse do zalistnih brstov in rahlo ukrivljene oblike, bi bila prej značilna za srednjeveško japonsko draguljarstvo kakor za grobe, masivne afriške skulpture.

Zraven vejice je ležal še bizarnejši primerek, izrezljana drevesna goba, podobna velikanski draguljasti spužvi. Tako goba kot vejica sta se podeseterjeno lesketali v ploskvah okvirja, v katerega sta bili vdelani. Dr. Sanders se je sklonil naprej in zasenčil kristale, ki so se še vedno lesketali, kot da bi žarenje izhajalo iz njih samih.

Ravno je hotel odpreti denarnico, ko je v daljavi zaslišal vpitje. Pri eni od stojnic je završalo. Lastniki stojnic so bežali v vse smeri, neka ženska je zakričala. Sredi tega prizora je stal pater Balthus in dvigal roke nad glavo, kot da v njih nekaj drži, črni talar je imel razprt kakor kreljuti maščevalnega ptiča.

»Počakajte me!« je Sanders čez ramo zaklical prodajalki, ona pa je brž pokrila svoje dragocenosti in potisnila pladenj na varno med kupe palmovih listov in košar z mletim kakavom v zadnjem delu stojnice.

Dr. Sanders se je pognal skozi množico, zbrano okoli patra Balthusa. Duhovnik, obdan s krogom opazovalcev, je v dvignjenih rokah držal tradicionalno rezbarijo razpela. Vihtel ga je nad glavo kot meč in z njim zamahoval z leve proti desni, kakor da pošilja nekakšne signale oddaljenemu gorskemu vrhu. Vsake toliko se je ustavil, si dvignil rezbarijo pred oči in jo natančno motril v potu zakrčenega obraza.

Razpelo, nekakšen sorodnik draguljaste orhideje, ki jo je dr. Sanders pravkar videl, je bilo izrezljano iz bledo rumenkastega kristala, podobnega olivinu, razpeta Kristusova podoba pa je bila vdelana v prizmatični kvarc. Ko je duhovnik mahal z razpelom po zraku in ga besno stresal, je bilo videti, kot da se kristali utekočinjajo, iz njih je kakor iz gorečega stenja lila svetloba.

»Balthus –!«

Dr. Sanders se je prerival skozi množico, ki je opazovala duhovnika. Obraze so napol obračali stran in budno pazili, da ne bi prišla policija, kot da se zavedajo nekakšne sokrivde v nekrščanskem početju patra Balthusa. Duhovnik se ni oziral nanje, brez prestanka je stresal rezbarijo, nato pa si jo je pridrževal pred očmi in otipaval kristalinsko površino.

»Balthus, kaj vendar –?« se je oglasil Sanders, toda duhovnik ga je samo odsunil z ramo. Kot propeler je zavrtel razpelo in opazoval ugašanje njegove svetlobe, osredotočen samo na izganjanje nekih sil, ki so ga po vsem sodeč obsedle.

Neki lastnik stojnice je zavpil in dr. Sanders je zagledal policijskega narednika, domačina, ki se je previdno približeval, vselej na varni razdalji. Množica se je pri priči razkropila. Patru Balthusu, zasoplemu od napora, je del razpela padel na tla. V roki je kot polomljen meč držal samo še ostanek križa in bolščal v ugaslo površino. Kristalinski ovoj se je razblinil.

»Obsceno, obsceno –!« je zamrmral dr. Sandersu, ki ga je prijel za roko in zvlekel od stojnic. Sanders se je za trenutek še ustavil in vrgel rezbarijo na moder prt, s katerim je bila pogrnjena stojnica lastnika razpela. Ročaj, izdelan iz nekakšnega poliranega lesa, je bil na otip podoben ledeni palici. Iz denarnice je izvlekel bankovec za pet frankov in ga potisnil prodajalcu v roke, nato pa odgnal patra Balthusa pred sabo. Duhovnik je strmel v nebo in gozd, ki se je v daljavi bočil nad tržnico. Nekje tam globoko se je med velikimi vejami listje svetlikalo z enako svetlobo, kakršna je hip predtem žarela iz razpela.

»Balthus, kaj ne razumete –?« Ko sta prispela do pomola, je Sanders trdno stisnil duhovnikovo roko. Bleda dlan je bila tako mrzla kot prej razpelo. »Mišljeno je bilo kot čaščenje. Saj na tem ni nič obscenega – gotovo ste videli že na tisoče z dragulji okrašenih križev.«

Duhovnik ga je očitno le prepoznal. Že tako ozki obraz je zdaj zapičil pogled v doktorja. Hlastno je umaknil roko. »Očitno nimate pojma, doktor! Na tem križu ni bilo draguljev

Dr. Sanders ga je gledal, kako se oddaljuje, zakrčene glave in ramen, kakor v srditem, samozadostnem ponosu, ozke dlani za hrbtom so se mu zvijale in kačasto krotovičile.

Ko je dr. Sanders pozneje tistega dne v samotnem hotelu večerjal v družbi Louise Peret, je rekel: »Ne vem, kakšni motivi ženejo našega dragega patra, ampak prepričan sem, da jih njegov škof ne bi odobraval.«

»Hočete reči – da je prestopil na drugo stran?« je vprašala Louise.

Sanders je smeje odvrnil: »To je malce prehudo rečeno, sumim pa, da je – če smem tako reči – poskušal utemeljiti svoje domneve, namesto da bi jih ovrgel. Tisti križ na tržnici ga je spravljal ob pamet – dobesedno uničiti ga je hotel, tako močno ga je stresal.«

»Ampak zakaj? Videla sem že te rezbarije domačinov, krasne so, ampak navsezadnje gre samo za navadne kose nakita.«

»Ne, Louise. Ravno v tem je kleč. Balthus je prepričan, da še zdaleč niso navadni. Žal nisem imel priložnosti, da bi si kak kos pobližje ogledal, vendar oddajajo neko nenavadno svetlobo, za katero se zdi, kot da izhaja iz njih samih, ne od sonca. Zgoščena, močna svetloba, kakršno lahko v Port Matarreju srečate na vsakem koraku.«

»Vem.« Louisina dlan je zatavala k sončnim očalom, ki so ležala ob njenem krožniku, na varnem dosegu kot kak talisman. Nekajkrat je samodejno razklenila in spet preganila ročke okvirja. »Ko prideš sem, se ti najprej vse zdi tako temno. Ko vidiš gozd, pa dobiš občutek, da tam med listjem žarijo zvezde.« Potrepljala je očala. »Zato jih nosim, doktor.«

»A tako?« Sanders je prijel očala in jih dvignil v zrak. To so bila največja sončna očala, kar jih je kdaj videl, stekelca so imela vsaj osem centimetrov premera. »Kje ste jih našli? Ogromna so, Louise, dobesedno razpolovijo vam obraz.«

Louise je samo skomignila. Nervozno si je prižgala cigareto. »Danes je 21. marec, doktor, enakonočje je.«

»Enakonočje? Ja, seveda, ko sonce prečka ekvator in sta dan in noč enako dolga,« je glasno premišljeval Sanders. Delitev na temo in svetlobo jih je v Port Matarreju očitno spremljala na vsakem koraku, vidna je bila v kontrastu Ventressove bele obleke in Balthusovega črnega talarja, v belih arkadah s senčnimi prehodi, celo v mislih na Suzanne Clair – mračno dvojčico te mlade ženske, ki je čez mizo vanj upirala svoj odkriti pogled.

»Vsaj izbiro imate, doktor, že to je nekaj. Vse nejasnosti in sivine izginejo.« Nagnila se je naprej. »Zakaj ste sploh prišli v Port Matarre? Vaša prijatelja – ali res iščete njiju?«

Sanders je umaknil pogled. »To ni tako enostavno, jaz …« Premišljeval je, ali naj ji zaupa, nato pa se je s skrajnimi močmi zadržal. Vzravnal se je in se dotaknil njene roke. »Glejte, jutri morava poskusiti najeti kak avto ali čoln. Če si deliva stroške, lahko dlje časa ostaneva v Mont Royalu.«

»Z veseljem bi šla z vami. Mislite, da je varno?«

»Zaenkrat je. Policija naj kar misli, kar hoče, jaz sem prepričan, da ne gre za izbruh virusa.« Dotaknil se je smaragda na pozlačenem prstanu na Louisinem prstu in dodal: »Na zelo osnovni ravni sem neke vrste strokovnjak za to področje.«

Louise je tiho odgovorila, ne da bi odmaknila roko: »Prepričana sem, da ste res, doktor. Danes popoldne sem malo klepetala s stevardom s parnika.« Pristavila je še: »Tetina kuharica je pacientka v vašem leprozoriju.«

Sanders je okleval. »Louise, to ni moj leprozorij. Ne mislite, da se mu čutim zavezanega. Kot ste rekli sami: mogoče imava zdaj vsaj izbiro.«

Popila sta kavo. Sanders je vstal in prijel Louise za roko. Zdelo se je, da razume premike njenih bokov in ramen, ki so se dotikali njegovih, morda zaradi podobnosti s Suzanne, kot da bi se začele tako dobro znane intimnosti ponavljati. Louise se je izogibala njegovemu pogledu, telo pa je ostajalo v njegovi bližini, ko sta se pomikala med mizami.

Odšla sta v prazno sprejemnico. Receptor je sede spal, z glavo naslonjen na majhno stikalno ploščo. Na njuni levi se je v pridušeni svetlobi lesketala medeninasta stopniščna ograja, uveli listi palm lončnic so se povešali k zlizanim marmornim stopnicam. Sanders je še zmeraj držal Louise za roko, čutil je, kako se njeni prsti prepletajo z njegovimi, in se ozrl proti vhodnim vratom. V sencah arkad je videl čevlje in hlače nekega moškega, ki se je očitno opiral na steber.

»Prepozno je, da bi šla še ven,« je rekla Louise.

Sanders jo je pogledal in začutil, da sta vsa okornost erotičnih konvencij in njegov nekdanji odpor, da bi se sploh še zapletal v intimna razmerja, izpuhtela. Poleg tega je zaslutil, da sta ju ta skupno preživeti dan v Port Matarreju in ambivalentno vzdušje opustelega mesteca nekako pripeljala na ključno točko pod temnimi in belimi sencami enakonočja. V takih trenutkih ravnovesja je možno čisto vse.

Ko sta prišla do hotelske sobe, je Louise spustila njegovo roko in vstopila v zatemnjeni prostor. Sanders ji je sledil in zaprl vrata za seboj. Louise se je obrnila k njemu, bleda luč neonskega napisa, ki je z ulice prodirala v sobo, ji je osvetljevala samo eno plat obraza in usta. Ko so se njune dlani dotaknile in jo je Sanders povlekel v objem, da so ji očala zdrsnila na tla, se je za trenutek osvobodil Suzanne Clair in temne podobe njenega obraza, ki mu je kot zastrta svetilka vseskozi migotala pred očmi.

Prevedla Ana Jasmina Oseban