Oblike knjižne in književne vzgoje

Čas branja: 18 min.

V knjižnicah izvajamo knjižno (bralno), knjižnično, književno (literarno) vzgojo, informacijsko in finančno opismenjevanje, medijsko vzgojo ipd. Tokrat so fokus mojega pisanja predstavitve nekaterih oblik knjižne (bralne) in književne (literarne) vzgoje, ki sem jih med svojim 35-letnim delom razvila ali skupaj s sodelavci aplicirala v knjižnici. Na webinarjih za moderatorje bralnih klubov, ki jih organizira založba KUD Police Dubove, je bilo kar nekaj vprašanj še o drugih oblikah knjižne ali književne vzgoje, zato sem bila povabljena, da za vas napišem članek »iz prakse«.

V naši knjižnici delujemo proaktivno. V prvi vrsti sodelujemo s šolami, vrtci, občinsko upravo, potem z društvi, bralnimi klubi, skupinami otrok in odraslih s posebnimi potrebami, posamezniki, umetniki, založbami, avtorji itd. O dogodkih obveščamo osebno, prizadevamo si, da so naši uporabniki (tudi bodoči) pravilno ciljani in nagovorjeni. Da bi znali priti do ljudi »tam zunaj«, pridobivati in ustvarjati nove bralce, sem se dodatno izobraževala v šoli za srednji management in na delavnicah za uporabo različnih medijskih orodij. Slediti je treba trendom: vse preizkušajte – kar je dobrega, ohranite. Naša knjižnica so zavzeti sodelavci mnogih talentov, s katerimi smo skupaj iskali polja njihovega in skupnega izraza.

Verjamem v sodelovanje v stroki, v odprtost, predajo dobrih praks naprej. Nisem več daleč od upokojitve, ošpice, da bi ugajala, sem prebolela že davno, zato iskreno in z veseljem delim svoja razmišljanja in izkušnje, da bodo še komu v pomoč. Polovico modelov sem razvila v času, ko smo snovali tudi mladinski oddelek v Grosupljem, in dolgo sem bila za to sama, kasneje pa sem marsikaj prenesla v Ivančno Gorico in s skupnimi močmi s sodelavci in strokovno javnostjo so se razvile vedno nove oblike dela.

Osnovni oziroma klasični, nosilni modeli knjižne in književne vzgoje so ure pravljic, literarni večeri in bralni klubi. Predstavila bom nekaj reprezentativnih modelov oziroma tistih modelov, ki sem jih uvajala in preizkušala sama ali s sodelavci, tako da je vse stoodstotno preverjeno.

Bralni klubi

Bralni klubi so osnovna celica, poleg družine in vzgojno-izobraževalnih ustanov, za pogovore o kakovostnih knjigah, za razvoj bralne kulture. Žal mi je, da se tega nisem dovolj zavedala že na začetku službene kariere. Sedaj osmo leto vodim svoj prvoustanovljeni klub, ki sem mu dodala kar nekaj drugih bralnih klubov in postala aktivistka za ustanavljanje le-teh. K temu me je spodbudilo napačno mišljenje celo med stanovskimi kolegi, da bralne klube obiskuje zgolj elita in da kakovostnih knjig ne bere nihče več. Ti bralci so res elita, a v smislu apostolskega dela, saj je navduševanje nad branjem nalezljiva zadeva. O tem, kako ustanoviti bralni klub in na kaj paziti, da tudi obstane, smo na webinarjih za moderatorje bralnih klubov spregovorili člani Zavezništva za dvig bralne kulture.

Kako bralni klub ustanovimo in vodimo, si lahko ogledate v videoposnetku ABC ustanovitve in vodenja bralnih klubov, nadaljevanje pa najdete v članku Izkušnje z branjem kakovostnih knjig v bralnem klubu.

O bralnih klubih nikoli ni dovolj besed, mogoče naj še dodam, da jih lahko popestrimo z obiski pisateljev, prevajalcev, s spremembo lokacije, literarnimi ekskurzijami in pohodi. V kratkem bodo bralni klubi tudi popisani na portalu Dobreknjige.si, zatem pa bomo povabljeni, da se »preštejemo« in pokažemo javnosti na srečanju na Jurčičevem pohodu v Jurčičevem letu 2021. Za Jurčičevo leto smo si prizadevali skupaj s turistično in občinsko upravo. Prav zdaj z Ministrstvom za kulturo in vsemi deležniki že potekajo priprave, da bo Jurčič (ta, ki je za prozo, kar je Prešeren za poezijo) zopet dobil svoje mesto.

Bralni klub z dr. Iztokom Osojnikom

Bralni klub Beremo z dr. Iztokom Osojnikom smo izvajali v sodelovanju z založbo KUD Police Dubove, ki je zanj pridobila podporo programa Evropske unije Ustvarjalna Evropa. Kadar s sredstvi šepa, sta dva skupaj gotovo močnejša kot en sam. Dr. Iztok Osojnik je namreč veliko prispeval v zakladnico literarne teorije, pomagal nam je z razumevanjem zahtevnejših in kakovostnih knjig, obisk je bil polnokrven, skupaj z društvom pa smo k nam vabili tudi uveljavljene avtorje iz tujine in nato zasnovali še srečanja s prevajalci z naslovom Prevajalski pogled na knjigo. Vedno ostanite odprti za nova sodelovanja in nikar ne doživljajte tega kot konkurenco.

Srečanja z ustvarjalci knjige

Ne le prevajalci in uredniki, nasploh je zgodba o nastajanju knjige čisto preveč spregledana, zato smo pripravili kar dve sezoni srečanj s prevajalci. Med korono srečanja niso potekala, bodo pa prav kmalu zopet. Prevajalec predstavi predvsem svojo zadnjo prevedeno knjigo in tudi svoje dosedanje delo, publika je pri tem zelo odzivna in radovedna. Prav tako so zanimivi drugi soustvarjalci knjige: ilustratorji, založniki, uredniki. Najraje se spominjamo srečanja s Samom Rugljem v vlogi avtorja, urednika in založnika. Njegova knjiga Krčenje pove marsikaj o dogajanju na knjižnem trgu predvsem za knjižničarje.

Jurčičev pohod

Jurčičev pohod je v času svojega 26-letnega obstoja postal literarni pohod. Knjižnica je pri tem sodelovala s pripravo literarnih kvizov za pohodnike. Kvize knjižničarji radi uporabljamo pri delu, zato to ni bil kak večji problem, le da je sedaj zaživel na sijočih reševalnih polah s pripadajočim svinčnikom, z oblikovalsko dizajniranimi tablami z namigi ob poti in nagradami, ki so vabile k ponovnemu obisku naše občine. Narejen je tako, da pohodniki ob poti dobivajo namige, zato ga lahko reši vsak. Štiri do pet gesel tvori zaključno geslo, ki poudari aktualno temo. Ob zaključku poti se sodelujoči z geslom zglasijo na stojnici in prejmejo darilce, seveda pa gredo domov tudi literarno podkrepljeni. Poleg tega smo pri pohodu sodelovali s socialnimi igrami, pripovedovanjem zgodb v Krjavljevi koči in z Literarno sobo pobega. Žal nam je, ker pristojni niso posvojili ideje sobe pobega za večkrat, saj je bila izredno priljubljena, še posebej pri fantih višjih letnikov osnovne šole. Letos se ideja zopet oživlja, seveda vse pride na vrsto v pokoronskem času.

Literarni večeri

Literarni večeri so oče in mati dogajanja v knjižnicah. Gre za pogovore o opusu in življenju ustvarjalca ali za predstavitev knjige. Žal zadnje čase opažamo, da se v knjižnicah zelo prilagajamo trendom, influencerjem, uspešnicam, za moj okus – preveč. Zato pri usmeritvi raje gremo v kakovost in več energije vložimo v obveščanje, navduševanje, management, promocijo, v osebno nagovarjanje. Nikoli ne pošljemo samo nekega vabila na vedno isto mailinglisto. Nikoli! Ciljnim skupinam se posvetimo 100-odstotno, si zagotovimo prijave in imamo vedno obisk! Potem ko stranke pridejo prvič, prihajajo tudi naprej, saj nam po videnem zaupajo in navdušijo še koga. Na tem mestu vas k razmisleku o kakovostni literaturi vabim ob videoposnetku O branju, ki bralca bogati, s pogovorom, ki se je odvil v okviru Besedne postaje Knjigarne Filozofske fakultete v Ljubljani.

Glasbeno-recitacijski večeri

Glasbeno-recitacijski večeri so zaživeli pred tremi leti. Izvajali smo jih v sodelovanju z JSKD OI Ivančna Gorica. Vabili smo kantavtorje, jazz performerje, domače mlade glasbenike in ob tem pripravili recitacijske vložke. Ideja se je rodila iz recitacijskega večera, ko smo kot recitacijski krožek zaživeli s sodelavci na bazenu v Višnji Gori in vključevali glasbo. Sodelovali smo s krajevno skupnostjo in bazenom. Razmislite, kam vse lahko »nesete« svoje vsebine. Kasneje smo h glasbenikom dodali kako znano osebnost, ki je recitirala. Več glasbeno-recitacijskih večerov in performansov je načrtovanih v okviru projekta Srečava se v knjižnici.

Ribja lestvica akademičnosti (ali kakovosti literarnega dela)

Ribja lestvica akademičnosti (ali kakovosti literarnega dela) je učna metoda za prepoznavanje pravih informacijskih virov, ki sem jo prinesla iz Anglije. Tam je v široki uporabi predvsem na univerzah. Cilj je zmanjšanje uporabe neustreznih, nerelevantnih virov. Je vizualna učna metoda, pri kateri so viri morska bitja v oceanu. Učenci, študentje, odrasli določijo viru videz, ga narišejo v obliki morskega bitja (hobotnica, riba, ježek …) in mu določijo globino (poglobljenost vira), narišejo morski prerez ali le razmišljajo, ali je vir bolj pri vrhu ali nižje. O metodi je na tem mestu težko govoriti na kratko, zato navajam članke in prezentacijo. Razmišljam, da bi se dalo metodo uporabiti pri določanju kakovosti, globine tudi pri leposlovju. Če bi se kdo lotil tega, naj mi javi. Metodo sem predstavila mentorjem v občini Ivančna Gorica, v Ljubljani in v Mariboru na univerzi, zelo blizu je bila menda študentom biologije. Najbolje je, če jo prvič preizkusimo skupaj – na sebi.

Mentoriranje mentorjev o knjižni vzgoji

Mentoriranje mentorjev o knjižni vzgoji smo v lanskem letu vzpostavili bolj sistematično. Na vseh osnovnih šolah in vrtcih v občini sem prosila, naj tisti, ki bi želeli biti seznanjeni z izobraževanji in obvestili na temo knjižne in književne vzgoje, podpišejo pristopno izjavo. Dobili smo mailinglisto 150 mentorjev in odprli e-poštni predal za pošiljanje z naslovom bralne.novice. Počasi smo mentorje lahko povabili tudi na izobraževanje Tilke Jamnik, na naše dogodke, potem pa sem jih povabila k nam, da smo spregovorili o skupnih problemih in možnih načinih za dvig bralne kulture. Bralne novice še pošiljamo in na nas se radi obračajo tudi osebno za kak nasvet.

Beremo domače: domoznanska bralna značka

Beremo domače: domoznanska bralna značka je model knjižne vzgoje, pri katerem se z domoznansko literaturo seznanjajo otroci, odrasli in družine. Družinsko branje je posebej nagrajeno. Kolega, ki je prevzel vodenje, pripravo seznamov in izvedbo, je razvil metliški model v uspešno obliko dela, predlagam, da si preberete njegov članek s poročilom:

  • Roman Rozina: Beremo domače v sezoni 2019/2020. Knjižničarske novice 30/5 (2020), 50–51.

Dan knjižnice na Festivalu Stična

Dan knjižnice na Festivalu Stična poteka že nekaj let. Na prvi festivalski dan pred gledališko dvorano zaživi čitalniška kavarna, kamor preselimo del knjižnice. V njej se starši družijo ob kavi, čaju, v dvorani pa potekajo naše siceršnje dejavnosti: ura pravljic, slovensko-angleška ura pravljic, socialne igre. Povabimo še kakega knjižnega junaka, denimo Muco Copatarico, knjige pa se dajo tudi kupiti, izposoditi, mogoče se je z mačko fotografirati, žur je popoln. Odziv je velikanski, mi pa medtem še koga vpišemo, navdušimo, povabimo. Z dejavnostmi marsikje sodelujemo, tako da nas že samoumevno povabijo, denimo na medgeneracijsko proslavo, na sejme, na šole, v vrtce …

Dogodki za delovno aktivne prebivalce

Delovno aktivne prebivalce je težko navdušiti za prihajanjem na naše dogodke. Poskusili smo pripravljati dogodke za odrasle, predvsem za starše, tako da je za njih potekal denimo potopis, literarni večer, za otroke pa tačas nekakšno varstvo ob knjigah. Žal imamo premalo zaposlenih za to obliko dela, je pa imela krasen odziv. Mogoče bi se dalo kako dogovoriti z vrtcem, prostovoljci, študenti, vsekakor v ideji tiči ogromen potencial.

Akcije in predavanja o pasteh zaslonov za starše in mentorje

Kmalu smo ugotovili, da nekontrolirana uporaba računalnikov za mladino nima dobrih učinkov, zato pri nas računalniki niso bili dostopni oziroma le, če so jih potrebovali za šolo. Kmalu so obstajale že prve raziskave in smo tudi starše lahko opozarjali na »pasti zaslonov« ob obiskih na roditeljskem sestanku. Ko smo postali del Centra za krepitev zdravja, smo organizirali Skupino za nekemično odvisnost, v katero smo se povezali predstavniki šol, vrtcev, socialna služba, zdravstveni delavci, Društvo proti demenci, nato pa sestavili in založili zloženke in kazalke z naslovom Pasti zaslonov, ki so prišle praktično v vsa gospodinjstva. Za razne potrebe sestavimo tudi 10 zapovedi, tako smo jih tudi tokrat. Obiskali smo starše in mentorje v občini na njihovih konferencah ter jim predstavili zadnja dogajanja v zvezi s tem. Pripravo oz. članek z gradivom za mentorje ter nekaj informacij z mednarodnih konferenc si lahko ogledate na tejle povezavi:

Kulturni dogodek z literarnim gostom v razredu

Kulturni dogodek z literarnim gostom v razredu je dejavnost, s katero sem želela prekiniti preveč utečeno razmišljanje o takih dogodkih v šolskih avlah. Množičnost jim odvzame prepotrebno intimno noto, odnos, ki ga še posebej najstniki in knjige same potrebujejo kot vodo. Po razredih sva se podali z avtorico knjige Silvestrski večer, Olgo Pega Kunstelj. Veliko stikov navežem, kadar vnesem knjigo na portal Dobreknjige.si., tako sem jih tudi s Pego. Da bi pospešila zanimanje za knjigo, je predlagala brezplačno sodelovanje. Videli sva, koliko bolje je, če sodeluje samo en razred. Pripravim se kot na literarni večer in ga na isti način tudi izvajam. Pozdravim prisotne, povem, kaj se bo dogajalo in kako. Povabim jih k ploskanju, k vprašanjem. Gre za obliko, kjer učenci začutijo posvečenost, uživajo v pozornosti, v tem, da spoznavajo pisateljico ipd. Na koncu jih povabimo v knjižnico in jim razdelimo zabavne kazalke. Preizkusite.

Dežele v besedi in sliki

Projekta Dežele v besedi in sliki trenutno žal ne izvajamo. Pri njem gre za to, da povabimo domačine, naj se javijo, če so bili na kaki še neosvojeni lokaciji po svetu, in z nami delijo izkušnje, filmčke, ideje. Za ciljno skupino je bilo avtomatično poskrbljeno, saj je vsakdo od njih pripeljal svoje kolege, ki smo jih vpisali, jim razdelili promocijsko gradivo in podobno. In še več: isti mesec smo izdali zloženko z bralnimi namigi na temo predstavljene dežele, poleg tega pa postavili tudi fotorazstavo. Načeloma smo si ogledali tudi zanimive predmete in kaj zanimivega iz teh krajev pojedli. Doživetje je bilo torej celostno, mamilo je k potovanju in branju. V zadnjem obdobju so srečanja potekala v priljubljeni kavarni, kjer smo »lovili« tudi tiste mlade, ki sicer v knjižnico ne pridejo. Za sezname knjig smo poskrbeli mi, za kulinarična doživetja in vse ostalo pa tisti, ki so predstavljali posamezno deželo.

Čitalnica pod drevesi

Čitalnica pod drevesi s krajinskimi arhitekti je potekala tri sezone na pobudo študentke krajinske arhitekture. Čitalnica pod drevesi je bila predmet premišljene prostorske postavitve študentov, da je bilo obiskovalcem prijetno posedati in brati, hkrati pa je delovala kot simpatično vabilo mimoidočim. Za otroke so sami organizirali zabavne delavnice in ob vsem dogajanju so ves teden potekale dejavnosti ter predavanja na temo krajinske arhitekture. Podobne akcije so vedno dobrodošle v smislu privabljanja v prostor. Premalokrat se zavedamo, kako pomembno je, da naš uporabnik prvič prestopi prag knjižničnih vrat.

Ustvarjanje dogodkov skupaj z ranljivimi skupinami

Sodelujemo z ranljivimi skupinami, kot so društva Želva, Sožitje, Društvo paraplegikov Ljubljanske pokrajine, Sončki, Mali vitezi, smo tudi demenci prijazna točka, prijazni do dislektikov, avtistov, sodelujemo s Hospicem, Karitasom in Rdečim križem, Centrom za krepitev zdravja, z logopedi, Božičkom za en dan, navsezadnje tudi s študentskimi klubi itd. Sodelovanje z ranljivimi skupinami je vedno nekaj posebnega, saj na nas pusti pečat in nas bogati kot ljudi. Z vsakim od društev sodelujemo, se odzivamo na njihova povabila ali jih povabimo sami. Vsak 8. februar preživimo s kako od teh skupin. Tako je že od začetka. Včasih soustvarjamo program, včasih zanje kaj pripravimo. Spomnim se lepih srečanj z Malimi vitezi, odraslimi, ki so v otroštvu preboleli raka, spomnim se lanskega srečanja z invalidi, ko je pri nas razstavljal njihov član, kako slovesno je bilo na 8. februar z županom in njegovo ekipo, pa letošnjega srečanja z devetošolci za začetek šole, ko so invalidi na distanci brali poezijo Neže Maurer, njena hči pa je pela njene pesmi, kakšna čarovnija se je zgodila med njimi, in kako pristno je bilo s Sončki, ko je razstavljala njihova članica. Z Želvo smo spletali vezi že ob rednih obiskih, za njih je Palček Bralček pripovedoval zgodbe, prav tako za Sožitje, radi imajo tudi kamišibaj, kar tako iz glave in doživeto povedane prigode, pesmice, petje. Za starše avtistov, bližnje in pedagoške delavce smo organizirali srečanje s pisateljem knjige Človek kot porcelan – Damijan Jensterle nas je letos žal zapustil, toda še vedno je živ, ko se spomnim tega srečanja. Previdno smo se lotili raziskave, koga vabiti, in obisk je bil polnokrven, srečanje močno. Avtiste, dislektike in ostale enakopravno sprejemamo na vse dejavnosti. Še posebej so za to primerne socialne igre. Pred kratkim smo imeli spet srečanje s Hospicem. Priključili smo se kar upokojencem po telovadbi, zunaj, na distanci, za 45 minut. Knjige o žalovanju smo postavili na police ob pultu v knjižnici in iz prisotnih je nastala skupina, ki se sedaj srečuje pri nas. S Karitasom in Rdečim križem je bilo najodmevnejše srečanje, ko smo organizirali razstavo fotografij Pedra Opeke. Vabili smo na predstavitev nove knjige o Pedru Opeki in povabili na srečanje tudi medicinsko sestro, ki je z njim delala 17 let. Povabili smo Karitasove delavke iz vseh župnij pa člane Rdečega križa, tudi podmladek. Spet smo bili v polnem številu, vsi so domov odhajali s prenovljenim duhom in novo močjo za dobra dela. Lahko bi naštevala v nedogled – o posebnih zbirkah, ponudbah, zloženkah za dislektike in žalujoče, o projektu za ranljive skupine – pomembno pa je, da vedno znova razmislimo, kako se komu približati, kje, kako pripraviti srečanje. Spomnim se svoje kolegice iz Maribora, dr. Sabine Fras Popovič, ki je ob svojem proaktivnem delovanju zlezla tudi na avtobus mladih hokejistov in mulcem brala na poti, predstavljala knjige ipd. Časi, v katerih smo se znašli, terjajo od nas veliko tovrstne iznajdljivosti tudi pri ostali populaciji.

Projekt Srečava se v knjižnici

Projekt Srečava se v knjižnici je zaživel pred kratkim, vsebinski del zanj sem pisala pred dvema letoma, zanj smo prejeli skoraj 100.000 evrov. Naj vas vsaj to spodbudi k pisanju projektov, saj je s sredstvi in novimi sodelavci toliko lažje pripravljati dogodke. Osnovna ideja projekta je delo z mladimi, z ženskami, z ranljivimi skupinami, s poudarkom na tem, da mlade izobrazimo tako, da bodo lahko sami izvajali literarne večere, glasbeno-recitacijske večere in otvoritve likovnih in fotografskih razstav, seveda pa tudi, da jih privabimo v knjižnico. Kadarkoli smo namreč škarje in platno dali v roke njim, smo pridobili nove prijatelje, obiskovalce knjižnice, razplamteli ogenj in navdušenje. Prvo tako srečanje z Boštjanom Videmškom ob predstavitvi knjige Plan B je že za nami, mladi so se hrabro odzvali in pomagali, že naslednji dan pa samoiniciativno ustanovili akcijsko skupino za ekologijo.

Srečanje z mladimi novinarji

Srečanje z mladimi novinarji je nastalo po ideji, ki sem jo predstavila na ZKO Grosuplje pred 25 leti, in sicer da mladi v enem dnevu dobijo izkušnjo novinarja na terenu, redakcijskega dela in izida časopisa. Prvo leto nam je uspelo izpeljati vse, a smo tudi ugotovili, da je težje, kot smo mislili. Zato smo se naslednje leto povezali z lokalnim časopisom, kjer je izšla priloga s članki mladih oziroma kar časopis v časopisu. Nekaj let smo to pripravljali skupaj, kasneje pa je izvedbo v celoti prevzel JSKD, izvajanje smo prenesli tudi v Ivančno Gorico. Ta projekt se še vedno izvaja na enak način. S pravim novinarjem se srečamo v knjižnici, kjer on najprej izpelje izobraževanje, potem pa si mladi razdelijo tematiko, ki jo nato raziskujejo en teden. Skupno ustvarjeno delo še vedno tudi izide kot priloga lokalnega časopisa. Tako sodelujoči ponotranjijo proces ustvarjanja, prav to idejo pa lahko uporabimo tudi pri literarnih časopisih. Izposlujte si košček prostora v lokalnih časopisih.

Likovne in fotografske razstave

Likovne in fotografske razstave smo v dveh sezonah namenoma prepustili izključno mladim. Izkazalo se je, da je to odlična podlaga za pridobivanje novih zagovornikov knjižnice. Mladim smo prepustili organizacijo, postavitev, vabila, pri kulturnem programu smo jim pomagali s knjigami, celo pogostitev se je vedno »kar zgodila«. Pomagale so babice in tako smo za nameček dobili še medgeneracijsko dogajanje. Ob otvoritvi je knjižnica pristopila tako, da je priskrbela recenzorja, hkrati smo vpisali prisotne (kdor je želel), lahko so podpisali izjavo, da jih lahko obveščamo o nadaljnjih dogodkih, ali pa smo razdelili naše promocijsko gradivo. Na razstavo so mladi umetniki še ves mesec ali dva vodili prijatelje, družinske člane. Spet bomo obnovili novo dvoletje razstav prek projekta Srečava se v knjižnici. Saj vemo, ko prvič prestopiš prag knjižničnih vrat …

Ure pravljic

Ure pravljic smo izvajali na več načinov. Ko sem začela z delom, smo knjigo enostavno odprli in otrokom brali ter se z njimi pogovarjali ob ilustracijah. S časom smo začeli opažati, kako starši na tako branje otrok niso več želeli vodili, saj so to lahko sami počeli doma. Treba je bilo vsakič pripovedovati iz glave. Sedaj je oblika z branjem oživljena skozi nacionalno akcijo Beremo skupaj, mi pa smo mentorje, učitelje, vzgojitelje toliko ozavestili, da vsak dan v tem času berejo vsaj pet minut vsako tretjo šolsko uro ali pred spanjem v vrtcu. Razviti smo morali »male pravljične predstave«, odločili smo se za eno na mesec, saj smo menili, da naj se vsi za ta dogodek oblečejo skorajda praznično, dajo »gor kravate«. Tega seveda nismo zahtevali, smo pa ustvarili tako vzdušje. S hrupom ali klepetanjem staršev nismo imeli težav. Na splošno menimo, da posedanje po tleh in zviranje nimata nobene povezave s kulturo.

Ura pravljic s karikaturistom

Ura pravljic s karikaturistom se izpelje v paru s karikaturistom. Pravljičarka pripoveduje, risar pa načeloma dopolnjuje risbe, ki si jih je predhodno pripravil. Imeli smo tudi hitrega karikaturista, ki je zmogel risati sproti. To je izredno priljubljen način, predvsem za »pobe«, ki jih je kdaj težje pritegniti.

Ura pravljic s Palčkom Bralčkom

Ura pravljic s Palčkom Bralčkom je bila zelo priljubljena oblika, ki jo je izvajala gledališko izredno nadarjena sodelavka Anita. Oblekli smo jo v značilna oblačila, saj si pri delu pomagamo z drobno slikanico, ki sem jo spisala v ta namen. Palček Bralček živi v naših srcih od besed, zato ga moramo poganjati. Palček je zabaven lik, na začetku je poskrbel za red, spregovoril o bontonu. Naši otroci so vedno sedeli na stolih, kulturno, v tišini. Forma (kot so stoli, tišina, postavitev, ponavljanje ritualov) pomaga vsebini, ne pozabite! Pravljičarka je pravljice pripovedovala na pamet, igralsko. Izvajali smo jih enkrat na mesec. Ker se vse skupaj ni dogajalo prepogostokrat, so otroci prihajali raje, bolj posvečeno. Prihajalo je 30 do 40 otrok.

  • Ksenija Medved: Palček Bralček. Grosuplje: Mestna knjižnica, 2008.

Ure pravljic ob kamišibaju

Ure pravljic ob kamišibaju smo za svoj model knjižne vzgoje prevzeli že pred kakimi desetimi leti. Učili smo se na Youtubu, mož in brat sta naredila prvi prototip butaja (namiznega gledališča), sodelavka Maruša pa se je nad tem na izobraževanju nekaj let kasneje tako navdušila, da se je izmojstrila še v risanju prizorov. Z butajem navdušuje starše z mlajšimi otroki od 3. do 5. leta starosti. Čas izvajanja se prilagodi, otroci sedijo pri starših in na začetku gredo skozi knjižnično vzgojo in bonton (vzgajamo o vsem, od tišine do ploskanja), sledi kratka pravljica. Ure pripravljamo tudi za starejše otroke in odrasle. Na Jurčičevem pohodu jih izvedemo v Krjavljevi koči. Pripovedujemo klasične prigode Jurčičevih junakov v avtentičnem okolju. Prilagojene so za pripovedovanje in sodelavki jih izmenjaje povesta do tridesetkrat v enem dnevu.

Slovensko-angleška ura pravljic

Slovensko-angleška ura pravljic poteka tako, da pravljico najprej preberemo v slovenščini, nato pa še v angleščini. Izbiramo kratke pravljice. Določeno imamo tematiko, denimo oblačila, in nato oblačimo Trnuljčico ali kogarkoli že, naša pravljičarka Anja pripravi didaktične vaje, za domov pa še polo za zabavno reševanje nalog. Ob vpisu povemo, da ne gre za jezikovni tečaj.

Pravljica na daljavo

Pravljico na daljavo, pri kateri pošljemo povezavo po sms-u ali e-pošti, smo prvič posneli v času spomladanske karantene med epidemijo koronavirusa. Ker moramo paziti na avtorske pravice, smo posneli le ljudske ali predelane pripovedi in jih objavili na YouTubu. Povezavo smo poslali prijavljenim na uro pravljic. Opazili smo, koliko večji doseg imajo, štiri pravljice so imele kar prek 1000 ogledov, kar se na klasični uri pravljic seveda ne dogaja. Ure pravljic s kamišibajem smo posneli, na YouTubu so še vedno so dostopne na kanalu Maruše Pušnik. V drugem valu smo se odločili, da naredimo zbirko posnetih pravljic v smislu skupnega branja in jih ponudimo vsem zainteresiranim, ki pošljejo na našo številko geslo ZA PRAVLJICO in njihov kontakt. Tako se izognemo javnemu predvajanju, saj jih starši naročijo za rojstni dan kot presenečenje za otroka ipd. Prijavljeni na uro pravljic čakajo novo pravljico na prvi torek.

Celoletni projekt Zeleni bralec ali sprejem med bralce

Celoletni projekt Zeleni bralec ali sprejem med bralce je pričela izvajati kolegica Tanja iz Grosupljega, sodelavka Petra pa je predlagala, da bi ga pripravljali tudi pri nas. Dodala sem nekaj vsebinske podlage, učne liste, maskoto in pomagala pri razpisih, prek katerih smo vabili goste, sicer pa ga sedaj nadalje razvija in s kolegico izvaja skozi vse leto. Naj omenim, da ima s tem projektom kar nekaj dela, opozarjam na obsežnost, vendar hkrati dodajam, da se izplača, ker s tem projektom udejanjimo neko nujno zadevo, ki je drugi projekti ne zajamejo, in sicer ozavestimo proces dogajanja med branjem: kako ta spretnost raste, se razvija, kaj vse nam prinaša, da je branje lahko celo zabavno, na koncu pa vzbudi tudi ponos, ker že beremo sami. Več o projektu najdete v temle članku:

Igralne ure s poučno knjigo

Igralne ure s poučno knjigo smo izvajali po modelu Tilke Jamnik iz knjige Knjižna vzgoja: za otroke od predšolskega obdobja do 9. leta. Sama sem igralne ure res izpilila v svojih mlajših letih, ko sem šla po vseh predstavljenih modelih v tej knjigi, potem pa sem deset let izvajala in razvijala. Sodelavka Maruša se je prav tako preizkušala v tej obliki knjižne vzgoje in jo uspešno izvajala nekaj sezon. Vabim k branju knjige, saj je težko na hitro povzeti celotno zasnovo. Ta oblika je po mojem mnenju po krivici prezrta, sploh v šolskih okoljih kot oblika podajanja snovi.

S knjižnim nahrbtnikom po gozdu

S knjižnim nahrbtnikom po gozdu je oblika dela, primerna predvsem za družine ali počitniško dejavnost, ideja pa se je porodila v sodelovanju z lokalnimi gozdarji. Gozdar pripravi pohodno pot, knjižničarji pa literaturo o gozdovih, s pomočjo katere potem rešujemo kviz. Kviz je sestavljen iz petih do desetih vprašanj, ob bukvi denimo gozdar nekaj pove, postavi vprašanje, najdemo odgovor s pomočjo knjig in nadaljujemo pot. Vprašanja lahko rešujemo tudi na koncu. Rešitev je geslo na koncu, za pravilno rešen kviz dobimo malico na jasi, kjer razgrnemo odejice: kaj iz trgovine in kaj iz gozda.

Druženja z igralnimi knjigami

Druženja z igralnimi knjigami sem izvajala v svojih mlajših letih, ko smo še imeli dovolj sredstev, da smo na mednarodnih sejmih odkupovali najbolj »odbite« in čudovite igralne knjige za vzbujanje otrokove domišljije. Predvsem smo pokupili, kar se je dalo, v knjigarni Konzorcij iz opusa Bologna po Bologni. To so bili po višini metrski leporeli, vili so se od ene strani na drugo stran sobe, ob katerih so posebej zaživele posebej kupljene figurice (za leporelo kmetija, kavboji in indijanci ipd.). Tu so bile piskajoče, skakajoče knjige, odkrivanke, zakrivanke, ugankarice, knjige izrezljanke, Miška, ki je prek papirnih figuric vsakič drugače zaživela z gručami otrok, tipanke za božanje, odkrivanje, celo vohanje, slikanice brez besedila. Imeli smo posebno zbirko, vendar teh knjig nismo izposojali, smo pa povabili starše z otroki na določene ure k igranju z njimi. Torej zelo enostavna, a učinkovita oblika dela. Trenutno so te knjige za izposojo in kazanje ter igro na srečanjih z otroki v šolah in vrtcih.

Model ure knjižne in knjižnične vzgoje po šolah in vrtcih

Model ure knjižne in knjižnične vzgoje po šolah in vrtcih oziroma njihovih skupin pri nas poteka po strukturirano premišljenem modelu, ki vključuje vse osnovne elemente, ki jih želimo prenesti na otroke in mladino v šolskem letu ali nasploh, vse v eni šolski uri. V študijskem obdobju smo pri predmetu psihologija pri prof. dr. Picigi morali izdelati model, v katerem smo zajeli uro, ki jo želimo izvesti, vse skupaj smo posneli, sledilo je skupno ocenjevanje v razredu. Dr. Piciga je takrat želela zadevo vključiti v učni program. Žal posnetek posedujem samo jaz (tako bo zaradi moje takratne frizure tudi ostalo), v vseh teh letih pa smo uro izvajali na tisočkrat, sama kar 25 let, potem pa so to prevzele nove knjižničarke, ki so uro še izboljšale. Način izvajanja še vedno deluje. Še vedno obstaja članek in transkript omenjene ure. Izšel je v publikaciji Predšolska Bralna značka leta 1998, po tem sem o njej še nekajkrat predavala mentorjem in kolikor vem, še vedno obstaja tudi v nekaterih drugih knjižnicah. Služi nam tudi za uvodno uro. Svetujem vam, da jo preizkusite.

  • Predšolska bralna značka. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, 1998.

Socialne igre s knjigo

Socialne igre s knjigo sem kar nekaj let snovala s hčerko, ki je magistra socialne pedagogike. Bile so skoraj paradna disciplina dogajanja, še posebej smo z njimi nagovorili tudi fante. Opisane so v samostojnih člankih s teorijo in petimi praktičnimi primeri:

Bralna vzgoja za starše

Bralno vzgojo za starše sem pričela uvajati vzporedno z modelom za otroke. Prva leta še v Grosupljem in delček tudi v Ivančni Gorici (preden sem dobila sodelavke) sem prevozila vsak hribček, kjer je stala kaka šola, s sabo pa vozila poln kovček ali dva knjig, ki sem jih kazala staršem. Zakaj je ta Rdeča kapica kič? In zakaj ne smemo pozabiti na branje pesmi, ugank, izštevank, poučnih knjig itd., kakšna je priredba? Doživela sem veliko lepega in zanimivega, starši se v tistem času še niso srečevali s pomanjkanjem časa, sedeli smo v kakem razredu bogu za hrbtom še dolgo v noč in se pomenkovali, kasneje pa smo uro vedno bolj krčili. Sedaj jih sodelavka Petra za nekaj minut obišče na roditeljskem sestanku v prvem razredu z zloženko, ki smo jo pripravili iz osnovne priprave na srečanja s starši, o izvirni uri pišem na tejle zgibanki, ki prav tako vsebuje transkibirano uro.

Z igro do branja

Z igro do branja je model, ki ga je v celoti izvajala Viljenka Jalovec, omenjam pa ga zato, ker se je skozi leta pokazalo, da potrebujemo tudi alternativne oblike bralnega opismenjevanja, ki je temelj za dojemanje vsebin. Prav tako smo se priključili akciji Beremo s tačkami, kjer otroci berejo terapevtskemu paru s kužkom. Nagovorili smo dislektike prek društva in starše otrok s težavami pri branju, otroci se radi vračajo. Letos imamo v načrtu izdelati lutko Palčka Bralčka, ki ji lahko bereš. Razdelili jo bomo 500 otrokom. Podobno bo pri akciji Beremo s tačkami, le da bo ta lutka dostopnejša.

Družinsko sestavljanje lego zgodb

Družinsko sestavljanje lego zgodb je naš način kombiniranja ustvarjalnosti ob kockah in zgodbah. Vse skupaj izpeljemo kot simpatično akcijo. Vsako leto v zimskem času razpišemo nagradno družinsko sestavljanje zgodb iz lego kock. Na temo poljubne ali izmišljene pravljice nam starši z otroki pošljejo fotografije in filmčke, pred prazniki pa razglasimo zmagovalca. Nagrada je sodelovanje na uri pravljic, kjer pa prvim trem podelimo tudi lego paket, ki nam ga prispeva lokalna papirnica. Poceni in zabavno. Nekaj povezav na filmčke oz. zgodbice:

Počitniške delavnice

Med poletnimi počitnicami osnovnošolci preživijo v naši družbi zanimiv in zabaven teden. Pri tem uporabljamo marsikatero zgoraj opisano dejavnost, najčešče uro pravljic, besedne igre, socialne igre ob knjigi, z gozdarjem po gozdu ipd. Ustvarjalnice izvajamo redko, bolj obstransko, čas raje vložimo v besedno oziroma bralno usmerjene igre.

Bralni srečelov

Bralni srečelov je priljubljena oblika akcije po knjižnicah, pri kateri v paket zložimo knjige, obiskovalci pa svojega izžrebajo. Pri tem si lahko (in tudi si) privoščimo »podtaknjence«, kakovostnejše knjige, knjige, ki po nemarnem nimajo pozornosti ipd. Ta in mnoge druge, sedaj tudi spletne oblike iger na srečo in nagradnih iger naj bodo podpora siceršnjim oblikam knjižnega izobraževanja.

Zaključek

Ivančna Gorica je med prvimi postala Branju prijazna občina, naš župan je promotor branja, pomaga nam celotna občinska uprava, skupaj snujemo novo knjižnico, sadov in učinkov načrtnega delovanja je veliko. Hvaležni smo, da je tako, da je naša občina občina bralcev. Vsi skupaj stremimo k državi bralcev. Kot vemo iz raziskav, je država bralcev mirnejša, bogatejša, strpnejša, celo bolj zdrava. Predvsem bi želela še enkrat poudariti, kako pomembno je delo pri pridobivanju in iskanju ter nagovarjanju ciljnih skupin. Marsikaj lahko organiziramo, toda če obiska dejavnosti ni, je naš trud zaman, saj ni učinka, če ni novih obiskovalcev. Zato so novi knjižničarski standardi usmerjeni v merjenje učinkov in razmišljanje, kako koga doseči, in zato tukaj knjižničarji pravzaprav tudi smo. Da pridobivamo in ohranjamo bralce. O knjižnični vzgoji pa naslednjič.

Za dodatna pojasnila, pomoč sem vam vedno voljo na e-naslovu ksenija.medved{afna}gmail.com.

Foto: Racool_studio (Freepik.com)

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi uporaben …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi uporaben.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi po vašem mnenju prispevek izboljšali?