Na YouTubu (oz. na spodnji povezavi) si lahko ogledate moj krajši ABC-filmček o tem, kako ustanoviti in voditi bralni klub. Ko je prvi korak storjen, se pravo delo šele prične. Vsak izkušeni vodja se sreča z vprašanji, kot so: kako vzdrževati zanimanje, kako motivirati za branje zahtevnih knjig, kdo so moji »učenci«, kako stopnjevati težavnostno oz. kakovostno stopnjo oziroma kako jo dozirati, po drugi strani pa, kako se pogovarjati o tabu temah, ne da bi koga užalili, da pa bi vendarle hkrati širili meje osebnih prepričanj s pomočjo knjig.
Struktura in razvoj bralnega kluba
Sama vodim bralni klub osmo leto. Gre za klub, v katerem je starostna struktura od 40 do 70 let, polovica članic je delovno še aktivna, druga polovica pa so seniorke. Struktura je zanimivejša, ko pogledamo pobliže. Gre večinoma za aktivne, upokojene, visoko izobražene gospe in enega gospoda. Aktivne so v različnih krožkih, upokojenskem udejstvovanju, medgeneracijskih krogih. Zaposlene članice so prav tako pomembno vključene v lokalno skupnost, načeloma so vse višje ali visoko izobražene, najmanj pa razgledane. Mlajše članice smo sčasoma preusmerile v bazo za nastanek bralnega kluba mlajših. V obeh bralnih klubih se srečanj udeležuje najmanj dvanajst udeleženk, občasno se pri obeh priključita moška, vseh skupaj je torej 24 aktivnih in 6 občasnih. Pri mlajših so udeležene dijakinje in študentke, nivo načitanosti pa se bistveno ne razlikuje.
Kaj kmalu se je pokazalo, da smo poleg tega, da smo pridobili članice, dobili tudi apostolke branja, influencerke, vplivnice, ki se v skupnosti udeležujejo različnih medgeneracijskih bralnih akcij, dve sta ustanovili lastni bralni klub, vodijo bralne značke, pripovedujejo pravljice po šolah, so zagovornice knjižnice v občinskem prostoru in v županstvu, pomagajo nam pri prireditvah, pisanju člankov, srečanjih s šolsko mladino v pogovorih o knjigah in vsem mogočem z vsemi svojimi talenti.
Radikalni entuziazem
Govorim vam o že tem, kakšen je rezultat večletnega angažiranja pri vodenju bralnega kluba, čeprav smo začeli sramežljivo s petimi članicami. Za osnovno izhodišče moramo imeti, da nam delo nikoli ne postane rutina. Mentor lahko vedno zaniha s svojimi čustvi, voljo, a naj ne obupa. Mentor mora biti radikalni entuziast, še posebej v teh časih.
V času korone smo srečanja izvajali po običajnem razporedu na daljavo. Seniorke sem poklicala vsako zase, skupaj smo naložile konferenčno sobo – jo testirale, se ob tem zabavale, klepetale, a ko je prišel dan za bralni klub, smo delale resno. V osmih letih nismo nikoli prestavljale naše ure ali odpovedovale srečanj, razen ko zaradi žledu ni bilo mogoče iti na cesto.
Kaj beremo in zakaj beremo
Kot rečeno, delamo resno. V začetku smo slišale tudi kake opazke, še posebej nas je podžgala tista od visoko cenjenega gospoda v lokalni skupnosti, da »se to tam ene babe dobivajo in berejo šund«. To je bilo seveda daleč od resnice in spisala sem mu seznam knjig, ki smo jih tisto leto prebrale, nakar se je name obrnil z: »No, no, kolegica …«. (Toliko o stanovski podpori in sodelovanju.)
Že na začetku sem s članicami in tudi pozneje z vsako novo članico imela pogovor o tem, kakšno predstavo imamo vsi skupaj o bralnem klubu, kaj pričakujejo, in povedale smo si, da bomo sledile knjižnim novostim, klasiki, zvrstem, kakovosti, se odzvale na kako stisko med članicami ali nasploh, med dopusti pa se odklopile s kakim trivialnim branjem.
In tako je tudi bilo. Vsako leto smo dodajale plin, brale čedalje zahtevnejšo literaturo. Udeleževale smo se predavanj na določeno temo, hodile na ekskurzije po rojstnih hišah pisateljev, se srečevale s pisatelji in prevajalci, skupaj šle tudi na knjižni sejem, spremljale pisce na tem področju, povabile medse založnike. (Posebej nas je navdušil Samo Rugelj, kasneje tudi s knjigo Krčenje.)
Načitanost ni tako samoumevna, kot se utegne zdeti na prvi pogled. Poznamo bralce, ki v knjižnici iščejo zgolj trivialno tolažbo. S tem ni nič narobe, vendarle sem med tistimi, ki smo mnenja, da bi knjižnice morale bolj delati na kakovosti kot na količini in vzgajati bralce tako, da lahko rastejo kot bralci in kot ljudje. Isto opažamo pri šolskih in drugih vzgojnih delavcih, načitanost je dokaj redka dobrina, problematika pa zasluži širšo razpravo.
Razlikovanje med kakovostno in trivialno literaturo
Peto leto delovanja nam je uspelo sodelovati pri evropskih projektih Odmevi resničnosti (2015–2017) in Migracije v resničnosti (2019–2021), ki ju je vodilo KUD Police Dubove, in tako smo prišle do brezplačnih dodatnih bralnih srečanj s pisatelji in dr. Iztokom Osojnikom, ki je bralni klub pomembno obogatil z moderiranjem in literarno teorijo oz. kritiko. Na ta srečanja so članice hodile izven rednih bralnih klubov.
S pomočjo literarne kritike smo pričele ločevati med kakovostno (umetniško) in trivialno literaturo. Za prvo je bistvena lastnost »literarnost«, ki se mdr. kaže v neobičajni perspektivi, v aktualnosti v različnih časih in prostorih, v večpomenskosti, umetniška literatura je nestereotipna, ima poetično funkcijo, bralcu omogoča, da se empatično vživi v mnogovrstne vidike literarnega besedila … Tovrstno književnost ponavadi hitro prepoznamo tudi po likovni zasnovi naslovnice, ki je običajno bolj abstraktna kot tista pri trivialni literaturi.
Pri trivialni literaturi je trivialnost vrhovno načelo, ki se kaže mdr. v enopomenskosti besedila, ki vsebuje stereotipe, prikazuje poenostavljeno realnost in cilja na nezahtevnega bralca, literarna empatija je omejena na poistovetenje z liki, zgodba je predvidljiva, jezik pa shematičen in bolj kot ne siromašen. Tovrstna literatura ima nizke založniške standarde in jo načeloma najdemo na prodajnih lestvicah … (Osebni zapiski po A. Haralamov.)
Pomen načitanosti
Mnogi članki in dogodki spregovorijo o tematiki. Menim, da mora mentor slediti vsemu, kar se na tem področju reče, napiše, da je torej mentor prvi, ki je načitan. Kot bi morali biti načitani tudi vsi pedagoški delavci in najmanj izobraženci. Poleg tega bi rada rekla še nekaj, in sicer da starejših članov ne smemo podcenjevati! Večkrat slišim kako pokroviteljsko besedo ali celo starizem, češ da se gospe na bralnih klubih malo podružijo, malodane kvačkajo.
Sama imam po osmih letih diametralno nasprotno izkušnjo – s starejšimi beremo besedne umetnike, kot so Radka Denemarková, J. G. Ballard ali Jerzy Franczak, in od naših pisateljev »kresnike«, kot je denimo Tratnikova s knjigo Norhavs na vrhu hriba. Pri tematiki obravnavamo zlorabe, prebežniško, gejevsko problematiko, razne odvisnosti, soodvisnosti, patologijo, psihopatologijo, smrt, ločitev itd.
Ko članice bralnega kluba izkušajo vsa ta čustva, osvajajo znanja, razvijajo literarno empatijo, same povedo, da so v predlaganem čtivu našle nekaj, česar sicer ne bi doživele ali da bi do smrti razmišljale enako. Namesto s tresočimi delam z vedno močnejšimi, »vražjimi babnicami«. Enako doživljam z mladimi. Nič slabega ne o prvih ne o drugih. To so ljudje, bralci, ki kasneje premikajo širšo družbo.
Bistvo bralnega kluba je pogovor
Verjetno ni potrebno, a za vsak primer naj omenim še naše pogovore o načinih branja. Članice vedno opremim z nekaj podatki o tem, kaj bodo brale, pošiljam jim pisma med prvim in drugim srečanjem in omenim tudi, kako naj se knjige lotijo, kdaj jo je pisatelj pisal, v kakšnih okoliščinah, namignem, kaj naj kot bralke postanejo: zasledovalke, opazovalke, sočutne gospe ali sestavljavke fragmentov, lovilke smisla, včasih le padalke, ki jih premetava po zraku. Sicer pa si vloge izberejo same, kar se najlepše pokaže na koncu, ko šele skupaj sestavimo kritični pogled, ki ni samo »všeč mi je« ali »ni mi všeč«.
Nekajkrat smo vse skupaj doživele krizo, ker je bilo z moje strani preveč pričakovanj ali pa so kako članico obremenjevale lastne stiske. Naučila sem se, kako bralke začutiti, razumeti, kdaj si želijo kaj lažjega, zato takrat preberemo kako humorno knjigo ali kak ljubič. To je povsem normalno. Ponovno jih vprašam, ali želijo vztrajati na začrtani poti. Ponudila sem tudi že sezono ljubičev, a so jo odklonile.
Struktura pogovora in rituali
Red oz. struktura pogovora o knjigi je še ena stvar, ki bi jo želela izpostaviti. Zelo pomembno je dobro vzdušje, piškotki, čaj, kava, rožice ipd., a še pomembnejša je stalna struktura in vsebina. Moderator mora biti pripravljen in načitan. Pove naj kaj o avtorju knjige, o zadnjih dogajanjih s knjigo po svetu, pogovor pa naj vodi tako, da bo iz članic dobil največ in najboljše. Včasih pazim, s kom bom začela pogovor, s kom nadaljevala, postavljam vprašanja, ki dopolnjujejo, kar je že povedano, tako da se na koncu sestavi nekakšna slika.
Moderatorji bralnih klubov, združite se!
Lahko bi še naštevala, a najpomembneje je, da se mentorji povezujemo, da drug do drugega ne gojimo ljubosumja, da ustanovitve novih klubov spodbujamo, se ne zapiramo v svoje vrtičke, izmenjujemo mnenja, tako kot ga bomo v novem ciklusu webinarjev za moderatorje bralnih klubov in v okviru Zavezništva za dvig bralne kulture s stranjo Dobreknjige.si, ki popisuje bralne klube in skupnost nagovarja s strokovnimi vsebinami.
Veselim se vseh vaših akcijskih pristopov, obveščanja, pridobivanja novih mentorjev, radikalnega entuziazma in vzgoje dobrih bralcev.
Roko na srce, bralni klubi so srce vsake knjižnice, šole, lahko tudi društva, cerkve ali katerekoli skupnosti, ki želi posameznika opolnomočiti. Država bralcev je glede na raziskave namreč mirna, zdrava in sočutna država.
Foto: Bralni klub Krajnska čbelica v Knjižnici Ivančna Gorica (Mestna knjižnica Grosuplje)
Dipl. bibliotekarka specialistka in učiteljica slovenskega jezika. Že 35 let dela v knjižničarstvu, poleg tega ima 10 let novinarskih in uredniških izkušenj. Zadnjih 25 let je bila vodja knjižnice v Ivančni Gorici, v okviru katere je v krajevnem in vseslovenskem merilu organizirala številne knjižničarske, knjižnične, literarne in kulturne dogodke (mdr. idejna pobudnica Jurčičevega leta, vodja projekta za mlade Srečava se v knjižnici). Za svoje delo je prejela dve občinski nagradi. Je članica Zavezništva za dvig ravni bralne kulture in kulture pogovora. Vodi več bralnih klubov, po vsej Sloveniji predava o modelih knjižne in knjižnične vzgoje in o pasteh digitalnih zaslonov ter izvaja delavnice za ustanavljanje bralnih klubov. Knjižna priporočila objavlja na portalu Dobreknjige.si. Piše tudi didaktično-literarne slikanice za otroke. Več »