Knjižna, knjižnična in bralna vzgoja v času korone – za hrano duha

Čas branja: 8 min.

V času korone smo v knjižnicah morali prilagoditi izvajanje knjižne, knjižnične in bralne vzgoje omejenim pogojem. Življenje gre namreč vedno naprej.

Tudi v vojnem času se je nekako šolalo, normalno živelo, kakor se je dalo. Spomnimo se, brali in poslušali smo o gledaliških igrah na frontah, o branju poezije, pisanju in petju … Spomnimo se tudi Ane Frank, ki je celo v času skrivanja pred nacisti še zapisala: »Končno sem spoznala, da moram narediti šolske domače naloge, da ne bom nevedna …« Menila je, da so nadaljevanje normalnega življenja, pridobivanje znanja in skrb za rast pomembni najmanj za dušo v primeru smrti. Izkazalo se je, da ni mogla biti bližje resnici, saj po smrti razsvetljuje pot s svojimi dognanji generaciji za generacijo.

Od zakonsko predpisanega dela do lastne iniciative

V večini knjižnic, vključno z našo, smo se odločili, da tudi v času pandemije nadaljujemo tudi vsebinsko, izobraževalno-kulturno, sicer zakonsko predpisano delo, od katerega so organsko odvisni npr. splošno branje, izposoja, kakovost družbe. To pomeni: »Če so knjižničarjem jasni zakonski okviri, novi standardi in poslanstvo, morajo aktivno izvajati knjižno, knjižnično, bralno vzgojo in kulturne prireditve v vseh pogojih.«

Novica, da je bil odobren naš projekt »Srečava se v knjižnici« in potem še razglašeno vseslovensko Jurčičevo leto (na našo pobudo ga je občinska uprava predlagala vladi), je prišlo v srcu korone. Korona je naša dolgoletna prizadevanja in redne dejavnosti postavila v novo luč. Leta 2019, ko smo projekt pisali, smo vse te dejavnosti namreč postavljali na višji nivo vsebinsko, da bi se finančno izboljšali, preko projekta pridobili novo zaposlitev in hkrati proaktivno vključili v izvajanje projekta večji del javnosti. Projekt je namreč predvideval, da izvedemo literarne, glasbeno-recitacijske večere in razstave tako, da prej izobrazimo mlade in druge ranljive skupine in jih vključujemo v dejavnosti v smislu, da so po dveh letih sposobni samostojno organizirati in moderirati dogodke. V teku let smo namreč opažali, da še posebej mladi raje pristopijo, kadar so vključeni v proces izvedbe, kot da so samo gledalci, ki smo jim nekaj pripravili.

Delo v času pandemije

Okvir novih razmer je od nas zahteval veliko prilagajanja in iskanja novih načinov izvajanja knjižne, knjižnične in bralne vzgoje ter kulturnih dogodkov. Že v času prvega vala epidemije pa smo se odločili, da naj bo stik z ljudmi in resničnimi potrebami pred tehnološkimi rešitvami, opisno bi temu rekli, da smo se odločili biti osebni in da naj bo tehnologija samo pripomoček za sicer osebna srečevanja. Pod drugo pa smo se odločili da na »nas« (torej na naše storitve in branje) skupnosti ne bomo dovolili pozabiti.

Seveda smo sklenili dosledno upoštevati vse omejitve, se držati priporočil in izposojo organizirati tako, da prenos okužb praktično ni bil mogoč. Še danes, v času tretjega vala, ko opisujem našo pot, je temu tako. Enako velja pri izvajanju dejavnosti in dogodkov.

Ne bi posebej opisovala, kako smo s sodelavci, še posebej z na novo zaposleno sodelavko, preko poskušanja in napak prihajali do najboljših rešitev, bi pa opisala, kako je vse skupaj videti ta trenutek. Upamo seveda na velikodušno izmenjavo izkušenj z drugimi knjižnicami, saj si nismo konkurenca, ampak strokovni sodelavci v najširšem pomenu.

Kar nekaj modelov knjižne, knjižnične in bralne vzgoje v neepidemičnih časih sem predstavila v članku Oblike knjižne in književne vzgoje.

Projekt »Srečava se v knjižnici«

V tem trenutku modele knjižne, knjižnične in bralne vzgoje izvajamo predvsem preko projekta »Srečava se v knjižnici«, pri katerem smo težišče pri pripravi dogodkov (literarnih, glasbeno-recitacijskih večerov in razstav) prenesli v proces priprave dogodka. Dogodke smo se odločili posneti v sodelovanju z lokalno televizijo, vsak dogodek je zavoljo prisotnosti kamer avtomatsko dobil nekakšno dovoljenje za druženje in sodelovanje.

Ko govorimo, da je sedaj težišče na strani priprave dogodkov, pa govorimo o tem, da smo pridobili dijake iz srednje šole in študente iz študentskega kluba, jih kar 30 izobrazili za moderiranje in pisanje scenarijev ter jih takoj začeli vključevati v proces organizacije, izdelave vabil in plakatov, obveščanje, izvedbo večera, moderiranje in tudi v to, da predstavljajo svoje knjige, likovne izdelke, sodelujejo pri pripravi in izvedbi kulturnega programa s petjem, branjem odlomkov, recitacijo ipd.

Časovno se vključujejo v različnih fazah in v varnih pogojih tudi med srečevanjem v knjižnici. Ko snemamo, po mehurčkih naročamo sodelujoče po minutah, urah. Prva pride scenografka, ki pripravi prizorišče. Drugi pride ozvočevalec, za njim vadimo z moderatorji in tako dalje. Zaključimo celo s kako malo skupinico gledalcev, ki jih pripeljejo s sabo nastopajoči, vse v okviru dovoljenega. Snemali smo tudi že na prostem. V naslednji fazi bomo mlade povabili k vpisu v knjižnico.

Svojo uspešnost pa že ta trenutek lahko merimo z velikim številom mladih, vpisanih v našo knjižnico. To pa je seveda mogoče že naša prihodnost. Če prej ne, se taka mladina zopet spomni na knjižnico, ko ima svoje otroke.

Mladi, ki sami poskrbijo za občinstvo

Ko se mladi tako vključijo, sami poskrbijo tudi za občinstvo. Na vabilu so sedaj datumi ogleda po programu lokalne televizije, vabila delimo za izposojevalnim pultom, spletna vabila izdelujejo in delijo mladi po svojih kanalih, kasneje pa jih delijo iz arhivov na šolskih in klubskih straneh, na privatnih profilih, posnetke pa seveda objavimo tudi na knjižničnih straneh. Podatka o tem, koliko gledalcev si pogleda prireditev v času predvajanja, nimamo, vemo pa, da je kasneje doseg objav na Facebooku preko 6000, število vseh ogledov okoli 400-krat.

Nekaj primerov:

Privabljanje z znanimi imeni

K ogledu privabljamo tudi s kakim zvenečim, uveljavljenim imenom. Boštjana Videmška smo gostili prvega, na srečanju, kjer smo še lahko izvajali večje prireditve z masko. Posnetek pogovora z Boštjanom Videmškom prilagam zato, da boste lahko primerjali, kakšna je razlika med začetkom naših prireditev in sedanjimi. Na začetku smo le postavili kamero in snemali, kar vsekakor ni primerno za TV-format. Vedno boljši smo v scenarijih in dramaturgiji. Učimo se. Ugotavljamo tudi, da je najprimernejša dolžina TV-dogodka 35 minut in raje manj kot več. Recitacijsko-glasbene prireditve načrtujemo za poletne mesece, v skrajnem primeru pred knjižnico za mimoidoče, če jih ne bo mogoče varno izvajati v prostorih.

Seznami prejemnikov e-obvestil

Nismo zagovorniki mailinglist, saj se potem lahko preveč zanašamo na vedno isto ciljno skupino, jih pa imamo. Pridejo prav, kadar želimo mrežiti naprej. Za predstavitev knjige Popolna ljubezen smo nekaj »angažiranih stalnih strank« s podpisanimi GDPR obrazci prosili, da privabijo svoje prijatelje z naročilom, naj ti privabijo pa svoje prijatelje. Tako smo imeli že na prvem Zoom-pogovoru o odnosih na koncu 20 prisotnih.

Vse skupaj je teklo tehnično zelo šepajoče, a vsebinsko in izvedbeno je bil zadetek v polno. Videli smo, da je to, kako se osebno angažiramo okoli povabila, najpomembnejši del dogodka. Tisto, ko »počimo« vabilo na FB in čakamo na čudež udeležbe, pravzaprav nima posebnega smisla, razen če si Magnifico ali Nina Pušlar.

Na isti način smo se srečevali tudi s prevajalci in prevajalkami, tako smo dokončali evropski projekt preko založbe KUD Police Dubove, imenovan »Prevajalski pogled na knjigo«.

Spletna srečevanja bralnih klubov

Prav tako smo se lotili dela z bralnimi klubi. Že v prvem valu sem se odločila, da rešujemo, kar se rešiti da. Bralni klubi so poleg družine in vzgojno-izobraževalnih ustanov osnovna celica za pogovore o kakovostnih knjigah, za razvoj bralne kulture. Vodim tri bralne klube. V največji izziv mi je bilo, kako spraviti na splet dvanajst seniork. Ob tem sem imela srečo spoznavati, kako spletni bralni klub izvajajo pri založbi KUD Police Dubove in se odločila njihovo prakso aplicirati tudi pri nas.

Zopet je bil levji delež opravljen osebno, in sicer tako da sem uporabe spletne konferenčne sobe učila vsako gospo posebej. To sem storila kar preko telefona, potem sem z vsako vadila v spletni učilnici, imele smo testno javljanje, tako da je pravo potekalo skoraj brez težav. Tri se za sodelovanje niso odločile. Sem pa opazila, da se v bralnem klubu mladih soočamo s krizo, da jim pozornost zelo upada, kar je bilo razumljivo, saj je mamicam šolskih otrok ali študentom računalnik že tako postal del vsakdanjika. Razumela sem stisko in zato imamo bralni klub z njimi le v času, ko sprostijo ukrepe. Srečanja si naredimo na terasi knjižnice, zunaj, zato da se vidimo in dihamo brez mask.

Zavezništvo za dvig ravni bralne kulture

Preko Zavezništva za dvig ravni bralne kulture z družnimi močmi spodbujamo k ustanavljanju in izvajanju bralnih klubov tudi širše, menim, da srečevanja na webinarjih vsem mentorjem dajejo prepotrebno energijo, da vztrajamo tudi vnaprej.

Kamišibaj

Na Jurčičevo leto smo se pripravili tako, da so kolegice posnele paket Jurčičevih pripovedi ob kamišibaju, kar smo mentorjem po vseh šolah poslali preko Bralnih novic kot material za šolsko delo, je pa tudi širše dostopno in ga ponujamo kot Darilni paket. Prav tako smo pripravili razstavo, ki si jo lahko učenci iz šole blizu knjižnice pridejo pogledat v mehurčkih, na terasi za knjižnico pa smo pripravili kamišibaj predstavico in nekaj besed o Jurčiču. Za s sabo dobijo tudi zloženke o Jurčiču.

Vse to se da izvajati v varnih okvirih. Kolegica Maruša Pušnik je Jurčičeve pripovedke ob kamišibaju izvajala tudi na Jurčičevini na prostem za družinske obiske po prehojeni literarni poti. Za literarno pot smo poiskali pet značilnih odlomkov, ki jih berejo slovenski igralci. Posnetki so družinam in posameznikom, ki se odločijo prehoditi Jurčičevo pot, dostopni prek mobitelove NFC-kode.

Naj omenim, da se je zanimanje za Jurčičeve domače kraje v tem letu zelo povečalo, prav tako za našo knjižnico, tako da so obiski televizijskih in radijskih hiš postali zelo pogosti.

Predstavitve Jurčiča na televiziji

Vsak mesec imamo tudi 5-minutne predstavitve Jurčičevega lika in dela na lokalni televiziji, vse to in druge materiale, ki nastajajo Jurčičevem letu nalagamo v arhiv, za nadaljnjo uporabo in reciklažo, delimo mentorjem na šolah, novinarjem ipd. Kolega Roman Rozina objavlja zanimivosti o rojaku v lokalnem časopisu in vodi domoznansko bralno značko »Beremo domače«, ki se jo da izvajati tudi v času epidemije. Vse mentorje bralnih klubov spodbujamo, da v tem letu preberejo tudi eno Jurčičevo delo. Predlagamo klasiko, pripovedke ali pa kar 11. zvezek iz zbranih del, v katerem so zbrani njegovi članki in pisma, preko katerih spoznamo njegov pomen za Slovence.

Zeleni bralec po Zoomu

Zelo uspešna oblika dela na daljavo je tudi javljanje kolegice v razrede preko projekcije Zoom-prenosa na platno. Petra Volkar izvaja obliko dela »Zeleni bralec«. Z metodo spremljamo drugošolce vse leto, ko postajajo bralci – z oblikami knjižne, knjižnične in bralne vzgoje. V enem od kotičkov, iz katerih smo se javljali iz knjižnice, si je naredila studio s knjigami, ki jih je kazala otrokom, vabila k branju, v knjižnico in se pogovarjala z otroki, kot bi bila v razredu. Menim, da je ta oblika boljša kot posnetki, kjer taka interakcija ni možna. Na ta način lahko izvajate katerokoli obliko za šole, ki so naštete v mojem predhodnem članku. Le socialne igre so tačas prepuščene domačim mehurčkom.

Mentoriranje mentorjev o knjižni vzgoji

Mentoriranje mentorjev o knjižni vzgoji smo v letu 2019/20 vzpostavili zelo sistematično. Na vseh osnovnih šolah in vrtcih v občini so tisti, ki so si želeli biti seznanjeni z izobraževanji in obvestili v zvezi s knjižno in književno vzgojo, podpisali pristopno izjavo. Dobili smo mailinglisto 150 mentorjev in odprli e-poštni predal za pošiljanje z naslovom bralne.novice. To nam je v času korone prišlo zelo prav kot kanal za pošiljanje bralnih novic in pomoč v učnem procesu s posnetki, opozarjanjem na materiale zbirke podatkov, spletne izposoje, brezplačne dostope ipd. Sodelovali pa smo tudi s šolskimi knjižničarji, s katerimi smo v tem času izpeljali Noč knjige.

Ure pravljic po sms-ih

Naj omenim še ure pravljic. Te smo posneli in jih ravno tako pošiljali po sms-ih tistim, ki so se na pravljice prijavili v času pred korono, pa seveda tudi tistim, ki so pravljico naročili kasneje preko številke 031 707 978. Ko se nabere več pravljic, naredimo paket kratkih pravljic, ki jih lahko otroci pogledajo pred spanjem. Kmalu bodo na voljo pravljice iz leta 2020.

Pomen osebnega stika

Stik z ljudmi smo torej vzdrževali preko medijev, a osebno, tudi če so se čutili nagovorjene in ekskluzivne zgolj preko sms-a. Ta se jih je dotaknil drugače kot pa hladne objave vsem (in hkrati nikomur) na spletu. Potrudili smo se s pozitivnimi objavami na Facebooku, s promocijskimi izdelki, kot so bile majice in vrečke z napisi »Srečava se v knjižnici«, ki so bile v tem času pravo sporočilo tudi, ko smo se srečevali pred knjižnico. Čakamo še na 500 lutk Palčkov Bralčkov, ob katerih bo navodilo/zgodbica za uporabo. Palčkom Bralčkom bodo otroci brali, saj Bralčki to potrebujejo kot hrano.

Branje je prvi in zadnji odgovor na vse

Med pisanjem tega strokovno-poljudnega članka psiholog v oddaji z dnevnimi novicami razlaga, kako je normalno življenje potrebno za naše psihično zdravje. Govori o tem, kako je naš fokus ves čas na problematiki epidemije in nas zato dela bolne in premalo pozorne na tuje roke v naših žepih, na vode, naravo in radirko, ki briše naše možgane. Branje je prvi in zadnji odgovor na vse. Naredimo vse, da obstane.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek po vašem mnenju izboljšali?