Kadar pozivamo h kritičnemu mišljenju, ni to nič slabega. Težave nastanejo, ko besedo kritičen ali kritika napačno razumemo ali kar zlorabimo. O tem vprašanju smo delegati razpravljali v času konference KNOTS v Španiji, sicer pa je samo na Amazonu na to temo 10.000 knjig, lahko bi rekli, da gre za popularno temo, a dogajanja v družbi kažejo, da nam to ne pomaga prav dosti.
S kolegico Moniko Šuštaršič sva na KNOTS-u sodelovali z daljšo predstavitvijo delovanja na svojih področjih, med drugim tudi z omembo prispevka dr. Jerneja Piska, čigar tekst iz zbornika Kritično mišljenje v digitalni dobi sem po njegovem dovoljenju priredila za krajše iztočnice ob ilustracijah. Glede na to, kar se dogaja v družbi, mogoče ne bo odveč v različnih družbenih skupinah razmisliti ob slednjih trditvah in ilustracijah. Gotovo nagovarjam predvsem učitelje, starše …
Kritično mišljenje ni cilj vzgoje, ampak le eno od sredstev
Cilj (medijske in šolske) vzgoje je iskanje resnice in vzgoja značaja. Ko iščemo resnico, so poleg kritičnega mišljenja potrebna še druga sredstva, denimo učenje logike, izkušnje, znanje. Zgolj prošnja »Postani kritični mislec« ni dovolj.
Kritično mišljenje ni črno-belo
Digitalni svet je binaren kot »enka ali ničla«, »belo ali črno«, »za ali proti«, zato resnice ali neresnice v digitalnem okolju ne moreš najti. Moralna vprašanja, politika, religija se lahko vrednotijo le znotraj človeka z vprašanji: Kako jaz to gledam, razumem, slišim, interpretiram, kaj vpliva name, jaz sem »problem«, ki ga rešujem.
»Kontriranje« ni kritično mišljenje
Če sile uperimo v nasprotovanje, potem to ni ljubezen do resnice. Ljubezen do resnice mora biti pomembnejša kot ljubezen do dvoma. Primer iz filozofije: Sofistični mladeniči so uživali v takih besednih in miselnih igrah, vlekli so misel sem in tja ter resnico in bližnjega raztrgali kot psi. Primer iz našega vsakdanjika: »Modno« je trganje po forumih, nič ni sveto, ne zdravniki, ne učitelji, znanstveniki, kulturniki, niti dobitniki zlatih medalj, vse se da »raztrgati«.
Le kreativno mišljenje nas vodi do znanja
Samo kreativno mišljenje nas vodi v novi svet. Če bi bili veliki umi samo kritični, ne pa kreativni, bi bili še vedno v kameni dobi in »tolkli kamne«. Kreativno mišljenje ustvarja, kritika sama na sebi ni proaktivna.
Kritično mišljenje je ločeno od naših prepričanj
Dober primer podajata Gardner in Johnson (Pisk 2019): »Zamislite si, da bi študenti zaključili, da je Platon naredil napako v mišljenju, ker je uporabil žaljiv jezik, ko je govoril o sofistih. Poslušalec ne sme biti vezan na svoja prepričanja. Priti mora v ›glavo, čevlje pripovedovalca‹ in poskušati razumeti. (Z veliko rezervo in previdnostjo naj to razumejo empati. Dovolj je, da razumete, ni pa vam treba tega vzeti nase.) Kritično mišljenje nas mora pripeljati daleč onkraj racionalističnega preračunavanja osebnih koristi – do morale in znanja. (Zato lahko boli.) Pozor: Ločeno spoznanje, torej prepričanje ›Imam svojo glavo‹ ima v tradiciji vlogo ›hudičevega advokata, zvite kače‹.«
Kritično mišljenje ni individualistično, ampak je oblika dialoga
Čeprav je mišljenje dialog s svojo dušo, pa se tega lahko naučimo le v družbi.
Kritično mišljenje ni ideologija
S skokom v kritično mišljenje se moramo soočiti s fizično realnostjo. Fizična realnost ni tako idealistična kot virtualni svet ali ideologije, ampak se navadno čuti, tudi boli. V fizični realnosti so možnosti omejene.
Kritično mišljenje ni enako inteligenčni kvocient
Ni res, da samo visoko inteligentni lahko razmišljajo kritično. Mogoče pa ti nimajo empatije, sposobnosti branja (tudi med vrsticami), govorjenja, znanja in uporabe znanstvenih metod, razumevanja zgodovine, literature, pomembnih idej in konceptov, ustrezne delovne etike itd. Vse to namreč potrebuješ za kritično mišljenje.
Zaključek
Kritično pomeni, če povemo po domače, da zadevo analiziraš in o njej premišljaš, natančneje in bolj utemeljeno o tem pišeta Taja Kramberger in Braco Rotar, denimo v Misliti družbo, ki se ne misli ali Nevidne evidence: misliti idola tribus itd.
Pred kratkim se je v Slovanski knjižnici odvil strokovni posvet Slovanski fokus (14. 9. 2021) o zahodnoslovanskih književnostih, za katere smo ugotavljali, da so izrecno analitične. In če se opremo na Jurčičevo premiso »Vrnimo se torej nazaj k literaturi«, bi veljalo začeti prav s Čehi, Slovaki in Poljaki, saj ti vedo, za kaj gre, lahko nas rešijo. Sama predlagam knjige V temo, Temna ljubezen, Islandski triptih, Da capo, Nečloveška komedija, Jaz pa vprašam, kdo to tolče, Bratje Ramazovi, Invalidna sorojenca idr. (ki so izšle pri založbi KUD Police Dubove).
Foto: Nong V. (Unsplash)
Dipl. bibliotekarka specialistka in učiteljica slovenskega jezika. Že 35 let dela v knjižničarstvu, poleg tega ima 10 let novinarskih in uredniških izkušenj. Zadnjih 25 let je bila vodja knjižnice v Ivančni Gorici, v okviru katere je v krajevnem in vseslovenskem merilu organizirala številne knjižničarske, knjižnične, literarne in kulturne dogodke (mdr. idejna pobudnica Jurčičevega leta, vodja projekta za mlade Srečava se v knjižnici). Za svoje delo je prejela dve občinski nagradi. Je članica Zavezništva za dvig ravni bralne kulture in kulture pogovora. Vodi več bralnih klubov, po vsej Sloveniji predava o modelih knjižne in knjižnične vzgoje in o pasteh digitalnih zaslonov ter izvaja delavnice za ustanavljanje bralnih klubov. Knjižna priporočila objavlja na portalu Dobreknjige.si. Piše tudi didaktično-literarne slikanice za otroke. Več »