J. G. Ballard: Potopljeni svet

Čas branja: 6 min.

Odlomek romana britanskega pisatelja J. G. Ballarda Potopljeni svet v prevodu Petre Meterc.

 

2
Prihod legvanov

J. G. Ballard: Potopljeni svet, prev. Petra MetercOgromen kladivoglavi netopir je vreščeč kot pregnan škopnik zletel iz enega od ozkih rokavov v zalivu in zavil naravnost proti kuterju. Njegov sonar je bil zaradi labirinta ogromnih pajčevin, ki so ga čez rokav napletle kolonije orjaških pajkov volkcev, tako zbegan, da je le za čevelj zgrešil žičnato ponjavo nad Keransovo glavo, nato pa je odjadral vzdolž vrste potopljenih poslovnih stolpnic in vijugal med ogromnimi jadrastimi listi drevesnih praproti, ki so poganjale z njihovih streh. Ko je letel mimo enega od napuščev, je z njega nenadoma šavsnilo kamenoglavo bitje in netopirja iztrgalo iz zraka. Zaslišal se je kratek predirljiv cvilež in Kerans je ugledal le še zmečkana krila v primežu kuščarjevih čeljusti. Nato se je plazilec neopazno umaknil nazaj med listje.

Medtem ko so pluli po laguni, so jih z oken poslovnih stolpnic in veleblagovnic vso pot opazovali legvani s svojimi trdimi, rahlo trzajočimi glavami. Zaganjali so se v vodno brazdo kuterja in hlastali po mrčesu, pregnanem iz zračnih alg in trohnečih debel, nato pa splavali skozi okna in, drenjaje se drug čez drugega, lezli po stopniščih na svoje prejšnje razgledne točke. Brez plazilcev bi bile lagune z zalivi napol poplavljenih poslovnih zgradb v silni vročini nenavadno, sanjsko lepe, toda legvani in baziliski so prizemljevali domišljijo. Kot so namigovali sedeži v nekdanjih sejnih sobah, so mesto zavzeli plazilci. Znova so bili prevladujoča oblika življenja.

Ob pogledu na te starodavne, ravnodušne obraze je Kerans lahko razumel nenavadni strah, ki so ga vzbujali z oživljanjem arhaičnih spominov na strašljive džungle paleocena, kjer so plazilci propadli še pred vzponom sesalcev, in zaslutil neizprosno sovraštvo, ki ga ena živalska vrsta občuti do tiste, ki jo izpodrinja.

Ko se je zaliv končal, so pripluli v naslednjo laguno, širok krog temnozelene vode s premerom skoraj pol milje. Kanal proti prelivu na drugi strani je označevala proga iz rdečih plastičnih boj. Kuterjev ugrez je bil malo globlji od enega čevlja, in ko so se premikali po počasnem toku, je sonce za njimi pod kotom odpiralo preplavljene globine, tako da so videli jasne obrise pet- in šestnadstropnih zgradb, ki so se prikazovale kot velikanski duhovi, le tu pa tam je vzvalovano gladino prebila mahovinasta streha.

Šestdeset čevljev pod kuterjem se je med zgradbami raztezala ravna siva promenada, ostanek nekdanje prometnice, z nizom rjavečih grbastih lupin avtomobilov, ki so še vedno stali ob robniku. Veliko lagun v mestnem jedru je bilo obdanih z nedotaknjenimi obroči zgradb, zato je vanje proniknilo le malo mulja. Ker so bile brez rastlinja, z izjemo nekaj naplavljenih šopov morske trave sargasso, so bile ulice in trgovine skoraj povsem ohranjene, kot odsev v jezeru, ki je iz nekega razloga izgubil svoj izvirnik.

Večji del mesta je že zdavnaj izginil, prodiranje poplavnih voda so preživele samo z jeklom podprte zgradbe trgovskih in finančnih središč. Opečnate hiše in enonadstropne tovarne iz predmestij so pod drsečimi tokovi mulja docela poniknile. Na mestih, kjer se je mulj nakopičil nad gladino, so v vroče temnozeleno nebo pognali velikanski gozdovi in zadušili nekdanja pšenična polja zmernega podnebja Evrope in Severne Amerike. Neprehodni Mato Grossoji, včasih visoki tristo čevljev, so bili morasti svet tekmujočih organizmov, ki so se skokovito vračali v paleozojsko preteklost. Edini koridorji, po katerih se je še lahko gibala vojska Združenih narodov, so bili lagunski sistemi, ki so prekrili nekdanja mesta. Toda celo te je zdaj pogosto zamašil in nato preplavil mulj.

Kerans se je spominjal neskončnega sosledja zelenih somrakov, ki so se spuščali za njim in Riggsom, ko sta se čez Evropo pomikala proti severu, od enega mesta do drugega, in tega, kako je zaudarjajoča vegetacija preraščala ozke kanale in se bohotila od strehe do strehe.

Zdaj bodo zapustili še eno mesto. Kljub mogočnim konstrukcijam glavnih trgovskih zgradb so bile v njem kake tri glavne lagune, ki so jih obkrožale skupine manjših jezer s premerom petdeset metrov in omrežje ozkih zalivov in rokavov, ki so se, grobo sledeč prvotnemu načrtu mesta, vili v obrobno džunglo. Tu in tam so povsem izginili ali pa so se razširili v hlapeče površine odprtih voda, ki so ostale po nekdanjih oceanih. Te so se druga za drugo umikale arhipelagom, ki so se zraščali v strnjene džungle južnega masiva.

Vojaško oporišče, ki ga je vzpostavil Riggs s svojim odredom, da bi varoval biološko raziskovalno postajo, se je nahajalo v najjužnejši izmed treh lagun, v zavetju skupine najvišjih zgradb, tridesetnadstropnih stolpnic v mestnem jedru, ki so nekdaj služile kot finančno središče.

Ko so prečili laguno, je bil valj plavajočega oporišča z rumenimi progami obrnjen proti soncu, zato ga zaradi odboja svetlobe skorajda ni bilo videti, čez vodo pa jih je z bleščečimi sulicami dodatno slepil vrteči se propeler helikopterja. Dvesto metrov nižje ob obali je bila ob boku široke, grbave zgradbe, nekdanje koncertne dvorane, zasidrana manjša, belo pobarvana lupina biološke raziskovalne postaje.

Kerans je strmel v pravokotne stene. Dovolj oken je ostalo nepoškodovanih, da so ga spomnila na ilustracije s soncem obsijanih promenad Nice, Ria in Miamija, o katerih je kot otrok bral v enciklopedijah v Taboru Byrd. Kljub silnemu čaru sveta lagun in potopljenih mest pa ga začuda nikoli ni zanimalo, kaj se v njih skriva, in se nikoli ni potrudil prepoznati mesta, v katerem je bil stacioniran.

Dr. Bodkin, ki je bil petindvajset let starejši od njega, je v nekaterih izmed njih dejansko živel, tako v Evropi kot v Ameriki, zato je večino svojega prostega časa preživljal na čolnu, s katerim se je prevažal po odročnih vodotokih in iskal nekdanje knjižnice ali muzeje. Pa čeprav v njih ni bilo nič drugega kot njegovi spomini.

Morda se Keransa spektakel teh potapljajočih se civilizacij ni dotaknil prav zato, ker ni imel spominov, ki bi ga vezali na nekdanji svet. Rodil se je na območju, ki je bilo nekoč znano kot arktični krog – zdaj je bil to subtropski pas s povprečno letno temperaturo trideset stopinj – in tam je tudi odrasel, na jug je prišel šele po tridesetem letu, ko se je pridružil eni izmed odprav, ki so opravljale ekološke raziskave. Prostrana močvirja in džungle so bili neverjeten laboratorij, preplavljena mesta pa komaj kaj več od dovršenih temeljev.

Razen nekaj starejših mož, kakršen je bil Bodkin, se nihče ni spominjal življenja v njih – pa še tako so bila mesta v Bodkinovem otroštvu oblegane utrdbe, obdane z velikanskimi nasipi in razkrojene od panike in obupa – Benetke, ki so se upirale poroki z morjem. Njihov čar in lepota sta bila prav v njihovi praznini, v nenavadnem stičišču dveh naravnih skrajnosti, kot odvržena krona, ki so jo prerasle divje orhideje.

Posledice več zaporednih drastičnih geofizičnih sprememb, ki so vplivale na zemljino podnebje, so se prvič pokazale kakšnih šestdeset ali sedemdeset let poprej. Zaradi nizov silovitih in dolgotrajnih sončnih neviht, ki jih je povzročila nenadna nestabilnost sonca in so trajali tudi po več let, so se razširili Van Allenovi pasovi, hkrati pa se je oslabilo delovanje Zemljine gravitacijske sile na zunanje plasti ionosfere. Ko so te izpuhtele v vesolje, s čimer je izginil ovoj, ki je Zemljo varoval pred sončnim sevanjem, so temperature začele vztrajno naraščati, segreta atmosfera pa se je razširila v ionosfero, kjer se je krog sklenil.

Po vsem svetu so se povprečne temperature vsako leto dvignile za nekaj dodatnih stopinj. Večina tropskih območij je kmalu postala nenaseljiva, prebivalstvo pa se je z območij s temperaturami petinpetdeset ali šestdeset stopinj selilo na sever ali na jug. Območja, ki so nekoč imela zmerno podnebje, so postala tropska, Evropa in Severna Amerika sta se dušili od nenehnih vročinskih valov, ob katerih so se temperature le poredkoma spustile pod štirideset stopinj. Pod vodstvom Združenih narodov se je začela kolonizacija antarktične plošče pa tudi skrajno severnih predelov kanadske in ruske celine.

Na začetku prvega dvajsetletnega obdobja so se morali postopoma prilagoditi na spremenjene podnebne razmere. Ni šlo drugače, kot da upočasnijo tempo, obenem pa jim je tudi primanjkovalo energije, potrebne za zamejevanje džungel, ki so se razraščale z ekvatorja. Ne le, da se je pospešila rast vseh vrst rastlin, zaradi povečane radioaktivnosti so tudi hitreje mutirale. Pojavile so se prve pošastne botanične vrste, ki so spominjale na velikanske drevesne praproti iz karbonske dobe, poleg njih pa se je močno povečalo tudi število vseh nižjih rastlinskih in živalskih vrst.

Še več teh daljnih prednikov je prinesla druga večja geofizična sprememba. Zaradi nadaljnjega segrevanja ozračja so se začeli topiti polarni ledeniki. Prvotno zamejena ledena morja antarktične plošče so se odprla in stalila, desettisoči ledenikov okoli arktičnega kroga, tako na Grenlandiji in v Severni Evropi kot v Rusiji in Severni Ameriki, so se razlili v morje, milijoni arov permafrosta pa utekočinili v orjaške reke.

Vodna gladina se je resda dvignila samo za nekaj čevljev, toda ogromni veletoki so s seboj nosili bilijone ton črnice. Ob ustjih so nastajale mogočne delte, ki so razširile obale celin in zajezile oceane. Obseg oceanov se je z dveh tretjin zemeljske površine skrčil na nekaj več kot polovico.

Nova morja, ki so pred seboj potiskala poplavni mulj, so popolnoma preobrazila obliko in obrise kontinentov. Sredozemlje se je skrčilo v sistem celinskih jezer, britansko otočje se je zopet povezalo s severno Francijo. Srednji zahod Združenih držav Amerike, ki ga je napolnila reka Mississippi, ko je odtekla s Skalnega gorovja, je postal ogromen zaliv z izhodom v Hudsonov zaliv, Karibsko morje pa se je spremenilo v puščavo, polno mulja in slanišč. Evropa je postala sistem velikanskih lagun s središčem v glavnih nižinskih mestih, preplavljenih z muljem, ki so ga proti jugu nosile raztezajoče se reke.

Preseljevanje prebivalstva proti obema poloma se je v naslednjih tridesetih letih nadaljevalo. Nekaj utrjenih mest je naraščanju vodne gladine in vdiranju džungel kljubovalo z izgradnjo premišljenih valobranov na obodih, a kmalu so bili tudi ti drug za drugim prebiti. Življenje je bilo znosno samo še na območju nekdanjega arktičnega in antarktičnega kroga. Tam je prebivalstvo pred vse močnejšim sevanjem varoval nizek kot sončnih žarkov. Mesta na višje ležečih, gorskih območjih bližje ekvatorju so ljudje kljub hladnejšim temperaturam zapustili, ker niso nudila zadostne atmosferske zaščite.

Prav ta dejavnik je razrešil problem prenaseljevanja migrantskega prebivalstva nove Zemlje. Zaradi nepretrganega upadanja plodnosti sesalcev in čedalje večje prevlade dvoživk in plazilcev, ki so bili precej bolje prilagojeni na življenje v lagunah ali močvirjih, se je ekološko ravnovesje preobrnilo, in v času Keransovega rojstva v Taboru Byrd, mestu z deset tisoč prebivalci na severni Grenlandiji, so ocenjevali, da na obeh polih živi le še slabih pet milijonov ljudi.

Prevedla Petra Meterc