Kulturologinja

Čas branja: < 1 min.

Šele dva dni pred izidom prve epizode povprašamo ena drugo, kaj pravzaprav delamo v življenju. Ker sama občutno preveč govorim, se trudim razumeti obratne perspektive. Nekateri ljudje ne pripovedujejo zgodb. Jih pa zapojejo. Anja je pevka kolektiva Zborke. Nekje decembra bi morali nastopati na skupnem kabareju Improšk in Zbork, pa so jo snežne razmere na cesti odvrnile od vožnje iz občine  Postojne. Smejiva se, da se niti nisva zavedali svobode, ki sva je bili deležni kot nastopajoči iz tuje občine (Postojne in Borovnice). Prepoved izhoda naju ne odreže le od kolegic, pač pa tudi od platforme za lasten izraz. Da spregovoriva v jeziku, ki nama je najbližji. Meni impro, njej petje.

Anja pravi, da ji je karantena pospestrila življenje. Naenkrat obnavlja sobo, snema pesmi, se dvakrat tedensko dobiva z nami na sestankih in je čačača naše zvočne realnosti. To smo si spisale, posnele, zmontirale, kolažirale in zdizajnirale kar same. S pomočjo mobitelov, brezplačnih kanalov, neskončno dolgih pogovorov ob kozarčku svoje izbrane pijače. To smo potrebovale bolj kot sveže pečeni kruh in kulture fermentirane narave. Čeprav smo si obljubile, da se po ukrepih dobimo tudi v živo. Anja bo verjetno zamudila.

Pred srečanji se opravičuje za svojo zamudo, ker je stalno v džiru, hkrati pa pravi, da se ji ne dogaja kaj dosti. Anja je razložila, da je dve leti študirala pravo, kot se je (za pametno punco z  dobrimi ocenami) pač spodobilo. Nekje vmes je ugotovila, da jo bolj kot prelistavanje uredb in zakonov zanima kultura. To je poleg uspešno zaključenega študija pokazala tudi v času karantene, saj je v postala nepogrešljiv glas naše zdrožene kulture. Anja Kocman, sovapostojnska.

Se nadaljuje …