J. G. Ballard: Suša

Čas branja: 7 min.

Odlomek romana britanskega pisatelja J. G. Ballarda Suša v prevodu Iztoka Osojnika.

 

3. Ribič

J. G. Ballard: Suša, prev. Iztok Osojnik
J. G. Ballard: Suša, prev. Iztok Osojnik

Oglasila se je opozorilna sirena. Parnik z visokim dimnikom, pod katerim je nad vrstami praznih sedežev plapolala bela platnena streha, se je bližal prehodu med glavnimi stebri pod mostom. Kapitan Tulloch, star možak z nosom, rdečim od pijače, je sedel na strehi nad krmarjem pri krmilu in z zoženimi vekami ocenjeval tok spredaj v vedno ožjem koritu. Zaradi plitkega ugreza je parnik še lahko drsel nad podvodnimi grbinami komaj pol metra pod gladino. Ransom je sumil, da je bil Tulloch že napol slep in da se bodo njegove nesmiselne vožnje s praznim parnikom, ki je nekoč prevažal turiste po jezeru, nadaljevale vse dotlej, dokler plovilo ne bo nasedlo na blatnem dnu.

Ko je parnik odpeljal mimo, je Quilter zakoračil v vodo, z gibkim skokom zagrabil za žico na njegovi ograji in z nogami stopil v luknje za odtekanje vode.

»Z vso močjo naprej!« je zaklical kapitan Tulloch in se pognal s svojega sedeža. Zagrabil je kavelj za čolne in po krovu stekel proti Quilterju, ki se mu je spakoval, oprijemajoč se ograje na krmi. Srdito je kričal na mladeniča, ki se je kot šimpanz na rešetki hitro umaknil. Tulloch je s kavljem za čolne jezno potolkel po ograji. Zapeljali so pod most in se približali Quilterjevi barki. Gospa Quilter, ki se je še vedno hladila s pahljačo, se je vzravnala in kapitana zasula z rafalom razburjenih psovk. Ne da bi se zmenil zanjo, je Tulloch preganjal Quilterja ob ograji in proti njemu suval z drogom kot prepoten kopjenosec. Krmar je parnik usmeril naravnost proti Quilterjevi barki in jo poskušal potisniti s sidrišča. Ko je plul mimo, je gospa Quilter v sunku spustila vrv Quilterjevega čolniča. Udaril je ob kljun parnika, potem pa se kot kolo divje zavrtel med obema trupoma. Quilter je okretno skočil z ograje in z razširjenimi rokami pristal na krovu barke v trenutku, ko je kapitan Tulloch s kavljem zamahnil nad njegovo glavo in gospe Quilter pahljačo iz roke zbil v vodo.

Vroče sonce je z bleščečimi žarki prekrilo vodno brazdo za parnikom, nad katero je počasi zamiral smeh gospe Quilter. Vesel, da je bila tako dobre volje, ji je Ransom pomahal s palube, toda ona je že poniknila za Quilterjem v odprtino na krovu. Reka se je umirila, tok se je leno vil dalje in tu pa tam zdrsnil med oljne madeže. Beli rečni bregovi so razpokali kakor strjen cement in sence posušenih dreves so na brežinah risale krivenčaste številke. Nad njimi je po opuščenem mostu pripeljal avtomobil in nadaljeval pot dalje proti obali.

Ransom je stopil na pristaniški nasip, da bi preveril dežemer. Ko je stresel prah iz valja, se je petnajst metrov stran na obrežje spustila ženska v belih kopalkah in belem krilu. Stopala je umirjeno, kot človek, ki si je opomogel po dolgi bolezni in čuti, da ima na razpolago ves čas na svetu. Krušljivi breg se je dvigal v nebo kot hrib kostne moke. S pogledom je zamišljeno ošinila ozek vodni trak. Ko je vzdignila glavo, se je njena samotna pojava Ransomu zazdela kot prikazen, ki se je prerojena dvignila iz prahu.

Z odločnim obrazom se je obrnila proti Ransomu in ga pogledala. Ni bila presenečena, ko ga je zagledala na dnu izsušene reke. Čeprav je ni videl že nekaj tednov, je Ransom vedel, da bo med zadnjimi, ki bodo ostali v zapuščenem mestu. Po smrti očeta, nekdanjega upravnika živalskega vrta v Mount Royalu, je Catherine Austen sama živela v hiši ob reki. Ransom jo je ob večerih pogosto videl hoditi po bregu, daljno sestro levov, odsev njenih dolgih rdečih las je ob sončnem zahodu poplesoval med begajočimi barvami na vodni gladini. Včasih, ko je z bivalno barko priplul mimo, jo je poklical, a se ji nikoli ni zdelo vredno, da bi mu odgovorila.

Pokleknila je ob vodi in se zdrznila zaradi mrtvih rib in ptic, ki jih je tok nosil mimo. Vstala je in stopila proti Ransomu na nasipu.

Pokazala je na staro vedro, ki je viselo z lesenega ohišja dežemera. »Si ga lahko sposodim?«

Ransom ji ga je podal in jo gledal, ko se je trudila, da bi ga z roba stopnic potopila v reko. »Vam ni ostalo nič več vode?«

»Nekaj malega za pitje. Tako vroče je, rada bi se okopala.« Potegnila je vedro iz vode, potem pa temno tekočino previdno izpraznila nazaj v reko. Notranjost vedra je bila prekrita z oljno mreno. »Mislila sem, da ste tako kot vsi drugi že odšli na obalo, doktor.«

Ransom je odkimal. »Teden dni sem križaril po jezeru.« Pokazal je proti blatnim grbinam, ki so se pred izlivom reke vlažno svetlikale nad upadlo gladino. »Kmalu se boste lahko čez sprehodili. Boste ostali tukaj?«

»Morda.« Opazovala je ribiško ladjo, ki je zaplula v reko in se jima približala. Njen motor je enakomerno brnel. Na kljunu sta stala dva moža in pregledovala opuščeno obrežje. Krmo čolna je prekrivala velika črna ponjava iz grobega platna, pri drogu za krmarjenje so sedeli še trije moški z ozkimi obrazi in pogledovali čez vodo proti Ransomu in Catherine Austen. Prazne mreže so ležale v srednjem delu ladje, toda ladijski boki so bili okrašeni na način, ki ga Ransom še nikoli prej ni videl. Na vilice za vesla je bil pritrjen velik, čez trebuh razrezan krap in s hrbtom obrnjen navzven proti vodi. Vzdolž obeh bokov ladje so kot nemi stražarji pokonci štrlela srebrna telesa šestih rib. Ransom je predvideval, da sta ladja in posadka pripluli iz enega od naselij na barju, ker so se bile zaradi suše in upadanja jezera manjše skupnosti prisiljene pomakniti nižje proti Mount Royalu.

Ni pa mogel dojeti pomena pokonci nabodenih rib. Večina ribičev na barju je bila tesno povezana z naravo in krap je bil verjetno nekakšen totem, ki je poosebljal vero ribičev v njihov lastni obstoj.

Catherine Austen se je dotaknila njegove roke. »Poglejte njihove obraze.« Z nasmehom je zašepetala: »Mislijo, da ste vi krivi za to.«

»Za usihanje jezera?« Ransom je skomignil z rameni. »Ja, si mislim.« S pogledoma je sledil ladji, ki je odplula pod mostom. »Ubogi vragi, upam da bodo imeli na morju boljši ulov.«

»Ne bodo zapustili tega kraja. Mar niste videli rib?« Catherine je stopila do konca pomola in z belim krilom, ki ji je viselo z bokov, ometala prašne deske. »Zanimiv čas, nič se ne zgane, a se toliko dogaja.«

»Preveč. Niti toliko časa ni, da bi človek zajel vodo.«

»Ne bodite dolgočasni. Voda je še najmanjša težava.« Potem je dodala. »Domnevam, da boste ostali?«

»Zakaj tako menite?« Ransom je počakal, dokler ni tovornjak z veliko prikolico odpeljal čez most. »Pravzaprav nameravam oditi čez dan ali dva.«

Catherine se je ozrla čez golo rečno dno. »Saj je že skorajda prazno. Se vam ne zdi, doktor, da se je vse posušilo, vsi spomini in vsa ohlajena čustva?«

Ne da bi vedel zakaj, je Ransoma vprašanje zaradi ironičnega prizvoka presenetilo. Pogledal je v ostre oči, ki so ga opazovale. Zazdelo se mu je, da Catherinino zbadanje razkriva, da mu jasno bere misli. S smehom je dvignil roke, kakor da bi jo poskušal odriniti. »Naj to vzamem kot opozorilo? Morda bi moral zamenjati sidrišče?«

»Nikakor ne, doktor,« je ljubeznivo rekla Catherine. »Potrebujem vas tukaj.« Podala mu je vedro. »Ali imate kaj vode odveč?«

Ransom je vtaknil roke v žep. Zaradi trajne obsedenosti z vodo v preteklih mesecih so se mu čuti izostrili. Vesel, da se lahko vsaj enkrat zanese nanje, je odkimal z glavo. »Nimam. Mar to pomeni, da prosite za sočutje?«

Catherine je počakala in se potem obrnila proč. Povezala si je krilo, se sklonila in zajela vodo v vedro.

Ransom jo je prijel za roko. Pokazal je proti dovozni cesti na obrežju. Tik pod mostom se je ustavil bivalni avto in skupina štirih ali petih odraslih ljudi in kakšnega ducata otrok je začela postavljati majhen tabor. Dva moža sta iz prikolice prinesla kemično stranišče. V spremstvu otrok sta se do kolen globoko pogreznjena v bel prah spustila do vode. Ko sta prišla do reke, sta stranišče izpraznila in ga oprala.

»Za božjo voljo …!« Catherine Austen je pogledala v nebo. »Doktor, ljudje so umazanci.«

Ransom ji je iz rok vzel napol napolnjeno vedro in ga iztočil v vodo. Catherine je z bledim in brezizraznim izrazom na obrazu s pogledom sledila toku, ki je odnesel oljne madeže. Catherinina mati, žena gospoda Austena, ugledna zoologinja, je umrla v Afriki, ko je bila Catherine še otrok. Ko jo je gledal, je Ransom pomislil, da ima moški, ne glede na to, kako osamljen je, vedno okoli sebe vsaj spremljevalko, toda osamljena ženska ostane povsem sama.

Catherine je prijela krilo in se začela vzpenjati po bregu.

»Počakajte,« je zaklical Ransom. »Posodil vam bom nekaj vode.« Z narejenim humorjem je dodal: »Vrnete mi jo lahko, ko bo pritisk v pipah spet narasel.«

Povabil jo je na krov in vstopil v kajuto. Dokler bo reka tekla, bo Catherine Austen ostala del rečne skupnosti. Povezovalo ju je precej več skupnih značilnosti, kakor se mu je zdelo vredno pomisliti. Kakorkoli že, vsega tega bo kmalu konec. Posoda za vodo na strehi bivalne barke je držala nekaj manj kot petindvajset galon. Napolnil jo je z vodo iz ročk, ki jih je k reki pripeljal z avtomobilom. Javno oskrbo z vodo, ki je vse poletje že pred tem pomenila zgolj patetično šalo, so pred tremi tedni končno zaprli, tako da mu cisterne na barki od takrat dalje ni več uspelo do vrha napolniti.

Ročko je napolnil do polovice in jo prinesel v kajuto. Catherine Austen se je sprehajala gor in dol ter si ogledovala knjige in zanimivosti.

»Dobro ste pripravljeni, doktor. Vidim, da imate tu svoj lastni mali svet. Zunaj se vam mora vse zdeti zelo daleč.« Vzela je ročko in se obrnila, da odide. »Prinesla jo bom nazaj. Prepričana sem, da jo boste še potrebovali.«

Ransom jo je prijel za komolec. Težave ob poskusu, da bi se dobro razumel z mlado žensko, so ga spomnile na tveganja, ki jih prinaša spreminjanje dežele. »Pozabite na vodo, Catherine, bilo bi mi neprijetno, če bi mislili, da sem vzvišen do vsega. Če sem se pripravil, je to zaradi tega …« iskal je pravi izraz, »ker sem o življenju na splošno vedno razmišljal kot o razdejanem svetu.«

Opazovala ga je s kritičnim pogledom. »Morda, vendar mislim, da me niste razumeli, doktor.«

Vzpela se je po bregu, in ne da bi se obrnila, odšla proti svoji vili.

Pod mostom je v senci stebrov družina iz bivalnikov posedla okoli velikega ognja iz odpadkov, v plešočih plamenih so jim obrazi žareli kot častilcem vuduja. Z reke jih je s svojega improviziranega čolna opazovala samotna figura Quilterja. Kot iz vode rojeni pastirček, ki počiva med čredo ovac, se je med mrtvimi ribami naslanjal na drog. Ko se je Ransom obrnil nazaj k bivalni barki, se je Quilter sklonil, zajel prgišče vode, ga ponesel k ustom in ga hitro spil, potem pa se je s čudno milino z drogom potisnil izpod mosta proč.

Prevedel Iztok Osojnik