J. G. Ballard: Stolpnica

Čas branja: 9 min.

Odlomek distopičnega romana kultnega britanskega pisatelja J. G. Ballarda Stolpnica v prevodu Iztoka Osojnika.

V romanu Stolpnica (1975) se sloviti pisec spekulativne fantastike ponovno spopade z vprašanjem, kako razvoj sodobne tehnologije in nadstandardni življenjski pogoji vplivajo na življenje posameznika in skupnost. Zgodba je preprosta, toda nikakor plitka. Nasprotno, z metaforo življenja v hipermoderni stolpnici Ballardu uspe opozoriti na temno, skrito resnico, ki pripelje do degeneracije in razpada sicer dobro zamišljenega projekta.

Več o knjigi

*

J. G. Ballard: Stolpnica, prev. Iztok Osojnik
J. G. Ballard: Stolpnica, prev. Iztok Osojnik

Ko je Laing opoldne prispel v Charlottino stanovanje, je že imela gosta. Televizijski producent z imenom Richard Wilder, robat, prepirljiv možakar, ki je bil nekoč profesionalni igralec ragbija, je z ženo in dvema sinovoma živel v 2. nadstropju. Zaradi hrupnih zabav, ki jih je prirejal s prijatelji v spodnjih nadstropjih – s piloti in stevardesami, ki so skupaj najele več stanovanj – se je že zapletel v različne spore. Do neke mere so neredne ure stanovalce v nižjih nadstropjih oddaljile od sosedov nad njimi. Laingova sestra mu je v trenutku nepazljivosti zašepetala, da se nekje v stolpnici nahaja bordel. Skrivnostni obiski stevardes in njihovo živahno družabno življenje, še posebno v nadstropjih nad njenim, so jo očitno vznemirili, kot da bi na nejasen način rušili naravno urejenost zgradbe in stopnjevanje prestiža, ki je scela temeljilo na višini nadstropja. Tudi Laing je opazil, da so bili tako on kot drugi stanovalci precej strpnejši do hrupa in drugih neprijetnosti v nadstropjih nad seboj kot pa do tistih spodaj. Ne glede na to mu je bil Wilder s svojim močnim glasom in ragbijaškim plebejskim obnašanjem všeč. V stanovanjsko skupnost je vnesel nadvse potrebno drznost. Njegov odnos s Charlotte Melville je bilo težko oceniti – svojo močno seksualno agresivnost je prikrival z izredno živahnostjo. Ni čudno, da je bila njegova žena, bleda mlada ženska s podiplomsko izobrazbo, ki je za literarne tednike ocenjevala otroške knjige, videti neprestano utrujena.

Ko je Laing na balkonu od Charlotte prevzel pijačo, je v jasnem ozračju hrup zabave višje zgoraj valovil navzdol, kot da bi bil zrak ozvočen. Charlotte je pokazala na kos črepinje na Laingovem balkonu, ki je ušel njegovi metli.

»So te napadli? Slišala sem nekaj prileteti.« Obrnila se je in zaklicala Wilderju, ki se je udobno namestil na kavč in si ogledoval svoje težke noge: »To so ljudje v 31. nadstropju.«

»Kateri ljudje?« je vprašal Laing. Domneval je, da je mislila na določeno skupino, kliko nadvse nasilnih filmskih igralcev in davčnih svetovalcev, ali morda čudaško združbo alkoholikov. Ampak Charlotte je skomignila z rameni, kot da ni potrebno, da bi še kaj dodala. Očitno si je tudi ona izoblikovala vrednotenje po pomembnosti, podobno njegovemu posplošenemu istovetenju ljudi in nadstropij, v katerih so živeli.

»Mimogrede, kaj praznujemo?« je vprašal, ko sta se vrnila v dnevno sobo.

»Ne veš?« Wilder je pokazal proti zidovom in proti stropu. »Hiša je od danes naprej vseljena do zadnjega kotička. Dosegli smo polno število.«

»Richard pravi, da je bilo oddano še zadnje stanovanje,« je pojasnila Charlotte. »Mimogrede, pogodbeniki so nam obljubili zabavo, ko bo prodano tisoče stanovanje.«

»Zanima me, ali bodo držali obljubo,« je pripomnil Wilder. Očitno je užival v omalovaževanju stolpnice. »Izmuzljivi Anthony Royal naj bi poskrbel za pijačo. Mislim, da si ga srečal,« je rekel Laingu. »Arhitekt, ki je projektiral naša viseča nebesa.«

»Skupaj igrava skvoš,« je odvrnil Laing. Zavedel se je izzivalnega podtona v Wilderjevem glasu in dodal: »Enkrat na teden – vendar ga komaj poznam, čeprav mi je všeč.«

Wilder se je nagnil naprej in naslonil glavo med pesti. Laing je opazil, da se neprestano gladi, si pregleduje dlake na mogočnih mečih, ovohava hrbtno stran brazgotinastih rok, kot bi šele zdaj odkril svoje telo. »Prednost imaš, da si ga srečal,« je rekel Wilder. »Rad bi vedel, zakaj. Osamljen značaj – moral bi me odbijati, ampak nekako mi je žal za možaka, ki se dviga nad nami kot neke vrste padli angel.«

»Živi v stanovanju na vrhu,« je pripomnil Laing. Nobene želje ni imel, da bi se zapletel v pričkanje zaradi svojega površnega poznanstva z Royalom. Premožnega arhitekta, nekdanjega člana konzorcija, ki je načrtoval omenjeni gradbeni projekt, je srečal ob koncu zdravljenja po manjši prometni nesreči. Laing mu je pomagal sestaviti zapleteno napravo za telesno vadbo v stanovanju na terasi, v katerem je živel in ki je bilo predmet velike pozornosti in zanimanja. Royal je, kot so vsi neprestano govorili, stanoval »na vrhu« zgradbe, kot da bi šlo za kakšno sijajno palačo.

»Royal je bil prvi, ki se je vselil,« ga je poučil Wilder. »Nečesa v zvezi z njim nikakor ne morem razumeti. Morda gre celo za občutek krivde – tam zgoraj tiči, kot da bi hotel, da ga najdejo. Pričakoval sem, da nas bo zapustil že pred meseci. Ima bogato mlado ženo, zakaj torej vztraja v tem tako slavljenem stanovanju?« Še preden je Laing lahko ugovarjal, je Wilder rinil dalje: »Vem, da ima Charlotte pomisleke glede bivanja tukaj – težava s temi zgradbami je v tem, da niso zgrajene za otroke. Za edini odprti prostor se je izkazalo, da je parkirišče v lasti nekoga drugega. Mimogrede, doktor, zamislil sem si televizijski dokumentarec o stolpnicah, ki bi temeljito prikazal fizični in psihični stres življenja v tako velikih kondominijih, kot je tale.«

»Imeli boste veliko materiala.«

»Še preveč, kot vedno. Zanima me, ali bi Royal sodeloval – lahko bi ga povprašali, doktor. Njegovi pogledi kot enega od projektantov bloka in njegovega prvega stanovalca bi bili zanimivi. Prav tako tudi vaši …«

Wilder je nadaljeval brez prekinitve, besede so se mu mešale s cigaretnim dimom iz ust, ampak Laing je pozornost preusmeril na Charlotte. Pozorno je opazovala Wilderja, prikimavala vsakič, ko je kaj povedal. Laingu je bila všeč njena odločnost, da bo ostala zvesta sebi in svojemu sinku, svoji očitni pameti in zanesljivemu občutku. Njegov zakon z zdravnico, specialistko za tropske bolezni, je bil sicer kratka, a popolna katastrofa, odsev bog ve kakšnih potreb in želja. Ne da bi temeljito premislil, se je Laing zapletel s to zelo zagnano in nadvse ambiciozno mlado zdravnico, za katero je bila njegova nepripravljenost, da bi prenehal s poučevanjem – sama po sebi sumljiva – in se raje posvetil političnim aspektom preventivne medicine, vir neskončnega pričkanja in sporov. Že po šestih mesecih skupnega življenja se je nepričakovano včlanila v organizacijo za borbo proti lakoti in odšla na triletno misijo. Laing ni naredil nič, da bi se ji pridružil. Zaradi razlogov, ki jih še ni znal pojasniti, se mu je upiralo, da bi prenehal poučevati in se odrekel razmeroma vprašljivi varnosti med študenti, ki so bili stari skoraj toliko kot on.

Menil je, da bi Charlotte to razumela. V glavi si je zamislil možno nadaljevanje njunega odnosa. Bližina in ločenost, ki ju je hkrati nudila stolpnica, nevtralno čustveno ozadje, ki bi morda omogočilo razvoj skrivnega razmerja, so ga začeli privlačiti. Ampak iz neznanega razloga je začutil, da se je vnaprej izognil celo temu domišljijskemu razmerju, sluteč, da sta drug z drugim precej bolj povezana, kot domnevata. Povezovala ju je skoraj nevidna mreža tekmovalnosti in spletk v zgradbi.

Kot je domneval, je bilo to navidezno neobvezujoče srečanje v Charlottinem stanovanju namenjeno preverjanju njegovega odnosa do stanovalcev iz višjih nadstropij, ki so otrokom poskušali preprečiti uporabo bazena v 35. nadstropju.

»Pogoji naše zakupne pogodbe nam jamčijo enakovredni dostop do vseh storitev,« je razložila Charlotte. »Zato smo se odločili, da bomo organizirali delovno skupino staršev.«

»Mar me to ne izključuje?«

»V komisiji potrebujemo zdravnika. Pediatrično mnenje bo učinkovalo precej močneje iz tvojih ust, Robert.«

»Dobro, morda …« Laing je okleval, ali naj se zaveže. Še preden se bo dobro zavedel, bo postal igralec v močno angažiranem televizijskem dokumentarcu ali v protestih pred upravnikovo pisarno. Trenutno ni bil razpoložen za zapletanje v prepir med nadstropji, zato je vstal in se opravičil. Ko je odšel, je Charlotte segla po seznamu pritožb. Sede poleg Wilderja, je kot vestna učiteljica, ki pripravlja učni načrt za prihodnji semester, začela odkljukavati pritožbe, ki bi jih predložili upravniku zgradbe.

Ko se je Laing vrnil v stanovanje, se je zabava v 31. nadstropju že končala. V tišini je stal na balkonu in občudoval veličastno igro svetlobe na pročelju sosednje, dvesto metrov oddaljene stolpnice. Zgradbo so ravnokar dokončali in po naključju so prvi stanovalci prispeli vanjo prav v jutru, ko se je v njihovo zgradbo vselil še zadnji prebivalec. Selitveni tovornjak s pohištvom se je vzvratno pomikal skozi vhod za tovorno dvigalo, preproge in stereofonske zvočnike, toaletne mizice in posteljne svetilke bodo raztovorili v jašek dvigala ter z njimi kmalu opremili novo zasebno postojanko.

Ko je Laing razmišljal o izbruhu veselja in vznemirjenja, ki ga bodo prišleki doživeli, ko bodo prvič z zračne police pogledali navzdol po pročelju umetne pečine, ga je primerjal s pogovorom, ki ga je slišal med Wilderjem in Charlotte Melville. Naj se je temu še tako upiral, se je zdaj moral sprijazniti z nečim, kar je poskušal odriniti od sebe – da je bilo zadnjih šest mesecev obdobje neprestanega pričkanja med sosedi, nepomembnih razprav o neučinkovitih dvigalih in prezračevalnem sistemu, o nerazumljivih električnih napakah, hrupu, tekmi za parkirna mesta in, skratka, kopici manjših nepravilnosti, ki bi jih morali arhitekti pri projektiranju njihovih precenjenih stanovanj že vnaprej preprečiti. Potlačene napetosti med stanovalci so bile presenetljivo močne ne glede na to, da so jih zaradi civiliziranega okolja v zgradbi in deloma zaradi očitne potrebe narediti ogromno zgradbo za zgodbo o uspehu začasno odrinili vstran.

Laing se je spomnil manjšega, vendar neprijetnega dogodka, ki se je popoldne prejšnjega dne zgodil v nakupovalni pasaži v 10. nadstropju. Ko je čakal v banki, da unovči ček, se je pred vhodom v plavalni bazen vnel prepir. Skupina še vedno mokrih otrok se je umikala pred mogočno pojavo računovodje iz 17. nadstropja. V tem neenakem spopadu mu je nasproti stala Helen Wilder. Bojevitost njenega moža je iz nje že zdavnaj posrkala vsako samozavest. Živčno je poskušala umiriti otroke in obenem potrpežljivo poslušala očitke računovodje ter mu tu pa tam šibko ugovarjala.

Laing je zapustil bančno okence in mimo gneče pri blagajnah v samopostrežni trgovini in žensk pod sušilniki za lase v frizerskem salonu stopil proti njim. Ustavil se je ob gospe Wilder in čakal, da ga prepozna. Počasi je ugotovil, da se računovodja pritožuje, ker so njeni otroci, in to ne prvič, urinirali v bazenu.

Laing je na kratko posegel vmes, ampak računovodja je zavihral skozi nihajna vrata, prepričan, da je dovolj prestrašil gospo Wilder in otroke ter jih za vedno odgnal proč.

»Hvala, ker ste me podprli – to bi moral storiti Richard.« Izpred oči si je odmaknila moker koder las. »To postaja neznosno – dogovorili smo se za ločene ure za otroke, ampak odrasli kljub temu prihajajo na bazen.« Prijela je Lainga za roko in na hitro pogledala čez gnečo na hodniku. »Bi me lahko pospremili nazaj do dvigala? Verjetno se sliši precej bojazljivo, vendar me že nekaj časa preganja prepričanje, da nas bodo nekega dne fizično napadli.« Zadrhtela je pod vlažno brisačo in potisnila otroke naprej. »Občutek imam, kot da ti ljudje v resnici sploh ne stanujejo tukaj.«

Pozneje popoldne se je Laing zalotil, da premišljuje o zadnji opazki Helen Wilder. Naj je bila slišati še tako absurdna, je bilo v njeni izjavi zrno resnice. Tu pa tam sta njegova soseda, zobni kirurg in njegova žena, stopila na svoj balkon in se namrščila, kot da ne odobravata sproščenega položaja, v katerem je počival v ležalniku. Laing si je poskušal predstavljati njuno skupno življenje, njune konjičke, pogovor, spolno občevanje. Težko si je bilo zamisliti kakršnokoli domačnost, kot da bi bila Steelova tajna agenta, ki se neuspešno trudita ustvariti vtis poročenega para. V nasprotju z njima pa je bil Wilder še kako resničen, samo da ni niti pod razno pripadal krogom višje stanujočih stanovalcev.

Laing je ležal na balkonu in strmel v mrak, ki je zagrinjal pročelja sosednjih stolpnic. Njihova velikost se je zaradi igre svetlobe in senc po fasadah dozdevno spreminjala. Včasih je bil ob večerih po vrnitvi z medicinske fakultete prepričan, da je sosednjim zgradbam v času njegove odsotnosti uspelo zrasti. Štiridesetnadstropni stolp, podprt z betonskimi stebri, se je dozdeval celo višji, kot če bi mu skupina delavcev, ki so se pravkar vračali z gradbišča televizijskih studiev, nenačrtovano nadgradila še eno nadstropje. Pet stanovanjskih nebotičnikov na vzhodnem robu kilometer in pol širokega območja je skupaj tvorilo mogočno palisado, ki je predmestne ulice za njimi potopila v temo, še preden se je znočilo.

Dozdevalo se je skoraj, kot da so stolpnice izzivale samo sonce – Anthony Royal in drugi arhitekti, ki so zasnovali sosesko, zagotovo niso predvideli dramatičnega jutranjega spopada med betonskimi kolosi in vzhajajočim soncem. Bilo je nadvse ustrezno, da se je sonce med vzpenjanjem nad obzorje najprej pojavilo med stebri stanovanjskih stolpov, kot bi bilo nemirno zaradi zbujanja velikanov. V jutranjih urah je Laing iz svoje pisarne v najvišjem nadstropju medicinske fakultete opazoval sence, ki so drsele čez parkirišča in še prazne površine soseske, kot bi se odprle zapornice in jih napolnile z dnevom. Laing je prvi dojel, da so v poskusu zavzeti nebo zmagale ogromne stavbe.

Kmalu po deveti uri zvečer je izpad elektrike za kratek čas omrtvičil 9., 10. in 11. nadstropje. Ko je Laing pozneje večkrat pomislil na dogodek, ga je vedno znova začudila pretirana zmeda med petnajstminutno zatemnitvijo. V pasaži v 10. nadstropju je bilo takrat okoli dvesto ljudi. Mnogi so se poškodovali v divjem prerivanju pred dvigali in na stopniščih. Med tistimi, ki so se poskušali spustiti do stanovanj v nižjih nadstropjih, in stanovalci iz višjih nadstropij, ki so vztrajali pri umiku v hladnejši, višje ležeči del zgradbe, je v temi prišlo do absurdnih, vendar neprijetnih prepirov. Med izpadom sta odpovedali dve od desetih dvigal. Prezračevalni sistem je bil izključen in ženska, ki je obtičala v dvigalu med 10. in 11. nadstropjem, je postala histerična, verjetno je bila celo žrtev manjšega seksualnega nasilja. Ko so se luči čez čas spet prižgale, so razkrile bogato žetev nedovoljenih ljubezenskih stikov, ki so se v ugodnih razmerah popolne teme razcveteli kot kakšna požrešna rastlinska vrsta.

Laing je bil, ko je zmanjkalo luči, na poti v telovadnico. Nepripravljen, da bi se pomešal v zmešnjavo v pasaži, je počakal v opuščeni učilnici osnovne šole. Ko je v samoti sedel pri eni od miniaturnih mizic za otroke, v temi obkrožen z meglenimi obrisi veselih otroških risbic, je prisluškoval prerivanju in kričanju njihovih staršev v preddverju dvigal. Ko so se luči spet prižgale, je stopil med presenečene stanovalce in se po najboljši volji trudil, da bi jih pomiril. Poskrbel je za prenos ženske iz dvigala na zofo v preddverju. Ženska z močnimi kostmi je bila žena draguljarja iz 40. nadstropja, močno se je oklenila Laingove roke in ga spustila šele, ko se je prikazal njen mož.

Ko je gneča po divjem pritiskanju na gumbe dvigal popustila, je Laing opazil, da sta se med električnim izpadom dva otroka zatekla v sosednji prostor. Oprezno sta se pomikala proti vhodu na bazen, ker sta se očitno poskušala izogniti visokemu računovodji iz 14. nadstropja, ki je kot samozvani čuvaj vode v rokah kot kakšno bizarno orožje držal mrežo za posnemanje pene z gladine.

Laing je jezno zakorakal naprej. Otroka se nista pustila odgnati od bazena. Odmaknila sta se šele, ko se je približal. Računovodja je stal ob robu vode in s čistilnikom nerodno grabil po mirni gladini. Na nasprotnem koncu so se čez rob povlekli trije plavalci, ki so ostali v vodi ves čas zatemnitve. Mimogrede je opazil, da je eden od njih Richard Wilder. Laing je poprijel za ročaj čistilnika. Medtem ko sta ju otroka opazovala, je pomagal računovodji, da ga je dvignil čez vodo.

Na gladini sredi bazena je lebdelo truplo afganistanskega hrta.

Prevedel Iztok Osojnik

J. G. Ballard: Stolpnica. Prev. Iztok Osojnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2019 (Solaris, 5). 208 strani.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Z vašo pomočjo ga lahko izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek izboljšali?

Samozaložba.si