Stanisław Lem: Gospodov glas

Čas branja: 6 min.

Odlomek romana poljskega velikana ZF Stanisława Lema Gospodov glas v prevodu Tatjane Jamnik.

 

Stanisław Lem: Gospodov glas, prev. Tatjana Jamnik
Stanisław Lem: Gospodov glas, prev. Tatjana Jamnik

Nekoč sem pripravil program za poskus enega svojih prijateljev. Pri poskusu naj bi izdelali računalnik v okolju – družino nevtralnih bitij, se pravi homeostate, ki naj bi to okolje spoznavali, ne da bi v izhodišču imeli kakršnekoli »emocionalne« ali »etične« lastnosti. Ta bitja so se kajpada razmnoževala samo v stroju, torej kakor tisto, čemur bi laik rekel določena oblika »računov« – in po več deset »generacijah« se je v vseh »primerkih« vedno znova pojavila povsem nedoumljiva lastnost, nekakšen ustreznik »agresivnosti«. Po izredno napornih in brezplodnih kontrolnih obračunih je moj obupani prijatelj končno – pravzaprav samo še iz obupa – začel raziskovati najbolj nebistvene okoliščine eksperimenta in tedaj se je pokazalo, da je neki rele reagiral na spremembe vlažnosti zraka, ki so tako postale neopaženi povzročitelj odklona.

Ko to pišem, le stežka ne razmišljam o tem poskusu, kajti ali ni bilo morda tako, da nas je družbeni razvoj povzdignil iz kraljestva živali po eksponentni krivulji – povsem nepripravljene na ta vzpon? Reakcija socializacije se je pričela, brž ko so človeški atomi pokazali prve znake cepljivosti. Ti atomi so bili material, ki je bil zgolj biološko predelan, pripravljen, da izpolni tipično biološke kriterije, tisti premik, tisti pehljaj navzgor pa nas je iztrgal in odnesel v civilizacijski prostor. Mar tak start ne bi mogel naplesti na biološkem materialu naključnih podobnosti, kakor sonda, ki namerjena v morsko dno poleg tistega, na kar je bila usmerjena, z njega zajema tudi naključne ostanke in navlako? Naj spomnim na navlaženi rele brezhibnega računalnika. Zakaj pravzaprav bi moral biti kakorkoli popoln prav proces, ki nas je povzročil? Pa vendar si ne mi ne naši filozofi ne drznemo niti pomisliti, da končnost in enkratnost bivanja vrste sploh ne implicirata dovršenosti, ki naj bi bedela nad njenim nastankom – prav tako kot takšne dovršenosti ni najti ob zibelki vsakega osebka.

Nadvse zanimivo je, da znakov nepopolnosti, ki jo izkazujemo kot predstavniki vrste, še nikoli, v nobenem verstvu niso pripoznali za to, kar dejansko so, in sicer za rezultat nezanesljivih operacij, nasprotno pa praktično vse religije delijo prepričanje, da je človekova nepopolnost rezultat demiurškega spopada med antagonističnima dovršenostma, ki sta škodovali druga drugi. Svetla popolnost je trčila ob temno in nastal je človek: tako razglaša njihova formula. Moja zamisel zveni vulgarno le tedaj, če je lažna – tega, ali je res taka, pa ne vemo. Omenjeni prijatelj jo je karikaturno preformuliral, ko je rekel, da je po Hogarthu človeštvo grbavec, ki zaradi nevednosti o tem, da lahko tudi nisi grbav, v svoji grbi že tisočletja išče znake višje sile, saj je pripravljen na vsako verzijo razen te, da je pohabljenost preprosto naključna, da mu je nihče ni naklonil s kakim višjim namenom, da ne služi prav ničemur, ker so zadevo pač tako zakoličili ovinki in odkloni antropogeneze.

A govoril naj bi o sebi, in ne o vrsti. Ne vem, od kod se je vzela in kaj je botrovalo njenemu nastanku, toda še zdaj, po toliko letih, lahko v sebi najdem nepostarano jezo, kajti energije najprimitivnejše nagonskosti se nikoli ne postarajo. Ali morda vzbujam pohujšanje? Več desetletij sem deloval kakor stolp za frakcionarno destilacijo in proizvajal prekapino, ki jo sestavlja kup mojih razprav ter zaradi teh razprav nastalih – hagiografij. Če pravite, da vas nič ne briga drobovje aparature, ki ga po nepotrebnem vlačim na plan, upoštevajte dejstvo, da jaz v čistosti jedi, s katerimi sem vam postregel, vidim trajna znamenja vseh svojih skrivnosti.

Matematika ni bila moja Arkadija, prej rešilna bilka, cerkev, v katero sem, nevernik, vstopil, ker je v njej vladala treuga Dei.1 Mojemu glavnemu matematičnemu delu so rekli destruktivno – in to ne po naključju. Nobeno naključje ni bilo, da sem nepreklicno podvomil v osnove matematične dedukcije in v pojme analitičnosti v logiki. Orodja statistike sem obrnil proti njihovim osnovam – in nazadnje so jih zminirala. Nisem mogel biti hudič v podzemlju in angel v sončnem soju. Ustvarjal sem, a na pogoriščih, in Yowitt ima prav: več resnic sem odvzel, kot pa dal novih.

To negativno bilanco so pripisali dobi, ne meni, ker sem prišel po Russllu in Goedlu, po tistem, ko je prvi odkril razpoke v temeljih kristalne palače, drugi pa jih je močno omajal. Zato so dejali, da sem deloval v skladu z duhom časa. Kaj pa drugega. Toda trikotni smaragd ne preneha biti trikotni smaragd, ko postane človeško oko – v sestavljenem mozaiku.

Neredko sem se spraševal, kaj bi bilo z mano, če bi se rodil znotraj ene od štirih tisočev kultur, imenovanih primitivne, predhodnic naše kulture v tem breznu osemdesetih tisočev let, ki ga naše pomanjkanje domišljije krči v preddverje, čakalnico prave zgodovine. V nekaterih bi prav gotovo klavrno končal, v drugih pa bi se realiziral kdo ve koliko popolneje, ko bi zahvaljujoč spretnosti kombiniranja elementov, ki sem jo prinesel na svet, kakor obseden ustvarjal nove obrede in magije. Če ne bi bilo zavore, ki jo v naši kulturi predstavlja relativizacija vsakršnega pojmovnega bivajočega, bi morda lahko neovirano sakraliziral orgije uničenja in razbrzdanosti, kajti v tistih prastarih krogih so gojili običaj vsake toliko časa ukiniti vsakdanje zakone, se pravi prekiniti kulturo (ta je bila dno, skala, absolut, pa vendar so znali na občudovanja vreden način doumeti, da mora biti celo absolut poln vrzeli!) – da bi sprostili trdovratne količine presežkov, za katere je pretesen sleherni kodificirani sistem in ki se le v neznatni meri izživijo pod bojevniškimi in družinskimi krinkami, v vpregi in brzdah običajev.

To lomljenje družbenih spon in pravil je bilo razumno, racionalno; skupinska blaznost, pandemonij, osvobojen in bičan z narkozo ritmov in strupov – tako so odprli varnostne ventile, skozi katere je drl dejavnik uničenja, s tem posebnim izumom se je to barbarstvo prilagodilo človeku. Načelo zločina, iz katerega se lahko umakneš, reverzibilne blaznosti, luknje, ki ritmično utripa v družbenem redu, je bilo izničeno, in zdaj morajo vse te sile hoditi v vpregi, obračati gepelj, igrati vloge, ki so jim pretesne in vselej neudobne, zato korodirajo sleherno vsakdanjost, povsod se skrivajo, ker nikjer ne smejo nastati neanonimno. Vsakdo izmed nas se od malih nog oklepa kakega javno dovoljenega koščka sebe, tistega, ki je bil izbran, izšolan, ki je dobil consensus omnium,2 vsakdo ta drobec goji, ga pili, izpopolnjuje, samo piha vanj, da bi se kar najbolje razvil, in vsakdo se, čeprav je le delček, pretvarja, da je celota – štrcelj z ambicijo celote.

Kakor daleč mi seže spomin, mi je manjkala etika, cepljena na občutljivost. Namenoma sem si skonstruiral njeno protezo. A za takšno delovanje sem moral najti dober razlog, kajti obesiti zapovedi v prazno je enako, kot če bi šel k obhajilu brez vere. Ne pravim, da sem življenje načrtoval tako teoretično, kot to prikazujem tukaj. Za svoje ravnanje si tudi nisem – za nazaj – izmislil aksiomov. Deloval sem vselej na podoben način, čeprav sprva nezavedno; motivacije sem se domislil kasneje.

Če bi se imel za človeka, ki je v bistvu dober, zagotovo ne bi bil sposoben razumeti zla. Menil bi, da ga ljudje zmeraj zadajajo naklepno – se pravi počnejo to, za kar so se odločili – ker bi o malopridnosti sklepal na podlagi lastne izkušnje. Toda vedel sem več kot to, zakaj hkrati sem poznal lastna nagnjenja, kot se tudi zavedal, da nisem kriv zanje, pa saj sem tega, kakršen sem, našel v sebi, in nihče me ni vprašal, ali se s takšno sestavo strinjam.

To, da bi en suženj zatiral drugega sužnja, hoteč zadovoljiti sile, ki so vcepljene obema, da bi ena nekrivda trpinčila drugo, če se je takim pritiskom mogoče kako upreti – je bila zame žalitev zdrave pameti. Dani smo si in v celoto teh darov ne moremo dvomiti drugače kakor neuspešno, toda če se odpre še tako majhna priložnost za nasprotovanje danemu stanju – čemu je ne bi izkoristili? Samo takšne odločitve in takšno delovanje so izključno naša, človeška last, podobno kot možnost samomora – to je sektor svobode, v katerem neželeno dediščino doleti prezir.

Prosim, nikar mi ne pravite, da prihajam v protislovje s samim sabo – s tistim, ki se mu zdi, da bi se lažje realiziral v jamski dobi. Vednost je ireverzibilna, ne more se vrniti v mrak sladke nevednosti. V tistih časih ne bi imel vednosti in je ne bi mogel pridobiti. To, ki jo imam, moram izkoristiti. Vem, da nas je sestavljalo in urejalo golo naključje, pa naj bi bil pokoren izvrševalec vseh smernic, na slepo izžrebanih z neštetimi potegi?

Moj »principium humanitatis«3 je poseben po tem, da bi nekdo, ki je v bistvu dober, v primeru, ko bi ga hotel uporabiti na sebi, moral – v skladu s smernico »premagovanja lastne narave« – zadajati zlo, da bi se utrdil v svoji človeški svobodi. Torej moje načelo ni primerno za občo rabo, prav tako pa ne vidim nobenega razloga, zaradi katerega bi moral pridobiti etično panacejo človeštva. Raznorodnost, neenakost je ljudem dana, potemtakem Kantov sklep, da bi bilo načelo posameznikovih ravnanj lahko obči zakon, pomeni neenako nasilje nad ljudmi, to, da so osebne vrednote subsumirane nadrejeni vrednoti – kulturi – pa je nepravično. Nikakor tudi ne trdim, da je vsakdo človek le v tolikšni meri, v kolikršni je po lastni volji zvezana pošast. Predstavil sem povsem zasebna stališča, svojo lastno strategijo, ki sicer ni spremenila ničesar v meni. Moj prvi odziv na novico o nekogaršnji nesreči je še vedno iskrica veselja, in takšnih refleksov niti ne poskušam več potlačevati, ker vem, da ne bom dosegel mesta, kjer živi to brezmiselno hihitanje. Toda z uporom odgovarjam in proti sebi delujem zato, ker to lahko počnem.

Če bi v resnici nameraval napisati lastno biografijo, ki bi ob zvezkih na polici izpadla kot antibiografija, mi ne bi bilo treba utemeljevati svoje izpovedi. A moj namen je drugačen. Bistvo dogodivščine, ki jo opisujem, je v tem, da se je človeštvo srečalo z nečim, kar so v temino zvezd poslala bitja, ki ne pripadajo človeški vrsti. Prva situacija v zgodovini, ki je najbrž dovolj resna, da bi si priznali, da potrebujemo podrobnejšo razjasnitev, kot to dopušča konvencija – kdo pri tem srečanju je pravzaprav sploh zastopal našo stran. Še toliko bolj, ker niti moja genialnost niti matematika nista zadostovali, da bi to lahko obrodilo nezastrupljene sadove.

Prevedla Tatjana Jamnik

Opombe:

1 Lat. božje premirje.

2 Lat. soglasje vseh.

3 Lat. načelo humanosti.