ČLANEK & VIDEO.
V zadnjem desetletju je v slovenskem prevodu izšlo šest proznih zbirk bolgarskih in makedonskih avtorjev in avtoric. Ali jih bralci poznajo in si jih izposojajo ali pa raje posegajo romanih?
Najprej bom predstavila seznam knjižnih prevodov bolgarske in makedonske proze in pokazala, da je romanov približno dvakrat več kot proznih zbirk, osredotočila pa se bom na motivno, tematsko, idejno in slogovno raznovrstni deli: Četrt ob obvoznici Vesele Ljahove in (Nes)končni modeli kratke zgodbe Sanje Mihajloviḱ-Kostadinovske.
Predavanje na strokovnem posvetu za knjižničarje Slovanski fokus: južnoslovanske književnosti se je odvilo 13. septembra 2022 v Slovanski knjižnici (Mestna knjižnica Ljubljana).
»Biti kratek: najboljša besedila so tista, pri katerih je bralcu prepuščeno karseda široko polje možnih asociacij.«
(Vlada Urošević, O kratki zgodbi, Nevarne svečanosti, 2016)
Slovenski prevodi bolgarske in makedonske proze v letih 2012–2022
Bolgarska proza
Romani
Alek Popov: Misija London, prevedla Eva Šprager, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2014.
Georgi Gospodinov: Fizika žalosti, prevedel Borut Omerzel, Ljubljana: Beletrina, 2015.
Radoslav Parušev: Od znotraj, prevedla Eva Šprager, Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2018.
Viktor Paskov: Balada za Georga Henycha, prevedla Namita Subiotto, Ljubljana: Družina, 2019.
Kratka proza
Stanislav Stratiev: Balkanski sindrom, prevedla Namita Subiotto, Ljubljana, LUD Literatura, 2012, zbirka Stopinje.
Vesela Ljahova: Četrt ob obvoznici, prevedla Namita Subiotto, Ljubljana, LUD Literatura, 2020, zbirka Stopinje.
Ljudsko slovstvo in otroško gradivo (splošno): Petelinček Kratkorepec in druge bolgarske ljudske o živalih, izbral Ljudmil Dimitrov; priredila Slavica Remškar; ilustrirala Jelka Godec Schmidt; prevedli Magdalena Cvetkova … et al., Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018, Zbirka Zlata ptica, NAGRADA ZLATA HRUŠKA 2019.)
Makedonska proza
Romani
Goce Smilevski: Sestra Sigmunda Freuda, prevedla Sonja Dolžan, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2012.
Venko Andonovski: Popek sveta, prevedla Sonja Dolžan, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013.
Dragi Mihajlovski: Pisarjeva smrt, prevedla Namita Subiotto, Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 100 slovanskih romanov, 2014.
Lidija Dimkovska: Rezervno življenje, prevedel Aleš Mustar, Ljubljana: Modrijan, 2014.
Olivera Nikolova: Strdek, prevedla Sonja Dolžan, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2014.
Goce Smilevski: Heloiza: vrnitev besed, prevedla Sonja Dolžan, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016.
Blaže Minevski: Spominčice, prevedla Sonja Dolžan, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016.
Luan Starova: Čas koz, prevedel Aleš Mustar, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2019.
Lidija Dimkovska: Non-Oui, prevedel Aleš Mustar, Ljubljana: Modrijan, 2019.
Kratka proza
Vlada Urošević: Nevarne svečanosti, prevedla Namita Subiotto, Ljubljana: Beletrina, Dnevi poezije in vina, 2016, (izbor poezije in kratke proze).
Rumena Bužarovska: Moj mož, prevedel Aleš Mustar, Ljubljana: Modrijan, zbirka Bralec, 2017.
Aleksandar Prokopiev: Delfin (zgodbe o vidnem in nevidnem), prevedel Timotej Senčar, Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2020.
Ivan Šopov: Skopje – izgubljeni čevlji mesta, prevedel Aleš Mustar, Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 2021.
Sanja Mihajloviḱ-Kostadinovska: (Nes)končni modeli kratke zgodbe, prevedla Namita Subiotto, Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2021.
Četrt ob obvoznici
Zbirko Vesele Ljahove sestavlja 13 med seboj delno povezanih zgodb, ki osvetljujejo probleme sodobne (posttranzicijske) bolgarske družbe in vsebujejo celo paleto napetosti in konfliktov, s katerimi se sooča moderni človek.
Kot ugotavlja v spremni besedi Ljudmil Dimitrov, se nekatere literarne osebe pojavljajo v več zgodbah, v nekaterih kot glavni junaki, v drugih pa kot stranski liki, katerih prisotnost samo dopolnjuje njihovo že znano podobo, tako da jih prikaže z drugačnega zornega kota. Zato se zdi, kot bi brali roman, čeprav so posamezne zgodbe zaokrožene.
Dogajalni prostor zajema obrobno četrt bolgarskega glavnega mesta: blatno ulico delavske četrti, stanovanja v grdih betonskih blokih iz socialističnega sistema, zanemarjen park, prometne zamaške v mestnem središču, gnečo na tramvaju, pokopališče ob hrupni obvoznici, itd.; prostor je torej omejen in zanemarjen in kot tak le še poglablja brezizhodnost.
Zgodbe so zapisane v klasični obliki kratke pripovedi, v jedrnatem, minimalističnem slogu.
Avtorica na videz neprizadeto slika surove realistične prizore mestnega življenja in grenke, nemalokrat ironične izkušnje protagonistov: brezdomca, ki najde truplo bogataša; raziskovalke, ki jo pretenta prav »socialni fenomen«, ki ga preučuje; upokojene diplomatske prevajalke z zavidljivo kariero, ki jo okrade patronažna sestra; deloholičnega višjega inšpektorja, ki ga nihče ne ceni, lastna hčerka pa ga odkrito prezira; ostarelo branjevko, ki jo policisti kaznujejo zaradi neregistrirane prodaje pridelka; profesorice nemščine, ki se zaradi nizke plače sramuje svojega poklica itd. Najraje upodablja starce pred iztekom življenja, osamljene, nemočne, potisnjene v kot, ki pa so ohranili svojo ljubezen, predanost in sanjaštvo.
Tako je tudi v zgodbi Zlata poroka, kjer upokojeni jezikoslovec, ki skrbi za svojo na smrt bolno ženo, postane objekt posmeha in tragična žrtev objestnih najstnikov.
Nenadoma se mu je zahotelo, da bi pokramljal s temi tujimi otroki. Če ne bi bili tako neposredni in hudobni. Oni bi ga spraševali, on pa bi jim odgovarjal, potem bi jih on spraševal, oni pa bi odgovarjali, da bi slišal kaj drugačnega od bolezni in tablet, da bi tudi on začutil, da je živ med živimi. Z lastnimi vnuki ni mogel, oni niso dobro govorili bolgarsko. Šlo mu je na smeh: vnuki profesorja bolgarščine ne govorijo bolgarsko!
Zapestje mladca, ki se mu je postavil na pot, je bilo prepasano s trdim usnjenim jermenom, na katerem so bile vžgane črke njegovega imena.
»Viktor,« je na glas prebral profesor.
Fant se je nehal šopiriti in ga pogledal.
»Tvoje ime pomeni zmagovalec.«
»Jasno! Kdo pa tega ne ve!« je zajedljivo odgovoril najvišji.
»Nekoč so s tem mislili na zmagovalca nad zlom,« je nadaljeval profesor.
(Ljahova 2020: 48; dostopno tudi v e-antologiji Sodobna slovanska kratka zgodba, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2021; DOI: 10.4312/YROI7597)
Motivno, tematsko in slogovno je tej knjigi bolj sorodna zbirka Rumene Bužarovske Moj mož, v kateri prav tako beremo o usodah malega človeka v posttranzicijskem obdobju v glavnem mestu, tokrat Skopju, le da so tu v ospredju predvsem intimne in surove pripovedi žensk. Naj spomnim, da so bile zgodbe iz te zbirke v priredbi Ane Duše in Ivane Djilas jeseni 2020 postavljene tudi na oder SNG Drame.
A ob tej priložnosti predstavljam precej drugačno, vendar prav tako zanimivo knjigo.
(Nes)končni modeli kratke zgodbe
Že sam naslov zbirke Sanje Mihajloviḱ-Kostadinovske kot tudi naslovi ciklov (Vraževerne zgodbe, Nesrečne zgodbe, Delikatesne zgodbe …) in posameznih besedil (Čajna vrečka, Oglas, Sladoled …) odražajo domiselnost in igrivost avtoričine pisave.
Zbirka vsebuje literarizirane modele kratkih zgodb, podane v slogu parodiranih priročniških opisov izbranih modelov, navodil in receptov za pisanje in/ali branje te literarne zvrsti.
Gre za zelo kratka besedila: od ene same povedi do ene polne strani.
Ti modeli so zasnovani kot duhovito poigravanje z žanrom oziroma kot nekakšne iskrive utemeljitve podobnosti med zgodbo in izbranim, največkrat povsem banalnim objektom iz neposredne resničnosti.
Za primer si najprej oglejmo dva modela – navodili za pisanje zgodb, nato pa še model za branje.
UROČLJIVE OČI
Takšnim zgodbam nikoli ne glejte naravnost v oči. Sicer vas lahko uročijo. Nekateri v to ne verjamejo, nekateri pa menijo, da je za pisanje nezrelih in nesmiselnih zgodb kriv prav nekdo z uročljivimi očmi. Obstaja več načinov, s katerimi se lahko otresete uroka: nosite narobe obrnjene nogavice, vsaj dokler pišete zgodbe, ob tipkovnico postavite česen ali pa se uščipnite v zadnjico, preden sedete k pisanju. Včasih je treba odnesti računalnik (dovolj je ohišje) k padarici ali pa trikrat pljuniti, če se vam zgodba posreči: pfuj, pfuj, pfuj.
(Vraževerne zgodbe, str. 65)
OGLAS
Izgubila se je zgodba. Sliši na ime Mime Zis. Zelo je ljubka in plašna. Če jo vidite, jo privabite na list papirja. Ali pa jo prijavite na najbližjo fikcijsko postajo.
(Nesrečne zgodbe, str. 103)
SLADOLED
To je moja priljubljena zgodba in za trenutek preneham poslušati vse okoli mene, ker imam pomembnejše opravilo: narediti, da zgodba traja čim dlje. Vrnitev v realnost je lahko zelo boleča. Nekateri to metaforično poimenujejo »lepljivo«. Število klasičnih žanrov je omejeno, v zadnjem času pa so se pojavili tudi neki nenavadni okusi. Kakorkoli že, konzumiramo jo vedno enako: v nasprotni smeri od sile gravitacije.
(Delikatesne zgodbe, str. 32)
Slikovita in zelo zgoščena besedila, ki ponekod prehajajo v aforizme, ponujajo vznemirljiv pogled na vrste pripovedi, ki bodo zagotovo razburkale bralčevo domišljijo, kar se je pokazalo tudi na prijetnem pogovoru o knjigi na Slovanskem bralnem klubu 21. 2. letos, ki ga je moderirala Tatjana Jamnik.
S sladolednim modelom zaključujem kratko predstavitev izbranih delikates iz sodobne bolgarske in makedonske kratke proze, v želji, da bi jih poskusilo čim več bralk in bralcev.
Iz recenzij
Še o zbirki Četrt ob obvoznici:
Julijana Voroš na portalu Dobreknjige.si: https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=8213
Maša Budič pripoveduje zgodbo Materina solza iz zbirke Četrt ob obvoznici (Prepišno uredništvo LUD Literature 2020), od 13.00 do 27.00 minute: https://www.youtube.com/watch?v=EqWdqWZMKG4&t=1697s
Nuša Plankar na blogu V soju luči: https://vsojuluci.wixsite.com/blog/post/vesela-ljahova-%C4%8Detrt-ob-obvoznici
Maja Kovač na portalu Artfiks: [Knjiga pod lupo] VESELA LJAHOVA: Četrt ob obvoznici – Artfiks (kunsthisterik.net)
Miša Gams na radiu Ars, oddaja S knjižnega trga: https://www.rtvslo.si/kultura/beremo/vesela-ljahova-cetrt-ob-obvoznici/586826
Še o zbirki (Nes)končni modeli kratke zgodbe:
Ana Geršak: Do zadnje strani: Vaje v prepoznavanju sloga. Dnevnik, 22. 7. 2021. https://www.dnevnik.si/1042959611
Anja Zidar: Pisati o pisanju. Radio Študent, 12. 8. 2021. https://radiostudent.si/kultura/kosilo-nekega-molja/pisati-o-pisanju
Namita Subiotto: Kratkoprozne delikatese. Večer, 14. 8. 2021. https://www.vecer.com/v-soboto/o-knjigi-sanja-mihajlovik-kostadinovska-nes-koncni-modeli-kratke-zgodbe-10249911
Veronika Šoster: (Nes)končni modeli kratke zgodbe. Bukla, sept.-okt., 2021, str. 16: https://www.bukla.si/pic/page/Bukla%20-%20naslovnice/Bukla-162.pdf
Foto: Ahmed Zayan (Unsplash)
Profesorica makedonskega jezika in književnosti na FF UL ter prevajalka makedonskega in bolgarskega leposlovja. Leta 2014 je prejela priznanje Lirikonov zlat za vrhunske revijalne prevode poezije, leta 2009 pa diplomo Bolgarske akademije znanosti in umetnosti za prevode bolgarskih literarnih del v slovenščino ter medaljo Blaže Koneski Makedonske akademije znanosti in umetnosti za afirmacijo makedonske književnosti v tujini.