Šest zgodb iz kratkoprozne zbirke makedonske pisateljice Sanje Mihajloviḱ-Kostadinovske (Nes)končni modeli kratke zgodbe v prevodu Namite Subiotto.
Že sam naslov zbirke kot tudi naslovi ciklov (Delikatesne zgodbe, Zoprne zgodbe, Nesrečne zgodbe …) in posameznih besedil (Čevapčiči s čebulo, Trepalnica v očesu, Povešene prsi …), ki po dolžini največkrat ne presegajo ene strani, odražajo domiselnost in igrivost avtoričine pisave. Knjiga vsebuje literarizirane modele kratkih zgodb, podane v slogu parodiranih priročniških opisov izbranih modelov, navodil in receptov za pisanje in branje te literarne zvrsti, ki zvenijo kot iskrive utemeljitve podobnosti med zgodbo in izbranim, pogosto čisto banalnim objektom iz neposredne resničnosti. – Iz spremne besede Namite Subiotto
*
POTOVALNE ZGODBE
Kovček
Kratka zgodba je kot kovček za kratke relacije. Vanj(o) položimo samo najnujnejše, vendar nam vedno ostane grenak občutek, da smo nekaj pozabili, da bomo nekaj pogrešali. Še tedaj, ko je prostor karseda racionalno izkoriščen, ko je zobna pasta v najmanjši embalaži, spodnje perilo natančno odmerjeno, knjiga sopotnica v lahki, skorajda breztežni izdaji, nas nekaj drgne. A mora res imeti te preklete zadrge?
Toaletna torbica
V takšno zgodbo obvezno zložite:
– ščetko za čiščenje internacionalizmov,
– pasto za poliranje sloga,
– glavnik za poravnavo štrlečih stavkov,
– parfum znamke L’euphémisme za prikrivanje neprijetnih misli,
– higienski vložek za vpijanje izcedkov iz likov in dogodkov, ki se jih ne da vključiti v zgodbo.
Voziček za prtljago
Ne verjamem, da obstaja bolj žalostna zgodba kot je tale. Z njo prepelješ svoje začasno življenje, sestavljeno iz najbolj nepotrebnih reči, ki kljub razvrščanju, odstranjevanju, premišljanju, premeščanju grozijo, da bodo presegle dovoljeno težo (življenja?). Potem jo vrneš v vrsto z identičnimi zgodbami, saj po zvočniku že kličejo tvoje ime.
Hotelsko milo
Zagledaš ga. Novo. Še zaprto. Z imenom hotela, lepo zapisanim na prednji strani. Leži na bleščeče čisti polici, kamor ga je položila neka čistilka, največkrat ženska in največkrat imigrantka, katere obraza ne vidiš ali si ga ne zapomniš. Imaš tri možnosti: 1. lahko ga zamenjaš s svojo vlažilno kremo z aloe vero za bolj mehko kožo; 2. lahko ga odpreš, da ga bodo naslednji dan čistilke zamenjale z drugim, navidez identičnim; 3. lahko ga vzameš za spomin in ga shraniš doma v predalu za kako naslednje potovanje, na katerega ga ne nameravaš vzeti, saj uporabljaš izključno vlažilno kremo z aloe vero. Lahko pa mu posvetiš zgodbo, tako ali tako boš nekaj časa v tem hotelu.
Tabla za začetek mesta
Če hočete napisati takšno zgodbo, ne pozabite zaviti z glavne ceste. Lepo vključite smerokaz, prilagodite hitrost in začnite pravočasno načrtovati, kje boste parkirali. Ne nasedajte temu, da so table z oznako za mesto ali naselje po vsem svetu enake. Ime mesta so vse možnosti; včerajšnje, današnje, jutrišnje, samo vaše, začnejo pa se s čisto navadnim izvozom z glavne ceste.
Tabla za konec mesta
Ta zgodba se začne tam, kjer preneha obstajati. To je zgodba z odprtim koncem. Ne toliko o odhajanju, bolj o prehajanju. Prepoznali jo boste po zvoku vetra, ki žvižga skozi priprto okno, in po tem, kako dobro lahko sledite ritmu glasbe iz radia, ki se počasi spreminja v šum.
Sanja Mihajloviḱ-Kostadinovska: (Nes)končni modeli kratke zgodbe. Prev. Namita Subiotto. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2021. 120 strani.
Foto: Ahmed Zayan (Unsplash)
Profesorica makedonskega jezika in književnosti na FF UL ter prevajalka makedonskega in bolgarskega leposlovja. Leta 2014 je prejela priznanje Lirikonov zlat za vrhunske revijalne prevode poezije, leta 2009 pa diplomo Bolgarske akademije znanosti in umetnosti za prevode bolgarskih literarnih del v slovenščino ter medaljo Blaže Koneski Makedonske akademije znanosti in umetnosti za afirmacijo makedonske književnosti v tujini.