Ena posebna vrsta užitka (ko berem) je iskanje pretanjenih, natančnih, lucidnih, zvitih in pretkanih formulacij. Najsi bo to stavek, izraz, besedna zveza ali samo beseda – vedno sem na lovu za novimi formami, oblikami, izražanji in formulacijami.
Z novimi besedami si povečam moje zmožnosti izražanja: toliko bolj natančno in precizno lahko prepoznam stvari, ljudi pojave, toliko bolj natančno in precizno so me zmožni prepoznati ljudje in okolica, toliko bolj spoštljive in poznane odnose imam lahko s prijatelji.
Kompleksnejši vokabular in dejanska uporaba novih, boljših in kompleksnejših, bolj uporabnih, besed mi omogoča misliti na višji ravni ter bolj kompleksno – to pa mi omogoča vesti se na veliko bolj spoštljiv in uvideven način, na plemiški način duhov dobrega srca.
Ni naključje, da primitivneži uporabljajo primitiven jezik – a kaj je tu vzrok in kaj posledica? Sam bi si drznil zatrditi, da bi uporaba kompleksnega in visokega jezika iz primitivneža kmalu naredila (duhovnega) plemiča.
Sam to na sebi opažam: vsakič, ko me kaj prisili, da se vedem bolj formalno in spoštljivo (maše, poroke, kulturne prireditve, obisk opere, formalni obiski itd.), takrat začnem tudi razmišljati veliko bolj čisteje, spoštljivejše, kompleksnejše in uvidevneje.
Zakaj potemtakem tako grdo odrivamo stran tradicijo krščanske maše, ki posamezniku vsaj enkrat na teden da priložnost poslušati klasičnejšo glasbo in razmišljati o globljih rečeh kot le o osebnem zadovoljstvu in čustveni stabilnosti?
Nekaj nas mora siliti v več, v višje miselne strukture, v sfere izven naše male pomembnosti, v združbe višjih kategorij, v družbo. Pri tem pa marsikaj lahko naredi že ena sama prav in lepo formulirana beseda (utile cum dulci, se spomnite?).
Oh kje so časi, ko s prijateljem bereva vsak svoje reči in ob srečanju tekmujeva v tem, kdo je našel boljšo formulacijo – v preteklosti ali v prihodnosti? Resno vprašanje …
Dipl. filozof in zgodovinar. Branje prežema vse moje aktivnosti – od plezanja, pisanja člankov, pa vse do snemanja svojih predavanj na portalu Youtube in turističnega vodenja. Star sem 23 let in ni mi žal prav nobenega dne. Vsak dan lahko storim več in veliko sem že naredil. Umrem lahko jutri, pa mi ne bo prav nič žal, saj sem doživel že dovolj za tako malo časa na tem svet’.