Hubert Klimko-Dobrzaniecki: Islandski triptih

Čas branja: 8 min.
Hubert Klimko-Dobrzaniecki: Islandski triptih, prev. Tatjana Jamnik
Hubert Klimko-Dobrzaniecki: Islandski triptih, prev. Tatjana Jamnik

Odlomek novele Uspavanka za obešenca iz knjige poljskega pisatelja Huberta Klimka-Dobrzanieckega Islandski triptih.

V svojih poetičnih novelah Klimko-Dobrzaniecki orisuje življenje na Islandiji, pri čemer v ospredje postavlja zgodbe priseljencev z evropske celine, ki so na otok prišli iskat srečo in boljše življenje, a so tam našli vse kaj drugega. Težke, tabuizirane teme obravnava stvarno in brez sentimentalnosti, pripoved pa zna zabeliti tudi z zdravo mero humorja, ki se napaja v hrabalovski tradiciji. Kljub distanci do obravnavanih tem pa vendar najbolj prideta do izraza sočutje in solidarnost, ki vladata v svetu njegovih junakov. Zgodbe protagonistov nas opominjajo, da smo vsi samo ljudje in da nam v resnici ni tuje nič, kar je človeškega. Skupna os novel ni le pisateljevo premišljanje o normalnosti in norosti, življenju in smrti, temveč predvsem o prijateljstvu in ljubezni, ki v naše življenje neopazno vnašata smisel.

Več o knjigi

 

Uspavanka za obešenca

V spomin na Szymona Kurana –
violinista, skladatelja in prijatelja

1

Tam, kjer se konča otipljivi svet, tisti, ki ga je videti z ladje in avta, svet, ki je del zgodbe, ki je povedana, a še ne do konca napisana, sedim jaz. Avgust je. Avgust kot vsak drug. Na pogled podoben prejšnjemu, ker ocean diši enako. Plima, oseka, valovi, galebi, veter, zarjavele kontejnerske ladje na obzorju, plaža s črnim vulkanskim peskom, otok, tabla, ki obvešča, ob katerih urah kup kamenja in zaplata trave postaneta večja celota. Na pogled vse kakor prej, na pogled nič ne manjka. Narava gre naprej v večnem ritmu. Vzhod in zahod. Dan in noč. Diham, živim, sem, ljubim, vidim. Toda v tej sliki avgusta manjka postava v modrih hlačkah. Človek z zavihano in nad popkom v ležerni vozel zavezano karirasto srajco. Manjka moški, ki na plečih nosi tri dlani, privarjene na dolge palice z navoji. Bredel je proti obali po sivi vodi. Ocean je naraščal, se krepil in zapolnjeval meniskus med koncem rtiča in obrežjem občasnega otoka. Zdaj šele z vso jasnostjo vidim, da je vse to videz, ker nam vsakič manjka kak element. Sestavljanka počasi postaja nepopolna. Neponovljivost. Stavki, besede, podobe, note, napisane na notnem črtovju, način kajenja cigarete, oškrbljeni krigel. Neponovljivost živi, se spreminja v spomine, je predajana iz roda v rod, deformirana, poveličevana ali omalovaževana. Ustno izročilo, moja osebna dilema z Biblijo … Sklenil sem, da ne bom čakal dvesto let. Morda je zadeva z Bogom res morala odležati. Imam neustavljivo potrebo zapisati zgodbo nekega prijateljstva, malega drobca življenja. Szymon je odšel. Zdaj ga ni v mestu. Ni ga mogoče srečati na ulici. To najbolj pogrešam …

Sled, ki ostane v oblakih, do trenutka, ko se razleze ali jo prereže drugo letalo. Nekaj besed, nahitro izrečenih na avtobusu v center, pot z vlakom. Nisva se spoznala ne na avtobusu ne na letalu in ne na vlaku. Brez zvokov, brnenja motorja, bobnenja koles, brez pozibavanja ali turbulenc. Tistemu, ki naju je seznanil, je bilo ime Boro in je bil »izpuščeni« norec, ki je še vedno stanoval na oddelku. Tu pa tam se mu je utrgalo. Najbolj poleti, ko je vse zelenelo. Za zelenost je imel celo vrsto tablet. Zdravniki so ugotovili, da je zdaj že v redu in da ga ni treba zapirati. Samo zdravila naj jemlje. Nekoč sem mislil, da bo pognal liste v mojem avtu, da se bo zdaj zdaj spremenil v zeleno. Videl sem ga, kako se poti, potem pa seže po kapsuli in začne vpiti, zdaj, zdaj, zdaj. Vpil je, da se spreminja v polje mahu, potem pa v velik travnik. Sam ne vem, morda mi je družba blaznežev omogočila, da sem ostal normalen … Morda me je dejstvo, da sem s sabo vozil travnik, polje mahu, veliko kumarico ali lubenico, obvarovalo pred tem, da bi postal Napoleon ali sveta Tereza.

Boro je še naprej smel stanovati v norišnici, čeprav so zdravniki pritiskali, naj se izseli. Ni več dobival hrane. Prihajal sem ponj in ga jemal v Ikeo, kjer so prodajali najcenejše hotdoge v mestu. Basala sva se z njimi in jih poplakovala s fanto. Nekega dne mi je povedal, da na oddelku sedi Poljak, violinist. Temu je dodal nekaj fuckov, ker je zelo rad preklinjal po angleško, pravil je, da šele ko iz sebe spravi nekaj psovk, čuti, da živi, in to je počel prav kronično.

Szymon je v tukajšnjem psihiatričnem žargonu veljal za zajca iz klobuka. Zajec je pacient, ki se za nekaj časa pojavi in nato izgine, in se spet pojavi, in tako naprej in tako nazaj. Ozdravljen v življenje. Depra, na oddelek. Oddelek in življenje, življenje in oddelek. Zajec … Boru sem rekel, naj se pogovori z bolničarjem, ta pa s Szymonom in zdravnikom, mogoče bi lahko skupaj skočili na hrenovke v Ikeo. In nekega dne je ogromna postava, ta človeški hrast brez zob, Boro, s svojo senco prekrila drobno postavo v žičnatih očalih. Snop luči iz avtomobilskega žarometa se je odbil od srebrnih okvirjev in Boro je v sekundi postal tisti od strele zadeti slovanski hrast, okoli katerega so se zbirali domačini, da bi se prepustili magičnemu plesu. Postava v srebrnih očalih ga je obšla, pri čemer je nenaravno dvigala glavo in pogledovala v oči delcu Hrvaške, delcu mitskega gozda, drevesu, hrastu in norcu. Nenadoma je primarij psihiatrije ugasnil avto in žarometi so se izključili. Szymon se je ustavil v Borovi senci in gledal proti rdečemu volvu. Iz avta je stopil zdravnik in vprašal: V Ikeo, ja? Samo v Ikeo, na klobasice, ja. Onadva pa sta soglasno prikimala in pristopila k meni.

 

Človek, ki je po videzu spominjal na Janusza Korczaka, Maksimilijana Kolbeja in Gandhija, skrit za očali, ki bi ob dobrem vremenu lahko zažgala žitno polje ali velik skedenj, se je predstavil. Jaz sem Szymon Kuran. Zelo me veseli, sem odgovoril. Ne, mene veseli, je odvrnil, tebi se pa to samo zdi. Ja, morda je imel prav, morda je njega res veselilo, meni pa se je to samo zdelo v skladu z naučenimi odgovori. Dobra vzgoja se menda temu reče. Mešanica prepovedi in podnebnih razmer. Szymon je jedel hotdog, mislim, da sem ga hotel nekaj vprašati, pa se je vključil Boro. Kako je potlej s tistimi kamni, je zasesljal. Normalno, sem odvrnil. To moraš tako kot kure ali noji, tudi oni nimajo zob, in da bi prebava potekala, kot je treba, goltajo majhne kamenčke, ki hrano drobijo podobno kot zobje. Szymon je, presenečen nad miselno bližnjico in obravnavo teme in medias res, brez smisla, ko je zaslišal mojo kratko razlago s področja gastrologije, odložil papirček od klobasice na mizo in se začel tiho smejati, čeprav sva midva z Borom vedela, da je to nadaljevanje najinega nedokončanega pogovora iz prejšnjega meseca o nakupu zobne proteze ali vreče s kamenčki. Boro je ob pogledu na njegov odziv stavek zaključil tako kot vedno. Po angleško in na kratko. Fuck you, je rekel in pojedel hotdog, tako da si je kljubovalno stlačil velik konec v usta. Ko je trudoma pogoltnil in poplaknil z vodo iz pipe, prineseno iz stranišča v lončku od kokakole, je ponovil: Fuck you.

Spremil sem ju pred norišnico. Szymon mi je segel v roko in rekel: Ko prifrčim ven, se dajmo dobit vsi skupaj, stanujem v centru, blizu britanske ambasade, veselilo me bo. Ne, mene bo veselilo, tebi pa se bo to morda samo zdelo. Zasmejal se je, ker sva najbrž oba začutila, da je dobra vzgoja, vse te naučene fraze, le nekakšna splošno razširjena nevroza, da nekje v nezavednem leži prava dobrosrčnost, ki nima nobene zveze z obrabljenimi besedami. Samo Boro je ostajal naraven, niso ga ganile konvencije, dobra vzgoja, čeprav je bil izobražen človek, umetnik slikar po akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, in ko je Szymon odpiral vrata v svoj hram, mu je Boro stisnil roko in rekel: Fuck you too. Razšli smo se vsak v svojo smer. Jaz sem se vrnil v prazno sobo, Szymon na oddelek, Boro pa je šel v zaliv poklicat Plamena, svojo skrivnost, udomačeno orko, ki ji je igral na orglice in o obstoju katere sem poleg njega bojda vedel samo jaz.

 

V kotlini Kłodzko, natančneje v Miznem gorovju, sta dva posebna kraja. Eden je Veliki Szczeliniec, gorski vrh, kamor se gre po stopnicah iz klesanih skal. Nemci radi pretiravajo. Nekoč sem na Bavarskem videl, kako je neka gospa ločevala stebla prepletenih visečih cvetlic. Rasle so v modrih cvetličnih lončkih in rdeče glavice jim je vleklo proti vodi, navzdol, ker so stale na mostičku. Nemka je nežno ločevala glavico od glavice, steblo od stebla, da bi bila vsaka cvetlica viseča, navzdol rastoča samostojna bit. Ta čistost, ta perfekcionizem, ki je mejil na deviacijo, ta urejenost, te ločene cvetlice na osladnem mostičku v osladnem bavarskem mestecu nad osladno rečico, v kateri so gotovo plavali lepi, disciplinirani ploščiči ali koreslji, so mi prizadejali strašen glavobol, ki me je minil, šele ko sem prestopil mejo s Češko, ko sem začutil in zagledal ta naš ljubi slovanski nered. Zato imam vedno, ko se povzpnem na Veliki Szczeliniec, postnemško migreno, ker stopnice vodijo prav do vrha. Naravi je človek odvzel opravilno pravico, v tem vzpenjanju ni nobene romantike, čeprav so prav Nemci proizvedli celo množico slavnih romantikov, eden izmed njih pa je nekega dne celo splezal na Szczeliniec, in so tam, da bi to obeležili, vzidali spominsko ploščo. Romantik se je pisal Goethe, občudoval je okolico s skalne police. Naravna razgledna terasa je pred njim razpirala panoramo druge države, pravzaprav sestavnega dela drugega imperija. Spodaj so bile Češka in vasice, v katerih je vsak odrasli prebivalec je delal na žagi. Mislim, da se je Goethe, ker je bil velik romantik, povzpel na Szczeliniec kot pravi romantik, premagujoč napor, da bi nazadnje za nagrado dobil ta prelepi razgled na češko Avstrijo. In gotovo je šele po njegovem obisku nemški vaški župan skoval načrt. Stopnice …

Drugi posebni kraj je labirint Blodnih skalc, ki jih je Bog vtaknil v sestavljanko krajine blizu Velikega Szczelinca. Zelo čuden, lep kraj, z nadihom groze. Prav v tem labirintu je češki vaški župan zmagal v neenakem boju s sovražno vojsko. Najprej je zvito zvabil vojake v labirint, potem pa jih je vodil tako, da so jih, ko so prišli ven v prepričanju, da so v bitki zmagali, v trenutku pacificirali na drugi strani čakajoči vaščani. Blodne skalce so dokaz, da so se tudi Čehi znali obnašati junaško, junaško in prebrisano. Tako Veliki Szczeliniec kot tudi Skalce so zgrajeni iz ploščatih skal, ki tvorijo bajne oblike. Orjaške gobe, gorjače, kamele in druge fantastične stvore. Nikjer na Poljskem ni podobnega kraja. Da bi prišel skozi labirint, se moraš stlačiti skozi zelo ozke prehode, se sklanjati, spravljati telo v čuden ples, se zvijati in … no, prav to. Nekega dne sem zaslišal salvo smeha. Skalce so se spremenile v blodišče ogledal, turisti pa so se režali kot začetniški kadilci hašiša. Obilna gospa se je zagozdila v prehodu in svoje velike zadnjice ni mogla premakniti ne naprej ne nazaj, vpila je na moža, odmev pa je raznašal njuna glasova. Józek, prosim, močno me porini. Mož, Józef, pa je s stišanim glasom odgovoril: Jadzia, kako naj tukaj, pred vsemi … In zelo sta stokala. Turisti, in jaz med njimi, so pokali od smeha, tisti, ki so bili naprej, pa so mislili, da so priče erotične ekstaze, da neki par ni zdržal in je magija kraja prisilila žensko, da si je slekla hlačke. Zakaj o tem vsem pišem, kje je Reykjavik, kje pa Dežela Kłodzko … Vedno znova se pokaže, da določeni kraji in situacije, določeni ljudje, zanimanja, okusi znajo sovpadati celo na koncu sveta. Ta pregovorni konec sveta zelo pogosto postane ključ za rebus, ki smo ga nekoč nekje začeli reševati. To so te fascinacije in navdušenja, terne in eureke, to je ta navidezna človekova nelogičnost, pod katero se skriva absolutna logika Gospoda Boga, manjkajoči del zemljevida našega življenja.

Szymon je živel v zeleni hiški, obiti s pločevino, na ulici, ki se je na enem koncu iztekala v manjše križišče, na drugem pa pripeljala v rondo. Tik za rondojem je stal spomenik medvedka iz brona, na katerega marmornatem podstavku so bile vrezane črkice in številkice, ki so povedale, da je od tod do Berlina toliko in toliko tisoč kilometrov. Spomeniček so postavili Nemci, ki so se, zroč skozi okna svojega veleposlaništva, vsak dan spominjali, kako daleč od doma so. Svoje predstavništvo si delijo z veleposlaništvom Velike Britanije in to je najbrž edini kraj na svetu, kjer si Nemec z Angležem deli isto hišo na diplomatski način. Brž ko sem izvedel od Bora, da je Szymonovega zdravljenja konec, sem ga sklenil obiskati. Tako sem šel k njemu po tej ulici, katere oblika in razpoke so me spominjale prav na Mizno gorovje in Szczeliniec, prav zaradi tega sprehoda so se vrnile podobe, kraji in situacije. V hiško so vodile kamnite stopnice, povsem enake barve in oblike kot tiste, ki so peljale na vrh, potem pa sem opazil debelo Islandko, ki se ni mogla pretisniti skozi ozka vratca na vrt in je vpila ég er föst, zagozdila sem se, zagozdila sem se, čisto tako kot obilnejša turistka. Zdaj sem moral jaz odigrati vlogo Józka, ona pa je vpila vse glasneje in glasneje, meira, meira ýttu mér. Močneje, močneje, porivaj me. Ko sem jo porival na teh vratcih, so se odprla vhodna vrata in skoznje je pokukala glava ogromnega bernardinca, ki me je gledal kot perverzneža ali posiljevalca in mu je iz gobca tekla slina, ki se je blestikala na kamnitih stopnicah kakor biseri iz strgane ogrlice. Šele ko sem žensko potisnil na vrt, potem ko je zastokala in mi dahnila takk fyrir, najlepša hvala, in izginila med listi orjaške rabarbare, je iznad bernardinčeve glave pokukala druga glava, enako velika, a brez dlake in s srebrnimi okvirji. Bil je Szymon, smehljal se je in se zabaval, tisto, kar je stalo ob njem in se delalo, da je tepih, pled, odeja ali postelja na dveh nogah, pa je bil njegov bernardinec, pravzaprav bernardinka, psica.

Prevedla Tatjana Jamnik

Hubert Klimko-Dobrzaniecki: Islandski triptih. Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2021 (Eho, 27). 240 strani.

Se vam zdi prispevek zanimiv?

Ocenite ga s klikom na zvezdice!

Ker se vam prispevek zdi zanimiv …

Sledite nam na družabnih omrežjih!

Žal nam je, da se vam prispevek ne zdi zanimiv.

Lahko ga izboljšamo!

Kako bi lahko prispevek po vašem mnenju izboljšali?